No, Penang, ki je poznan kar pri množici turistov, je posejan s številnimi hoteli višjih in visokih kategorij. S celino ga povezuje tretji najdaljši most po določenih kriterijih, poznan je tudi po gondoli, ki te zapelje na najvišji vrh otoka, kačji farmi, parku metuljev… Nama se je zdel zanimiv obisk obale opic, katera je dostopna le s čolnom ali pa peš skozi deževni pragozd. Ker sva »budget travelerja«, sva se odločila za malce bolj avanturistično obliko obiska obale in sva šla skozi deževni gozd. Odhodna vasica je slikovita ribiška s prekrasnimi čolni ob obali in velikansko stanovanjsko zgradbo, skozi katere okna so se sušila oblačila ribičev in ostalih članov družine. Odšla sva, začetek poti je bil prekrasen, zaradi lesenih mostov, ki so sekali zalive morja in tu in tam kakšnega bungalova ter velike nasedle stare ribiške ladje, ki še danes sameva. Tudi kasneje, v osrčju deževnega gozda, je bila pokrajina zanimiva; tu in tam sva morala pešačiti kar po morju, splašila sva nekaj velikanskih lizardov, dokler se ni nebo po kakšnih 40 minutah stemnilo in naenkrat razklalo. V Maleziji je že navada, da vsak dan dežuje približno 30 minut. No, slutila sva, da to ni tisti običajen dež, ki nas vsakodnevno spremlja na poti, saj je začelo je grmeti in bliskati, strele so začele s svojim divjim plesom, ostala sva sama, ukleščena v deževnem pragozdu sredi ničesar in kdo ve, kako daleč je plaža, domovanje opic. Bila sva prepričana, da je obala blizu in da se nazaj ne vrneva, saj zaradi nenadne stemnitve ne bi našla prave poti nazaj. Pot sva nadaljevala mokra in od dežja premražena, pa čeprav se to v tropih zdi nemogoče, kaplje so postajale čedalje debelejše in naliv iz časa v čas močnejši. Izkazalo se je, da bo neurje trajalo kar ves dan. Čez kakšnih 20 minut po razmočenih, neprehodnih in drsečih poteh sva prišla do obale, pred nama se je slikovito raztezal pogled nanjo, žal pa na njej ni bilo niti ene opice, le dve požgani hiši, v katerih prebiva čuvaj obale, ki pa ga takrat še ni bilo iz mesta nazaj. Odločila sva se, da ga prosiva za prenočitev, ko se vrne z mesta s svojim čolnom. Zvečer, ko se je neurje malce poleglo, se je možakar vrnil, z njegovim prihodom tudi opice na plažo, midva pa še vedno premražena in mokra. Skuhal nama je juho in čaj, ponudil brezplačno prenočišče in nekaj odej. Vsa srečna sva odšla spat, a zaspat nisva mogla, vse naju je začelo srbet od prašnih odej, ki jih možakar ni uporabljal vsaj 20 let, komarji se niso vdali in po hiši so razgrajale opice. Na obali in v hiši seveda ni bilo elektrike, da bi si kako pomagala. Celo noč je divjalo neurje, ampak vsaj jutro nas je prebudilo v svojem prekrasnem blišču in z odsevom v morju. Nenavadna jutranja tišina in moč sonca sta nama ponovno vlili moči in volje, le tu in tam se je igrala kakšna opica in spuščala svoje krike.

S Penanga sva se odpravila rajskim otočkom Perhentian islands naproti, ki je v bližini največjega muslimanskega mesta, v državi Kota Baru, kjer pa za čuda niti en dan ni deževalo. Prvi pogled z ladjice na turkizne barve morja, na s palmami in tropskim rastlinjem poraščen otok in pogled na zalivčke ter lepe peščene plaže je bil edinstven. Hkrati sva se zbala, da tukaj za vedno ostaneva. Prvi stik s toplim turkiznim morjem in plažo naju je obvezal preživetju medenih tednov ravno tukaj; tukaj kjer domujejo prekrasne korale, tukaj kjer želve valijo jajčeca, tukaj kjer večno hrepeniš po lepotah morskega življenja in tukaj kjer je najlepše domovanje naše oble. Otočje je v notranjosti poraslo z deževnim pragozdom, bananovci in papajevci in nudi življenje številnim raznolikim živalskim vrstam. Edina nevšečnost se nama je pripetila zadnjo nočitev, ko so naju v napol odprtem bungalovu ponoči prišle obiskat podgane, ki so v prijateljevem nahrbtniku zavohale hrano. Bile so velikanske, spet sva bila brez elektrike in le ugibala sva, kaj bi to naj bilo, dokler nisva prižgala sveče in začela preštevati velike družine podgan, ki so prijateljev nahrbtnik dodobra razcefrale. Nisva jih mogla odgnati, zato sva sklenila, da prespiva kar na plaži. Na poti do nje sva srečala še mačko z velikansko podgano v gobcu. Seveda nisva mogla zaspati na plaži, kajti povsod okoli plaže je mrgolelo teh mrcin! Spet sva ostala sama pod zvezdnatim nebom, midva v čolnu na obali in podgane okoli naju!

