popotnik.org » kolesarjenje

S kolesom po Hvaru

urednik — Mon, 09 Feb 2009 18:59:29 +0000

Srednjedalmatinski otok Hvar je po velikosti (300 m2) četrti na Jadranu, po številu sončnih dni, blagi klimi in bujnem sredozemskem rastlinju pa nedvomno prvi. Zato moja odločitev, da ga prekolesarim in prehodim po dolgem in počez v mesecu juniju, ni bila naključna. Svež morski zrak je takrat namreč še posebej nasičen z opojnimi dišavami cvetoče lavande, mirte, rožmarina in kadulje. Svoje dodajo še borovci, vinogradi, oljke in smokve na pobočjih nad sinjim morjem ter neštetimi skalnatimi in prodnatimi plažami. Skratka, pravi raj. Moja pot se začne na glavnem trgu mesta Hvar, kjer je bilo pred davnimi stoletji grško naselje Dimos. Močan vtis name takoj naredi katedrala sv. Stjepana z renesančnim zvonikom. Malo naprej na glavnem trgu je Arsenal iz 13. stoletja, zatočišče občinske bojne galeje, nad katerim so v 17. stoletju zgradili eno najstarejših gledaliških dvoran v Evropi. Pod trgom je mandrač, ograjeno pristanišče za manjše ladje. Mimo čudovite gotsko-renesančne mestne lože in stolpa z uro ob hotelu Palace, zgrajenem na mestu nekdanjega beneškega knežjega dvora, pridem do glavnih mestnih vrat. Nad njimi štrli nedokončana palača Hektorović s prekrasnimi gotskimi okni. Sprehodim se po tesnih ulicah in stopniščih starega mestnega jedra, polnega majhnih gostilnic, ki ponujajo različne dobrote hvarske kuhinje. Ob romanskem mestnem obzidju se povzpnem do beneške, kasneje pa avstrijske trdnjave Španjol iz 1557. Še više na zelo strmem hribu ob stari cesti je trdnjava Napoleon, ki jo je zgradila francoska vojska leta 1811 in dominira nad celotnim Hvarskim kanalom in Paklenimi otoki. Spustim se do polotoka Sv. Katarine, kjer se v borovem gozdičku nahaja nekdanji grško-pravoslavni samostan sv. Venerande. Leta 1807 so ga Francozi spremenili v vojaško utrdbo, danes pa je tam poletno zabavišče. Pod njim je mestno kopališče, malo naprej pa oba največja hvarska hotela Amfora in Pharos. Med potjo iz mesta se na zahodni obali ustavim še pri frančiškanskem samostanu iz 15. stoletja, ki je prava zakladnica dragocenih umetnin iz različnih obdobij. Pred vzponom na glavno cesto se za hip pomudim tudi pri elegantni majhni francoski fortifikaciji iz 1811. Po 6 km lepe široke ceste se pripeljem do Milne, romantične vasice s številnimi gostilnicami in prenočišči. Med imeni lastnikov je najpogostejše Tudor po plemiču iz angleške dinastije, ki si je med svojim potepanjem po Sredozemlju privoščil daljši postanek v tem rajskem zalivu s štirimi čudovitimi peščenimi plažami. Njegovega bivališča žal ne najdem, zato pa si ogledam kar dobro ohranjen baročni letni dvorec družine Ivanić, ki hrani dve poprsji in grb nekdanjih lastnikov, potomcev slovitega Matije Ivanića, vodje ljudskega upora v 15. stoletju. Za osvežitev si izberem najlepšo, vendar tudi najtežje dostopno plažo, pravo sinje modro laguno, do katere se prebijem po skalovju in skozi goščavo. Od Milne se glavna cesta vijugasto vzpenja visoko nad morjem. Spodaj se belijo plaže dveh majhnih zalivov Zarače in Dubovica. Do zaselkov vodijo ozke in zelo strme poti. Po hudi pripeki se počasi le privlečem do predora, ki povezuje severni in južni del otoka. Zgrajen je bil pred tremi leti. Na drugi strani je vožnja prijetnejša, saj vodi ovinkasta cesta venomer navzdol, tako da mimo pred kratkim odprtega sodobnega pristanišča, ki je največje v srednji Dalmaciji, dobesedno ‘padem’ v Stari Grad. Mesto leži na koncu 6 km dolgega zaliva, ki so ga v 4. stoletju p. n. št. naselili Grki z egejskega otoka Paros. Naselbina se je imenovala Pharos, kasneje pa rimski Pharie. Ostanki grškega obzidja so vidni pri romanski cerkvici sv. Ivana, ki je najstarejši sakralni center na otoku. Zanimiva je starokrščanska krstilnica iz 6. stoletja v obliki križa, katere pa mi delavci, ki obnavljajo sosedno hišo iz neznanega vzroka ne dovolijo slikati. Po ozkih ulicah med značilnimi hišami iz kamnitih blokov se pripeljem do majhnega trga, ki ga zelo skladno obvladujeta župna cerkev in zvonik iz 17. stoletja. Ustavim se tudi pred dominikanskim samostanom iz 1482 z vogalnima obrambnima stolpoma. Največ moje pozornosti pa seveda pritegne Tvrdalj, utrjeni letni dvorec, ki ga je v 16. stoletju dal zgraditi hrvaški renesančni pesnik in mislec Petar Hektorović zase in svoje prijatelje. V primeru nevarnosti pa so v njem dobili zatočišče vsi prebivalci Starega Grada. Renesančni duh tistega časa razodevata predvsem ribnik in perivoj, torej vrt ali park v notranjosti dvorca. V ribniku se mešata morska in izvirska voda in je pravi raj za ciplje. Nihil occultum – Nič ni skrito, pa je eden izmed številnih latinskIh napisov, vklesanih v kamnite portale te preproste in vendar neverjetno veličastne zgradbe. Utrujenost naredi svoje, zato si poiščem prenočišče pri zelo prijazni domačinki, s katero sva že kar stara znanca. Naslednji dan me