Phnom Penh ali otok miru, kot so ga imenovali nekateri novinarji med vojno v Vietnamu, se je predstavil v novi podobi, ki pa je povsem zbledela. Na ulicah, ki so še nedaleč nazaj samevale, danes vlada prometni kaos. Dvigajoči se prah in izpušni plini zastirajo pogled na nepregledne kolone motorjev in avtomobilov, ki so zabasali ceste gospodarske in finančne prestolnice Kambodže. Ljudje s podeželja dobesedno rinejo v “kamboško meko” v želji po večjem zaslužku in boljšem življenju. Mnogi izmed njih se razočarani, obupani, okradeni in oropani vrnejo nazaj v neskončen objem riževih polj, s katerimi je posejan velik del Kambodže.

Po nekaj minutah vožnje smo se ustavili pred veliko zgradbo, na kateri je visel razpoznaven znak PUAAI. Varnostnik je odprl vhodna vrata, nakar smo se z avtom zapeljali na dvorišče. Moj pogled na zgradbo je zastal. Nisem pričakoval, da bom lahko svojo prvo noč v Kambodži preživel v tako urejeni zgradbi. Še preden sem se udomačil je skozi glavna vhodna vrata pridrvela množica otrok, ki so napolnili učilnice. V prostorih PUAAI imajo otroci priložnost, brez šolnin, do izpopolnjevanja v angleškem jeziku in osnov računalništva pod vodstvom kmerskih učiteljev in prostovoljcev iz tujine.

Po prespani noči na glavnem sedežu organizacije, so se stvari začele odvijati bliskovito. V začetku mi je bilo nekoliko žal, da sem moral zapustiti center in se podati na pot v neznano. Kasneje sem spoznal, da sem imel neverjetno srečo, da sem lahko svoje prostovoljno delo opravljal v majhni vasici sredi riževih polj.

Moja kamboška zgodba se je začela s prihodom v vas, kjer sem opravljal prostovoljno delo v vlogi učitelja angleščine in računalništva. Pot se je nekoliko zavlekla. Monsunsko vreme, ki se je začelo umikati vročemu novembru, je poplavilo ceste, ki pa so bolj podobne švicarskemu siru.

Tong Leang je majhna vasica pozabljena od boga približno 130 km južno od glavnega mesta Phnom Penh. Moja oaza miru leži sredi riževih polj. Pokrajina je precej ravninska ter se nekoliko nagiba proti morju in Vietnamu, ki sta južno oziroma jugovzhodno. V bližnji in daljni okolici so osamljeni in z gozdovi poraščeni hribi, ki se dvigajo 200 do 300 metrov nad pokrajino. Vasi in vaške ceste se skrivajo pod kokosovimi palmami in si iščejo senco pred vročim soncem. Ob cestah se razprostirajo hiše, zato so vasi zelo razvlečene. Znakov ali napisov ni nobenih, vendar to domačinom ne povzroča nobenih težav, saj vsi zelo dobro poznajo, do kod segajo krajevne meje. Večina hiš je osnovne kvadratne oblike, zgrajenih iz lesa ter s pomočjo stebrov dvignjenih od tal. Na ta način se domačini izognejo vlagi, poplavam in morebitnim nezaželenim divjim živalim. Prostor pod hišo uporabljajo za popoldanski počitek, da se izognejo vročini.