Nekaj dni sva preživela še v glavnem mestu, ki je v svetu prepoznavno po najvišji stolpnici na svetu – Petronas twin towers – in dirkah v formuli 1 ter tovarni avtomobilov domače znamke Proton. To pa še ni vse kar mesto ponuja, saj je poleg tega in še vsega ostalega prav zanimivo opazovati številne tukaj živeče narode, od Indijcev, Kitajcev… do Evropejcev, ki so se sem že pred stoletji začeli naseljevati. Žal turisti in popotniki poznamo zgolj celinski del Malezije, medtem ko je Malezijski Borneo še vedno skromno obiskan, a gotovo dosti bolj vreden obiska. Že samo doživetje srečanja z orangutani in plezanje na najvišjo goro v JV Aziji je tega dejanja vredno, da o številnih narodnih parkih, tradicionalnih plemenih in lovcih na glave ter največje rože Rafflesie premera do 5m sploh ne zgubljam besed. O avanturističnih potepanjih v Maleziji se obrnite na TA Viva na Slomškovem trgu, kjer vam bodo državo predstavili z besedo, sliko in kratkim video filmom.

Avtor Senad Osmanaj

Nekoč je veljalo, da lahko orangutan pride z vzhoda na zahod otoka, ne da bi sestopil z drevesa. Danes je situacija drugačna. Z množičnim izsekavanjem gozdov za povečanje izvoza lesa in obdelovalne kmetijske površine so orangutani postali ogrožena bitja in njihov obstoj življenja vprašujoč. Novi življenjski prostor so jim ponudili rehabilitacijski centri po otoku, ki so tako zaščitili opice in povečali njihovo število. Ali ste vedeli, da je orangutan poleg šimpanza in gorile človeku najbolj podobno bitje, da je petkrat močnejši od človeka, da ima roke najmanj dvakrat daljše od nog, da samec živi ločeno od družine kot samotar, da si vsak večer posla na drugem drevesu in pri tem uniči veliko drevesnih vej, da je zelo vedoželjen …? Na otoku je bila nekoč živa legenda o orangutanih, ljudeh iz gozda, kot jim pravijo. Če si videl orangutana v gozdu in te je pogledal v oči, je to pomenilo strašen dogodek v vasi. Ljudje so včasih mislili, da je orangutan resničen človek iz gozda in da se v njega zatekajo duše umrlih ljudi.

Gremo na Kinabalu

Največja zanimivost Sabaha je vsekakor gora Kinabalu, ki se s svojimi 4095 m dviguje nad oblake, visoko nad otok. Z vrha je lep razgled po otoku, še lepši na sončni vzhod. Kinabalu je najvišja gora med Himalajo in Papuo Novo Gvinejo in leži v istoimenskem narodnem parku, ki je kot naravni spomenik pod zaščito Unesca. Zaradi kakršnega koli posega v naravo v parku si kaznovan precej bolj kot zaradi kršenja našega novega zakona o cestnem prometu. Za lomljenje vej, trganje listov z dreves, dotikanje rastlin … grozi najmanj 250.000 SIT denarne kazni in 5 let zapora. Obstajajo tudi milejše kazni, če na primer s potke odmakneš mrtvo žival. Nad 900 m nadmorske višine je skoraj vsaka druga rastlina endemična. Treking do vrha traja dva dni in se prične na približno 1800 m nadmorske višine. V skupini smo bili štirje (dva Nizozemca, Indijka in jaz) in v dobrih 6 urah dosegli našo prvo postojanko na približno 3000 mnm, kjer smo prenočili. Nadaljevati bi morali zgodaj zjutraj ob 2.30 uri, a so se začele vrstiti nepredvidljive težave. Nizozemca nista spala vso noč, dobila sta drisko, močne glavobole in bolečine v trebuhu. Najverjetneje sta stopila v začetno fazo višinske bolezni. Poslali smo ju nazaj v dolino, sami pa nadaljevali pot s polurno zamudo. Plezali smo in se otepali varnostnih vrvi, vse dokler nismo prispeli do vrha in pričeli čakati sončni vzhod na višini 4095 m. Plezanje je lahko za neizkušene pohodnike precej težavno zaradi višin. Hitra hoja je skoraj nemogoča zaradi redkega zraka, posledica česar je povečano bitje srca in hitra oz. trenutna nenadejana utrujenost. Še najtežje od vsega se mi je zdelo na vrhu, pa ne zaradi napora, ampak mraza in močnega vetra. Z vrha je sledila dolga in mokra pot nazaj v dolino, saj je ves dan deževalo.