pot vodi po rodovitni Hvarski ravnini mimo vinogradov, sadovnjakov in celih nasadov dišeče lavande do Vrboske. Mestece ima zelo zanimivo lego ob morskem rokavu ali kanalu, imenovanem ščiga, ki se zajeda globoko med gotske hiše. Njegovi obali povezujejo majhni mostički. Na rahli vzpetini sredi mesta se nahaja monumentalna zgradba, kakršne ne najdemo nikjer drugje na Jadranu. To je pravzaprav cerkev – trdnjava, ki je nastala okoli 1575, ko so zaradi nenehnih turških napadov utrdili že obstoječo cerkev sv. Marije. Kolesarim naprej ob obali v globoki senci košatih borovcev. Občudujem lične počitniške hišice. Neštete stezice in stopnice vodijo do plaž in majhnih pomolov. Ob prihodu v Jelso še vedno čutim svežino gozda, ki pokriva obe strani zaliva, le da tukaj prevladujejo topoli namesto borov. Mestni perivoj za občinsko zgradbo daje Jelsi videz novejšega mesta. Kmalu pa začnem odkrivati preteklost. Ogledam si baročno kapelo sv. Ivana, ki jo obdajajo renesančne meščanske hiše z zanimivimi napisi na portalih. Ob regulirani rečici Slatini pridem do župne cerkve. Njena moderna fasada in zvonik iz 19. stoletja zakrivata pogled na prekrasno renesančno trdnjavo. Po nekakšnem križevem potu se dobesedno priplazim do zavetne cerkve Matere Božje iz 1535, kjer pa se zavem, da me najhujši napori šele čakajo. Kolo pustim pri cerkvi in jo peš mahnem proti vrhu hrbta otoka. Malo pod njim, na okoli 500 metrov visokem hribu namreč stoji megalitska grška opazovalnica Tor iz 4. stoletja p. n. št. Zadnjih nekaj metrov skoraj že plezam po skalah, obraslih s trnjem in makijo. Pričaka me kup kamenja, zloženega v nekakšen stražni stolp. Nič posebnega, ampak razgled na celoten Makarski kanal do Starigrajskega zaliva je zares osupljiv. Tretji dan mojega romanja se odpravim na južno, težje dostopno in manj naseljeno stran otoka. Prvi postanek je Vrbanj, največja vas v notranjosti Hvara, žarišče ljudskega upora leta 1510, ki ga je vodil domačin Matija Ivanić. Hiše obdane z obzidjem s strelnimi linami pričajo o burnih časih 16. in 17. stoletja, ko so z obale vsak hip lahko pridivjale divje gusarske tolpe. Med zgradbami izstopajo Kraljevi dvori iz zgodnjega srednjega veka, morebitni županski ali patricijski center. Nad vasjo bedi najvišji vrh otoka, 626 m visoki Sv. Nikola z istoimensko cerkvico, ki jo je že leta 1487 kot znamenje svoje moči zgradila skupina pomorščakov na čelu s prej omenjenim hvarskim junakom Ivanićem. Med napornim pešačenjem do vrha in morda še težjim kolesarskim vzponom do predora na klancu Vratnik, se odločim za slednjega. Prisopiham do vasice Pitve. Sestavljena je iz dveh ločenih naselij: staro ilirsko in novejše, ki so ga zgradili prišleki iz Bosne. Na obronku med njima je cerkvica sv. Jakova, pred katero stoji znamenita Janusova glava. Še nekaj ovinkov navkreber in že sem pred 1400 metrov dolgim predorom. Takoj mi je jasno, da je vožnja s kolesom skozenj smrtno nevarna avantura. Tunel je namreč brez kakršnekoli razsvetljave, poleg tega pa tako ozek, da se dva osebna avta nikakor ne moreta srečati, razen na sredini, kjer je malce razširjen. Kar bo, pa bo, si mislim. Zapodim se vanj. Že po nekaj metrih me objame popolna tema. Groza! Nazaj ne morem, pred seboj pa ne vidim nič. Tanek žarek baterije usmerim v golo skalnato steno in po neskončno dolgi vožnji le pritavam do izhoda, kjer se odpre prekrasen pogled na morje. Globoko si oddahnem, vendar me čaka še strm, vijugast spust do Zavale. Po pobočju so razmetane številne hiše, ki ponujajo prenočišča. Nekatere so prav razkošne vile, druge malo skromnejše. Pod njimi pa se nizajo nepopisno lepe plaže z ‘žalom’. Seveda si vzamem čas za osvežitev v sanjsko čistih valovih, potem pa se napotim naprej proti vzhodu. Sonce neusmiljeno žge, ko hodim po kamniti grbasti poti visoko nad morjem. Vožnja s kolesom bi se namreč bržkone kaj hitro klavrno končala s prerezano gumo. Po 6 kilometrih izčrpan in ves osmojen končno prispem v Gromindolac, zaselek ob obali, takorekoč v divjini. Neki domačin ne more verjeti, da sem prišel peš in ne s kakšnim terenskim vozilom. Kljub temu mi pokaže pot do ‘Budić kuće’. To je čudovit renesančni ‘majur’, letni dvorec družine Lupi iz 16. stoletja. Stoji tik ob plaži in je res vreden ogleda. Nazaj grede se na križišču pod predorom odločim še za ogled vasice Sv. Nedjelja, ki leži zahodno od Zavale na prepadni stenI. Nad njo se v kraški ‘špilji’, votlini, nahajajo ostanki avguštinskega samostana, pod njo pa je gozdiček, ki nekako povezuje vasico z morsko obalo. Pot do same ‘špilje’ je precej strma in nevarna zaradi kač. Na obali je izjemno zanimiv naravni most, ki ga je iz žive skale nekako izklesalo morje. Pot nazaj v Stari Grad poteka popolnoma gladko in brez težav. Raziskovalni del mojega potepanja je tako končan, prepustim se počitniškemu poležavanju na plaži in kopanju, zvečer pa sproščenemu kramljanju z domačini ob pristnih dalmatinskih večerjah.

