Pismo št. 1, 5. junij 2003 16:35
Ahoj,
No končno da nekaj napišem o Indiji Koromandiji. Da sem sploh prišel do mesta v katerem delam, imenovano Ahmedabad, sem potreboval cele 3 dni. Prvič sem moral prespat v Zurichu, kjer sem naslednje jutro imel let za Bombay kamor sem prispel šele pozno zvečer. V upanju da bom ujel zadnji vlak še isti večer sem se odpravil na železniško postajo, kjer sem vlak seveda zamudil za debelo uro in se pridružil množici spečih ljudi na tleh postaje. Ob 5.40 zjutraj sem se dokončno vkrcal na vlak in čez dobrih 9 ur prispel na cilj. Poklical sem odgovorno osebo za moje delo in se sprva odpravil do kolegice. Madonca kakšna luksuzna stanovanja imajo nekateri. Že ko smo se vkrcali v dvigalo nas je pričakal prvi sluga, potem pa še sluga v stanovanju. Sluge delajo za borih 22 USD na mesec. O stanovanju pa raje ne bom besed zgubljal, ker se mi je zazdelo da sem pravi revež v primerjavi z njimi. Enako se je kasneje dogajalo pri kolegu kjer sem prespal, sluga pa nama je skuhala super večerjo. Kasneje so prišli še njegovi kolegi in skupaj smo okinli nekaj rokovskih komadov na kitari. Dva tipa igrata celo v bandu.
V stanovanje sem se vselil šele danes. Imamo 4 sobe s po dvema ležiščema, pitno vodo, slugo in čuvaja hiše. Najemnina je kar visoka za indijske razmere in znese 2500 IR na mesec brez plačevanja elektrike (1 IR = 4,2 SIT). Moja mesečna plača bo znesla bruto 3000 IR, za obrok hrane s kruhom, solato, vodo in milk shaekom plačujem 72 IR. V stanovanju nas bo 8 praktikantov, zaenkrat pa smo tukaj iz Norveške, Bolgarije, Avstralije, Švice, Brazilije, Britanec pa jutri odhaja. Čez celo poletje pričakujejo Aiesecovci okoli 25 praktikantov.
Kar se tiče lepot mesta Ahmedabad se ne bi tukaj preveč ustavljal, mesto je med drugim grajeno brez zasnove in sploh ne veš po kateri ulici hodiš. Še domačini tega ne vedo. Najbolj je poznano po Mahmati Gandi, ki je izboril neodvisnost Indije. Je pa mesto drugače razdeljeno na vzhodni in zahodni del in ju loči ogromna zamazana reka. O prometu ravno tako ne bi želel zgubljat besed, o tem kaj več ko si nabavim pecikl. Prebivalcev je okoli 4 do 5 milijonov.
Vročina je eden večjih problemov v tem trenutku saj se gibljejo temperature okoli 45 stopinj, danes recimo 48. Bo pa čez dobra 2 tedna bistveno drugače saj se prične obdobje monsumov in vsi jih že nestrpno pričakujejo, kajti voda je biološka potreba vsakega zemljana, potreba za vzgojo kultur, poleg tega pa ima v Indiji voda še velik religijski pomen, predvsem nekatere reke kot so Ganga, Krishna, Brahmaputra, itd..
Delat pričnem šele jutri, tako da sem danes imel kar nekaj časa da se malo razgledam naokrog in na močnem soncu zapečem plešasto glavo.
Do naslednjič,

Pismo št. 2, 10. junij 2003 17:05
Alora,
Napočil je čas da se spet oglasim v živo iz Indije Koromandije. V tem zelo kratkem času se je marsikaj dogodilo. Pa gremo lepo po vrsti. V petek sem bil prvič v firmi in delam skupaj z mlado skupino na raznih projektih tako v mestu kot po vasicah. V soboto sem prvič obiskal vasico in to službeno, lepo prosim. Bil je to eden najlepših prizorov in doživetij iz vseh mojih potovanj, ti ljudje so fantastični, kar naenkrat se je zbrala množica okoli mene, same velike črne oči so jih bile, cel dan niso odmaknili pogleda z mene. Sprejeli so me kod še nihče doslej, mi nudili hrano in pijačo, razkazovali vasico in tempelj. Najlepši trenutek pa je bil takrat ko so vzeli bobne v roke in začeli udarjat po njih in se pozibavat v ritmih zvokov. Igrali so vaške pesmi in plesali vaške plese. Glede na to da sem v vasici kar se da užival v glavnem, sem se v tem čaru doživetij spozabil na visoke temperature in močno sonce, pa tudi ustekleničene vode mi je zmanjkalo, tako da sem v času kosila konzumiral kar vodo iz studenca. Drugače pa je vasica sama po sebi tista ta prava Indijska izpred nekaj 100 let, ženske so ovite v sarije različnih pisanih in živih barv in vsi skupaj živijo tradicionalno življenje. Otroci so po večini že vsi oženjeni, že pri 4 letih se starši odločijo za poroko svojih otrok. Oženjene punčke se prepoznajo po zapestnicah okoli noge. Seveda je življenje v mestih totalno nasprotno od vaškega. Vidi se da vaščani živijo ne stresno življenje in vsi so v glavnem veseli. Otroci so strpni in delovni, še dojenčki se ne jočejo.