Z zanimanjem sem opazoval okolico, ki je drvela mimo tako, da sploh nisem opazil, ko je avto zavil skozi železna vrata, ki so odpirala pot na vaško dvorišče, ali z drugimi besedami povedano pagoda. Pagoda je budistično središče in zajema Preah Vihear, molilnico, bivalne prostore za menihe, šolo, ribnik in osrednji prostor, ki je namenjen za kulturne prireditve ob večjih praznikih. Ob prihodu v vas me je takoj obkrožila gruča ljudi, predvsem otroci. Več kot dvesto parov oči je gledalo vame, jaz pa sem se napol zmeden obračal svoj pogled na okolico, ki bo postala moje domače dvorišče naslednjih nekaj mesecev. Prostor za proslavo je bil že urejen in vsi so bili na svojih mestih, samo še moja malenkost je manjkala. Vremenske nevšečnosti in slaba cesta so nas prisilile, da smo imeli skoraj dve uri zamude. Na uvodni proslavi sem imel priložnost pozdraviti prisotne otroke, vaščane ter lokalne predstavnike šolstva. Rany, ki je prvih nekaj dni skrbel za moj prevoz in je bil rojen v tej vasi, je skupaj s svojimi prijatelji zbral nekaj denarja ter priskrbel zvezke in pisalni pribor za bodoče učence.

Po proslavi in uvodnemu govoru je sledilo slikanje v vseh mogočih pozah, nakar sem se v krogu profesorjev in ravnateljev okrožja Tuk Meas udeležil uvodne zabave, ki ni potekala le ob spremljavi pijače. V Kambodži je treba za dobro vzdušje priskrbeti tudi glasno kmersko glasbo ali z drugimi besedami karaoke. Nekaj časa so me nagovarjali, naj tudi jaz zapojem, vendar mi jih je le uspelo prepričati, da se mi niti približno ne sanja, kaj piše ne televizorju. Po zabavi me je ravnatelj okrožja Tuk Meas odpeljal z motorjem na svoj dom. Med vožnjo po ozki cesti med riževimi polji mi je ves čas govoril: »Ljubim te, ljubim te« in trobil po cesti. Prijeti sem ga moral okrog pasu in mu nenehno potrjevati, da ga ljubim tudi jaz.

Hrupni dan se je končal s še bolj hrupno nočjo. Spal sem v zgradbi, ki je del pagode in je le nekaj metrov oddaljena od šole. Prvo noč sem prespal v družbi treh menihov, ki so neverjetno glasno smrčali. Seveda se jim je pridružil tudi moj varnostnik Rono, ki me je šest mesecev spremljal kot senca. Njihovo smrčanje je prekinila jutranja glasna verska glasba. Na mojo srečo so se menihi po dveh dneh preselili v sosednjo zgradbo, jutranja verska glasba pa se je ponavljala le vsake tri tedne.

Novo jutro v Kambodži je postreglo z novimi presenečenji. Začel sem spoznavati, kako zna biti življenje na kamboškem podeželju brez elektrike in tekoče vode kruto za mestnega fanta. Odločitev, ki sem jo sprejel že pred leti, da naredim nekaj koristnega za ljudi, ki potrebujejo pomoč in znanje, me je prisilila, da sem sprejel “ponujene” pogoje.

Moje življenje na vasi se je vseh šest mesecev vrtelo okoli Somarine družine. Somara je članica nevladne organizacije PUAAI in je bila odgovorna za ta projekt. Ker je to bil prvi tak projekt se je Somara iz varnostnih razlogov odločila in izbrala svojo domačo vas, kjer so ji ljudje in okolica poznani in jim lahko zaupa. Moram priznati, da sem imel neverjetno srečo, saj sem se ves čas bivanja na vasi počutil, kot da bi bil doma. Somarina družina me je sprejela kot sina in brata. Skrbeli so za moje zdravje, počutje in varnost, kar je bilo izrednega pomena. Zelo težko je preživeti v neznanem svetu, ki je tako tuj, tako drugačen, tako neznan..

Ob prihodu v Kambodžo sem ujel še nekaj zadnjih dni monsunskega vremena. Prijetno hladno vreme so spremljale vsakodnevne plohe. Pokrajina je bila zalita z vodo in vaščani so vsako jutro veselo hodili lovit ribe; pomemben priboljšek k rižu, ki je vsakdanja stalnica na kamboškem jedilnem listu. Narasle vode so preplavile riževa polja in ogrožale poljske ceste, zato je treba biti v monsunskem obdobju med vožnjo še posebno previden.

