Pot: Jakarta- Cianjur- Cipanas- Bandung- Yogyakarta- Bromo- Kuta(Bali)- Ubud- Mengwi- Bedugul-Air Sanih- Tirtaganga- Besakih- Ubud- Candi Dasa- Padangbai- Lembar(Lombok)- Bangsal- Gili Trawagan- Gili Meno- Tetebatu- Ampenan- Jakarta

Indonezija je dežela velikih nasprotij, po standardu, ki ga živijo ljudje, po verski, narodnostni porazdelitvi prebivalstva, po tisočerih otokih z zelo različno favno in floro in navsezadnje tudi nasilju. Slednje je vzrok upadanja turizma. Ni preprosto razumeti zakaj bi radi nekateri otoki neodvisnost čeprav nam je to znanoJ ), zakaj so verske vojne in razni nemiri. Toda vse to je lahko nekaj kilometrov vstran od krajev kjer tega ni čutiti. Toda, če odmislimo neprijetne situacije v tej ogromni državi, lahko vsak popotnik kakor tudi turist najde nekaj po svojem okusu.

Turistično vizo pridobite na konzulatu Republike Indonezije na Prešernovi 11 v Ljubljani. Za 60 dnevno bivanje v državi potrebujete vstopno in izstopno karto, potni list, ki je veljaven še vsaj 6 mesecev, sliko in 6500 sit, izdelajo pa jo v dveh dneh. Marsikateri popotnik se odloči prepluti iz Medana (Sumatra) v Malezijo in nazaj, tako da pridobi še dodatnih 60 dni za popotovanje po veliki državi.

Prevoz: Letalskih prevoznikov je kar precej. Odločite se lahko za Lufthanso, Singapur Airlines, Garudo, ali Taiwain Airlines TWA, Lauda Air. Cene se gibljejo okrog 130kSit, je pa odvisno kdaj želite prispeti in kam. Notranje lete upravljajo letalske družbe Garuda, Merpati in druge, so pa relativno poceni.

Vlaki se delijo na exclusive, bussines in economy class. Mislim, da ni potrebno povdarjati razlik, omenim naj le, da so exclusive res vlaki primerljivi z nemškimi EC, ICE, medtem ko je število potnikov v economy razredu toliko, kolikor je prostora (po azijsko seveda!). So pa zelo poceni. Ravnotako je z avtobusi. Iz izkušenj lahko povem, da zna biti potovanje z economy busom precej zabavno, predvsem pa družabno. Malenkost boljši so avtobusi, ki imajo klimatsko napravo. Obstaja pa tudi turistična oblika prevoza, ki jo organizirajo agencije, kjer poteka prevoz od hotela do hotela ali pa vsaj do podružnice agencije. Je bistveno dražja oblika, morda bolj zanesljiva.

Druge oblike so nekakšen tricikel (becak), konjska vprega, kolo ali motorno kolo, odvisno pač od kraja.

Če ste ljubitelj udobja, ga lahko dobite razmeroma poceni, če pa ste ljubitelj pustolovščin in radi spoznavate ljudi in imate preeecej časa, je javni prevoz prava stvar.

Jakarta
Samo mestno jedro in moderne stavbe spominjajo na azijsko različico New Yorka, demonstracije na Beograd, revščine pa žal ni moč opisati z besedami. To so sicer značilnosti večine azijskih prestolnic, ki štejejo 9 milijonov prebivalcev. Življenje je precej lepo organizirano le za ljudi, ki dobro zaslužijo. Ti imajo na voljo prav vse, kar si lahko zamisli Evropejec ali Američan, medtem ko je večina prikrajšana tudi za osnovne življenjske potrebe. Pot od letališča Soekarno Hatta z javnim klimatiziranim avtobusom je vodila skoz mestno središče in četrti, kjer so vidni prestižni hoteli, nakupovalni centri, restavracije, itd. Večina popotnikov si izbere eno izmed cenejših prenočišč na Jalan Jaksi, ki je majhna temnejša ulica v samem centru mesta. Tu je moč dobiti sobo za 2 USD, medtem ko stane spodoben hotel vsaj 20 USD, kar je sicer še vedno poceni.

Mesto vsebuje precej znamenitosti, od stare Batavie (tudi nizozemsko staro ime mesta), National Monumenta, Narodnega Muzeja, pristaniąča, vendar je žal potrebno upoštevati, da je prejšnji politični režim “preuredil” večino muzejev tako, da je njihova zgodovina prikazana kot junaška. Skratka to je značilno za vse diktatorje, tudi za takratnega Soekarna in generala Suharta. Promet po mestu je možen z avtobusi do postaj, z bemoti po mestu ali s taksiji, ki jih je ogromno, mnogo tudi nelegalnih. Priporočljivo je vzeti taksi družbe Blue Bird Group, ki ima svetlo modre taksije.

Ker sva se predhodno dogovorila z domačini v mestecu Cianjur, da bova ostala pri njih, kjer prijeten možakar Yudi vodi Inteligua šolo angleąčine, nisva ostala v Jakarti. S klimatiziranim busom sva prispela v Bogor, kjer nama je takrat že kolega domačin “zrihtal” prevoz z bemotom (majhen kombi, v katerem je bilo 16 ljudi in prtljaga !!!) do Cianjurja. Vse skupaj za ˝ USD.

Cianjur
Majhno mestece, ki ima skupaj z okolico milijon prebivalcev. Ker ni visokih stavb, je precej razvlečeno kot večina ostalih mest na Javi. Večina, če že ne vsi prebivalci so muslimani, kar lahko vsak popotnik zazna že ob 4 zjutraj, ko zasluąi prvo jutranjo molitev. Ker v tem mestecu ni nobenega turista, je bilo življenje toliko bolj razgibano in zanimivo. Hrana preprosta, raznolika, veliko zelenjave, malo mesa, pa še to piščančje ali riba. S sopotnico Nino sva spoznala nekaj novih prijateljev domačinov.

Cipanas
Je kraj malenkost nazaj proti Jakarti, kjer domuje tudi sedanji predsednik republike Abdurahman Wahid v zelo lepi vili (nekaj kot Bela hiša). Zdravnik, ki sva ga spoznala v Cianjurju nam (z nami je bil tudi nizozemski prijatelj Jonald) je razkazal neko vilo, kjer so zbrane tipične indonezijske hiąice. Po tem smo obiskali tudi narodni park ter čajne nasade. Po treh dneh smo se (trije) odpravili v Bandung.

Bandung
Veliko mesto. Najbolj znan je Bandung Institut of Tehnology, ki je tudi potresni center Indonezije. Je mesto, kjer je moľno obiskati vse od tržnice do superblagovnic s kinematografi… Večina prenočišč nudi izlete na vulkan Merapi, vrelce…ali pa obisk najbolj turističnega obmorskega letovišča na Javi Pandagarana.

Yogyakarta
Zelo privlačno veliko mesto, tudi univerzitetno, kjer ąe vedno domuje Sultan (imena si žal nisem zapomnil). Ogled Water Palace, palače Sultana I., trľnice. Nastanili smo se v hotelu, kjer prenočuje večina popotnikov Metro. V okolici je neskončno restavracij različnega tipa, menjalnic… Priporočam potovalne čeke USD ali pa gotovino USD. (100 dolarski bankovec je moč najboljše vnovčiti). Izleti, ki jih organizira hotel, so ponavadi dražji od sosednjih agencij.

Boroboudur
Je najznameniteljši budistični tempelj na planetu, zgrajen okrog leta 790AD, vendar žal zapuščen in nikoli ni služil svojemu namenu. Izročilo pravi, da je potres in izbruh vulkana odgnal ljudi. Na sliki kipec Bude na templju Borobodour (Central Java)

Prambanan
Je skupek okrog 280 templjev, ki so posvečeni hinduističnem bogovom. Najlepši so že rekonstruirani, posvečeni Shivi, Visni in drugim. Vsekakor sta oba templja vredna ogleda, čeprav je vstopnina 5 USD (če plačate v rupijah je ceneje). Vsekakor si velja ogledati tudi balet Ramayana, ce imate moznost v Prambananu.

Mt Bromo (2770m)
Bromo je najlepši vulkan, katerega okolica zgleda, kot bi hodil po luni. Nastanitev je možna z agencijo v Hotelu Bromo homestay, vendar sam priporočal lastno izvedbo izleta in prenočišče Yoshi Guest House v Ngadasariju, ki je čudovito. Lahko se sprehodite do kraterja ali najamete jeep, priporačam sprehod, ker je doživetje. Drug dan se splača zjutraj povzpeti na Ponanjakan, od koder je viden zelo lep sončni vzhod (tudi razglednice). Lep je tudi razgled na Bromo in v ozadju še višji Semeru (3600m). Vsi vulkani so aktivni.

Bali
O Baliju ne bom pisal veliko, ker ni rajski otok. Je lep otok, ljudje so hinduistične vere, kar pomeni, da je srečati veliko templjev. Kuta je znamenito žurersko mesto na jugu, prav tako Sanur, Legian. Tukaj mrgoli Avstralcev, predvsem pa tečnih domačinov, ki prodajajo vse mogoče in postajajo precej vsiljivi. Edin lep dogodek je bil sončni zahod s plaže, ki jo podnevi krasijo 4 metrski valovi in deskarji. Veliko lepši kraj je Ubud, kjer je tudi vsa Balinezijska kultura. Veliko muzejev, Neka muzej, galerij, Puri Lukisan in drugi. Znan je tudi gozd, v katerm je Ubud, tj opičji gozd Monkey Forrest, kjer živijo sive opice. Dobra opcija je najeti avto in obkrožiti Bali. Palača v Mengwiju, templji v Bedugulu na jezeru, vodni slapovi GitGit, letoviąče Lovina na severu z značilno plažo s črno mivko, Air Sanih, Amed (trenutno novo nastajajoče turistično središče), potem zelo lepe riževe terase,ki jih v Indoneziji ne manjka v Tirtagangi in najviąje ležeči tempelj v Besakih ob vznožju svete gore vulkana Agung. Eno izmed najlepąih obalnih letoviąč je Candi dasa, kjer takrat sploh ni bilo turistov. Snorkljanja in potapljanja na Baliju je na pretek, vendar so tudi lepąi kraji v Indoneziji (Sulawesi, Gili, Lombok). Iz Padangbaija vozi trajekt na vzhodnejši otok Lombok v Lembar.

Lombok
Lombok naseljujejo muslimaski Sasaki, ki so se letos junija hudo sprli s kristjani in imeli tudi kratko vojno, ki naju na srečo ni zajela. Veliko mesto Mataram ne ponuja veliko, razen če nakupujete. Najbolj turističen kraj je Sengiggi, ki je izredno lep. Temu je dodan Sheraton še bungalove, tako da je ponudba popolna. Najboljše izhodišče za ogled lomboške kulture, rokodelstva je Tetebatu ob južnem vznožju ob narodnem parku Rinjani (vulkan 3726m). Vzpon na Rinjani traja 3 dni z najetimi nosači in vodičem. Tukaj je možen ogled Pringaselle, Loyoka in ostalih znanih lončarskih krajev. Tkanine proizvajajo ročno, najzanimivejši je barvanje tkanin z naravnimi barvami, ki jih pridobivajo s kuhanjem lubja ali žuželk. Po dogovoru je možen tudi prikaz postopka lončarstva, tkanja, barvanja in vodenje. Priporočam, da vpraąate za Hana (Burhan, bungalovi Cendrewasih, Tetebatu) in ga pozdravite v najinem imenu. Tip je pravi, ima tudi svoj avto. Imela sva srečo in sva ujela tudi tradicionalno poroko.

