Sirija je pretežno muslimanska država, danes jo ZDA uvrščajo na spisek terorističnih držav, kjer prevladuje islam med ostalimi kulturami, ki so jih v svojih pohodih in osvajanjih tukaj pustili Romani, Grki, Egipčani, Bizantinci … Predstavlja izredno pomembno trgovsko središče, ki povezuje Evropo z Azijo in Afriko po kopnem, in ker Sirija ni bila nikoli vojaška velesila, je vedno podlegala pred drugimi velikani. Tukaj so ohranjene številne podobe iz krščanstva, tukaj se je rodila pisava alfabet in še marsikaj drugega je moč tukaj najti. Ženske so zavite v rute in nobena izmed njih ne razkazuje svojega telesa, razen če ni Rusinja. Srečala sva avtobus, poln Ruskih prostitutk, ki so jih zvodniki razvažali po hotelih kot vreče, polne humanitarne pomoči. Okoli avtobusov pa množice Sirijcev, ki so si Ruska dekleta, oblečena v mini krila, obuta v visoke pete, naličena in odišavljena, strastno želeli. Še nekaj časa po razvozu deklet so Sirijci tekali po temačnih ulicah mesta v upanju na … Razgaljena dekleta so še naju komaj pustila hladna, kaj šele muslimane, ki vse življenje gledajo v črnino zavite žene. Muslimani v Siriji imajo lahko 4 žene, če imajo za to dovolj denarja, prevladujta pa le ena ali dve ženi na muslimana.
Odšla sva v Palymiro, oaza, sredi Arabske puščave, poznana med starodavnimi potniki in velikimi karavanami, ki so se tukaj ustavljale na svojih poteh. Mesto je danes najbolj turistična točka zaradi številnih arhitekturnih ostankov tedanjega časa in gradu. Mesto je poznano tudi po Beduinih, muslimanskih plemenih, ki živijo tukaj. Hotela sva jih spoznati, zato sva prenočila kar pri njih. Takoj za njihovim šotorom v zavetrju, narejenem iz vreč humanitarne pomoči iz Avstralije, v katerih so jim pošiljali moko, sva si postavila svoj šotor. Z Beduini sva preživela 3 noči. Ti ljudje so reveži, ukvarjajo se z živinorejo in agrikulturo, nimajo elektrike in vode, hodijo bosi in so zelo umazani, vendar ne zaudarjajo. Spijo in živijo v šotorih, na katerih tleh so položene prekrasne preproge ročne izdelave. V Palymiri sva zadnji dan izkusila puščavski vihar. Močno je pihalo, pesek se je visoko dvigoval, postajalo je hladno in zaradi tega sva se odločila, da odpotujeva proti Damascousu, glavnemu mestu. V omenjenem vremenu potovanje ni bilo najbolj prijetno, kar so še posebej občutili tisti, ki so zaradi slabe vidljivosti zapeljali s ceste.
Čez nekaj dni sva prispela v Jordanijo, gospodarsko zelo razvito državo, katere denarna valuta je močnejša od ameriškega dolarja, državo, ki slovi po številnih turističnih krajih in ki ima največjo turistično atraktivnost v Arabiji-Petra. V bližini glavnega mesta Amann se nahaja Mrtvo morje, z več kot 30% koncentracijo soli, zaradi česar ni v morju ne živali ne rastlin. Na gladini morja lahko le plapolaš in bereš časopis. Plavanje pod vodo, ki sem ga želel okusiti, mi je zaradi močne koncentracije soli povzročilo krvavo rdeče oči in edino, kar mi je preostalo, je bilo, da sem si jih izpral s sladko vodo.
Petra, roza rdečkasto skalovje s kanjoni, vklesanimi templji v skale in samostani, je biser Arabije. Še ne dolgo so v jamah skal živeli Beduini, ki pa jih je nato država izselila in nastanila v bližnji vasici. Beduini so zato danes bolj veseli, saj imajo streho nad glavo, ki je zamenjala njihovo življenje v odprtih jamah na prepihu. V Petri je bil posnet tretji del filma Indiana Jones. V bližini se nahaja Wadi Rum, skalovje sredi puščave. Tukaj je možno prespati kar pod zvezdami ali pri Beduinih, kakor je koga volja. Wadi Rum je kraj za doživljanje miru in obenem doseganje adrenalinskih užitkov, če se popelješ z Jeepi po peščeni podlogi ali zajahaš kamelo. Tukaj sva srečala televizijsko ekipo iz Beograda, ki je snemala dokumentarno oddajo o Jordaniji in tudi naju so posneli.