Še isti večer, ko sem se vrnil nazaj domov v stanovanje in odšel spat me nenadoma ob 3.00 uri zjutraj prebudi dretje na ulicah. Pogledam skozi okno in vidim totalno nasprotje tistega kar sem doživljal v vasicah. Ljudje se mlatijo in lovijo po ulicah, vsi opremljeni s palicami. Vrnil sem se v realen svet. Naslednje jutro pa izvem, da so lopovi vdrli v neko stanovanje in skušali nekoga okrast. Seveda je policija naredila mir na ulici in prijela lopove. Sprva sem mislil da gre za nesporazume med brezdomci, ki jih je tukaj ogromno, sicer ne toliko kot v Bombayu. To noč sem spoznal kako solidarni in bratski so Indijci, medtem ko se pri nas nihče ne bi zmenil za sosedovo stanovanje je ulico in bližnjo okolico preplavila množica ljudi pripravljena na boj z vlomilci.

In ko se naslednje jutro po na pol neprespani noči prebudim, spoznam da imam vročino in bolečine v glavi. Šlo je za sončnico, ki me je spremljala cel dan s povišano temperaturo. V ponedeljek se odpovem službi kajti poleg sončnice sem dobil še drisko in do 13.00 ure sem kar 5 krat opravil potrebo. Obiskal sem zdravnika in ta me je »nafilal« s tabletami. V ponedeljek sem jih kar 11 pojedel, danes pa 10. Sicer se je stanje danes izboljšalo, drži me še samo driska pa še to moram preverit. V takšnih kriznih trenutkih si ne morete predstavljat koliko bi mi pomenil vsaj eden prostor v štirih stenah, kjer bi se lahko vsaj malce razhladil. Nemogoče, zunaj je 47 stopinj, ventilator pa razpihuje samo topel zrak. In koliko bi mi pomenil tuš s hladno ali vsaj normalno vodo iz pipe, nemogoče kajti voda iz tuša je tukaj vroča zaradi visokih temperatur. Takšne razmere te prisilijo v razmišljanje in spoznanje o tem koliko vrednot imamo Evropejci, ki jih ne znamo cenit. Edini način razhladitve je bil torej ta, da sem se predajal hladni vodi iz hladilnika, jogurtu in tuširanju z vročo vodo in kasneje sušenju telesa pod ventilatorjem. V teh treh dneh sem kar nekaj kg izgubil, kajti teka sploh nisem imel, bil sem večji del na dieti, tablete pa jem na prazen želodec. No ta glavne muke so za mano, upam de se ne bodo več ponovile, spet se privajam na visoke temperature in danes sem spet začel delat. Spet smo obiskali vasico, tokrat manjše naselje revnih v mestu zgolj za dobro uro. Vozili smo se kar v ambasadorju, belem udobnem vozilu z odprtimi okni.

Drugače pa naj še kaj zapišem o cenah; pregled pri zdravniku z 9 tabletami stane 20 IR, 2 litra vode 20 IR, pri »prascih« stane kg jabolk 100 IR, … (1 IR = 4,2 SIT).

Če je kdo med vami in si želi obiskat Indijo v poletnem času mu to odločitev z vsem svojim srcem in ljubeznijo ne priporočam, sicer pa se bodo temperature v času monsumov znižale in bo stanje bolj znosno, bodo pa zato poplave in redne padavine. Indijo obiščite med septembrom in februarjem ali marcem, takrat je življenje tukaj še najbolj znosno.