Otočje Gili
Sestavljajo trije otočki (2 uri hoda okrog) Trawagan, Meno in Air. Gili pomeni otok v jeziku sasak, meno je srednji , air pa pomeni voda. To so res lepi rajski otočki, na katere vozi čoln, edini prevoz na otoku pa je konjska vprega. Domačini so lahko zelo prijetna družba. Že pri prihodu sva navezala stike z njimi, in zabava seje začela. Vsak večer so igrali kitaro, prepevali, nekateri pili arak ali pa kadili ob ognju na plaži, katerega plamene je hladil vetrič, katerega posledica je bila uporaba oblačil z dolgimi rokavi. Dekletom je predvsem všeč svetla koža in lasje, vsi pa imajo radi pogovore o daljnih deželah, ki jih morda nikoli ne bodo videli. Njihova preprostost je tako naravna, da nimajo nobenih potreb po materialnih dobrih, prav jim pride le kakąa podarjena srajca, pulover ali hlače. Vedno so dobre volje in dobesedno izžarevajo življenje. Takšen občutek je res zelo pogrešljiv v Evropi, kjer vsi hitijo in so vezani na čas. Igrajo pa tudi nogomet. Prisostovala sva nogometni tekmi med domačima ekipama (imajo 6 ekip, Meno pa šteje 300 prebivalcev).

Vsekakor priporočam obisk Gili Mena, morda tudi Air, ki nista okužena s civilizacijo, medtem ko je Gili Trawagan namenjen ljudem ,ki imajo radi veliko barčkov ob edini ulici na otoku.

Prijazna deklica, ki vsak dan prinese svež ananas na otočku Gili Meno

Nasveti, priporočila:

pazite na zdravje. Pitna voda je v plastenkah, ki jo prodajajo vsepovsod.
muslimanom ne mahajte z levo roko, ker si s to umivajo zadnjico
v sušnem obdobju ni velike nevarnosti malarije, obstaja pa riziko.
za vse cene je treba barantati, ker je to tudi način spoątovanja trgovine
ničesar kar ne mislite storiti ne obljubljajte, ker znajo biti hudo tečni (Bali)
če se vzpenjate na Rinjani, najamite zanesljive vodiče, ker ropajo turiste.
s sabo ne rabite veliko stvari, ker je vse poceni; lahko si tudi sposodite razno opremo
upoštevajte verske običaje, četudi to ni zahteva. Nositi kratke hlače, biti zgoraj brez itd je za muslimane in hinduiste žaljivo, čeprav se za to ne zmenijo. Bodo pa bolj domači, če to upoštevate. (ne velja za Kuto (Bali)).

Avtor: Imre Cajklo
Več informacij na e-mail: imre.cikajlo@guest.arnes.si

Popoldan sva se odpravila na avtobusno postajo. Jakarta ima, kar tri. Midva sva se kar na slepo odločila za eno. Avtobusna postaja je bila zelo majhna in neurejena. Avtobus pa je imel dve ure zamude. Sva pa imela srečo, da je bil avtobus zelo udoben in sva ponoči brez problemov zaspala. Odpravljala sva se na drugi konec otoka Jave, natančneje na vulkan Mt. Bromo. Avtobus naju je pustil, kar ob cesti v majhnem mestu Probolinggo. Do avtobusne postaje, naju je z vso prtljago odpeljal neki mladenič s kolesom, prirejenim za prevoz ljudi. Zelo se je namatral, saj sva midva imela skupaj s prtljago skoraj dvesto kilogramov, sam pa jih ni imel več kot štirideset. Mesto Probolinggo lezi le nekaj metrov nad morsko gladino. Vulkan Mt. Bromo pa je visok 2392 metrov. Na isti višini je tudi vasica Cemoro Lawang, v kateri sva nameravala najti hotel in prenočiti.

Vožnja z minibusom je trajala približno tri ure. V mini bus, ki bi pri nas bil registriran največ za osem ljudi, se nas je natlačilo tudi do trideset. Ko smo prispeli na cilj, sva se utaborila v prvi hotel, ki je bil na voljo. S hotelom sva bila zelo zadovoljna. Bil je zelo lepo urejen, pa tudi zelo dobro hrano so imeli.

Takoj ko sva v hotelu uredila formalnosti sva šla na ogled kraterja, ter še delujočega vulkana Mt. Bromo. Do roba velikega kraterja, sva prišla prej kot v petih minutah. Pogled je bil veličasten. Krater s premerom več kot šest kilometrov, sredi njega pa vulkan Mt. Bromo, s katerega se vedno kadi. Ko sva se vračala je naju ogovoril neki mlajši moški in naju vprašal, če želiva iti zjutraj opazovati sončni vzhod. Rekla sva da bova premislila.

V hotelu, sva se pozanimal, kako je s tem sončnim vzhodom, pokazali so nama slike, kako lepo to zgleda in seveda sva se odločila da greva. Sledila je še zelo dobra večerja, potem pa spat, saj je bilo treba vstati že ob štirih zjutraj.

Vstala sva ob štirih, vreme je bilo slabo. Pripravljalo se je na dež. Slutila sva da z sončnim vzhodom ne bo nič. In res je bilo tako. Eno uro smo se vozili z džipom do razgledne točke in čakali če se bodo oblaki razkadili. A žal ni bilo tako. Potem smo šli še do vznožja Mt. Broma. Midva sva se odpravila na vrh. Višinsko razliko cca. 300 metrov sva premagala v dvajsetih minutah. Ko sva pa prišla gor, je začel padati dež, tako da tudi kakšnega lepega razgleda ni bilo.

Popoldan se je razjasnilo, pa sva šla še enkrat na vrh. Dež sicer ni padal, ampak je bilo spet oblačno.

Zvečer sva opustila misel, da bi šla še na 3676 metrov visok vulkan Gunung Semeru. Vreme je res bilo preslabo.

Zjutraj sva na hitro pozajtrkovala in se poslovila od prijaznega osebja. Pred hotelom sva čakala mini bus. Ko pride nama dajo nahrbtnike na streho, potem pa pride šofer in zahteva plačilo v naprej, kar tu ni v navadi. Cena je bila več kot trikrat večja. Malo sva se pregovarjala, vendar on je rekel, da je to exspres bus in da je cena taka. Nama se je mudilo v Surabayo, da bi še ujela kakšno letalo za na Broneo, tako da sva plačala. Kasneje, ko so plačevali domačini, sva videla, da za njih velja normalna tarifa.

Ko sva prišla v Surabayo, sva dobila taksista in mu rekla naj naju pelje na letališče. Vprašal je če imava letalske vozovnice. Rekla sva, da ne in naju je potem peljal do ene agencije, kjer sva jih kupila.

Zvečer sva priletela v Banjarmasin. Našla taksi in se odpeljala, do hotela, ki ga najbolj priporoča knjiga Lonely Planet. Hotel je bil v eni čudni stranski ulici, tako da sva se že malo ustrašila, kam naju taksist pelje. Strah je bil odveč. Hotel poceni, vendar ne prav na visoki ravni. Hotel je imel tudi nekakšno turistično agencijo, če se temu lahko tako reče. Sprejel naju je sam lastnik. Takoj tudi ponudil ture, ki jih nudi njegova agencija.

Naslednji dan, sva šla na ogled plavajoče tržnice. Zjutraj je naju pred hotelom čakal najni vodič. Vsedli smo se v čoln in se odpeljali po kanalu, do glavne struge velike reke Sungai Bartio. Na bregovih, že v vodi, so bile postavljene preproste hiše. Domačini so prav ta čas imeli jutranje umivanje. Muslimanska vera jim zapoveduje, da morajo biti vseskozi čisti. Tako, da z umivanjem kar malo pretiravajo. Je pa ta žalost, da je voda zelo umazana. Pa tudi kakšne kanalizacije ne poznajo, tako da gre vse iz stranišč, kuhinj, itd, vse po najbližji poti v reko, tako da se sosed že kopa, v odpadkih svojega soseda. Ampak jih to ne moti kaj preveč.

Vsi ljudje, ki jih srečaš, pa so res zelo urejene in čisti, za njihove razmere seveda. Predvsem mislim, na primerjavo z Južno Ameriko.

Po dobre pol ure vožnje z čolnom smo prispeli, glavne struge reke, ter tudi do plavajoče tržnice. Tu poteke trgovanje z sadjem, mesom,… in to vse na reki, na čolnih. Obstajajo tudi plavajoče okrepčevalnice, kjer lahko kupiš čaj, ali kaj malega za pojest.

Za tem smo se še odpravili na en rečni otok, kjer imajo kitajci neko svoje svetišče. Kitajci verjamejo v to, da opice prinašajo srečo. Na tem otoku je veliko opic. Da pa jih je takšno število, so verjetno predvsem zaslužni obiskovalci otoka, pretežno kitajskega rodu, ki tem opicam nosijo hrano. Opic je res veliko in samo čakajo na banane.

Za kosilo sva si privoščila ananas, ki sva ga kupila za 25 tolarjev na plvajoči tržnici in se neki okusen sadež. Rambutan po imenu.

Popoldan smo sli na ogled rudnika diamantov. Delo delavcev je zelo naporno in slabo plačano. Njihova mesečna plača je okoli 3000 tolarjev. So pa vseeno vsi dobre volje in nasmejani. Z veseljem so nam pokazali kako poteka njihovo delo. Nekateri so cel dan v vodi in izpirajo pesek in med njim iščejo majhne diamante. Včasih jih je bilo meda veliko več. Sedaj pa bolj malo.

Nazaj grede smo se še ustavili v enem obratu kjer brusijo diamante in seveda tudi prodajajo. Vendar takrat še nisva razmišljala o nakupu.

Proti večeru sva šla malo po mestu. Našla sva en lokal kjer so imeli zelo okusno hitro hrano, zraven pa je bila še neka firma, kjer se je dalo iti na internet.

Naslednji dan pa je šlo za res. Na vrsti je bil štiridneven treking. Najprej štiri urna vožnja z džipom. Vmes smo se še ustavili v eni večji trgovini, kjer je vodič kupil hrano za nas, midva pa sva kupil bombone in cigarete za darila. Ko smo kupovali zelenjavo na tržnici je neka prodajalka rekla, da bi z Janezom rada imela otroka, ker bi bil zelo lep, po njemu seveda !? Skupaj sem jih tudi slikal. Cela tržnica je ploskala in vpila od navdušenja. Prodajalka je rekla, da mora Janez poslati sliko vodiču, on pa jo bo prinesel njemu.Potem pa je sledila pol dnevna hoja. Ko smo hodili smo videli zelo lepo urejena polja riža. Velikokrat smo prečkali reke, preko visečih mostov.

Tu v džungli živi ljudstvo dayak. Te niso muslimani ampak verjamejo v duhove. Civilizacija jih ni še dosegla, zato živijo zelo skromno in primitivno. Bi rekel kakšnih 500 let za nami. So pa zelo prijazni. V vsaki vasi, ki smo se ustavili so nam ponudili sadje in skratka zelo lepo sprejeli.

Proti večeru smo prišli v vas,kjer naj bi prespali. Do nas je prišel poglavar vasi in rekel, da so imeli neki obred prejšnji dan in da ne smejo pustiti tujcev v hišo tri dni, ampak da ni problema, da se bo že on zmenil z duhovi.

Dayaki živijo v tako imenovanih long house-ih V eni taki hiši živi tudi več kot deset družin. Taka hiša je kar velika in ima v sredini en velik skupni prostor. Za spanje pa ima vsaka družina en majhen prostor.

Potem je sledilo večerno umivanje v bližnji reki. K istemu opravilu se je odpravilo tudi nekaj domačinov. Med njimi so bile tudi dve ženske. Mislila sva da jima bo nerodno, ampak sva se uštela. Punce so čisto brez sramu hodile naokoli po reki v spodnjih hlačah ter modrcih. Pa še ves čas so hotele biti v najin bližini, tako, da je bilo nama bolj nerodno kot njima.

Zvečer je sledila večerja, potem pa obvezen pogovor z domačini. Res, da se nismo, kaj veliko razumeli, ampak je bilo, kljub utrujenosti od pešačenja, prijetno se pogovarjati z njimi. Bili so zelo prijazni, smešni,…

Največjo veljavo je imela poglavarjeva beseda. Ko je on kaj povedal ni nihče ugovarjal, samo vsi so kimali. Pa midva tudi. Ne da bi bil poglavar kakšen strah in trepet, ampak spoštovali so ga.