Po prihodu na vas sem prvih nekaj dni za tuširanje uporabljal deževnico, ko pa je sonce pregnalo še zadnje monsunske oblake, je prišla na vrsto “sveta” voda, prinesena iz ribnika v pagodi. Na srečo sem jo kasneje lahko zamenjal s podtalnico. V sušnem obdobju postane vaščanom “sveti” ribnik edini vir vode. Včasih sem njihovo »usodo« delil z njimi, vendar me to ni motilo, saj smo prekuhano vodo vedno “začinili” s čajem, tako da se je občutek, da pijem vodo iz ribnika, izgubil.

»Delovni« dan na vasi se je začel že zgodaj zjutraj. Prebujal sem se skupaj s petelini, ki so začeli kikirikati med peto in šesto uro zjutraj. Včasih so se jim pridružili tudi psi, ki pred nepridipravi varujejo hiše in živino. Okrog sedme ure sem se skupaj z mojim varnostnikom odpravil do hiše, kjer sem imel zajtrk. Nevladna organizacija (PUAAI) je poskrbela za mojo varnost in za moj želodec. Moram priznati, da sem imel odlično kuharico, Somarino sestro Sino, ki je skrbela, da nisem bil nikoli lačen. Moji sreči ni in ni bilo konca, saj sem hitro spoznal, da ima Sina nekaj podlage iz angleškega jezika, kar je bistveno pripomoglo k boljši komunikaciji in razumevanju. Po šestih mesecih sva se zelo navezala eden na drugega in postala zelo dobra prijatelja. Začetne težave s hrano so po nekaj tednih minile. Nostalgija po slovenski hrani in neokusnost kamboške podeželske hrane me je prisila, da so moji jedilni listi bolj spominjali na domačo pogrnjeno mizo. Preden se je lotila kuhe, me je vedno vprašala, kateri jedilnik sem izbral za ta dan. Nakar je čez nekaj minut izginila v oblaku prahu, ki se je dvigal za motorjem, namenjena na bližnjo tržnico. Včasih sva se odpravila kar skupaj, tako da sem lahko sam izbral zelenjavo in sadje na tržnici. Takoj po zajtrku, ob osmih, sem imel pouk z menihi in mladimi, ki si iz finančnih ali kakršnih drugih razlogov ne morejo privoščiti nadaljnjega šolanja. Popoldne po kosilu sem imel še tri ure angleščine z otroki, starimi med šest in petnajst let. Učenci so prihajali v šolo tudi iz okoliških vasi, njihovo skupno število pa se je ustavilo pri številki 120. Moje prostovoljno delo v Kambodži pa ni bilo povezano le z angleščino, ampak tudi z računalništvom, saj sem v vas pripeljal računalnik. Med šesto in sedmo uro je bila na vrsti večerja. Okrog devete ure pa je bil čas, ko sem se odpravil nazaj v pagodo, kjer me je čakala moja postelja.

Ker je moje življenje v pagodi tesno povezano z budizmom je prav, da nekaj besed namenim tudi menihom. Število menihov v pagodi se je nenehno spreminjalo, saj so se selili kot ptice selivke iz ene pagode v drugo. Nekateri iz med njih so po nekaj letih spoznali, da na svetu obstajajo tudi punce in so si hitro premislili ter slekli svojo rumeno oranžno “uniformo”. Razlogov, zakaj se mladi fantje odločajo nekaj let preživeti v pagodi, je več: nesrečna ljubezen, spor s starši ali spor znotraj družine. Najbolj pogost razlog pa je revščina. Mladi fantje skušajo razbremeniti revne starše s tem, da del svojega življenja preživijo v popolni abstinenci. Enkrat menih ne pomeni za vselej menih. Veliko si jih premisli, najde dekle in se poroči. Najbolj problematično je prehodno obdobje nazaj v civilno življenje. Po nekaj letih abstinence se mnogi mladi fantje, ki se vrnejo v »civilno« življenje, predajo pitju alkohola in prostituciji.

