Istega dne, ko je v Kamnik prišel najboljši sosed, sva z Jano odleteli proti Avstraliji. Naporen in utrujajoč let je bil s prihodom v toplejše kraje v hipu pozabljen. Iskanje žepu primernega bivališča se je razvleklo tja do poldneva in ko sva končno prispeli v izbrani mladinski hotel, se naju je zopet lotila utrujenost. Po krajšem počitku sva s praznimi želodci raziskovali okolico novega doma in presenečeni ugotovili, zakaj je bilo za nočitev potrebno odšteti tako malo. Hostel je bil namreč v samem središču najbolj zloglasnega dela mesta – Kings Cross. A kot pravi tabornici si strahu nisva pustili nagnati v kosti. In prav je bilo tako, saj sva zato Sydney spoznali in izkusili tudi z njegove temne plati.
Minevali so dnevi, menjavali kraji. Potovali sva proti severu. Anna bay, Port MacQuerie, Byron bay in Brisbane, kamor sva prispeli dan pred božičem. Še eno izmed avtobusnih postajališč, s katerimi sva se do tedaj že dodobra spoznale, se je pokazalo v lepši luči, saj sta naju tam pričakali dve v popolno opravo (krilo, kroj, rutka in baretka) oblečeni tabornici. Po krajši zmedi pri iskanju avtomobila smo se odpeljale najinim novim gostiteljem naproti. Tash in Tony sta bivša tabornika (v Avstraliji si tabornik lahko samo do 26. leta – škoda), ki sta svoj dom velikodušno delila z nama dokler se ni začel Moot. Ker je najin obisk sovpadal z božičnimi prazniki, sva imeli priložnost spoznati tamkajšnje običaje, predvsem pa napolniti želodce s toplo in okusno hrano. In to ne samo enkrat, pač pa najprej pri njegovi, nato pri njeni družini in nazadnje še na zabavi s prijatelji! Toliko hrane, pa tako malo časa. Štirje dnevi so minili kot bi trenil in prišel je dan odhoda na avstralsko srečanje tabornikov.

Vožnja do majhnega mesteca, kjer je bil postavljen tabor, je minila hitro, saj smo skoraj vse vagone napolnili udeleženci srečanja. Pričakovanj polni smo se prerivali pred pisarno, v kateri so nam okoli vratu zavezali uradno rutko , nam v roke potisnili domiselno identifikacijsko kartico in nazadnje še na zemljevidu pokazali, kje se nahajajo naši platneni apartmaji. čeprav naj bi bili taborniki veliki poznavalci orientacije, smo imeli v množici popolnoma enakih šotorov kar nekaj težav pri iskanju pravega. Po namestitvi in večerji je sledila slavnostna otvoritev MOOT-a, ki je bila na srečo kratka in jedrnata. Uradni del je bil za nami in žur se je lahko pričel. Zabava je trajala do zore, čeprav je mnoge čakal prezgodnji jutranji odhod na izbrano ekspedicijo. Midve z Jano sva na prijavnici označili avanturistično štiridnevno vožnjo po Frasier Islandu, največjem peščenem otoku na svetu.

Ob takšni količini peska si ni težko predstavljati, kje vse sva ga našli. Povsod. No, pesek pa ni bil edina nadloga, saj na otoku še vedno živijo avtohtoni prebivalci – dingoti. Poleg njih so popotnikom, kot smo bili mi, težave povzročale tudi glasne kukabare in ogromni legvani. Vse neprijetnosti pa so odtehtali bujna narava, prijetno sonce in rajska jezera, polna želv in ljubkih račk. Ob vsem tem se tudi vstajanje ob šestih zjutraj ni zdelo odveč.

In spet se je čas kar zbežal mimo.Bili smo na poti nazaj v osrednji taborni prostor, kjer je bilo vse nared za praznovanje novega leta oz. bolje rečeno “novih let”. Na žalost slovenskega nismo dočakali, saj bi morali vzdržati do devete zjutraj, nas pa je že nekaj ur prej v postelje polegla izčrpanost. Spali takrat in v naslednjih dneh nismo kaj dosti. Malo krivde je ležalo na strani ponočevanja, precej večji razlog pa sta bili nevzdržna vročina in sopara, ki nam nista pustili ležati dlje kot do sedme zjutraj. No, pa kaj bi spali. Vsak dan je bil napolnjen z različnimi aktivnostmi. Od kopanja v bližnjem zalivu, družabnih in športnih iger do obiska živalskega vrta, kartinga, potapljanja, čiščenja bližnje okolice in še mnogo drugega.
Vse lepo pa se mora tudi kdaj končati. Dejavnosti prejšnjih dni je na dan slovesa zamenjalo poslavljanje od vseh na novo pridobljenih prijateljev. Solzne oči, obljube, da se še kdaj vidimo, izmenjava naslovov in zagotovila, da ne bomo pozabili pisati. Žvižg vlaka in še zadnje slovo. Za nekatere vrnitev domov, za naju pa nadaljevanje popotovanja.

Avtobus naju je iz Brisbanea odpeljal proti letoviškem mestu Surfer’s Paradise. Ko sva prispeli, je bila ura že pozna. Prenočišča še nisva imeli pa tudi po več telefonskih klicih v okoliške mladinske hotele ni kazalo nič bolje. Začeli sva razmišljati o nadaljevanju poti proti Sydneyu, ko je usoda vzela stvar v svoje roke. Dve brazilski popotnici z enako težavo sta omenili, da v nekem hostlu dovolijo postavitev šotora na vrtu. Še enkrat sem zavrtela telefonsko številčnico. Prijazen glas na drugi strani je potrdil naša ugibanja in sedaj smo morale samo še počakati na prevoz. Ob prihodu v hostel so nam postregli s čajem in nato pokazali prostor, kjer naj bi stala naša šotora. Vrt ni bil ogromen, a ravno dovolj velik, da smo si na njem postavile bivališče za naslednji teden dni. Ker naju je MOOT povsem izčrpal, sva čas v “deskarskem raju” porabili predvsem za nabiranje novih moči. In seveda za zabavo, brez katere v takem kraju res ne gre. Mesto in predvsem popotniki, ki sva jih tam spoznale, so naju tako prevzeli, da sva bivanje podaljšali še za en dan. Pot naju je naprej vodila prek Sydneya in Canberre v Melbourne.

Kot ničkolikokrat poprej sva se zopet znašli na avtobusem postajališču. Pobrskala sem po žepih in na plan privlekla telefonsko številko prijatelja, ki sem ga spoznala na srečanju. Ta naju je povabil, da vikend preživiva z njim in njegovimi prijatelji v mestecu, od Melbournea oddaljenega “borih” petsto kilometrov. Njegov znanec nama je ponudil prevoz in naslednje jutro sva se že vozili proti narodnemu parku Grampians. če omenim, da je to priljubljen plezalni okoliš, boste nedvomno uganili, kaj sva počeli naslednje dva dneva. Tako je, plezali.
Bolečine v rokah in nogah so med vožnjo nazaj v Melbourne pojenjale. Tam sva ostali še par dni, nato pa krenili najprej na Surf MOOT in nazadnje še v glavno mesto Južne Avstralije – Adelaide. Zadnji teden popotovanja sva izkoristili za obisk bližnje vinorodne pokrajine, kjer sva ob poskušanju raznovrstnih vin skušale pozabiti, da naju v kratkem čaka dolga pot nazaj v Slovenijo.

Še zadnje vroče sonce, še zadnji vrč Victoria Bitter. Let domov. V mraz in sneg.

Avtor Dunja Cvek