Nekaj neverjetnega je bilo za njih, ko sva jih posnela s kamero, potem pa sva jim predvajala posneto. Tudi švicarskemu nožu se niso mogli načuditi. Škoda da nisva imela kakšnega več, bi jima ga pustila za darilo. To bi bilo najmanj kar bi lahko naredila za te prijazne ljudi.

Spet sva jim dala, vsakemu po eno cigareto. Veselje, da si ne moreš misliti. Oni so nama v zahvalo prinesli neki njihov sadež, ki ga imajo najraje. Nama pa ni bil všeč, saj je imel zelo čuden vonj, pa okus tudi. Ampak zaradi lepšega sva se potrudila in pojedla sadež. Še vodič se je nama čudil in rekel, da tega ni jedel še noben turist.

Spanje je bilo nekaj posebnega. V prostoru je bilo veliko nekakšnih živalic. Mislim, da so bile bolhe. Spalno vrečo sem poškropil z Autanom. Tako, da me je celo noč peklo po obrazu od njega. Pa še nekaj je bilo. Hiša je bila dvignjena za kakšen meter od tal. Tla pa so bila narejene iz natanko narezanega bambusa, tako da si vse videl, vohal, slišal, od tal. To kar si vohal, slišal in videl, so bile kokoši, psi, prašiči… Ko sem ponoči spal je začel vpiti prašič in teči proti meni. Seveda od spodaj, samo jaz tisti trenutek nisem vedel ali je ta prašič prišel v prostor ali je zunaj.

Naslednji dan smo na hitro pozajtrkovali, se umili, poslovili in odšli naprej. Spremljal nas je eden od domačinov, saj vodič ni vedel točne poti. Pot je bila težavna zaradi številnih rečic, ki smo jih morali prečkati. Jaz sem bil ožuljen od prejšnjega dneva, ker sem hodil v sandalah. Ta dan pa sem si obul športne copate in se jih nisem hotel zmočiti zaradi žuljev.

Nekaj časa sem reke uspešno prečkal po kamnih. Enkrat pa ni uspelo in sem padel v vodo. Janez je to ves čas čakal in me snemal s kamero. Njemu je bilo smešno, meni pa ne.

Končno smo prišli v vas. Začel je padati dež. Za ta dan smo imeli v načrtu, da se odpravimo še na en hrib. Spomnim se da takrat nisem bil preveč navdušen glede tega, in mi je kar ustrezalo da je padal dež.

Po kakšnih dveh urah je nehalo deževati in odločili smo se da gremo na hrib. Bilo je lepo in zanimivo. Posebno razgled iz vrha. Ampak bilo je spolzko in neštetokrat smo padali po blatu.

Zvečer je spet sledilo obvezno klepetanje z domačini. Le da se je ta vas zelo razlikovala od prve. Tu niso bili ljudje tako povezani med seboj. Držali so se bolj vsak zase. Tudi poglavarja sva komaj spoznala. Me je pa presenetila ena družina. Oče je kazal veliko zanimanje za moje knjige, pa tudi nekaj let star sin. Oče je znal tudi nekaj malega brati.

Spanje normalno, hvala bogu brez bolh.

Tretji dan smo se odpravili v zadnjo vas. Ta je bila že bolj civilizirana, saj so imeli že elektriko. Njihov long house je bil zelo velik, veliko večji od prejšnjih. Ampak v njem je zivela le ena starejša ženska. Vsi ostali so si naredili svoje hiše. long house pa jim je služil le za gledanje televizije zvečer.

V vasi je zelo lepo dišalo. Bilo nama je nekaj znano. Potem pa sva ugotovila, da je to cimet.

Zadnji dan je sledil še spust po reki z splavom narejenim iz bambusa. Bil je lep sončen dan. Krasen razgled in vse ostalo. Vmes pa smo se še malo okopali.

Ko smo prišli na cilj, nas je tam že čakal prevoz za nazaj v Banjarmasin.

V Banjarmasinu sva šla najprej nekaj poštenega pojesti v KFC, ter malo na internet pogledat, če se je kdo spomnil na naju.

Vse bolj sva razmišljala o nakupu diamatov, tako malo za spomin. Vodič nama je predlagal, da kupiva diamante od njegovega šefa, to je lastnika hotela. Ta je res imel nekaj rumenih diamantov, ki niso bili prav najlepši pa še cena se nama je zdela malo previsoka.

Zvečer sva prosila vodiča, če naju lahko še enkrat pelje v tisti kraj, kjer brusijo in prodajajo diamante. Rekel nama je da ne sme delati proti šefu in da naju žal ne more peljati tja. Sva pa rekla da bova šla sama, ker da od njegovega šefa jih ne misliva kupiti. Ko sva mu ponudila nekaj denarja je le sprejel in naju naslednji dan peljal na želeno mesto. Kupila sva vsak en diamant po zelo ugodni ceni.

Še istega dne popoldan pa smo šli še na ogled enega rečnega otoka, kjer živi posebna vrsta dolgonosih opic. Že sam vožnja je bila zelo zanimiva. Videli smo tudi nekaj opic. Žal pa verjetno to ne bo možno čez nekaj let, saj bodo verjetno izumrle. Na otoku je namreč zelo rodovitna zemlja in ljudje so posekali skoraj vsa dreves in opice nimajo kje živeti, niti se s čim hraniti.

Ko smo se vračali domov, je bilo na bregu reke ves čas polno ljudi. Vsi po vrsti so nama mahali in naju pozdravljali. To je trajalo več kot eno uro. Človek se res lepo počuti, ko ima same prijazne ljudi okoli sebe.

Naslednji dan dopoldan sva se odpravila na letališče. Pospremil naju je tudi prijazni vodič. Stavil bi, da je tudi njemu bilo malo težko ob slovesu. Res je da je njemu biti vodič samo posel in je čisto normalno, da popotniki prihajajo in odhajajo. Ampak mislim, da sva midva naredila na njega posebno dober vtis.

Ko sva priletela v Jakarto, sva na letalo za Medan čakala, kar tri ure. Pa je kar minilo malo sva kartala tarok, malo pa sva si ogledal res urejen letališče.

V Medan sva prišla že zvečer. Na letališču so taksiji na veliko ponujali svoje usluge. Sprva sva mislila, da bova šla do enega hotela in tam prespala, drugi dan pa šla na pot za Bukit Lawo. Sva vprašala taksista za koliko bi peljal v Bukit Lawo, ki je oddaljena sto kilometrov. Malo smo se pogajali potem pa prišli do cene cca. 3000 sit. Sicer deset krat dražje kot avtobus, ampak prihranila sva en dan.

Že pozno zvečer sva prišla na cilj. Kot povsod, se je tudi nama ponudil neki fantič za vodiča. Rekla sva da ne rabiva, ampak on je vztrajal in razlagal. No še to sem pozabil napisati, v Bukit Lawo smo šli pogledat orangutane.

Fant, ki se je ponujal za vodiča je nama razlagal, da če ne vzameva nega za vodiča, ne bova videla divjih orangutanov v divjini. Na zadnje sva pristala, ampak smo se dogovorili, da mu plačava le v primeru če bova videla divje orangutane.

V Bukit Lawi, naju je tudi presenetil zelo urejen in poceni hotel. Tu sva srečala tudi neke starejše nemške turiste.

Zjutraj smo nakupili banane za orangutane. Vodič je poskrbel za dovoljenje. Orangutane je v bistvu možno videti samo v spremstvu ljudi ki delajo v nacionalnem parku. Prepovedano jih je hraniti in se jih dotikati. Videti pa jih je možno dopoldan ali popoldan ko jih hranijo. Sicer živijo v džungli samo so nekako udomačeni in navajeni da jih hranijo.

Kmalu je prišel prvi orangutan. Bil je nekaj posebnega. Že na slikah so mi bili všeč, ampak v živo je čisto nekaj drugega.

Ko se je nabrala kar lepa druščina orangutanov so nas spustili noter. Jaz sem se malo slikal, tako da sem bil med zadnjimi ki so vstopili v orangutanovo območje. Počasi hodim po potki navzgor. Kar na enkrat pa se pred mano znajde orangutan. Z mano je bil še neki Nizozemec in sem ga vprašal, če me je pripravljen slikati z orangutanom. Naredil je nekaj posnetkov, potem pa je prosil, če ga slikam še jaz z njegovim fotoaparatom. Svojega sem odložil na tla. Orangutan je šel počasi proti meni. Nisem vedel kaj hoče. Potem pa je stegnil po fotoaparatu in jo veselo ucvrl, fotoaparat pa vlekel za sabo. Jaz sem se pognal za njim in ga ujel v grmovju in sem mu moral kar malo na silo vzeti fotoaparat.

Potem sem nadaljeval pot. Ljudje, ki delajo v tem centru so bili zelo natančni pri svojem delu, tako da se ni smel nobeden dotakniti ali približati orangutanu. Približno pol ure smo jih opazovali. Ko smo že mislili, da ne bo nič več zanimivega, pride še eden orangutan. Janez mi da kamero in mi pravi naj ga snemam, da se bo on poizkušal postaviti čim bližje njemu. Jaz sem ga snemal on pa se je postavil čisto pod orangutana, ki je visel z veje. Nekaj časa je orangutan stegoval roke, ker je pričakoval da bo kaj dobil od njega. Ko pa mu je bilo vsega dovolj, je prijel Janeza za lase in ga kar pošteno zlasal.

Ko se je vse to končalo nama je rekel vodič, ki sva ga najela prejšnji dan, rekel da moramo enkrat neopazno skreniti z glavne poti. Tako smo tudi naredili. Potem pa smo skoraj dve uri iskali orangutane in smo jih tudi našli. Dajali smo jim banane in vse to veselo slikali in snemali.

Iz Bukit Lawe sva bila namenjena na jezero Toba ( Danu Toba). Nisva pa še čisto vedela kako. Avtobusne povezave z Bukit Lawo in Medanom so bile zelo slabe. Razmišljala sva, da bi šla s taksijem do Medana, potem pa z avtobusom dalje do Danu Tobe. Na misel pa nama je tudi prišlo, da bi dobila taksi kar do Danu Tobe.

Vprašala sva vodiča, če on ve za kakšen prevoz. On je našel nekoga, ki pa je hotel kar veliko za prevoz. Potem smo se malo pogajali in prišli na ceno cca 4000 sit. Pot je bila kar dolga in je trajala skoraj 6 ur. Za naju je bila cena kar ugodna, pa še s časom sva prihranila. Za šoferja pa je bilo tudi veliko, saj je 4000 sit slabša Indonezijska mesečna plača.

Šofer je s sabo vzel še enega prijatelja. Malo sta bila sumljiva, pa tudi šoferjev kombi je bil bol sumljiv ali bo prišel na cilj ali ne. Cesta je bila slaba, ampak šofer je kar tiščal na plin.

Ko smo prišli v Medan se je vse skupaj ustavilo. Ne vem ali namerno ali je res kaj bilo narobe z avtom.

Potem je nama rekel, da bo organiziral prevoz za naprej do Danu Tobe. Res je dobil enega taksista. Midva sva zahtevala pol denarja nazaj, pa ga sprva ni hotel dati. Zelo sva vztrajala, pa ga je le dal. Tako da sva potem ta isti denar dala naprej taksistu.

Potem sva premišljevala ali bi on sploh plačal taksistu, ali pa bi taksist od naju zahteval plačilo. Prišla sva do zaključka, da verjetno bi plačal, ampak malo manj kot polovico.

Že večer je bil, ko sva prišla v Danu Tobo. Jezero je bilo res lepo.

Danu Toba je največje jezero v JV Aziji. Njegova posebnost je da ima na sredini otok, nekako tako kot naše Blejsko jezero, le da je par tisočkrat večje. Leži na nadmorski višini 1000 metrov in če ni sonca ni kaj toplo.