Kambodžo je zaradi preteklih dogodkov, povezanih z državljansko vojno, dobesedno povozil čas. Podobno kot se je to zgodilo s kamboškim budizmom, ki vsak dan izgublja svoje pristaše. Pagode, nekoč središče znanja in modrosti, se spreminjajo v centre za mlade, ki hočejo postati menihi, ter na ta način rešiti svoje probleme. Nekoč so ljudje iskali znanje in pomoč v pagodah. Danes menihi iščejo pomoč in znanje zunaj pagod.

Moti me tudi to, da budizem privilegira fante. Sirote si lahko poiščejo zatočišče v pagodah. Tudi študentje, ki pridejo študirat v Phnom Penh s podeželja in nimajo denarja za najetje sobe, lahko prebivajo v pagodi. To seveda ne velja za punce. Menihi lahko skrbijo zanje, vendar ne smejo prebivati v pagodi, zato veliko sirot pristane v “rdečih četrtih” glavnega mesta.
Veliko mladih in naivnih deklet v upanju na boljšo prihodnost zaide v klešče prostitucije. Mamljive besede po lepem zaslužku premamijo dekleta, ki se nazadnje znajdejo v postelji s tujcem ali domačinom. Precej mladih deklet je tudi žrtev revščine, saj veliko družin proda svoje mlade hčere, da bi lahko rešili preostale člane družine pred lakoto. Starostna doba prostitutk se vsako leto grozljivo niža, kajti vse večje je povpraševanje po mladih nedolžnih dekletih. Najmlajše punčke so stare okoli 12 in 13 let, vendar tudi 11 letnice niso redkost. Ko se prostitutki izteče delovna doba, ker jo mlajše izrinejo, to je nekje takoj po dvajsetem letu starosti, se ponavadi vrne v vas, kjer si z zasluzenim denarjem odpre majhno trgovinico ali karaoke. Večina prostitutk, ki nimajo sreče, umre zaradi tuberkuloze ali AIDS-a še pred dopolnijo 18 let.
Kaj je storila vlada na tem področju? Prostitucija je z zakonom prepovedana, vendar je vlada storila na tem področju bore malo. Vsi si zatiskajo oči pred tem perečim problemom, saj je veliko vladnih funkcionarjev, povezanih s trgovino z belim blagom. Tudi policija si z eno roko zatiska oči, z drugo pa prosi za podkupnino. Še pred kratkim so bile punce na ulici, ter se ozirale za potencialnimi strankami. Vendar je vlada, pod pritiski mednarodne skupnosti, sprejela strožje ukrepe, ki pa niso niti približno odpravili prostitucije. Zvodniki so svoje taxi girl umaknili iz ulic v hiše. Zdaj sedijo zunaj mladi fantje in kličejo stranke, da si vzamejo čas in se malo sprostijo.
Kljub monotonemu podeželskemu življenju, mi nikoli ni bilo dolgčas, saj sem imel razne druge obveznosti, ki so bile povezane z življenjem na vasi. Prva polovica novembra je obdobje, ko se v pagodah odvijajo festivali. Festival traja dva dni in se začne zvečer z glasno glasbo, nekateri na veliko kockajo, večina ljudi pa se sprehaja in opazuje dogajanje, najbolj pogumni in pijani tudi zaplešejo. Naslednji dan se festival nadaljuje že zgodaj zjutraj, ko vaščani prinesejo v pagodo hrano in pogostijo menihe. Ko menihi opravijo svoje poslanstvo, se za mizo usedejo še ostali. Zadnji in največji festival se odvija v Phnom Penhu, imenuje se Vodni festival in traja tri dni. Veslaške ekipe iz celotne Kambodže tekmujejo po reki Tonle Sap, medtem ko množica, zbrana z vseh koncev Kambodže, opazuje dogajanje na obrežju reke.