Pismo št. 3, 14. junij 2003 16:46
Alora,
Ničesar še nisem zapisal o tem kako izgledajo javni prevozi v Indiji. Začeli bomo kar v Bombayu kamor sem priletel iz Švice. Že na samem začetku so nas pričakali zamaskirani zdravniki z nagobčniki proti popularnem SARS-u, kajti Švica kot tudi Italija naša soseda so države v katerih je SARS prisoten. Nič nas niso posebej spraševali, zgolj to če imamo temperaturo ali oteženo dihanje. Podpisali smo še nek dokument in se odpravili na carino, kjer so nas pričakali oboroženi policisti, zgleda malce čudno ampak nič strašnega. No in potem si moraš na letališču kupit taxi karto ker je nočna tarifa taxija dvakrat dražja kot dnevna. Taxi je v večernih urah Bombaya edini možen prevoz z letališča. Mene je zapeljal na železniško postajo, kjer sem skušal ujet zadnji vlak za Ahmedabad. Na sami poti, ki traja kakšnih 30 do 40 minut doživljaš same pretrese, prvič ne moreš se izognit pogledom dobesedno na cesti spečim ljudem, drug ob drugem, družina ob družini, drugič promet ovirajo krave in preštevilčni udeleženci v cestnem prometu, tretjič ceste se dušijo v smogu plinov pomešanem z vonjavami indijske kulinarike in začimb. Bombay je mesto revežev na eni strani in mesto bogatašev na drugi. Bombay, mesto, ki ustvari letno več filmov kot sam Hollywood je ekonomska velesila Indije, ki se ukvarja s problemi prenaseljenosti zaradi omejene geografske lege vzdolž obale in kopenske ožine. Na postajo sem prispel ob približno 24.00 uri in zamudil zadnji vlak. Imel sem dovolj časa da si pravilno izberem najprimernejšo vozovnico, kajti v Indiji obstajajo številne razlike in pomembnosti v železniških vozovnicah. Razlikujejo se po razredih, po vrstah sedežev in ležišč, po vrsti vlakov, ali ima razred air con ali samo ventilator, pri vsem tem je pomembno da si ob nakupu narediš rezervacijo sedeža, kajti v nasprotnem lahko na vlaku samo stojiš (ordinary ticket, ki je najcenejša).

Prevoz z vlakom je dober uvod v spoznavanje Indije, kar nekaj ljudi sem tako spoznal, pokrajine in običaje. Sprva sem bil kar precej šokiran saj si niti približno nisem predstavljal da se vlak lahko tako napolni, zdaj vem kakšen je resničen položaj sardelic v konzervi. Ljudje, ki vstopajo na vlak kasneje na vmesnih postajah, se dobesedno borijo za vsak delček prostora v vagonu pri tem pa komaj vstopajo v vlak. Pot nadaljujemo tako da potniki visijo z vlaka, pri tem pa slišiš kako nemočni, predvsem otroci, zaradi prenapolnjenosti jočejo, saj se ne morejo niti za malenkost premaknit. Sam sem sedel odzgoraj na tri četrt zvit zaradi malega prostora (to je tam kjer pri nas dajemo prtljago). Poleg mene sta bila še dva, čeprav sem imel rezervirano celo posteljo, a čez dan postelj ni (preplačal sem 300 rupij, sama karta pa je stala 100 rupij brez postelje). Pri tem pa moj sopotnik ne prestanoma kar premika moje noge sem ter tja. Na postajah vstopajo in izstopajo prodajalci hrane, vode in ostalega, pri tem se derejo kot zverine da bi čim več prodali. Prevozom z vlakom se ne moreš kar tako izognit v tej deželi, saj so v večini primerov udobnejši kot avtobusi pa še cenejši povrhu vsega, poleg tega pa imajo dobro razvito omrežje.