Nisva se mogla odločiti ali bi še isti dan šla na otok, ali pa bi prespal na celini. Nekako pod vprašajem sva se odločila za celino in naročila taksistu, naj naju posti pred enim hotelom. Toda še iz taksija nisva stopila, ko je do naju pristopil, neki mlad fant, dolgih las in nama ponudil hotel na otoku. Vprašala sva kdaj gre ladja, pa je rekel, da čez pol ure.

Vkrcala sva se na ladjo. S fantom sva se začela malo pogovarjati, vprašala sva ga za ceno hotela, pa je rekel, da 7000 rupij, kar je cca 140 tolarje. Malo sumljivo nizko se je zdelo nama. Ampak sva rekla, bo že. Čez čas pa se je fant pohvalil, da bomo pri njemu kadili travo.

Oba z Janezom sva bila mnenja, da z tem džankijem že ne greva. Lepo sva vstala in šla. Fant se je malo čudil, ampak kaj hočeš. Nastanila sva se v hotelu, ki je bil čisto blizu pristanišča. Nič posebnega, ampak poceni. Tam sva tudi večerjala.

Zjutraj sva se odpravila na otok. Stvari sva pustila v hotelu. Vožnja z ladjo je bila kar prijetna, samo ni dolgo trajala. Spet sva srečala fanta, ki je nam prejšnji dan ponujal sobo. Mislil je da greva k njemu. Ko sva izstopila se je samo začudil, če ne greva k njemu. Rekla sva da ne.

Posijalo je sonce, narava je bila zelo lepa. Odpravila sva se raziskovati vas ali mesto po imenu Tuk Tuk. Ko sva šla po cesti je naju neki možakar vprašal, če si hočeva sposoditi skuterje. Vprašala sva za ceno. Sedemsto tolarjev za cel dan z bencinom. Ni bilo treba kaj veliko razmišljati.

Problem je bil le ta ker se Indonezijci vozijo po levi strani. Nekaj časa sva se lepo vozila po levi, ko pa sva se obrnila je šel Janez naprej in se ni spomnil po kateri smeri je treba. Tako da je bil skoraj karambol, z nekimi popotniki, ki so tudi najeli skuterje. Še dobro, da nisva doživela kakšno bližnje srečanje z minibusom, ki bi prišel vse prej kot počasi. Pa še ceste so povsod na Sumatri zelo ozke, tak da se komaj srečata dva minibusa.

Kar nekaj časa sva se vozila z skuterji in občudovala lepoto narave. Lastnik skuterjev nama je sicer predlagal, da greva po asfaltu, do enega mesta, da je tam zanimivo. Vendar sva kmalu obrnila in našla eno makadamsko cesto, ki se je vzpenjala, po hribu navzgor. Tu je bilo res kaj videti. Zares lepo urejena riževa polja….

Pozno popoldan sva se vrnila v hotel na celino, šla na večerjo, in si rezervirala mini bus za naslednje jutro proti mestu Sibolga.

Zjutraj sva vse spokala, šla na zajtrk in čakala na mini bus, ki pa ga ni bilo. Malo sem razmišljal o Danu Tobi, se je bilo sploh vredno ustaviti tu. Mogoče bi bilo boljše da bi ostala na Borneu. Tu na Danu Tobi mi je bila všeč le narava, ostalo pa niti najmanj. Tudi popotniki, ki se ustavljajo tu so bolj čudni kot ne. Večinoma vsi malo počivajo in se zadevajo s travo, ter poceni jejo. Če pa so to popotnice, si skoraj vsaka omisli kakšnega domačina. Moram reči, da tu fantje kar znajo z turistkami.

Po večurni zamudi je le prišel minibus, šofer je bil kar prijazen. Vožnja po ovinkasti cesti je trajala neskončno dolgo.

Spet sem razmišljal. Rekel sem si, da se ne bom, dal vsakemu oguljefati, in bom plačeval dvojne, trojne in tudi večkratne cene. Od začetka se nisem s tem obremenjeval, še več, čudil sem se popotnikom, ki so glihali za vsak tolar oziroma rupijo. Zdaj sem jih razumel, neumno se jim je zdelo kot meni sedaj. Pa na enomesečnem potovanju se mora tudi pri denarju kar poznati.

Prišli smo v Sibolgo, mesto ob obali bogu za hrbtom, obkrožen z hribi. Tukaj se popotniki ne zadržujejo, edini razlog je ta, ker je tu pristanišče in skoraj edina možnost, da se pride na otok Nias.

Mini bus najpreje razvozi vse domačine kar do njihovih hiš. Ostaneva samo še midva in naju pelje pred neko turistično agencijo. Pristopi nama možakar in naju prijazno povabi v agencijo in nama ponudi karte. Midva sva vztrajala, da hočeva v pristanišče. On je rekel, da tam ne prodajajo kart. Mislila sva si spet bi nekdo rad zaslužil na nama.

Peš z ruzakom sva krenila v pristanišče. Možakar pa kar z nama. In res sva se na lastne oči prepričala, da se v pristanišču ne da kupit kart. Sedaj sva možakarju malo bolj zaupala. Povedal je za ceno kart in nama še ponudil kabino. Povedal je ceno in rekel, da on nič ne zasluži s to ceno ampak mu bova nekaj dala na ladji, če bova zadovoljna. Možakar vse uredi. Poštenjakar, da mu ni para. Kar malo sram me je bilo, da sva ga prej tako ignorirara. Dala sva mu napitnino 20000 rupij, kar je za njihove razmere zelo veliko, za nas 400 tolarjev.

Ladja je bila stara brkača, petdeset ali morda več let. Potniki smo bili pod palubo skupaj s kokošmi…. Najina kabina pa ni bila kaj posebnega. En pograd, ki je bil za štiri. Midva z Janezom sva bila zgoraj, en Kanadski par pa spodaj. Bilo je nevzdržno vroče. Ampak jaz sem užival v tem. Vse skupaj se mi je zdelo eno super doživetje. Na stari leseni barki. Če nebi imela motorja, bi si lahko predstavljal, da smo 300 ali 400 let nazaj.

Ko smo se odpravili spat pa so se začele muke. Kabina je bila zraven motorja in je bilo vedno bolj vroče. Še dobro da je bil en majhen oken, da je vsaj malo pihalo. Čez kakšno uro, pa je začel padati dež. Okno je bilo treba zapreti. V nasprotnem primeru bi bilo v kabini vse mokro.

Bilo pa je še nekaj. Voda je iz lesenih špranj prignala velike ščurke. Jaz sem kar zbral pogum in sem jih metal ven. Malo manj pogumna je bila spodaj punca, ki je par krat zakričala.

V kabini mi ni bilo za zdržati. Bilo je preveč vroče. Šel sem na zadnji del ladje, kjer je bil nekakšen balkonček. Res da je veter prijetno pihal, ampak kaj, ko je bilo v zadnjem delu ladje cel kup kokoši in je zel smrdelo. Odpravim se nazaj v kabino in nekako zaspim. Res je bil dol tale dan.

Zbudim se, nekaj počasi gremo. Pogledam skozi okno, že prihajamo v pristanišče. Pogledam še malo naokoli. Raj, pravi raj.

Z minibusom se odpeljemo v približno 10 kilometrov oddaljeno vas Lagundri. Cel kup ljudi nama ponuja sobe. Ne moreva se odločiti kam bi šla. V notranjosti zaliva ni velikih valovov in koral in je primerno za kopanje. Na koncu zaliva pa so korale in veliki valovi primerni za deskanje. En domačin naju vodi od hotela do hotela. Mikalo naju je da bi se nastanila v nekakšnih kolibah narejenih z bambusa, ampak nisva hotela reskirati, ker se v tako kolibo zlahka pride notri. Midva pa sva imel kamero, fotoaparat, JPS,..

Ta mojster naju je potem pripeljal, do enega res lepega in čistega hotela. Lastnik je bil njegov brat.

Lastnik hotela je bil v redu človek, njegov brat pa je samo gledal kako bo komu speljal kakšen dinar. Bil pa je zelo pretkan in ga je bilo v začetku zelo težko preceniti. Midva sva si od njega sposodila deske za surfanje, pa nama jih je dobro zaračunal. Vse štiri dni, ki sva bila na Niasu, sva se ga izogibala kolikor se je dalo, vendar je bil skozi okoli naju.

Najprej sva nekaj pojedla. Ugotovila sva da je kuhar, kar šef sam. Med obedom je k nama prisedel tudi šefov brat. V najem je nama ponudil deske za surfanje. Pohvalil pa se je da bo naju tudi naučil deskati. Deske je nama prinesel kmalu, na šolo deskanja pa je kar pozabil. Po mojem on ni že vsaj deset let deskal saj je kar lepo rejen, pa se len povrhu.

Popoldan sva se odpravila na deskanje. Valovi so bili kar veliki, tako do ene tri štiri metre.

Videti je bilo lahko, v praski pa je bilo malo težje. Deske so bile majhne, z malo volumna in zelo nestabilne. Prvi dan sva malo poizkušala vendar vidnejših rezultatov ni bilo. Neki domačini se je tudi ponudil, da bi naju učil in nama posodil obutev za v vodo, ki bi na koralah prišla zelo prav. Za obutev je hotel nenormalno veliko, tako da smo se o tem nehali pogovarjati. Spoznala pa sva nekega prijaznega Angleža, ki je imel s sabo cel kup punc. Povedal nama je nekaj osnov deskanja.

Naslednji dan sva šla že dopoldan na deskanje, kjer sva doživela prijetno presenečenje. Do naju je prišla neka lepotica in naju vprašala, če sva midva tista dva iz Slovenije ? Izgleda, da ji je moral tisti Anglež nekaj lepega naložit o naju, da je bila tako navdušena. Malo smo se pogovarjali, potem pa sva šla deskat. Spet mi je bilo žal, da sem v srednji šoli, pri pouku angleščine, počel vse drugo razen se zanimal za angleščino. Spomnil sem se besed učiteljice angleščine iz srednje šoli, ki je vedno govorila, boste videli da vam bo angleščina enkrat prišla prav in takrat boste rekli, zakaj niste imeli bolj stroge učiteljice.

Deskanje nama je šlo že malo bolje. Na vsake toliko časa je uspelo, da sva se malo zapeljala. Vztrajala sva še naslednje dni in kar napredovala.

Zanimivo je bilo tudi v hotelu. Lastnik je imel dve hčeri, pa še ena nečakinja je občasno prišla kaj pomagati. Vse tri so kazale veliko zanimanje za naju, pa tudi mama ni imela nič proti. Velikokrat smo se kaj pogovarjali, dokler enkrat šefu (očetu), ni bilo vsega dovolj, pa je malo znorel nad puncami, še bolj pa nad ženo.

Teh par dni v raju je kar kmalu minilo. Čakala naju je še nočna vožnja z ladjo, ki pa je kar nekako minila, saj sva bila že malo navajena.

Najina zadnja postaja je bilo mesto Bukittingi, od Sibolge oddaljen cca 8 ur vožnje z minibusom.

V Sibolgi smo še čakali skoraj dve uri, preden smo se odpravili na pot z mini busom. Menda so čakali še potnike, da bo mini bus polen, no pa se ni napolnil. Po nekaj urah vožnje ustavi šofer, ob neki restavraciji ob cesti. Med nami je bil tudi en starejši popotnik, škot ali anglež. Znorel je nad voznikom zakaj je tu ustavil, da mi ne bomo tukaj jedli. Meni se je čudno zdelo zakaj ne. Ampak možakar je bil že kar v letih in sem si mislil ta je veliko prepotoval že ve. Lakota je bila vseeno prevelika in jaz sem Janezu rekel, da jaz bom nekaj naročil, če pa ne bo dobro, bom pa pustil saj ne more biti drago.

Naročil sem si tri kose piščanca, zraven pa še dobil riža kolikor sem hotel, veliko porcijo zelenjave, dve omaki.., vsak pa sva še spila dve coca cole. Račun za oba 700 sit, pa še res dobro je bilo. Zraven je bil tudi en nemški par, tudi onadva sta jedla. Škot pa se je nam smo čudil. S hrano smo bili res zadovoljni, šofer pa tudi, ker se mu je dobro zdelo, da smo mi dobro jedli.