Avtor: Igor Cotič

S kolesi proti Lizboni

urednik — Sun, 08 Feb 2009 22:24:24 +0000

Ideja o potovanju s kolesi proti Portugalski je pričela zoreti kmalu potem, ko smo se s prijatelji lgorjem, Ivanom in Lukom vrnili s kolesarskega izleta po Dalmaciji. Preprosto, želeli smo iti še bolj daleč in predvsem za dalj časa. Želeli smo občutiti življenje s kolesom. Na pot
Pot smo začeli v Ljubljani. Vozili smo po že tolikokrat prevoženi cesti na severu Ljubljanskega barja mimo Brezovice. Vrhnike, Logatcam, Planinskega polja. Vse je bilo še tako domače, tiako poznano. Ko prevoziš cesto čez Postojnska vrata, dobiš občutek, kot da bi prerezal popkovino. Pred tabo se odpre nov svet. Zagledaš Nanos in Pivško polje, nekje v daljavi že slutiš morje. Prvo noč smo prespali na Krasu. Naslednji dan smo se spustili v Vipavsko dolino, prešli italijansko mejo in pot nadaljevali po neskončni ravnini padske nižine. Obkrožali so nas vinogradi in obsežna polja, pomešana z industrijskinti objekti. Prespali smo v manjšem nasadu lesk. Ponoči je pričelo deževati, tako da smo postavili šotor. Zjutraj se je razvedrilo, mokre cunje smo navezali na kolesa in se podali naprej proti zahodu… Peti dan potovanja so se začele tehnične tcžave, ki so bile od tedaj naše zveste sopotnice. Že zjutraj mi je počila zračnica, popoldne pa sem moral zamerijati še dve počeni šprikli na zadnjem kolesu. Še isti dan smo se že precej naveličani ravnine končno začeli vzpenjati proti Apeninom. Pot nas je vodila po dolini reke Trebbije, ki je enkratna za kopanje, njena obsežna prodišča pa so izvrsten kraj za počitek.