Preidimo na ceste. Ceste so ponavadi tri pasovne v mestih, po njih pa se lahko vozijo vsi ki se lahko premikajo to je rikše, avti, motorji, vespe, avtobusi, traktorji, krave, kamele z vprego, peciklisti, psi, pešci, biki, itd. Čeprav so ceste enosmerne se jih vedno eno par najde ki vozijo v nasprotno smer. Ti »kontraši« so najhujši ponoči, ko se vozijo brez luči. Najhuje je ko hočeš prečkat cesto pa se ti en motorist tak nedovoljeno nasproti pripelje. Hupa je osnovni instrument s katerim krmarijo in brez tega prevoz ne funkcionira. Tukaj ni nobene discipline kot recimo obvezno prižgane luči ponoči, obvezno biti pripasan, smerokazi, ogledala, brezhibno vozilo, itd., edino pravilo je hupa, potrobiš vedno takrat ko nekoga prehitevaš in mu skušaš povedat naj se umakne drugače bo popravljal zvito pločevino. Vsi vozijo na centimetre tudi varnostne razdalje so centimetrske. Le s težavo sem se privadil na ta cestni kaos. Za pešce je tukaj še ena ovira in to je pesek katerega je ogromno v mestu zaradi bližnje puščave. Mesto je včasih tak zapeščeno da sploh sonca ne vidiš, dosti ga je v zraku in takoj postaneš peščen. Danes je recimo motorist kar tako malo za šalo zbil peško, starejšo Indijko, ker se mu ni umaknila (pa še potrobil ji je naj se umakne – ni se zmenila na njegove signale – tako nekako si to razlaga motorist). Včeraj nas je celo policija ustavila ker se nas je 5 vozilo v rikši, dovoljeno pa je samo 4. Medtem ko je šofer razpravljal s policajem se je mimo odpeljalo vsaj 5 rikš z več kot 7 potniki. In ko je končno plačal kazen se je lahko usedel nazaj v rikšo in z enakim številom potnikov nadaljeval vožnjo. Neverjetni so! Ali pa recimo ta; na motorju se kar trije vozimo brez čelad in to na centimetrske razdalje z ostalimi udeleženci v prometu. Moje življenje v tem primeru zavisi od motorista, njegovo pa od volje boga Šive, boga uničenja. V krožna križišča vstopa istočasno tudi do 12 vozil. Na delovno mesto se vozim z rikšo skupaj s sodelavko (cena 30 rupij), nazaj pa najraje z avtobusom (4,50 rupij), ki pa nima rednega časa vožnje, pride ko pride. Pri avtobusih številke linij niso označene v latinici in potem ne veš kateri avtobus je pravi in v katero smer vozi.

Pa naj bo to dovolj za danes. Tudi zdravje mi spet služi, poleg tega pa so še temperature nekoliko padle in na jugu je že začelo deževat. Medtem ko se monsum počasi bliža severu se mi severnjaki še vedno borimo proti visokim temperaturam, južnjaki pa čofotajo v poplavljenih ulicah. A po vsakem dežju posije sonce, pa tudi obratno.

Pismo št. 4, 4. julij 2003 15:19
Alora,
Po dolgem času vam spet serviram z nekaj dogodki in doživljaji iz te mistične dežele. Tokrat pričenjamo z življenjem v mestu. Ahmedabad kot mesto je zelo raztegnjeno in ničesar ne moreš obiskat peš, zato so tukaj rikše in avtobusi. Taxijev v mestu ni. Če se že odločiš da se podaš na pot peš, potem se srečaš s številnimi ovirami na poti kot so pregost promet in nekultura voznikov, velike razdalje, krave na/ ob cesti in njihovi iztrebki, pesek na cesti iz bližnje puščave, peš poti v mestu ne obstajajo. Sam promet v mestu je zelo nevaren za pešce in nikdar točno ne veš ali ne moreš predvidet kdaj te bo kdo povozil ali se zaletel v tebe. Avtomobilov sicer ni dosti, so pa zato rikše tiste ki so najbolj nevarne, rikša je skoraj tako velika kot avto poleg tega pa jih vozniki naganjajo do konca. Včeraj nas je recimo avto oplazil medtem ko smo se vozili v rikši. Zanimivo je bilo predvsem to, da se nihče ni razburjal kljub zviti pločevini kaj šele da bi se voznika zaustavila, izmenjala kupone, police, klofute – španska vas.

Ahmedabad slovi in je poznan kot mesto v katerem je prebival Mathmata Gandi, človek ki je Indijo popeljal v neodvisnost in samostojno državo, prej je bila Indija britanska kolonija. Zaradi Angležev se Indijci še danes vozijo po levi, poleg tega pa kar precej dobro govorijo Angleško v primerjavi z ostalimi azijskimi državami. Mathmata je bil precej veren človek, človek z velikim srcem zato ga Indijci na veliko obožujejo, čeprav je že pokojni. V mestu ob reki je lociran Gandijev ašram, v katerem je opisan potek njegovega življenja in vsa njegova dejanja.

Poleg Gandija slovi mesto še po nekajdnevnem festivalu zmajev v začetku leta, ko mesto obiščejo ljubitelji zmajev iz vseh koncev Indije in drugih držav ob tem pa spuščajo svoje umetnine visoko v zrak. V Indiji je mesto najbolj prepoznavno po tekstilni industriji, poimenovali so ga kar azijski Manchaster.