Med vožnjo se je šofer kar razgovoril, povedal je da je drugače priseljenec iz Pakistana in da se bomo peljali čez mesto v katerem živi, ter ustavili pri njemu. In res smo se ustavili pri njemu. Njegovi so imeli manjšo okrepčevalnico. Popili smo vsak en čaj, ter malo posneli Johnija, tako mu je bilo ime. Ko sva mu predvajala film na katerem je bil posnet se ni mogel nehati smejat, in še sedaj ne veva, kaj je bilo tako smešno.

Proti večeru smo prišli v Bukittingi, se nastanili v hotel, ki ga je nama predlagala neka Angležinja. Bil je poceni in res zelo lepo urejen in čist. Odpravila sva se še na večerjo in potem spat.

V Bukittingiju sva si nameravala ogledati nekaj stvar. Do odhoda do doma je bilo le še štiri dni. V bistvu sva tukaj čakala na odhod domov. Na neki agenciji sva se dogovorila za letalsko karto od Padanga do Jakarte. V isti agenciji pa sva si tudi uredila enodnevni izlet v okolici Bukitingija, enodnevni rafting in pohod na vulkan Merapi.

Naslednji dan je naju že zgodaj zjutraj čakal mini bus pred hotelom. Zbrala se nas je kar pisana druščina. En domačin, ena Malezijka, Norvežan in Belgijec, ter midva. Belgijec je takoj naredil na vse vtis. Vodič je rekel naj vsak pove svoje ime in iz kje je. Belgijec je prav trapasto rekel Benji from Jupiter. Ob tej neumnosti smo se vsi nasmejal, ob kasnejših pa zgražali. Izlet je bil kar zanimiv. Videli smo tradicionalne hiše, pridelava in predelavo kave. Predelavo seveda na bolj primitiven način, ampak je bilo zanimivo.

Kasneje smo se ustavili ob nekem jezeru, kjer smo se vsi sončili, Belgijec pa se je šel kopat kar oblečen. Malo smo se pogovarjali in izvedeli od Belgijca da se ukvarja res z velikimi stvarmi. Bil je že pilot, dj ( vrtel musko), delal reklame za televizijo, bil vrhunski športnik,…. Ko smo šli na kosilo pa je pojedel največ, plačilu pa se je kar nekako izmaknil.

Na koncu smo šli še pogledati kako izdelujejo tradicionalne stvari iz lesa. To sicer ni mene kaj preveč zanimalo, je pa bilo spet zanimivo Belgijevčo obnašanje. Na eni polici so imeli nekaj za prodajati on je pa kar veselo si sam postregel, ko pa mu je lastnik stvari povedal da je treba plačati, je pa samo debelo gledal.

Zvečer sva šla na večerjo v en, za naju nov, lokal. Tam se je zbiralo kar veliko turistov, predvsem tistih mlajših. So bili pa vsi malo čudni, in obiskovalci in zaposleni. Obiskovalci ( turisti), so hodili tja so se malo zadevali s travo, domačini pa so bili večinoma homoseksualci.

Ko sva čakala na naročeno večerjo, sem jaz opazil da imajo šah, ki si ga lahko sposodi vsak obiskovalec. Eno sva z Janezom odigrala, potem pa se njemu ni dalo več. Je bilo pa zainteresiranih veliko domačinov. Najprej sem igral z nekim, ki je bil bolj pri taglavnih v tem lokalu. Trikrat sem ga premagal. Potem sem šel še igrati s kuharjem tega lokala. Od začetka mu je šlo bolj slabo, ampak je fant vse petkrat premislil in izkoristil vse napake, ki sem jih naredil. Dvakrat me je premagal. Potem je bilo tudi meni dovolj šaha, pa sva šla oba spat. Še to moram povedati, da je bila hrana zelo v redu.

Naslednji dan, ko sva hotela iti na zajtrk, je bil lokal, v katerem sva večerjala prejšnji dan, še zaprt. Šla sva v enega poleg, vendar sva bila razočarana in lačna.

Ta dan je bil na vrsti rafting. Na domenjenem mestu smo se dobili z organizatorji. Zraven pa je bil tudi Norvežan, ki je bil dan prej z nami na izletu. Z mini busom smo se vozil kakšno uro in pol. Prišli smo do kraja, od koder naj bi se spustili z raftom, pa so fantje ugotovili, da je premalo vode. Vprašali so nas če smo pripravljeni iti na neko malo oddaljeno reko. Seveda smo bili zato. Meni je zelo ustrezala vožnja po lepi pokrajini, ki je nanjo sijalo sonce z vso močjo.

Prišli smo do druge reke. Tudi tu je bilo bolj malo vode, ampak so rekli da bo šlo. In res je šlo. Bilo je zanimivo, predvsem narava in ljudje, ki smo jih srečevali ob reki.

Ko smo se vračali so nas fantje vprašali, če bi pokadili malo trave. Norvežan je bil takoj za to, midva z Janezom pa proti. S tem da sva rekla, da naju glih ne moti preveč. Nisva pa vedela, da mislijo travo kaditi v busu.

V eni vasi so od nekega, še otroka, kupili travo. Ta nakup se je malo zakompliciral, tako da smo morali čakati v enem lokalu, da so fantje naredili posel.

Končno so dobili travo in odpravili smo se dalje, proti Bukitingiju. Travo pa so veselo začeli zvijati kar v busu in kasneje tudi prižgali. Se posebno je užival Norvežan. Potem so seveda še naju silili naj poizkusiva. Razlagali so nama kako je to dobro. Najbolj prepričljiv je bil najmlajši od vodičev, ki je povedal nekaj pametnih. Razlagal je kako trava na njega dobro vpliva. Povedal je da je enkrat, ko se je zakadil s travo, preplaval neko jezero v obe strani. Saj bi mu še verjela, če jezero nebi bilo široko okoli deste kilometrov. Pa tudi to je povedal, da na polju sploh ne more delati, da pa ko se zakadi s travo, bi verjetno lahko.

Na vrsto je prišel zadnji aktivni dan v Indoneziji. Zadnji cilj je bil ogled vulkana Merapi.

Vrh vulkana Merapi je na višini 2891 metrov. Se pravi malo višje kot Triglav. Merapi je zanimiv, ker je še kar aktiven in menda je z vrha zelo lepo opazovati sončni vzhod. Večino pohodnikov začne pot navzgor zvečer in hodijo celo noč. Pomagajo si z žepnim baterijam. Zjutraj ko prispejo do vrha počakajo sončni vzhod in se potem vrnejo dol.

Midva sva se odločila za, da ne bova hodila ponoči z baterijam, ampak bova šla kar zjutraj, pa pač sončnega vzhoda ne bova videla.

Najprej smo se z taksijem odpeljali do pod vulkana, dalje pa peš. Vodič je narekoval kar hud tempo. Čez kakšno uro pa je vodič predlagal počitek. Midva sva rekla, da nebi še počivala. Vodič pa je najbrž zanalašč še malo pospešil tempo.

Hodili smo še kakšno uro, ko so meni začele popuščati moči. Občutek sem imel da je do vrha še zelo veliko. Janezu sem rekel, da ne grem več naprej. Oba z vodičem sta me prepričevala, ampak nista uspela. Ona dva sta šla dalje jaz pa sem še sedel in razmišljal. Vedel sem da mi bo kasneje zelo žal, če ne grem do vrha. Po drugi strani pa nisem imel volje za gor. Po petnajstih minutah sem se odločil da gram za njima, proti vrhu. Ampak ni uspelo, kmalu sem obrnil.

Ko sem prišel v Bukitingi, sem šel malo pojesti in igrati šah. Po dobrih dveh urah, pa sta že prišla nazaj Janez in vodič. Janez mi je povedal, da mi je lahko zal, ker nisem šel do vrha. Pogledal sem kaj je posnel s kamero in zares ugotovil, da mi je lahko žal.

Zadnji večer v Bukititingiju je minil ob igranju šaha in dolgih pogovorih z domačini, o Indoneziji, politiki,…. Izmenjali smo naslove, E-maile, ter si obljubili da se še vidimo. Res je bilo prijetno, vendar so meni večkrat uhajale misli na neosvojeni vrh Merapija.

Potovanja po Indoneziji je bilo konec. Čakala naju je le še dolga pot domov. Najprej z busom do Padanga, potem z letalom do Jakarte in naprej prek Frankfurta domov v Slovenijo.

Potovanje, ki mi bo za zmeraj ostalo v spominu, čeprav, tudi prejšnja niso za pozabiti, pa tudi naslednja bodo zanimiva. Prvič v Aziji, prva prava muslimanska država, prijazni in zanimivi ljudje, res lepa narava. Skratka nekaj posebnega. Vredno je bilo.

Ocene stvari, ki so pomembne za popotnika:
Ljudje: 8/9
Narava: 8
Živali: 6
Cene: 9
Transport: 7

Avtor Tomaž Gorec

Ljubljana – odhod
Iz Brnika vzletimo uro in pol kasneje od predvidenega časa zaradi neugodnih vremenskih razmer v Frankfurtu.
Ko smo že nad Frankfurtom nam pilot sporoči, da bomo krožili še približno eno uro zaradi močnega snežnega meteža. Vzletimo tri ure kasneje zaradi okvare letala.
Na letališču sem spoznal dva slovenska para. Katarina in Božo, oba iz Ljubljane, sta namenjena na Tajsko, Franci in Marija, starejši par iz Trbovelj, pa v Avstralijo na obisk k prijateljem. Šele sedaj pa sem izvedel, da pristanemo tudi v Bangkoku na Tajskem.

Na začetku
Prihod v Bangkok ob 5.30 (od sedaj naprej 11.30). Eno uro ostanemo na letališču, da pretegnemo noge in pokadimo cigareto.
Že letimo proti Denpasarju, sedaj že brez Božota in Katarine. Ostanemo še Franci, Marija in jaz in hvala bogu še zadnje slovenske besede. Pristanek v Denpasarju, sledi hitro slovo od Francija in Marije, ki se sicer vračata v Slovenijo istega dne kot jaz. Odhod proti Jakarti.
Pristali smo. Ura je 18.40 in za mano je prav naporna vožnja, ki me je zelo izmučila. Naslednje, kar je sledilo, je bila dolga vrsta za prijavo in pregled vstopne vize.
Po utrudljivem čakanju sem le prišel do izhoda iz letališča in sedel v prvi taksi. Taksistu sem naročil naj me odpelje v Ibis hotel za katerega sem že prej z interneta izvedel, da je kar v redu.
Prijavil sem se le za eno noč in v recepciji zamenjal sto ameriških dolarjev za katere sem dobil devetsto petdeset tisoč rupij. Komaj sem čakal, da se oprham in vsaj malo spočijem, kajti za mano je bila res zelo dolga in naporna pot. Po krajšem počitku in spoznanju, da sem prispel na cilj sem se zamislil in odločil, da poiščem kakšen internet kotiček in obvestim prijatelje o mojem prihodu v Jakarto. V recepciji mi v polomljeni angleščini razložijo pot do nekega internet kotička, ki naj bi bil od hotela oddaljen približno petnajst minut hoje. Hkrati pa mi razložijo, da ni varno hoditi peš v ta predel ob tako kasni uri in me še povprašajo, če obvladam karate. Začuden in rahlo zmeden skomignem z rameni in odidem.
Takoj najdem lokal in napišem sporočila, ter se vrnem v hotel. V hotelu me najprej vprašajo, če sem našel želeno in ko jim povem,da sem našel kar sem iskal ter pri tem nisem imel nobenih problemov, so bili vsi začudeni. Končno se le odpravim spat.