Sredozemlje
Spust iz Apeninov je bil veličasten. Domala brez poganjanja smo v slabi uri prišli do Genove. Nadaljevali smo ob Azurni obali, kjer je cesta skoraj ves čas speljana tik ob morju in ponuja lep razgled. Mesta so nameščena v zalivih, ki so med seboj ločeni z nižjimi, a zelo strmimi gorskimi hrbti. Tako mestecu sledi strm vzpon, nekaj časa vožnje po grebenu ter nato spust v naslednje mestece. Prevozili simo tudi vsa mondena mesta Azurne obale, ceste, ki peljejo čez njih, pa so prej zmatrane kot mondene. Promet se odvija počasi, ogromno je semaforjev. V želji, da ne bi ustavljali brez potrebe, smo en dan na praznih križiščih prevozili več kot 50 rdečih luči. V večjih francoskih mestih smo se izgubljali kot za šalo, pravi labirinti. Očitno nihče več ne vozi po starih cestah in smerokazi tam niso več potrebni, če pa so že postavljeni, te usmerijo do prvega manjšega zaselka, ki ga na karti, merila 1 : 750.000, katero so uporabljali seveda ni. Francozi obožujejo turistične smerokaze tipa: levo ta in ta muzej, bolnica, katedrala. desno ta in ona univerza, hotel, lekarna…, ki so, če nimaš plana mesta, povsem neuporabni. Edina rešitev ostanejo prijazni mimoidoči, s katerimi smo se v polomljeni francoščini domenili o nadaljni smeri potovanja. Včasih tudi to ni pomagalo, tako da smo bili prisiljeni do prvega izvoza peljati po avtocesti ter se tam poskusiti v orientacijski veščini iskanja starih cest. Ker je to v manjših naseljih lažje, nam je po večini tudi uspelo.

Pireneji
Ivan in Luka sta čutila neprijeine bolečine v kolenih, a smo se kljub temu odločili odriniti proti Andori. Ovirala nas je okoli 4 Bf močna burja, ki nam je celo pot pihala v prsi. Čisto po naključju smo se tistega dne v mestu Prades srečali s karavano kolesarjev Tour de Franca. Ko so »pičili« mimo s kakimi 40 km/h, sem imel občutek, da so neustavljivi stroji, ki jim ni kaj dosti mar za veter. Vzhodni Pireneji so me v marsičem presenetili. V Mont Luisu, najvišjem francoskem mestu z okoli 1600 metri nadmorske višine, nisem pričakoval listavcev, še manj pa, da bom jedel divje češnje. Gozdna meje je bila visoko nad nami, na višini kakih 2200 metrov. Tritisočaki so bili po vrhovih porasli s travo. Pleistocenske poledenitve so imele v Vzhodnih Pirenejih zaradi vpliva morja in manjše geografske širine veliko manjši obseg kot v Alpah. Ledeniki so tako pokrajino razbrazdali bistveno manj. Pogled na gore je zaradi vsega tega bolj kot na (po višini primerljive) Julijce spominjal na Karavanke. Tisto noč je tudi mraz pokazal svoje zobe. Na sebi sem imel vse, kar sem tovoril s sabo, a je bilo vseeno premalo. Komaj sem že čakal, da bo konec noči. Naslednji dan smo se čez 2407 metrov visok prelaz Pas de la Casa spustili proti Andori la Velli. Največje dosežene hitrosti so se zelo približale 80 km/h.