Gremo nazaj v realnost, če položim roko na srce potem lahko mirno rečem da nisem ravno oboževatelj tega mesta, ki je razmetano in ne plansko urejeno poleg tega pa je najbolj onesnaženo v celi Indiji. V njem se sila težko orientiraš, karta mesta z vsemi ulicami sploh ne obstaja, ker jih preveč in ker so grajene tako kot se je komu zdelo primerno. Sicer se v mestu da videt marsikaj zanimivega in lepega za oko, predvsem v starem delu mesta, ki je označeno z 12 vhodi in ima več kot 6000 pool-ov. Pool je ulica obdana z hišami z obeh strani, hiše se držijo ena ob drugi, nad vhodom v pool je soba z oknom in napolnjena z bogastvom. V njih so prebivali stražarji ulice – poola v starih časih, poleg tega pa je pred vsakim vhodom v pool tabla na kateri so napovedani dogodki v bližnji prihodnosti. V mestu so številne mošeje, iz peščenih kamnov, grajene po mešanici muslimanske in jainske kulture, prepoznavne po posebej izklesanih kamnih – prava umetnost.

Kar se tiče temperatur in vremenskih razmer je vreme spet poletno. Ozračje se je sicer ohladilo a temperature še vedno dosegajo do 39 stopinj, dežja pa je bore malo, od 860 mm povprečnih količin padavin za to obdobje leta so jih zabeležili nekaj manj kot 200, pa tudi pravih poplav še ni bilo in bliskovitega grmenja.

1. julija bo v starem delu mesta vsakoletni festival, Rath yatra, posvečen bogu Krišni, ki ima v Indiji mislim da celo največ oboževateljev. Na festival bo prišla kolonija 16 slonov z več kot 300 guruji iz cele Indije, ki romajo iz kraja v kraj. Slabost festivala je da poteka vsako leto na istem mestu, to je večji del v muslimanskih naseljih. Zaradi številnih religijskih nestrpij, je nekaj dni pred festivalom že kar nekaj bomb eksplodiralo v starem predelu mesta. Za red in mir na festivalu bo skrbelo več kot 10000 policistov. Ahmedabad je drugače kar precej kulturno nestrpno mesto (negativen odnos do drugih kultur), muslimani in hindujci se neprestano bojujejo med seboj. Tukaj so bili že številni izgredi, najodmevnejši je tisti iz lanskega leta ko so muslimani zaustavili vlak in celega zažgali skupaj vred s potniki. Mene vedno zamenjujejo z Američanom ali Britancem. Vedno kadar grem mimo nekaj oseb se derejo za mano Amerika. Sicer ne vem ali mislijo kaj pozitivnega ali negativnega o Ameriki in zaradi Američanov posredno o meni. Vem pa zagotovo da jih imam že poln kufer in da me roka vse bolj in bolj srbi. Enkrat bom enega zagotovo mahnil po ličnici.

Indijci so sicer kar precej človeški, strpni, razumljivi, dobrosrčni, gostoljubni in podobno a hkrati so precej utrujajoči za turiste. Neprestano te nadlegujejo z vedno istimi vprašanji: HU A JU, VAT IS JOU NEM, VAT IS JOU KANTRI, VAT IS JOU FADER NEM, itd. in to je vse od Angleščine, ki jo večina prebivalcev mesta razume in govori. Da pa je slika bolj popolna poskrbijo z glasnim pozdravljanjem in drenjem HALLOOOOOOOOOO, prisilnim rokovanjem, prisilnim klepetanjem in še čem. Moja meja tolerance se zato počasi bliža limitu in vse bolj in bolj izgubljam svojo razumnost in strpnost do njih. Najbolj me ubija v pojem ko vsi nemo bulijo v mene ali pa ko se derejo iz peciklov medtem ko se mimo peljejo, ali pa reveži ko se prilepijo na tebe (2 povprečno v dnevu), najbolj pa to ko mislijo da sem Amerika. Včasih človek sploh ne ve kaj je prav in kako bi naj reagiral, da bi bili vsi zadovoljni. Slika na podeželju je vsekakor drugačna od prikazane v mojem mailu, vendar pa jaz živim v mestu, mar ne?

Pismo št. 5, 10. julij 2003 17:32
Pozdravljeni,
festival, Rath yatra, v božjem imenu, imenu Krišne smo preživeli in doživeli. Festival se odvija enkrat na leto v dveh indijskih mestih t.j. Ahmedabad in še eno drugo mesto v Gujarati državi. Poteka po poti, na kateri so romali Krišna, njegov brat in sestra. Festival se odvija več kot sto let in vsako leto ga obiščejo množice Indijcev. Večji del festivala se odvija v starem delu mesta, predvsem v današnjih muslimanskih predelih zaradi česar je za red in mir skrbela več kot 10.000 glava množica policistov. Festival se prične ob 4.00 uri zjutraj in konča ob 8.00 zvečer. V tem času se prehodi Krišnova pot. Na čelu parade so guruji iz cele Indije, okrog 300 njih se je zbralo, sledilo je 16 slonov okrašenih v različnih pregrinjalih in barvah, za njimi skoraj 2 urna parada tovornjakov prav tako okrašenih v vse mogoče religijske simbole in barve s slikami Krišne in podobnim, za tovornjakarji so prišle na vrsto kamele z vozovi, za kamelami umetniki in za njimi okrašene prispodobe Krišne, njegovega brata in sestre.