Ob koncu decembra se narasle vode pod pritiski sončnih žarkov umaknejo nazaj v struge. Začne se obdobje, ko na vasi poteka največ aktivnosti. Žetev riža je najpomembnejše opravilo za sleherno družino in temu je podrejeno tudi življenje naslednjih nekaj tednov. Tudi sam sem imel priložnost zamenjati kredo z orodjem, podobnemu srpu, in se podati na riževa polja. Tistih nekaj minut vihtenja srpa sem bil bolj pozoren na svoje prste, kot pa na samo delo. Delo pod žgočim soncem je precej težaško, vendar se domačini kar dobro znajdejo. Da je žetev čim prej opravljena, družine mobilizirajo vse »proste roke«, zato je v tem času zelo težko najti trenutek za oddih ali prosti čas. Redke družine s stalnimi dohodki najamejo dekleta in fante iz revnih družin, ki si lahko s svojim delom prislužijo dolar na dan. V tej opustošeni državi velika večina prebivalcev zasluži nekje med enim in dvema dolarjema na dan.

Ko je riž pospravljen v zavetje hiš, se lahko prične s porokami. Poroke skrbijo, da življenje v sušnem obdobju ne postane dolgočasno. Obdobje porok traja od konca januarja pa vse tja do sredine aprila.

Poroke med elito v Phnom Penhu so nekaj povsem običajnega. Še posebej to velja za otroke pomembnih vladnih funkcionarjev, ki prihajajo iz vrst iste stranke. S porokami hočejo utrdili prijateljstvo, zvestobo in enotnost, ki naj bi jo nadaljevali otroci. Na ta način se v Kambodži ustvarjajo klani, na katere pa imajo navadni ljudi veliko pomisleka. Vse skupaj spominja na barantanje iz obdobja fevdalne Evrope.

Slika na vasi je nekoliko drugačna. Pogost pojav so poroke med sosedi in sorodniki. Tradicija je na podeželju še vedno zelo prisotna, zato se velikokrat za poroko dogovorijo starši obeh mladoporočencev. Na žalost je v mnogih kamboških zakonih žena »primorana« deliti moževo ljubezen z ljubicami in prostitutkami, zato se vse več parov po nekaj mesecih ali letih skupnega življenja loči.

Tradicionalna poroka lahko traja več dni. Dan pred poroko bodoča ženin in nevesta opravita predporočni obred pred menihoma. Večerno dogajanje pa se nato nadaljuje ob spremljavi karaok. Medtem, ko otroci posedajo pred televizijskim zaslonom, sorodniki in sosedje začnejo gostiteljem pomagati pripravljati hrano za slavnostni del. Tudi jaz sem imel enkrat čast postati član množične delovne ekipe, ki je hitela s pripravljanjem hrane za naslednji dan.

Poročni dan se začne že zgodaj zjutraj. Ob petih zjutraj se delovna ekipa ponovno zbere in nadaljujejo s pripravo hrane. Ker je moja »spalnica« v središču vasi, me je ob teh dnevih pogosto zbudilo glasno cviljenje svinj. Takrat sem običajno zatisnil ušesa in počakal, da je svinja izdihnila. Malo pred osmo uro zjutraj se na domu ženina zberejo gostje, ki se nato v sprevodu in s sadjem v naročju odpravijo za ženinom do nevestine hiše. V dopoldanskih urah poročni par ob spremljavi tradicionalne glasbe opravi molitev pred starši in starimi starši, ter sprejema »darila« od bude. Popoldanski čas pa je rezerviran za glavni del zabave, ko se poročne zabave udeležijo še ostali povabljeni gostje.