Španija
Od Andore smo pot nadaljevali po španskem vznožju Pirenejev. Ko smo se spustili do mesta La Seu d’ Urgeil, je v nas buhnila vročina centralne Španije. Temperature so čez dan dosegale 40° C in več. Oprema je mono trpela. Bili smo že kar navajeni, da vsak drugi dan menj amo šprikle in da moramo flike jemati kot ekstremno potrošni material, da moramo flikati z nasmeškom, da kolo pač od časa do časa rado poškripa, prestave zaribajo…

Dvajseti dan smo prispeli v Donostio (San Sebastian). Pozdravili so nas oceansko deževje, meglice in veter. O Baskih sem slišal in bral, da naj bi bili precej nezgovorni in vase zaprti ljudje. Sicer zelo nerad posplošujem družbene značilnosti, pa vendar povem, da so bili vsi Baski, ki smo jih spoznali, zelo odprti, prijazni, ustrežljivi in komunikativni. Njihov izvor še danes ni povsem pojasnjen. Nekateri zgodovinarji »špekulanti« so celo mnenja, da bi lahko bili potomci preživelih prebivalcev iz Atlantide. Atlantska španska obala je zelo slikovita in razgibana, zdaj strma, zdaj položna, tudi v nogah jo kot kolesar pošteno začutiš.

Obrat v notranjost Galicije nam je postregel z novim zelo obilnim dežjem, ki nas je spremljal vse do Portugalske. Ponoči smo se zavlekli v nek opuščen mlin ter upali na boljši jutri. Naslednji dan so zaznamovali gumi defekti. Kljub rahlemu dežju smo kolesarili. Nekajkrat sem dobil občutek, kot da vozim samo še zato, da nabiram kilometrino in da od tega nimam popolnoma nič drugega kot utrujenost, slabo voljo in že en teden mokro in smrdljivo prtljago, ki je nimam kje posušiti. Pa še 10 čukov sem že zmetal za te ušive šprikle. Kadarkoli se je kdo izmed nas ukvarjal s takimi ali podobnimi črnimi mislimi, je pričel zaostajati za ostalima dvema kljub temu, da smo bili kondicijsko približno enako pripravljeni. Motivacija in začrtan cilj sta pri takem načinu potovanja vsaj enakovredna, če že ne pomembnejša od telesne pripravljenosti.

Portugalska
Sploh se ne da opisati veselja ob prihodu na Portugalsko. Veter nam je odtlej (po skoraj dvajsetih dneh pihanja v prsi) začel pihati v hrbet, povprečna hitrost je narasla na 23 km/h, pivo je bilo poceni… Zdelo se nam je, da smo za vse napore na poti do sem poplačani. Severni del dežele je paša za oči. Obale so položne, plaže ogromne in, kar je najpomembnejše, naravne. Turistov kljub vrhuncu sezone skoraj ni. Verjetno jih motijo močan veter, ki konstantno piha vzdolž obale proti jugu, ter valovi in morski tok. Poleg nas nisem v vodi videl nikogar, vsi so se skrivali za improviziranimi vetrobrani iz blaga in se pražili na žgočem soncu. Portugalski dajejo poseben pečat njene »zjahane« ceste, vendar se tudi to izboljšuje, saj je kot država na repu Evropske unije deležna znatne finančne pomoči. Vsi Portugalci, s katerimi smo se pogovarjali, so vedeli za Slovenijo, po zaslugi koga drugega kot nogometaša Zlatka Zahoviča (beru: Zaovika), ki ga skrajšano kličejo Viko. Skoraj vsi obvladajo angleščino, še posebej mlajši, za razliko od Špancev, Francozov in tudi Italijanov. Proti jugu so se ceste postopno izboljševale in tudi pokrajina je postajala bolj razgibana in našim utrujenim mišicam manj prijazna. Vožnja po portugalski Estramaduri je bila sproščujoča. Ta pokrajina je kot polica nad morjem in se vanj spušča s strmimi klifi. Vozili smo vsak zase in razmišljali o kdo ve čem vsem. Spraševal sem se, kam je šla tista začetna zagnanost, ko smo še vozili v gosjem redu tesno drug za drugim, skriti v zavetrju. Sedaj nam je bilo jasno, da nas nič več ne more ustaviti. Vedeli smo, da bomo, če ne bi šlo drugače, tudi prepešačili tistih zadnjih sto kilometrov, ki so nas še ločili od cilja. Jutro triintridesetega dne je bilo kljub razburkani noči eno najlepših. Iz oceana so se v lahnem vetriču prek klifov dvigale meglice in ustvarjale vtis pravljične dežele Petra Pana Nije. Okoli poldneva smo stali na skrajnem zahodu evropske celine, na rtu Roca. Od tam pa samo še navzdol proti Lizboni! Ponoči smo s težavo našli kamp. Mlada slovenska popotnika sta nam povedala, da je kamp najdražji na Portugalsken in da se vanj splača »prešvercati«, češ da ni šans, da te dobijo. In res smo se prav po francosko zmuznili mimo vratarja, postavili šotor, odprli steklenico portovca ter nazdravili. Lizbona je mesto, kler se na vsakem vogalu najde kakšna znamenitost. Kar lep kos smo je videli že ponoči, ko smo iskali kamp. Prihodnji dan pa smo se z avtobusom napotilu v center mesta, da bi nakupili še kakšne spominke, mogoče komu poslali kartico ipd. Na ulicah so nam lokalni dilerji na veliko ponujali hašiš, ki tja prihaja iz Maroka. Vse skupaj se nam je proti koncu dneva zdelo že zelo smešno. Nizkim gospodom v črnih oblekah z navoskanimi lasmi smo se očitno zdeli »ta pravi«.