Bilo nas je 5; 5 turistov, ki smo na srečo lahko opazovali zaključek festivala iz strehe hiše ene družine. Preden smo se povzpeli na streho smo festival opazovali s prvega nadstropja in večkrat oz. vsakokrat bili tarča napadov agresivnih nastopajočih Indijcev. Osnova festivala temelji na obdarovanju ljudi z bonboni, paradižniki, slivami, kumaricami, kokosovimi orehi ipd. katere mečejo nastopajoči iz tovornjakov, vpreg in podobno. Nekateri nastopajoči (ne vsi) so nas dobesedno zasuli (beri bombardirali) z vsemi temi darovi in ni ravno najbolj prijetno če ti kdo z vso silo vrže paradižnik, bombon, kumarico v glavo. Mene sicer niso zadeli v glavo so pa ostale. Na festivalu se večkrat pojavijo celo najeti razgrajači, ki poskrbijo za nered med muslimani in Indijci. Še danes ne vem kakšno vezo imajo ti ljudje z religijskim festivalom.

Zaradi razgretosti nekaterih nastopajočih nas je celo policija popisala in zahtevala da opazujemo festival iz ozadja in na ta način prikrijemo našo očitno prisotnost iz varnostnih razlogov. Nekateri Indijci niso ravno gostoljubni do turistov na religijskih festivalih in brez težav bi lahko kdo v nas vrgel steklenico z eksplozivom, vsaj tak so nam policisti rekli. Kakor koli že, festival je za nami, minil je brez večjih incidentov (samo 2 mrtva) in nepotrebnega prerivanja. Bil je precej zanimiv in posebej barvit.

Zdaj pa se vrnimo spet na ulice mesta. Mesto je kot že rečeno precej zamazano, odpadki ležijo po ulicah, cestah in podobno, celo krave se z njimi prehranjujejo. Večina krav je brez lastnika zato jih nihče ne hrani s travo. Krave so se prisiljene prehranjevat z odpadki ležečimi na cestah. Da pa mesto le ne bi izgledalo tako zamazano poskrbijo lastniki domov in zjutraj vsaki tretji ali četrti dan, pač po potrebi, z bambusovimi grabljami pometejo odpadke na cesti na kup in zažgejo. Precej enostaven način reševanja problemov z odpadki a hkrati okolju ne primeren. Mogoče se kateremu od mariborskih svetnikov porodi podobna ideja in reši smradno trpljenje prebivalcev Pobrežja. Ravno danes se mi je zgodilo da me je krava nasadila in to brez razloga. Mirno in pristojno sem korakal mimo nje kot ponavadi mimo vsake krave na cesti, ko se je nenadoma obrnila za mano in me z glavo nasadila v rit. Še sreča da je bila mlada krava brez velikih rogov. Srečanje s kravo sem odnesel nepoškodovan.

Hrana v Indijskih restavracijah je ponavadi cenejša kot v trgovini, zato ni dvomov o tem da se redno prehranjujem v izbrani restavraciji, ki nudi južno indijsko, Punjabi, kitajsko in kontinentalno hrano. Najdražji obrok hrane v moji restavraciji stane okroglih 40 rupij kar je pomnoženo s 4,2 natanko 168 sit, medtem ko stane povprečen obrok 30 rupij. Včeraj sem za razliko zamenjal restavracijo in obiskal eno kar precej nobl restavracijo RED CHILLI na terasi s pogledom na mesto. Cene so se v povprečju vrtele okoli 70 rupij, s to razliko da so natakarji skakali okoli mene kot ponoreli.

Danes na poti v službo so študentje zaprli najbolj prometen most v mestu, ki povezuje vzhodni del mesta z zahodnim. Povod za stavko je bil dražji vpis v šole. Vpisnina se je podražila za 2.000 rupij kar je skoraj 10.000 sit, verjetno pa to ni edini razlog. Ko so jih policisti že imeli poln kufer se je igra pričela. Z pendreki (beri lesenimi palicami) so jih začeli mlatit dokler se množica ni prisilno razšla. Ker sem bil tudi sam v množici (drugače ne bi prišel v službo) in hkrati zaradi študentske solidarnosti in sočustvovanja z njimi sem bil deležen procesa, kar pomeni da sem po dolgem času spet izprobal eksplozivnost visokega starta na dolge proge. Odnesel sem jo brez prask pa tudi v službo sem prišel ob pravem času.

