Ta je je svet arhetipske lepote. Je svet, v katerega je imel kričeči človek s pompoznostjo svojih vojska in zgodovine le omejen dostop. Tu kraljujeta veter in sonce in mogočno, skoraj boleče ječanje puščavske tišine. V prostranstva teh belih podob odideš in v njih tavaš dneve in dimenzija časa bo izgubila pomen. Ko se vrneš, se sebi morda zazdiš spokojnejši in drugim bogatejši, življenje pa se spe zazdi bliže začetku, kot ga vidi narava. »Obstajajo puščave in obstajajo puščave,« v svoji knjigi ‘Libijska puščava: Potovanje v mrtvo deželo’, zapiše popotnik in potopisec Ralph Bagnold, »a zahodna puščava je puščava vseh puščav.«

Zgodovina oaz in puščavski orkester
Za stare Egipčane je bila zahodna puščava sinonim za smrt. Za izgnanstvo. To je tu eno in isto. Zgodovinarji so do nedavna učili, da so imele zahodne oaze karavanske poti tu vzpostavljene že za časa faraonov, a so nedavna izkopavanja te trditve ovrgla: prve so tu čez potovale karavane Libijcev. Trgovina je Khargo, Baharijo in Siwo razživela šele dosti kasneje, za časa Rimljanov – ti so bili prvi, ki so za seboj pustili ruševine templjev in utrdb. Ob koncu rimske ere in prihodu krščanov so karavanske poti zamrle, njihov pomen pa je začel ponovno naraščati v srednjem veku, ko so Egipt zasedli Turki. Tudi ti so – niso se želeli razlikovati od tistih, ki so jih najbolj sovražili in jih nazadnje premagali – tu zgradili svoje utrdbe in grobnice.

V zgodovini egiptovskih puščav se šopirijo na videz drugačne, pa vendar nekako znane zgodbe osvajanj in bitk, zgodbe o vzponu in padcu vladarjev, o selitvah in izginotju ljudstev ali plemen ter o včasih tragičnih usodah njihovih junakov. Kot povsod jih častijo tudi tu, te svoje zgodbe.

Pod obokom puščavske noči posedemo okrog ognja in opazujemo naše beduinske vodiče. Ti iz svojih, iz kameljega usnja narejenih malh potegnejo piščali, cimbale in bobne. Začno previdno, prvi od njih k ustom nastavi piščal, drugi udari po bobnu. Zamolkli udarci odhitijo v noč in ko se ritem začne stopnjevati, iz kroga stopi največji izmed njih. Zapleše. V njegovem plesu ni sprenevedanja; njegovi gibi so hitri in zgovorni, njegove kretnje gibke. Zdi se, da njegov ples pripoveduje zgodbo o puščavi, o kamelah, o žgočem puščavskem soncu. Tega ne vemo zagotovo, morda mož ne pripoveduje o ničemer, morda »pleše o življenju«. To je v puščavi trdo nekoč in je trdo danes. Vedno je bilo tako.

Ko se naslednjega jutra zbudim in vstanem, se vrnem v svet beduina Salaama Saada, vodiča ki me je sem pripeljal. Z svojim plemenitim videzom, prodornimi očmi in dolgo beduinsko tuniko sem ga – ko sem ga videl prvič – skorajda zamenjal za kakšnega od namišljenih puščavskih prerokov. A on to ni. Dve stvari sta ga izdali: star Toyotin pick-up, parkiran na peščeni sipini izza njegovega šotora in usnjeni jopič, katerega robovi so štrleli izpod njegove ozke beduinske tunike. Ko sva šotor in opremo ter tistih nekaj kosov lesa, ki so ostali od prejšnjega večera in so v puščavi sila dragoceni, naložila nazaj v njegovo Toyoto, sva se vanjo usedla še midva. Iz Bele puščave sva se odpravila naprej proti Črni. Te sicer ne krasijo v kamen vklesane podobe, znana je po svoji črnikastem pesku, ki ga je v tisočletjih sem nanesel puščavski veter in prekril njeno površje ter ji dal ime, ki ga nosi.

Iz žepa svojega usnjenega jopiča potegne škatlico cigaret in mi jih ponudil. Beduini niso zgovorni ljudje. In ko sva naslednje pol ure molčala, sem neskončno morje peska na desni strani ceste, do zdaj neznano pokrajino, ki je bežala mimo naju in ostajala za nama. Salaam je nazadnje spregovoril in povedal zgodbo svojih korenin.

Njegov ded je bil eden izmed mož plemena Kufra. To je nekoč živelo v eni od malih oaz na libijski strani meje. Ko so leta 1930 vanjo vdrli Italijani, se je skupina 500 mož, žena in otrok podala na neverjetno tvegano pot prek Velikega peščenega morja. V Egipt. Pod tujim jarmom niso hoteli živeti in zato druge izbire ni bilo, so odločili starešine. Ko so prispeli do prve oaze na poti, Nuwiynata, so ugotovili, da je v njej ni deževalo že leta. Brez hrane in s pojemajočimi zalogami vode so se odpravili naprej, a več kot polovica jih je podlegla že na poti. Preživeli so nekaj tednov v majhnih skupinah tavali v smeri proti Dakhli, oziroma tja, kjer se jim je zdeklo, da naj bi ta ležala. Na eno od skupin je nekaj tednov kasneje naletela puščavska patrola angleške vojske.

Njihovo epsko potovanje skozi 680 kilometrov ene najbolj suhih puščav na svetu, puščave, kjer se živo srebro prek dneva redno povzpne prek 50 stopinj v zgodovini puščavskih potovanj še vedno velja za eno najbolj nenavadnih in najbolj smelih potovanj.

Egiptovski beduini
Beseda ‘bedu’ v arabščini označuje ’tistega, ki prihaja iz puščave’. V egiptovskih zahodnih puščavah in na Sinaju jih danes živi še 70.000. Oblasti v Kairu priznavajo, da je zaradi njihovega nestalnega, nomadskega načina življenja njihovo pravo število težko ugotoviti. Še posebej, ker se je večina pred sodobnim načinom življenja v zadnjih desetletjih umaknila globoko v notranjost.

Beduinska tradicija in običaji in stroga pravila obnašanja beduinu dovoljujejo, da ubije kogarkoli, ki na njegovo zemljo stopi nepovabljen. Razlog za tako krute zapovedi je preprost: v puščavi preživetje zagotavljajo le redki naravni viri in njihovo varovanje je ena najpomembnejših nalog njenih prebivalcev. Beduini so vedno znali to ubesediti v svojih pesmih, plesih, pripovedakah in rekih. »Posekati drevo je kot ubiti dušo,’ tako pravi eden od njih.

Avtor Borut Pust