Z namenom, da čim ceneje pridemo domov, smo se za dobre pol ure usidrali na informacijah glavne železniške postaje. Prepričan sem, da bi se vse skupaj dalo urediti dosti prej, če bi bil seveda interes za to na obeh straneh. Za vozovnico od Lizbone do Trsta smo z vsemi možnimi popusti in vožnjo s počasnejšimi vlaki odšteli vsak približno 35.000 SIT. Na poti proti kampu smo se oskrbeli še z nekaj kartonskimi škatlami, iz katerih smo izdelali potovalne torbe za kolesa, saj te na vlak s kolesom spustijo le, če je v enem kosu v torbi. Zvečer smo sonce še zadnjh poslali v Ameriko in se v mislih že pripravljali na belo Ljubljano, od katere so nas ločili še trije dnevi zibanja na vlaku.

Avtor: Ivan

Potepuha ali 6.500 km po Evropi

urednik — Sun, 08 Feb 2009 22:08:09 +0000

Leta 1993 sva z Igorjem študirala na elektrotehniški fakulteti v Mariboru. Bil je moj najboljši prijatelj v srednji šoli. Družila sva se na kolesu, pa tudi sanjarila ob stari strugi Drave. Poslušal me je tudi, če so moje ideje bile še tako neumne. Značajsko sva bila precej različna, vendar sva si obupno želela na pot. Verjela sva, da so študentska leta najina zadnja priložnost.
Novo potovanje je zame predstavljalo tudi beg od šolanja, negotove prihodnosti in osebnostnih problemov. Mislil sem, da moram storiti nekaj velikega, da bi me mediji sprejeli. Želel sem postati pisatelj-popotnik, ki ga bo poznal in cenil ves svet. Ja, želel sem si slave.

Odločila sva se za pot po Skandinaviji. To je bil najin prvi resnično velik projekt, saj sva bila na poti skoraj tri mesece. Namesto, da bi študirala sva iskala sponzorje. Jaz sem nad študijem obupal že po nekaj mesecih, Igorja pa je vleklo na teologijo in je tisto leto imel “prosto”. Z denarjem sva bila zelo na tesno, kljub temu da so nama pomagala določena podjetja. Pri pogovorih z direktorji sem si nabiral prve izkušnje, ki mi še danes prav pridejo. Pri določenih ljudeh sem uspel prodreti s svojo osebnostjo in marsikdo je v naju videl sebe, ki se mu podobne želje niso izpolnile. Takšni so najin uspeh doživljali tudi sami. Imela sva srečo, da so se za naju zanimale Slovenske novice in da nama je s kontakti pomagala Igorjeva mama. Po nekaj mesecih priprav sva bila približno nared.

Kolesariti sva pričela na norveškem. Še danes mi ni jasno zakaj sem silil na sever. Nekaj očitno je tam “gori”. Tudi ženi sem kasneje “moral” pokazati te čudovite neobljudene kraje in spet me vleče tja.