Naslednjič napišem kaj več o mojem delu, indijski korupciji v državnih službah, popularnem Soltiare na računalniku in ‘bomo že’ načinu dela.

Pismo št. 6, 27. julij 2003 10:17
Alora,
Kot rečeno danes nekaj več o delovnih navadah Indijcev in ne racionalizaciji zaposlenih ter o mojem delu, na koncu pa postrežem še z nekaj statističnimi podatki o sami Indiji, ženskah, otrocih, kritiki kapitalizma itd..

Zaposlen sem v ISCE (Indian Society for Community Education), kjer delam na projektu Rural development in agriculture. Za kaj sploh gre; v svojem delu sem dolžan raziskat ekonomsko najracionalnejše kmetijske pridelke (mango, paradižnik, bajri, soja, čičerka, …) katere bodo kmetje v prihodnosti sejali na osnovi združevanja delovne sile in pridelovalnih polj ter opreme. Hkrati bom poskrbel za to da bodo dobili državne subvencije, ugodna bančna posojila in ustrezno zavarovali pridelke ter jih prodali izvozniku ali predelovalcu v tovarno. Cilja sta dva; kmet postane finančno samostojnejši in neodvisen hkrati pa pridobi na času katerega lahko vloži v razvoj samega sebe na osnovi programov, ki jih ISCE ponuja. Najbolj relevantni podatki ki pridejo v poštev so stroški dela, subvencija države, prodajna cena, povpraševanje, število produktov na hektar, … da sem dobil vse te podatke sem moral obiskat kar nekaj institucij obenem pa preučit njihov bančni sistem in sistem delovanja zavarovalnic ter dolgo verigo vpletenih v prodajo od kmeta pa do kupca, ki so v Indiji popolnoma drugačni od naših. Med drugim sem obiskal narodno banko Indije, Nabarad – National Bank for Rural and Agricultural Development, General Insurance Company, Ministrstvo za kmetijstvo, itd. Skratka več kot preveč institucij in na osnovi vseh teh obiskov lahko zapišem nekaj skupnosti ki jih državne ustanove imajo.