Jakarta – dogodivščinam na proti
Ob osmih me zbudi hotelir. Takoj zatem se odpravim v restavracijo na zajtrk in po sveže ideje za naprej. Med zajtrkom se odločim, da si poiščem sobo v najzakotnejši ulici v mestu ( Džalan Džaksa ),saj naj bi bilo tam spanje najcenejše.
Po zajtrku sem se vrnil v sobo in se še enkrat stuširal. Spakiral sem nahrbtnik in poklical taksi. Od hotela pa do Jakse sem s taksijem potreboval dobre pol ure in to samo zaradi obupnega prometa. Taksistu sem odštel 25.000 rupij (cca 600 tolarjev) in se odpravil po ulici. Povprašal sem v kar nekaj hostlih in se na koncu odločil za sobo, ki je bila najcenejša. Za spanje nisem nameraval porabiti večino razpoložljivega denarja. Soba je bila za naše razmere v groznem stanju. Vse je smrdelo po plesni, prahu je bilo kot v kakšni zapuščeni kleti. Vrata so se zaklepala samo od zunaj in še to z obešanko, kopalnica pa je bila skupna in tako umazana, da sem se skoraj zjokal. Razpakiral sem stvari in se odpravil na krajši potep po soseski, da jo bolje spoznam, pa tudi zaradi orientacije.
Ustavil sem se pred Memory bar-om, vstopil in naročil pivo. Med pitjem sem opazoval ljudi.
Vsi obrazi so nasmejani in delujejo tako kot, da bi se vsi med seboj poznali. Starejši ljudje hodijo gor in dol po ulici in ponujajo cenene spominke redkim turistom. Mladi fantje in dekleta pa, kot sem opazil, ponujajo ljubezen turistom, ki zaidejo v to četrt.
Nebo je oblačno in približno vsake dve uri prične deževati. To ni tak problem kot vlaga in vročina, zaradi katere si cel prepoten. Zaradi velikega onesnaženja zraka pa človek smrdi kot, da bi bil zaprt v sušilnici za meso.
K meni prisede fant, ki mi deluje kot gay, me pozdravi in povpraša od kje sem. Povem mu, da prihajam iz Slovenije ( Evrope ) ter, da je bila Slovenija ena izmed republik bivše Jugoslavije. Debelo je pogledal in bilo je očitno, da za Slovenijo seveda še ni slišal, za Jugoslavijo pa tudi ne. Nato preskoči temo in me povpraša, če imam rad fante. Takoj mu povem, da sem poročen in da ne prihajam v Indonezijo zaradi seks turizma. On se zasmeje in pove, da enkrat ta teden pričakuje svojega fanta iz Londona, nato se poslovi in odide.

Ne dolgo za tem se prikaže deklica, ki ravno tako prisede in se mi predstavi kot Julija. Bila je zelo prijazna. Pogovarjala sva se o vseh mogočih stvareh. Med ostalim mi razloži, da je dobila ime po mesecu juliju, ker se je pač rodila v tem mesecu. Seveda za Slovenijo tudi ona še ni slišala. Zvečerilo se je in povabila me je igrati biljard v bližnji lokal. Biljard mi ni tuj in kmalu sem se počutil zelo domače. Požel sem kar nekaj ovacij prisotnih opazovalcev. Naveličal sem se igrati in Julija me je povabila na ogled njenega stanovanja, ki se je nahajal v bližini. Odšla sva v, za ta predel, zelo dober hotel. Poznala je vse v recepciji in za šankom. Julija je bila prva oseba, ki se mi je posvetila za dlje časa, pri tem pa mi ni ničesar ponujala.
Prišla sva pred vrata sobe in Julija je potrkala. Odprla ji je njena prijateljica, ki je bila v sobi s fantom. Predstavili smo se drug drugemu, nato pa so začeli pripravljati plastično stekleničko, ki je postajala vedno bolj podobna vodni pipi. Na aluminijasto folijo so nasuli neke kristalčke in prižgali svečo. Nad svečo so držali folijo in iz nje, s pomočjo vodne pipe vdihavali dim, ki je nastajal. Opazoval sem jih in postajal vedno bolj zmeden. Kako naj se izmuznem na lep način? Kako naj ostanem pri tem čimbolj ravnodušen? Med tem so mi že ponudili dim in razložili, da se tej “zadevi” reče SABU-SABU. Odklonil sem, češ da sem prej že nekaj popil in se usedel na posteljo ter jih začel opazovati. Postajali so vedno bolj živahni in polni energije.
Soba jim je postajala pretesna in odvečna, tako, da smo se kmalu vrnili v bar z biljardom.
Julija je izginila in k meni se je prisedla deklica, ki se mi je predstavila po imenu Angel. Vmes sta se mi predstavila še Ade, lokalni transvestit in najstarejša prostitutka Grace, ki jo kličejo kar ” Madam Jaksa”. Igral sem biljard in pil pivo, deklica pa se me je držala kot klop.
Večer je bil dolg in ura je bila že krepko čez tri zjutraj. Pozdravil sem vse in se odpravil proti svoji sobi. Angel pa mi je kar sledila in vprašala, če ji posodim za taksi. Rekel sem ji, da imam s seboj zelo malo denarja in še tega potrebujem za jutranjo kavo in cigarete. Prosila me je, če lahko prespi pri meni. Privolil sem z obrazložitvijo, da moj namen ni spati z njo in da ji delam samo “tehnično” uslugo. Malce užaljeno me je pogledala in me prijela pod roko, kot da se poznava že nekaj let.
Prišla sva v sobo. Slekel sem se in zlezel v posteljo, Angel pa se je ulegla poleg mene kar oblečena.
Zjutraj sva se zbudila okrog devete ure in odšla na kavo v Memory bar.
Ko sem srkal svojo prvo jutranjo kavo in užival na toplem soncu, ki se je že kazalo med oblaki, je Angel kar brez besed odšla. Kasneje, ko sem srečal Julijo in ji povedal kaj se je zgodilo, mi je vsa nasmejana povedala, da tukajšnje deklice pač tako lovijo tujce. Odšla je in pripeljala nekega belca ter mi ga predstavila.

Bil je Italijan iz Bologne, po imenu Pier. Govoril je zelo dobro angleščino in tudi zelo hitro, kot je značilno za Italijane. Julija je spet izginila, s Pierom pa sva se usedla in začela pogovarjati o Indoneziji, politiki, tukajšnjih prebivalcih, hrani in še marsikaj. Omenil sem mu, da sem bil z Julijo v hotelski sobi kjer so kadili SABU-SABU. Razložil mi je, da so to kristali meta amfetaminov, ki učinkujejo podobno kot extasy. Opozoril me je, naj ne zahajam več v ta hotel, češ da je lastnik policist, ki prodaja drogo. Pier mi je še povedal, da živi v Jakarti že dve leti in da posreduje pri izvozu Rolex ur v Evropo in Ameriko. Vprašal me je, če bom jedel SATE in mi razložil, da so to pečeni koščki piščanca nataknjeni na paličice. Pojedla sva, poleg naju pa sta se usedli že dve novi deklici, ki sta imeli izjemen smisel za humor. Zabavali smo se in smejali. Čas je tukaj res nepomemben.

Tako je minilo nekaj dni in Pieru sem povedal, da nameravam oditi na Lombok in tam preživeti kakšnih petnajst dni. Pohvalil je mojo odločitev in dodal, da je ta otok res fantastičen. Povedal mi je tudi, da bomo pri njemu dan pred mojim odhodom priredili zabavo.
Minilo je še par dni in priskrbel sem si povratno letalsko karto do Lomboka. Pier je na zabavo povabil nekaj prijetnih deklic. Med njimi je bila tudi Julija. Nabavil je SABU-SABU in stlačili smo se v taksi, ter se odpeljali v bogato mestno četrt. Četrt je bila res nekaj posebnega in lahko bi jo primerjali z Ameriškim Beverly Hillsom. Hiša je imela pet spalnic, pet kopalnic, kuhinjo, sprejemno sobo, dnevno in verando. V hiši nas je pričakala hišna pomočnica, prijazna domačinka Sonja. Za hišo je bil vrt v katerem so se bohotila vsa možna sadna drevesa, od mangostena pa do nam bolj znane papaje. Na vrtu je bil tudi lep in predvsem zelo čist bazen. Najprej sem skočil v bazen in si končno privoščil pravo osvežitev. Pier in dekleta pa so si medtem spet pripravljali “opremo” za uživanje SABU-SABU-ja. Zabava je bila kar posrečena in naslednji dan sem spal kot ubit. Popoldan sem se poslovil od vseh in se odpravil na letališče.
Slon v naravnem okolju

Lombok – rajski otok
Letel sem iz Jakarte in prva postaja je bila Joggyjakarta, kjer sem imel kakšno uro časa za cigareto in pijačo.
V majhni trgovinici, ki je bolj spominjala na kiosk, sem kupil igralne karte in turistični vodnik oziroma slovarček indonezijskega jezika.
Nadaljevanje poti, se je končalo v Mataramu glavnemu mestu otoka Lombok.
Na letalu, sem spoznal dve dekleti iz Danske. Na otoku sta že imeli rezerviran hotel na isti lokaciji kamor sem bil namenjen tudi sam. Povedali sta mi, da ju pride iskat hotelski šofer in da grem lahko zraven. Sprejel sem povabilo in na letališču nas je res čakal šofer, ki se nam je predstavil z imenom Sapii. Takoj je razložil, da naj ga kličemo Sapii in ne Sapi, ker slednje v njihovem jeziku pomeni krava. Vsi skupaj smo se pošteno nasmejali. Konny in Anja sta odšli v svoj hotel, jaz pa sem se odpravil na iskanje, moji denarnici primerno prenočišče. Ustavil sem kombi in voznika povprašal za poceni sobo. Rekel je naj prisedem, po petnajstih minutah vožnje pa sva že bila pred razpadajočim hotelom. V recepciji sem vprašal za ceno s katero sem se strinjal in si ogledal bungalov. Ko sem razpakiral svoje stvari in se stuširal, sem se odpravil na plažo, ki je bila res rajska.

Odpravil sem se na obisk k Konny in Anji. Skupaj smo odšli na njuno plažo, ki je bila zelo umazana od raznih naplavin. Predlagal sem jima, da gremo na sprehod po moji plaži, ki je čistejša in obe sta se strinjali. Med sprehajanjem po mivki in čofotanju po morju se nam je približal nasmejan ribič. Ribe je lovil tako, da je z obale v morje metal s kamnom obteženo vrvico. Nekaj časa smo ga opazovali, nato pa sem ga povprašal, če se lahko preizkusim tudi jaz. Takoj mi je dal vreteno z vrvico. Začel sem vrteti, odvrgel sem vrvico, ki pa je poletela le nekaj metrov v vodo. Vsi ribiči, ki so se nam v tem času približali, so se pričeli smejati in hihitati. Zanje je bil to del cirkuške predstave. Starejši ribič me je povprašal za cigareto in dal sem mu paket tobaka, ki sem ga prinesel s seboj iz Slovenije. Nasmejal se je in izginil. Mlajši ribič pa se je trudil, čeprav v polomljeni angleščini, pogovarjati z nami.
Po kratkem času sem z dekletoma odšel nekaj pojesti in spiti. Omenili sta mi, da sta naslednji dan zmenjeni z Sapiijem za celodnevni ogled otoka.
Vprašali sta me, če se jima pridružim. Takšno priložnost sem z veseljem izkoristil.
Naslednji dan me je zbudila Konny, ki me je prišla iskat za potepanje po otoku. Odpravili smo se proti Kuti.
V Kuti naj bi bile najlepše plaže na Lomboku in kasneje sem se prepričal, da je to res, kajti plaža je bila res fantastična. Rdečkasta mivka in kristalno čisto morje. Vzeli smo si čas za kopanje in sončanje.
Sapii pa je ves ta čas dremal v avtomobilu. Za nazaj, smo se po poti ustavili v Prayi in si ogledali kako ročno, s statvami izdelujejo različno blago (preproge, saronge itd). V Sukarari pa smo si ogledali kako izdelujejo vse mogoče izdelke iz gline. Ustavili smo se še v vasi, kjer živijo domorodci Sasaki.
Nazaj smo se vrnili pozno zvečer in zopet odšli igrat biljard. Konny in Anja sta mi povedali, da naslednji dan odhajata na Bali. Poslovili smo se in odšel sem na obalo. Tam je bil že znani ribič, ki me je prišel pozdravit. Predstavila sva se in povedal mi je, da se kliče Musle. Vprašal me je ali govorim tudi Italijansko in odgovoril sem mu, da znam, ampak zelo malo. Prosil me je, če ga lahko kaj naučim. Dogovorila sva se, da ga jaz naučim italijansko, on pa mene indonezijsko. Začela sva se pogovarjati in medtem je prišel še starejši ribič Muhamad, ki mi je takoj ponudil domač tobak. Pokadil sem cigareto in se poslovil, ker je bila že trdna noč. Musle-ju obljubil sem, da z lekcijo lahko nadaljujeva naslednji dan.