Norveška nama je poleg nizkih temperatur “podarila” tudi veliko vetra in dežja. Kot ena izmed najdražjih držav na svetu nama je tudi pošteno izpraznila denarnice, tako da sva na finskem poiskala delo. Prvič v življenju sva doživljala polarne dneve in preživela cel mesec brez teme. To naju je zelo fasciniralo in potovanju dalo poseben pečat, kakor tudi biti tako blizu severnemu tečaju. Neskončno število vzponov, fjordov, slapov, jezer, kamnitih prostranstev, tišina, veter, dež, mraz, neskončen dan, Laponci in jeleni so nama dali to kar lahko doživiš samo, če se odpraviš na sever. Duša je vriskala, čeprav je telo trpelo. V teh skrajnih razmerah sva velikokrat pomislila na topel dom, toda še danes se strinjava, da se je bilo vredno odpraviti na pot.

Pot na sever nama je vlila samozavesti, saj je bila kot kakšna starodavna indijanska iniciacija v svet odraslih. V naši civilizaciji je ta iniciacija zaključek šolanja, ki pa je zelo enostranska in nima dosti opraviti z življenjem. Najina pot pa je poosebljala življenje in učenje v najširšem smislu. Najino prijateljstvo je takrat doživelo svoj vrhunec in se nekako izpelo. Zdaj se redko druživa, ko pa se, večinoma obujava spomine iz preteklosti. Zdi se mi, da Igorju najina pot pomeni več, saj je bilo to njegovo edino pravo potovanje. Kmalu po prihodu domov in opravljeni vojaščini se je zelo navezal na kavo in cigarete, povsem opustil gibanje ter se popolnoma posvetil teologiji in delu kamermana. Naslednjih deset let je bil bolj lačen kot sit, vendar je vztrajal na svoji poti in zdaj ga je končno našla tudi prava ženska, ki ga ceni. Skozi garanje in pomanjkanje se je veliko naučil. Upam, da se bo čim prej rešil razvad in znova postal zasvojen z gibanjem. Igor, hvala ti za najino prijateljstvo!

Poleg Skandinavije sva takrat prekolesarila tudi velik del vzhodne Evrope, ki se je ravnokar prebijala izpod ruševin propadle Sovjetske zveze. Lahko sva doživela prostranstva državnih posesti, mnoge birokratske nesmisle ter paranojo ljudi, ki se niso upali pogovarjati z nama, ker so se bali agentov. To so bili verjetno zadnji trenutki, ko si še lahko zaslutil v kakšni psihozi so ljudje živeli. Radovednega otroka je mama nadrla in prestrašeno odvlekla na drugo stran ulice, da ne bi kdo opazil, da skuša govoriti s tujcema. Po drugi strani pa je že sam vozni park spominjal na nostalgične prizore izpred dvajsetih let, ko si tudi pri nas naletel na podobne Lada, Moskviče in Zaporožce. Danes je situacija na vzhodu popolnoma drugačna. Strah pred oblastjo je zbledel in zdaj bolj vlada kriminal, ki spoštuje zgolj denar. Ljudje iščejo načine, da bi nadoknadili zamujeno.

Iz skrajnega severa sva dobesedno prikolesarila domov in postala lokalna zanimivost. Slava, če sploh lahko temu tako rečem pa je zelo minljiva zadeva in kmalu je bilo vse spet po starem. Isti problemi, iste skrbi in ista lakota za novimi avanturami in begom.