Na podeželju si le redke družine lahko namesto karaok privoščijo glasbeni bend. In kako zgleda “poročni koncert”? Bend začne igrati nekje med četrto in peto uro popoldne, konča pa takrat, ko se še zadnji plesalec odpravi spat. Neverjetno, toda bend igra dobesedno non-stop. Medtem, ko igrajo si najdejo čas za hrano, pijačo in cigarete, pevci in pevke pa se na odru izmenjujejo ves čas. Kmeri radi plešejo, zato plesišče nikoli ni prazno. Prav presenečen sem bil, ko sem opazil, da so fantje tisti, ki prvi zaplešejo. Po kmerski tradiciji so dekleta precej zadržana in sramežljiva, zato se odpravijo na plesišče šele, ko se malo napolni. Tudi sam sem zaplesal. Do takrat sem misli, da pozna kamboški ples samo en ritem, vendar sem se tisti večer naučili plesati kar nekaj kamboških plesov. Pleše se v krogu, soplesalca pa se med samim plesom ne dotikata. Bend izmenjuje ritem vsake tri ali štiri pesmi. Ko zaigra en sklop pesmi, je nekaj sekundna pavza, da si plesalci malo oddahnejo. Potem, ko se člani benda dogovorijo, kaj bodo igrali naprej se plesalci lahko vrnejo na plesišče. Gostitelji so me na poroko povabili z vabilom, na katerem je bila narisana slika dveh mladoporočencev, ki plešeta objeta. Radovednost me je silila, da sem vprašal mojo kuharico Sino, ali lahko zaplešem s soplesalko v objemu. Odgovorila je bil jasen: ”NO. People will speak impolite words about the girl”. Kasneje sem se velikokrat vprašal, čemu je potem ta slika sploh namenjena. V zadnjih nekaj letih so se zahodni vplivi življenja pričeli precej prepletati s kamboško kulturo in takšnih ter podobnih ironij je kar precej.

Stroški poroke so zelo različni. Poroka na podeželju stane nekje med 500$ in 1000$ odvisno od premoženjskega stanja. V Phnom Penhu se lahko stroški povzpnejo tudi do 5000$, odvisno od števila gostov, vrste hrane in pijače. V glavnem mestu se vse več parov odloča za poroke v raznih gostinskih centrih, medtem, ko poroka na podeželju še vedno poteka na domu nevestinih staršev.

Po poroki mladi pari hitro poskrbijo, da je čez devet mesecev v družini bolj veselo. Tako kot v vsaki družbi, je tudi v Kambodži otrok zelo zaželen, še posebej če je to fantek. Zaradi revščine, velika večina nosečnic opravi porod doma, na vasi. Smrtnost med novorojenčki in nosečnicami je zaradi slabe zdravstvene oskrbe in revščine še vedno velika. Sicer pa bi lahko poimenovali Kambodžo državica otrok, saj 45% kamboške populacije predstavljajo otroci, stari do 15 let. Neizobraženost žensk in nepoznavanje kontracepcijskih metod »sili« mnoge ženske v nezaželene porode. Nekatere se iz obupa odpravijo na splav v Phnom Penh in s tem tvegajo svoje zdravje in življenje

Svoje šestmesečno bivanje v Kambodži sem zaključil na najlepši možen način. Za mano sta bili že »slovensko« in kitajsko novo leto. 13. aprila pa sem skupaj z domačini vstopil še v kmersko novo leto. Kmersko novo leto je najbolj pomemben praznik v Kambodži, ko se otroci in sorodniki vrnejo na dom staršev. Središče dogajanja v času novega leta se preseli v pagodo, kjer zvečer skoraj celotna vas pleše v ritmu glasbe, pa tudi ljubitelji gledaliških predstav pridejo na svoj račun.

Na svetu obstaja nepisano pravilo, ki pravi: ko je najlepše, se je treba posloviti. To se je zgodilo tudi meni. Kmalu po novem letu se je končala moja kamboška avantura. Na vprašanje domačinov, kdaj se bom znova vrnil, je sledil odgovor: »Kambodža je moja ljubezen na prvi pogled in upam, da se bom v prihodnosti še vrnil v njeno naročje.«

Avtor Matjaž Korenjak