Naslednje jutro sem po zajtrku odšel na obalo, sedel na mivko in kadil. Opazoval sem morje in občudoval valove, ki so veliki tudi do treh metrov. Vročina je bila kar znosna, saj na Lomboku vedno vsaj malo pihlja. Od daleč sem opazil ribiško barko, ki se mi je vedno bolj bližala. Kmalu sem zagledal znane obraze. Bili so Musle, Mohamed in ostala druščina, ki so se že vračali z ribolova.
Približali so se obali in priskočil sem jim na pomoč pri vlečenju čolna na hribček, stran od valov. Zahvalili so se mi in mi ponudili kavo. Z njimi sem prebil cel dan, z Musle-jem sva celo lahko nadaljevala z lekcijo.
Nekega dne me je Musle povabil na obisk v njegovo vas, da me predstavi staršem, bratom in sestram. V najem sem vzel motor in odpeljala sva se v približno dve uri oddaljeno vasico.
Predstavil me je družini, ki je prvič v življenju videla belega človeka. Zabaval sem se, ko sem jih pozdravil v njihovem “Sasak” jeziku. Bili so začudeni in začeli so se smejati. Čas je minil v medsebojnem spoznavanju.
Nazaj grede sva se ustavila še v Narmadi in si ogledala zelo lepo urejen vrt, ki je včasih pripadal domorodskemu vladarju. Ko sva prišla nazaj sem vrnil motor in se vrnil na obalo, kjer sem pomagal vleči mrežo in v zahvalo so mi spekli ribe in riž ter ponudili kavo. Na mivko smo narisali kvadrat in se igrali igro, ki je zelo podobna naši igri tri v vrsto. Ura je bila že pozna in odšel sem spat.

Naslednji dan sem kot po navadi odšel na obalo, kjer sem užival ob pogledu na čudovito pokrajino. Zjutraj je na obali čudovito mirno in tiho, le v daljavi je bilo slišati petje ptic in kričanje opic. Spet sem se dobil z Muslejem in Mohamedom. Slednji me je povabil na sprehod. Med sprehodom mi je razkazoval različna drevesa in mi govoril imena le teh v Sasak jeziku. Jaz pa sem, kolikor mi je dopuščalo znanje, prevajal v angleščino. Sedla sva na mivko in opazovala otroke, ki so igrali nogomet. Zdelo se mi je mi je, da je zelo srečen, ker se druži s človekom čisto drugega značaja in druge rase. V očeh mu je bilo razbrati zadovoljstvo.
Kasneje, ko smo bili zopet vsi zbrani pri vsakdanjem klepetu, je poskušal narediti premet in pristal na hrbtu. Vsi smo se mu smejali in tudi sam se je nasmejal od srca. Za njegova leta bi rekel, da je v primerjavi z evropskimi vrstniki pravi akrobat, saj jih je imel krepko čez šestdeset.

V takem vzdušju so mi dnevi minevali kot bi švignil in napočil je čas, ko so se ribiči morali preseliti na drugo obalo, kjer naj bi bil ulov rib večji. Vsi so mi stisnili roko in me objeli. Med fotografiranjem odhoda so mi mahali v slovo in obljubili, da se pridejo poslovit ob mojem odhodu z otoka. Bilo mi je zelo hudo, vendar čustev nisem pokazal in sem jim nasmejan mahal v slovo.

Naslednji dan sem že spoznal novega domačina, ki me je impresioniral, kako je s svojim znanjem japonščine pomagal kolegu prodajati spominke japonskim turistom, ki seveda ne obvladajo nobenega drugega jezika. Z njimi je govoril, kot da bi bil sam Japonec. Ogovoril sem ga in predstavil se mi je kot Kasim. Kasneje mi je pričel pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Dolga leta je prodajal drogo na Baliju in tam se je spoznal s hčerko japonskega jakuzija. Zaljubila sta se, toda njen oče ni bil ravno navdušen nad njuno ljubeznijo in se ga je na vsak način hotel znebiti, zato se je bil primoran vrniti na rodni otok. Tukaj živi že kakšno leto in ker nima zaposlitve, s svojim znanjem japonščine pomaga svojim kolegom domorodcem, pri prodaji spominčkov tem množičnim turistom. Od tega si prisluži nekaj denarja za vsakodnevne potrebe. Še vedno pa je v dobrem odnosu z bivšo ljubeznijo, ki mu v najtežjih trenutkih priskoči na pomoč z denarnim nakazilom. S tem denarjem pa pomaga tudi kolegom, da v primeru slabe prodaje ne ostanejo brez dnevnega obroka. Za njih je pripravljen tvegati tudi svoje življenje in oni ravno tako za njega.

Po nekaj dneh skupnega druženja mi je zaupal, da je alkoholik. Nekajkrat sva se ga skupaj malce napila ter prebila nekaj ur skupaj med igranjem biljarda. Zaupal mi je, da ljudstvo Sasak še vedno uporablja črno magijo, v kar sem se v naslednjih dneh prepričal tudi na lastne oči.

Prišlo je do spopada med tremi možmi iz Balija in domačinom, ko ga je eden poskušal zabosti z nožem, se je ta ukrivil. Možje so zaprepadeno pogledali in zbežali. Kasim mi je razložil, da črno magijo uporabljajo tudi za pridobitev naklonjenosti deklet, ki jih sicer niti ne pogledajo. Na koncu pa se poročijo ravno z njimi. Med pohajanjem po naselju mi je Kasim pokazal hišo, kjer prebiva njegova bodoča deklica. Med razlaganjem je bil ves blažen. Toda čakati jo mora po cel teden, ker deklica študira pravo in prihaja domov le ob vikendih.
Kasim
Obljubil mi je, da bo za moj odhod priredil zabavo. Povedal mi je še, da sem edini belec, ki se mu je kdaj zaupal. Spoštovanje pa sem si pridobil samo zato, ker sem edini, ki se je brez obotavljanja usedel med njih na tla in se šalil na isti način, kot se šalijo oni. Veseli so bili, ker se nisem vedel vzvišeno, kot vsi ostali turisti. Igral sem se z njihovimi otroki, se pogovarjal o vsem mogočem in poskušal sem jim pomagati z raznimi nasveti o boljši prodaji spominkov. Eden redkih belcev sem bil, ki je sočustvoval z njihovo situacijo.
Nekega dne se odločim, da si ogledam pragozd. Povprašam Musle-ja, če gre z mano in v nekaj minutni akciji sem že imel šoferja s katerim sem se dogovoril za odhod.
Po poti smo se ustavili na tržnici, kjer sem kupil arašide, banane in vodo. Mučna vožnja po vročini se je končala po nekaj urah.
Prispeli smo do majhne vasice in od tam nadaljevali peš v pragozd. Prizor je bil veličasten, kakšna dva kilometra čisto gostega rastlinja vse tja gor proti gori Rinjani. Malce me je bilo strah ker sem v vsakem grmičku pričakoval kakšno kačo ali pajka.
Vročina je bila neznosna, temu je botrovala še grozna vlaga. Pragozd je bil čudovit na pogled, povsod živo zeleno drevje in trave. Po drevesih so se podile opice in slišati je bilo glasno oglašanje papig. Hodili smo skozi zelo težko prehodne predele gore Rinjani. Ko pa smo zagledali slap sredi gozda se nam je naš trud poplačal. Kako uro ali dve smo se nastavljali slapu, ki je ledeno mrzel deloval na naša telesa kot super masažni aparat.
Kmalu smo se odpravili naprej po gozdu kjer smo si izbrali prostor za spanje. Pripravili smo si spalne vreče nad njih pa razpeli platno proti dežju. Utrujeni smo zaspali kot ubiti.
Naslednje jutro smo pospravili in se odpravili nazaj proti vasici, kjer nas je čakal šofer. V Senggigi smo prispeli vsi veseli, utrujeni in polni vtisov iz pragozda.

Spet na starem tiru, na obali pomagam ribičem vleči mrežo.
Danes smo imeli srečo in nekaj kilogramov rib bomo prodali v na tržnici mestu. Z denarjem od prodaje, smo kupili nekaj riža, kavo in petrolej za svetilke, ki jih nujno potrebujemo za nočni ribolov.
Proti večeru se odpravim na zahodni del obale kjer me pričaka čudovit sončni zaton. K sreči imam fotografski aparat in ovekovečim ta enkraten prizor. Za hip mi misli odplujejo domov in pomislim, da tudi kjer je lepše kot doma ima človek vedno domotožje.
Čas na Lomboku se mi počasi izteka in temu primerno tudi moj denar, ki sem ga večino porabil za napolitanke in multivitaminske sokove, ki sem jih razdajal otrokom. Smilili so se mi, ker so jedli le riž, neke vrste sladki krompir, ki se mu reče: ” Ubi ” in kakšno ribo na žaru. Musle mi je prišel povedat, da odhaja ribiška bratovščina v drug zaliv, kjer naj bi imeli več sreče z ribolovom.
Vsi so se prišli poslovit od mene in mi obljubili da me pridejo pozdravit preden odletim z otoka. Naslednji dan, ko sem se zbudil kot ponavadi najprej odšel na obalo, ki je bila prelepa kot vedno, ampak bila je brez življenja ribiči so jo dopolnjevali, bili so del nje.
Srečal sem Kasima, ki mi je prišel povedat, da bo s kolegi priredil piknik za moj odhod v vasi. Povabil me je na kavo, kjer sem se ponudil da jaz kupim ribe na tržnici in da priredimo gala večerjo za vse poznane. Seveda se je mojega predloga zelo razveselil in takoj sva začela sestavljati ” bojni plan “.
Napočil je čas za zabavo. S Kasimom sva se zjutraj odpravila z javnim prevozom v mesto na tržnico po ribe. Zbarantala sva se za ugodno ceno in za lepe velike ribe katerih ne vem imen, ker so za vse domačine vse ribe le “ikan”. (Za primerjavo cca sedem kilogramov rib nas je stalo le tisoč tolarjev s tem, da so nam jih za to ceno tudi očistili.) Ribe sva odnesla v vas kjer so nas vsi veseli pričakovali. Nabava se še ni končala Kasim mi je zaupal, da si bomo privoščili tudi riževo žganje ( arak ), kupila sva pet steklenic žganja in nekaj steklenic sokov za otroke.
Vsi smo nestrpno pričakovali večer, ko naj bi se zabava pričela. Med tem sva s Kasimom igrala biljard in se pogovarjala o moji in njegovi prihodnosti. Povedal sem mu, da me zelo zanimajo cene zemljišč in navdušeno mi je razlagal, da so zame to zelo ugodne cene. Ponudil se mi je z besedami: ” Frenk kupi zemljo na Lomboku in pridi z družino. Imel bi lahko lokal in jaz bi delal zate ” Smeje sem mu povedal, da je vse možno nekega dne seveda.
Zvečerilo se je in odpravila sva se proti vasi kjer so bili že vsi zbrani. Povedali so mi, da bomo zraven rib jedli riž in pili arak, kot poslastico pa bodo ženske pripravile kokosovo torto. Zakurili so ogenj in zabava se je pričela. Kasim me je spet presenetil, ko je od nekje privlekel kitaro in začel igrati kot kak profesionalec. Peli so mi njihove pesmi, ki zvenijo čudovito in pesmi so zelo, zelo podobne havajskim, kar me je zelo presenetilo. Meni so ponudili bobne in trudil sem se spremljati njihove napeve. Po obilici hrane, ki je bila precizno in izvrstno pripravljena, ter po nekaj popitih kozarčkih araka so se mi zdele njihove pesmi že bolj domače in moje bobnarsko znanje se je vedno bolj izboljševalo. Z njimi sem mrmral pesmi in bilo je božansko. Ne vem koliko je bila ura ampak vem da smo počasi eden za drugim popadali v spanec. Nekateri kar sede, jaz pa sem se se zvil kot hrček in zaspal kot otrok v materinem naročju. Bil sem srečen in počutil sem se varno kot nikjer drugje. Okrog enajstih naslednjega dne smo se počasi prebujali in naši obrazi bi znali povedati kako močan je arak. Znova smo zakurili in spekli še preostale ribe. Hrana mi je zelo teknila. Opazoval sem jih med pripravo hrane in zazdelo se mi je skoraj kot obred.
Ribič
Vsi so molče grabili ribe in riž z golimi rokami in ta pogled je bil naravnost čaroben. V glavi mi je rojila misel, da tako dobre in obilne hrane mogoče še dolgo ne bodo zaužili. Kajti revščina in brezposelnost je neizmerna. V vsej krizi, ki jo ta narod preživlja pa so ostali skromni ,veseli in duhovno zelo močni.
Kot človeka z določenimi standardi in evropsko kulturo sem bil očaran nad temi ljudmi, njihovo željo po druženju in vsemi mogočimi vprašanji. Radovedni so bili kot majhni otroci, mogoče zaradi pomanjkanja osnovnega znanja mogoče pa le zaradi človečnosti, ki jo je pri nas vedno manj.