Rečni safari

Po dvodnevnem opuščanju mišic v izvirih vulkanske vode sem nadaljeval pot v notranjost deževnega pragozda ob reki Kinabatangan, ki je poznana predvsem med biologi, opazovalci ptic in ljubitelji narave. Deževni pragozd ob reki predstavlja žive zaklade Bornea. Na tem področju se nahajajo orangutani, za Borneo značilne opice proboscis in številne druge vrste opic, okoli 200 divjih slonov, tigri, strupenjače, levi, številni krokodili in raznolike ptice na čelu s hornbili. Zvečer smo iz čolna opazili manjšo skupino desetih slonov na obrežju reke. Čez čas so se premaknili v zatišje, mi pa za njimi. Sledi smo iskali po uničenem vejevju in gromozanskih iztrebkih, ki so jih puščali za seboj. Iskali smo jih tako dolgo, da smo jih pozneje lahko opazovali z varne razdalje. V manjših skupinah znajo biti precej agresivni in posledično nepredvidljivi.

Opice proboscis so prepoznavne po dolgem nosu in rdečem obrazu. Za njih velja, da so zelo bojazljive in se zato zadržujejo bolj v ozadju. Ob reki se po navadi pojavijo zgodaj zjutraj ali zvečer. Živijo zgolj na tem otoku in so edinstvene. Za razliko od njih so dolgorepe opice in giboni bolj agresivni in zelo vedoželjni. V reki plava na stotine krokodilov. Vaščani, približno 80 ljudi, se zato tuširajo zgodaj zvečer pri zadovoljivi dnevni svetlobi. Iz reke se vidijo samo rdeče oči in če nisi dovolj pazljiv, te žival v manj kot sekundi z ostrimi zobmi potegne na dno reke. Številni vaščani so tako izgubili življenje, nekatere so v pragozdu ubile strupenjače in divje mačke. Lesene hiške v vasicah nimajo WC-jev, le-ti so na reki. Večer pa je čas, ko so krokodili najbolj aktivni. Vedite, da se ljudje v tej isti reki tuširajo, opravljajo potrebo, pomivajo posodo in zajemajo vodo, ki jo s prekuhavanjem uporabijo za pitno, kadar zmanjka deževnice. Lepota te pokrajine je edinstvena in je ni mogoče opisati. Prav tako tudi ne doživetij iz čolna, ki ti nudijo blišč in lepoto te pokrajine brez kakršnega koli posebej pretegovanja. Redko kje vidi človek danes toliko raznovrstnega življenja na enem samem mestu.

Bogat brunejski sultan

Na severu otoka ležijo Bruneji, zakladnica izvirov nafte. Nafte je toliko, da predstavlja glavni vir ekonomskih dohodkov v državi. Sam sultan se zaveda tega naravnega bogastva, ki ni njegovo, ampak od vseh prebivalcev te države. Kljub temu da je sam 50-odstotni lastnik Shella (druga polovica lastniškega dela pripada Nizozemcem), deli denar med prebivalce. Ljudem gradi zlate mošeje, subvencionira nakupe avtomobilov, zagotavlja brezplačno zdravstveno oskrbo, vsem zagotavlja delo (čeprav se tukaj bore malo dela) in pokojnine, brezplačno šolstvo, Brunejčani ne plačujejo davkov itd. Na ulicah glavnega mesta ni videti revežev, kaj šele da bi kdo prosil denar. Sam sultan velja za enega najbogatejših ljudi na svetu, živi v palači, ki je večja od Vatikana. V njej je 1788 sob in več kot 200 WC-jev, v garažah so parkirani luksuzni avtomobili iz njegove osebne zbirke in podobno. Vrednost palače je ocenjena na 350 milijonov USD, sam sultan pa za izgradnjo ni porabil niti centa. Sultan se zaveda vsega tega bogastva in blagostanja prebivalcev, zato ne podeljuje državljanstva tujcem, ki ne živijo v Brunejih najmanj 20 let. Ti tujci bi se enostavno rečeno zelo hitro »prisesali« na lahkotno in dobro preskrbljeno življenje, ki ga financira sam sultan. No, čez približno 20 let bo nafte začelo primanjkovati in težko delo bo čakalo njegovega naslednika. Kakor koli že, vsi se moramo boriti za nepredvidljivo prihodnost in nič slabega ne vidim v tem, da tudi ti ljudje okusijo grenkobo življenja. Takrat šele bodo spoznali, kako kakovostno življenje živijo, saj se tega sedaj še ne zavedajo.

Avtor Senad Osmanaj