Iz Aquabe, obmorskega letovišča, kamor evropske agencije pošiljajo svoje turiste, sva se nato z ladjo odpravila še proti Egiptu, deželi faraonov in piramid. Sprva sva se ustavila v hipijevskem mestu ob Rdečem morju Dahab, ki leži tudi na Sinajskem polotoku in ravno zaradi tega ni poznano samo po prekrasnih koralnih grebenih v morju, ampak tudi po nepozabnih izletih v Sinajske gore po možnosti s prenočevanjem pri lokalnih Beduinih. Obisk tega mesteca je nadvse priporočljiv za backpackerje, turisti pa le pojdite v južnejši Saram el shaik. Z obiskom ne zavlačujte predolgo, saj bo vlada kmalu postavila verige znanih hotelov in spremenila hipijevsko mestece v medene turistične kraje.

Cairo je glavno mesto Egipta in bolj kot po tem, slovi po Gizi, največjih piramidah na svetu, ki pomenijo eno izmed sedmih svetovnih čudes. Egipčani so piramide gradili zato, da so v njih zakopali umrle skupaj z vsem premoženjem, ki so ga umrli hoteli imeti v naslednjem življenju. Vsak, ki se je hotel dokopati do kraljevega bogastva in ga odtujiti, je dočakal nesrečo. To so bili predvsem arheologi, ki so v svojih raziskovanjih naleteli na sobe, polne kraljevega bogastva in čez čas nesrečno umrli. To bogastvo je danes razkazano v narodnem muzeju, kjer pa so poleg tega prikazani še številni drugi arheološki ostanki starega Egipta. V Gizi je poleg piramid moč videti še Sfingo, nežen ženski obraz na levjem telesu, in druge ostanke, kot npr. prostor, kjer so se srečevali faraoni, ali muslimanska pokopališča. V samem Kairu se splača ogledati si Islamsko četrt s številnimi mošejami, trdnjavo, stari Kairo in mestni market.

Za konec naj povem še, da potovanje zaradi sovraštva Arabcev do Američanov in Evropejcev ni bilo sproščujoče in sva zato morala velikokrat lagati, da prihajava iz Bosne, muslimanske države, ob tem pa nisva več komunicirala v angleščini, saj bi naju v trenutku obsodili za Angleža in prodajno ceno bodisi v restavraciji, na lokalnem avtobusu ali kjerkoli drugje nekajkrat povišali. Vljudnost Arabcev se od kraja do kraja razlikuje. Najvljudnejši in prijaznejši so v glavnih in večjih mestih in nič čudnega ni, če si sprva presenečen nad gostoljubnostjo nekega Arabca, že naslednji trenutek pa razočaran, ko te takoj za prvim vogalom na glas obrekujejo. V Arabijo se prav gotovo ne bom več vrnil, vsaj za nekaj let, in to kljub temu da je narava prekrasna!

Avtor Senad Osmanaj

Danes je Jordanija predvsem turistična država pod vodstvom kralja Abdulaha II. Razdeljena je na tri področja in sicer na vzhodni breg, dolino ob reki Jordan in puščavo. V Jordaniji živi skoraj 6 milijonov ljudi, med njimi je 60% Palestincev, 35% Jordancev in manjšine kot npr. Čečeni, Armejci in Kurdi. Po veroizpovedi je 98% prebivalstva muslimanov, ostali so kristjani med katerimi prevladujejo ortodoksni Grki. Okoli 400.000 ljudi je beduinov, nomadskih puščavnikov, ki se stalno selijo iz enega kraja na drugega. Z njimi sem preživel nekaj večerov, spal v njihovem šotoru in spoznaval način življenja. Beduinke so po obrazu in rokah tetovirane in ponavadi ostajajo doma v šotoru, kjer skrbijo za družino in moža. Možje so ponavadi na paši po nekaj dni skupaj. Beduini so revni a zelo gostoljubni, vedno te poslužijo s toplim čajem ali kavo. Imajo dobro razvite ročne spretnosti, tako ženske v hladnih dneh izdelujejo preproge katere uporabljajo kot tepihe v šotoru in tudi kot pokrivalo, saj se temperature v puščavi čez noč spustijo zelo nizko. Beduini so po veroizpovedi muslimani in bolj svobodnih mislih za razliko od ostalih Jordancev. Tako ženske ne pokrivajo vedno svojega obraza v javnosti kot ostale muslimanke. Zaradi svobodnejšega izražanja jih številni Jordanci enačijo z cigani in si ne želijo njihove družbe.