Etape ture po Evropi (23.6.1993 – 2.9.1993):
100 km: OSLO, Asker, Drammen, Vestfossen, jezero EIKEREN – 26.6.1993
85 km: EIKEREN, Hönefoss, JEVNAKER – 27.6.1993
120 km: JEVNAKER, Brandbu, Gjövik, 20km pred Lillehammerjem – 28.6.1993
120 km: LILLEHAMMER, Ringebu, nekaj pred ENDNOM – 29.6.1993
125 km: ENDEN, Atnbrua, Folldal, Hjerkinn, KONGSVOLL – 30.6.1993
130 km: KONGSVOLL, Oppdal, Ulsberg, Berkåk, Stören, FLÅ – 1.7.1993
50 km: FLÅ, Trondheim, 10 km iz Trondheima – 2.7.1993
80 km: MALVIK, Stördal, Åsen, SKOGN – 3.7.1993
100 km: SKOGN, Levanger, Verdalsöra, Steinkjer, SNÅSA – 4.7.1993
130 km: SNÅSA, Grong, Gartland, NAMSSKOGAN + 15km – 5.7.1993
120 km: MAJAVATN, Trofors, Laksfors, MOSJÖEN – 6.7.1993
120 km: MOSJÖEN, Korgen, Mo i Rana, STORFORSHEI – 7.7.1993
120 km: STORFORSHEI, Korkstrand, Stödi, Storjord, VENSMOEN – 8.7.1993
50 km: VENSMOEN, Rognan, FAUSKE – 9.7.1993
125 km: FAUSKE, Straumen, Kråkmo, TÖMERNESET – 10.7.1993
120 km: TÖMERNESET, Ulvsvåg, Forså, GRINDJORD – 11.7.1993
90 km: NARVIK, Bjerkvik, Brandvoll, SETERMOEN – 13.7.1993
126 km: SETERMOEN, Andselv, Nordkjosbotn, OTEREN – 14.7.1993
120 km: OTEREN, Lyngen, Olderdalen, Storsett, SANDBUKT – 15.7.1993
100 km: SANDBUKT, Burfjord, Bognelv, ISNESTOFTEN – 16.7.1993
110 km: ISNESTOFTEN, Talvik, Alta, RAFSBOTN + 30km – 17.7.1993
150 km: SKAIDI, Russenes, Kåfjord, HONNINGSVÅG – 18.7.1993
70 km: HONNINGSVÅG, Nordkapp, Honningsvåg, KÅFJORD – 20.7.1993
130 km: KÅFJORD, Kistrand, STABBURSNES – 21.7.1993
130 km: STABBURSNES, Lakselv, Karasjok, KARIGASNIEMI – 22.7.1993
110 km: KARIGASNIEMI, Kaamanen, INARI – 23.7.1993
260 km: INARI, Ivalo, Sodankylä, Aska, 90km do Rovaniemi – 25.7.1993
110 km: Vikajärvi, Rovaniemi + še malo – 26.7.1993
125 km: MUUROLA, Jaatila, KEMI + 10km – 27.7.1993
125 km: KEMI, Maksiniemi, Olhava, Ii – 28.7.1993
120 km: Ii, Oulu, LIMINKA – 29.7.1993
120 km: LIMINKA, Pulkkila, Karsamaki, VIITASARI – 30.7.1993
110 km: VIITASARI, Äänekoski, JYVÄSKULA – 31.7.1993
115 km: JYVÄSKULA, Jämsä, KUHMOINEN – 1.8.1993
20 km: KUHMOINEN + 20km – 2.8.1993
10 km: ARRAKOSKI – 10.8.1993
85 km: ARRAKOSKI, … – 11.8.1993
90 km: Rilhimaki, HELSINKI – 12.8.1993
110 km: TALLIN, Vard, 10km do PJARNU – 15.8.1993
120 km: PJARNU, Tahkuranna, AJNAŽI – 16.8.1993
110 km: AJNAŽI, Dunte, RIGA – 17.8.1993
120 km: RIGA, Iecava, Bauska, PASVALYS – 18.8.1993
110 km: PASVALYS, Panevéžys, Ramygala, ŠETA – 19.8.1993
25 km: ŠETA + 20km – 20.8.1993
130 km: KAUNAS, Prienai, SIMNAS – 21.8.1993
140 km: SIMNAS, Lazdijai, Augustów, GRAJEWO – 22.8.1993
130 km: GRAJEWO, Lomža, OSTROW MAZ. – 23.8.1993
130 km: OSTROV MAZ., Wyszków, Radzymin, WARSZAWA – 24.8.1993
130 km: WARSZAWA, Radom, SZYDLOWIEC – 25.8.1993
70 km: SZYDLOWIEC, Skaržysko, KILCE – 26.8.1993
120 km: KILCE, Jedrzejow, Miechóv, KRAKOW – 27.8.1993
110 km: KRAKOW, Myslenice, Rabka, CHYŽNE – 28.8.1993
140 km: CHYŽNE, Ruženberok, Banská Bystrica, SIELNICA – 29.8.1993
130 km: SIELNICA, Zvolen, Šahy, VÁC – 30.8.1993
160 km: VAC, Budapest, Székesfehérvár, LEPSÉNY – 31.8.1993
130 km: LEPSÉNY, Siófok, NAGYKANIZSA – 1.9.1993
110 km: NAGYKANIZSA, Letenye, Čakovec, Ormož, PTUJ – 2.9.1993

Avtor Sergej Kaučevič