S Kasimom sva naslednji dan postopala po mestu v smrtni tišini, kajti oba sva vedela da je to moja zadnja noč na otoku. Zvrnila sva nekaj kozarčkov in stežka me je poprosil za uslugo z besedami: ” Frenk, ko boš imel kaj denarja mi prosim obljubi, da mi pošlješ kavbojke Lewis. Od malega sem si jih želel in v moji situaciji si jih ne morem privoščiti. ” Smeje sem mu rekel, da ni problema in da mu jih pošljem po pošti ( ko bom imel denar ).
Sedla sva se zraven četverice, ki so igrali domino na pločniku in Kasimu sem omenil da bi rad poskusil. Takoj zatem sva že igrala. Igra je bila zanimiva še najbolj pa kazen. Za kazen namreč si moral imeti obešeno stekleničko soka za ušesom.
Kasneje sva igrala še biljard in se pozno ponoči odpravila vsak k sebi spat. Kasim je še od daleč zakričal: ” Frenk zjutraj se dobiva na ulici in spijeva kavo! “. Odšel sem v svojo sobico in pred spanjem spakiral nahrbtnik in si pripravil čisto obleko za zjutraj. Kar stežka sem zaspal in še težje zjutraj vstal.
Kasim me je že od daleč pozdravljal izpred ulične prodajalne kave ves nasmejan, kot ponavadi. Sliši se malo čudno ampak kava v tej hudičevi vročini zelo paše. Ko so naju zagledali ostali prijatelji, so pritekli drug za drugim in me hiteli trepljati po ramenu. Vsi so mi zaželeli srečno pot nazaj v Jakarto in domov.
Poslovil sem se skoraj od vseh znancev in prijateljev, Kasim pa me je objel kot brata in močno mi je stisnil v roko. Njegove oči so bile tik pred jokom zato se je naglo obrnil in kar odšel.
Pripravil sem prtljago in jo znesel na ulico kjer sem čakal na kak javni kombi, ki vozi v mesto, kajti taksiji so zelo dragi na otoku. Med čakanjem sem presenečen zagledal kakih petdeset znancev, ki so me prišli pospremit in za mano so mahali dokler se je videlo.
Pot do letališča je bila zelo utrudljiva, delno zaradi vročine delno zaradi vse svoje opreme, ki sem jo moral stiskati med koleni ob sebi, da so lahko zraven sedli še drugi potniki.

Jakarta – drugič
Polet je bil še kar udoben s postankom, ki je trajal kakšno uro. V Jakarti sem bil že kot doma zato sem preslišal vsa moledovanja letaliških taksistov in najel lokalni taksi, ki je občutno cenejši od letaliških. Šoferju sem povedal naslov in ga spodbudil v lokalnem jeziku: ” Hitro hitro ! ” Odpeljal me je na naslov mojega prijatelja Piera, ki mi je pred odhodom na Lombok zagotovil spanje in hrano v njegovi hiši. Prispela sva v slabih dveh urah vožnje.
Pozvonil sem in na vratih se je prikazala nasmejana Sonja in mi pomolila pred nos kos papirja, na katerem je pisalo: ” Dobrodošel Frenk! Razpakiraj, in se počuti kot doma jaz sem odšel v Jalan Jakso in se vrnem kasneje. Pier ” Razpakiral sem in se stuširal, nato sem ob kavici kramljal s Sonjo in odšel spat.
Nekakšna označba…

Pier me je zbudil okrog enih zjutraj in me vesel pozdravil, kramljala sva skoraj do jutra. Drugi dan sem se prvič zbudil ob dvanajstih in s Sonjo čakal, da se zbudi tudi Pier. Ura je bila skoraj tri, ko je Pier končno vstal, malo sva se še pogovarjala nato pa odšla na Jakso. Ko sva prispela me je najprej z razprtimi rokami prišel pozdravit Ade in takoj za njim še Madam Jaksa. Od daleč mi je pomahala Julija in k meni se je bližala Angel, ki me je pozdravila nato pa začudeno vprašala če sem še v Indoneziji. Smeje sem ji povedal, da sem bil na Lomboku in da ostanem v Jakarti še nekaj dni.
S Pierom sva odšla v Cyber Caffe, kjer sem odpisal vsem, ki so mi pisali in se napovedal v Slovenijo čez slab teden dni.
Do poznih večernih ur sva s Pierom postopala po Jaksi. Pier je kot po navadi iskal ” robo “, jaz pa sem se zabaval v lokalu z živo glasbo ob pogledu na plešoča dekleta. Spat sva odšla oba utrujena vsak od svoje ” doze “. Naslednje jutro sem pustil Piera spati, jaz pa sem si ogledal to bogato četrt Jakarte. V njej je bilo videti same tuje poslovneže, čudovite avtomobile in hiše z velikimi vrtovi in bazeni. Vse je bilo varovano z visokimi ograjami in nad njimi se je svetlikala bodeča žica. Ta del mesta je bil zelo čist in na tleh in ob poti nisem opazil nobenih smeti. Tudi potepuških psov in mačk ni bilo opaziti.
Vrnil sem se v hišo, kjer sem se odšel malo namakati v bazen, kajti v Jakarti si lahko samo po nekaj korakih hoje čisto prepoten. Pier se je zbudil in odšla sva spet na Jakso kjer se je dogajala stalno ista scena. Dekleta so lovila stranke. ” Fantje ” so se ponujali starejšim Angležem in Avstralcem. Ostali pa so sloneli po vogalih in ponujali SABU-SABU ali Joint.
Odšel sem v lokal kjer sem med srebanjem kave opazoval vsa ta dogajanja. Tudi otroci so hoteli zaslužiti kakšno rupijo in so z majhnim konjičem in vozičkom ponujali prepotenim turistom prevoz po ulici. Pier je medtem iskal svojega dilerja.
Dobila sva se ko se je že zvečerilo, malo sva še postopala in kramljala z družbo nato pa odšla domov.
Zadnji dan, sem si pripravil vso mojo prtljago, si pripravil čisto obleko, ter dolge hlače za na letalo. S Pierom sva preračunala pot do letališča in ugotovila, da je bližje in seveda cenejše, če odidem s taksijem iz Jakse. Pomagal mi je prenesti prtljago v taksi in odšla sva na Jakso, kjer sem pustil mojo kramo v sobi Pierove prijateljice Jenni. Imel sem še kake štiri ure do odhoda zato sem odšel pozdravit vse, ki sem jih poznal. Vsem sem nekako moral obljubiti, da se še kdaj vrnem. Hiteli so me objemati in občutek je bil čudovit. V tem človek spozna, da je mogoče v kratkem času spoznati veliko čudovitih ljudi in nekateri med njimi so lahko zelo dobri prijatelji.
Pier ni nikamor hitel kot ponavadi ampak je z mano zvesto čakal uro, ko bom odšel. Objela sva se, kot edina prijatelja na svetu in obljubila sva si, da ostaneva na vezi preko elektronske pošte. Obljubil mi je da me obišče v Sloveniji takoj ko bo odšel na obisk k mami v Italijo. Skupaj sva počakala taksi in še dolgo sem jih gledal kako so mahali za mano.

Odhod
Na letališču potrdim karto in se ” rešim ” prtljage nato se v čakalnici udobno zleknem v stol in čakam na vkrcanje.
Že sem na letalu in letimo proti Dempasarju, kjer me verjetno čakata že Franci in Marija.
Takoj po pristanku ju že iščem in takoj zagledam dva znana obraza. Vsi se razveselimo ponovnega snidenja, jaz pa še posebej slovenskega jezika. Kramljamo in si izmenjujemo izkušnje in mnenja vse do vkrcanja proti Bangkoku.
Med letom utrujen zaspim. V Bangkoku se spet vkrcamo za let proti Frankfurtu in s potrditvijo kart končno lahko sedimo eden blizu drugega. Veliko se nismo pogovarjali, ker sem jaz večino leta prespal. V Frankfurtu smo imeli malo več časa za klepetanje, kjer smo si izmenjali naslove in telefonske številke.
Let do Ljubljane je bil kratek in občutek, da se bližam domu je kar vrel v meni. Sedaj sem pa že kar norel od neučakanosti.
Pristali smo srečno in po predvidenem urniku. Na hitro smo se poslovili in odšli vsak po svoje. Iz telefonske govorilnice sem poklical kolega iz Ljubljane, ki me je prišel iskat in me odpeljal k ženi in hčerki v Postojno.

Povzetek popotovanja
Na splošno me je Indonezija navdušila s prečudovito naravo, kristalno čistim in toplim morjem.
Ravno tako me je navduševala odprtost ljudi, ki nam niso enaki ne po veroizpovedi, barvi kože in načinu življenja, temveč so v primerjavi z Evropejci ali bolje rečeno nami Slovenci dosti bolj radoživ, iskren, nesebičen in zelo miroljuben narod, poln vprašanj in želja.
Vedno so mi stali ob strani in ne glede na to koliko sem bil ” vreden ” v primerjavi z njimi vedno ponudili del hrane pa čeprav je bila to njihova zadnja pest riža.
Vtis o tem ljudstvu me bo verjetno spremljal od tega trenutka dalje vse življenje.
Če bi to izkušnjo prenesel med svoje narodnjake bi se pri nas po moje dosti lepše živelo in življenje bi dobilo čisto drugi pomen kot ga ima danes.

Mali besednjak Indonezijskega jezika
Številke:
Ena Satu
Dva Dua
Tri Tiga
Štiri Impat
Pet Lima
Šest Enam
Sedem Tuđuh
Osem Delapam
Devet Sembilan
Deset Sepulu

Razno:
Dobrodošel Selamat Datang
Dobro jutro Selamat Pagi
Dober dan Selamat Sore
Lahko noč Selamat Tidur
Nasvidenje Selamat Đalan

Kako si ? Apa kabar ?
Dobro hvala. Kabar baik.
Oprostite Permisi
Hvala lepa Terima kasi
Prosim Sama Sama
Ne hvala! Tida mau !
To brošuro sem napisal v meni razumljivem jeziku, ker nisem pisatelj in ne pripovednik.
Sem čisto navaden človek, ki ima to srečo v življenju, da mu je bila dana ta možnost potovati in spoznavati svet in ljudi.

Posebna zahvala pa velja moji ženi Vesni in hčerki Teji,ki mi na vsakem potovanju stojita ob strani in spoštujeta mojo avanturistični žilico.

Avtor Franc Tominec