Glavno mesto Jordanije je Amann, v katerem bližini se nahaja Mrtvo morje, poznano v svetu po najnižji kopenski nadmorski višini cca. 400 metrov pod gladino morja in zelo slani vodi. V morju je okoli 30% soli zaradi česar v morju ne uspeva nobeno živo bitje, niti rastline niti živali. Zaradi velikega odstotka soli je morje zelo gosto tako da lahko v njem plavajo tudi ne plavalci, saj je v njem nemogoče potonit. Okolica mrtvega morja je zanimiva tudi zaradi številnih izvirov vulkanskih voda, naravnih vrelcev, v katerih se po kopanju v morju lepo oprhaš in opereš sol s telesa. Poleg tega je obdan s številnim hribi, ki imajo v krščanstvu veliko prepoznavnost. Eden takih je gora Nebo iz katere je Mojzes pogledoval po obljubljeni deželi.

Največja turistična atrakcija celotne Arabije je vsekakor Petra, v kateri so Nabatežani uredili postojanko za trgovske karavane, ki so trgovale z začimbami in dišavnicami, svilo. V skale so rezljali palače, templje, grobnice, itd. Nabatežani so na vrhuncu svoje civilizacije postali pionirji hidravličnega inženirstva, proizvajali železo, bras, razne skulpture, klesali kamenje, kar vse dokazuje visoko civiliziranost za čas 300 let pred našim štetjem. Petra je najlepša v jutranjem času ob vzhajanju sonca, takrat ni v njenem področju nobenega turista, le tu pa tam srečam kakšnega beduina, ki se s svojo kamelo podaja iz vrha hriba proti vznožju, da bi zaslužil kakšen dinar za turistično jahanje kamele. Petro, skrivnostno mesto je nedavno nazaj odkril švicarski raziskovalec, ki je po pogovorih z beduini slutil da se nekje med hribi skriva davno izgubljeno mesto. Namreč velik in močen potresu je mesto tako poškodoval da so se iz njega vsi razen nekaj beduinov odselili. In tako je mesto potonilo v pozabo.

V bližini Petre se nahajata še popularno turistično mesto, Aquaba, edino na Rdečem morju, kamor zahaja tudi največje število dopustniških turistov in atraktivni Wadi Rum v puščavi, ki je znan po številnih naravnih znamenitostih in lepotah. Eno izmed najlepših doživetij je spanje pod milim nebom in opazovanje prelepega in zelo svetlega ozvezdja. Druge znamenitosti v Wadi Rumu so še vodnjak iz katerega je Lawrence Arabski pil vodo na svojem vojaškem pohodu, kamniti lok, kanjon in velikanske steze. Da je vse skupaj bolj avanturistično poskrbijo lokalni beduini, ki te peljejo na več dnevno turo s kamelami ali jeepi, kajti peš ne prideš nikamor zaradi mehkega peska, ki se nenehno udira pod nogami. Seveda je vse skupaj zelo drago kakor tudi ostala Jordanija. Za višje cene poskrbi tudi lokalna valuta, ki je močnejša od ameriškega dolarja. Seveda za 1 Jordanski dinar ne dobiš ravno veliko, še najmanj pa želeno. Omenjene turistične destinacije zagotovo niso edine, v Jordaniji jih je še mnogo več. Prav tako vredni ogleda so še zgodovinsko-arheološki Jerash, Hamammat Main in Wadu Mujib.

Za na konec vam povem še nekaj o izkušnjah z ljudmi. So namreč najbolj goljufivi ljudje v regiji – vsaj moja izkušnja je bila takšna. V bistvu cel čas srečuješ nesramno nepoštene ljudi z ene strani in nesramno gostoljubne in poštene ljudi z druge strani in tak tok dogajanj se odvija in spreminja iz enega vogala v drugega skozi cel dan. Medtem ko te nekdo brez razloga povabi na čaj in z veseljem predstavi družini in s tabo poklepeta in te napolni z ljudsko dobroto, se še v isti minuti lahko zgodi to da te na drugi strani ulice mimoidoči lokalec pošlje v tri krasne. Te je pač zamenjal za Američana!

Avtor: Senad Osmanaj