Prva opazka; skoraj nihče ne uporablja računalnikov česar posledica je kup zaprašenih knjig in dokumentov na preobteženih policah. Tisti, ki pa računalnik že uporabljajo so modro ugotovili da je ta stvarca lahko tudi precej zabavna. Danes ga večina uporablja za igranje popularne igre s kartami – Soltiare.
Druga opazka; Število zaposlenih je preveliko čigar posledica je da nihče nič ne dela ker se vedno izgovarjajo na druge, pošiljajo te iz enega oddelka v drugega, iz drugega v drugo ustanovo itd. V trgovinah so recimo posebej zaposleni delavci samo zato da ti pakirajo nakup v nosilne vrečke in zato da hodijo ob tebi če bi jih morda želel kaj vprašat, nekatere trgovine imajo še varnostnika da ti odpira vhodna vrata namesto avtomata. Zaradi poceni delovne sile imajo vsi zaposleni v državnih firmah najete gospodinje, ki delajo po njihovih domovih. Naš dom obiščejo tri ženske vsako jutro za eno uro in pospravijo celo stanovanje, obrišejo tla, umijejo kopalnico in posodo ter perilo za 20 USD na mesec.
Tretja opazka; državna služba je najbolje plačana vendar pa zelo težko prideš do nje. Korupcija v Indiji je zato na najvišjem nivoju. Zgolj denar za podkupnino (40.000 IR – skoraj 200.000 SIT) je premalo. Preden se uresničijo sanje številnih, je pred njimi dolga vrsta tistih ki so birokrate – pisarniške molje že podmazali. V Indiji je 93% samozaposlenih.
Četrta opazka: sestankov ni treba predhodno napovedat. Ko se ti da, enostavno greš v pisarno želene ustanove in sogovornik te z obema rokama sprejme. Poleg tega pa si za tebe vedno vzame čas, celo preveč časa, ker pač nima kaj za delat. Običajno se po koncu formalnosti ob skodelici čaja pomenimo malo o hrvaškem in slovenskem nogometu, jugoslovanskih košarkarjih in o tem kakšno vlogo je imela Slovenija v Jugoslaviji. Najlepši del sestankov so klimatizirani prostori, čeprav so temperature v tem obdobju okoli 30 stopinj.
Peta opazka; vsi zaposleni zijajo v mene, verjetno ker sem bel ali pa zato ker nosim kratke hlače in majico medtem ko so vsi Indijci vedno oblečeni strogo v dolge hlače in srajco tudi ko so temperature 48 stopinj. Zgolj zjutraj do 8.00 ure jih lahko vidiš v kratkih hlačah in športnih copatih ko se vračajo iz joginga iz parka. Ali pa zato ker mislijo da sem Američan. Američani so pri Indijcih zelo priljubljeni kajti številni Indijci delajo v ZDA in na tak način vzdržujejo svoje doma. Celo Jeremy iz Kalifornije je izjavil da je Indija edina država v kateri se mu ni treba sramovat da je Američan, celo nasprotno danes z vsem veseljem pove vsakemu da je od tam od koder Coca Cola prihaja.
Šesta opazka; s sodelavci se sploh ni mogoče razumet če z vsakim od njih pred začetkom dela ne spregovoriš o prejšnjem dnevu vsaj za 10 minut. Bog ne daj da bi prišel v pisarno se usedel za računalnik in začel z opravili. Potem je tukaj še vsakodnevni čaj in dnevno prebiranje časopisa. Nikoli se nobenemu ne mudi in za vse imajo čas, za klepet pa čas sploh ni vprašljiv. Na osnovi raziskave, ki jo je opravila SEWA banka; kaj zaposleni v firmah najbolj pogrešajo je bil rezultat premalo klepetanja s sodelavci, čeprav mi niti malo ni jasno kako je to mogoče če pa celi dan samo ‘lapajo.’
Sedma opazka; z delom vedno odlašajo na naslednjič ali pa na nikolovo in organizacija dela je na najnižjem nivoju. Urnikov se nikoli nihče ne drži ker se vsakodnevno spreminjajo. Najbolj presenetljivo pa je to da vse firme pozitivno poslujejo čeprav nihče nič ne dela. Razlog temu je velik market s številnimi potrošniki in nemočna konkurenca. Zakaj bi si belili glave z racionalizacijo proizvodnje in učinkovitostjo posameznega zaposlenega če pa to ni potrebno. Uspeh praktikanta ki skuša reorganizirat delovne navade je vnaprej obsojen na propad in praktikant v tem primeru je bolj učinkovit če nič ne dela in se namesto dela pogovarja s sodelavci. V ISCE je Mancy zaposlena samo za to da služi kot nekakšen link med zaposlenimi. Enkrat na dva meseca organizira kakšen seminar preostali čas pa porabi za telefonske razgovore pošiljanje sms-ov in klepet z zaposlenimi in ostale malenkosti.

Edina stvar ki me skrbi je ta da mi ugaja tak način dela, ne samo meni ampak vsem praktikantom zaposlenih po različnih firmah. Nikoli in nikdar ti šef ali kdo drug ne bo rekel da nič ne delaš in da moraš nekaj naredit čeprav resnično nič ne delaš. Nikoli te nihče ne bo silil v delo ali se pritoževal nad tabo ker bereš časopis v delovnem času. Nikoli se nihče ne sekira, si ne beli glave, nerga, je živčen, se pritožuje, itd. Vsi so srečni in vzdušje je prekrasno, vse je enostavno in počasno, najbolj presenetljivo kot že rečeno pa so pozitivni prodajni rezultati. Predhodne raziskave tržišča so tukaj nepotrebne. Cilje si zastavljajo kar tako na slepo, recimo v naslednjem letu bomo prodali 10.000 produktov, čeprav še sami ne vedo ali je to previsoka ali prenizka številka. To se dogaja tudi v bankah in podobnih ustanovah ne samo v podjetjih. Na kratko rečeno v službo hodijo zato da rešujejo brezposelnost in da hkrati še nekaj zaslužijo za preživetje. To so ugotovitve vseh nas praktikantov. Sicer pa je moje delo precej obsežno za bora dva meseca in si več ali manj ne morem privoščit indijskega načina dela. Po eni strani je to dobro kajti v tem primeru si ne bom nesel dela domov v Slovenijo, po drugi strani pa zamujam indijsko ležernost in spoznavanje delovanja njihove enostavnosti brez razmišljanja na posledice.

Še nekaj najnovejših statističnih podatkov iz leta 2001. Po številu prebivalcev, 1.027.015.247 je Indija druga najbolj poseljena država na svetu takoj za Kitajsko in kot kaže bo čez nekaj let Indija najbolj poseljena država glede na to da so kitajske oblasti omejile rojstvo zgolj na dva otroka in da število prebivalcev Indije narašča v povprečju zadnjih deset let za 21,34%. Ti statistični podatki ne vsebujejo podatkov o prebivalstvu v okupiranih področjih v Kašmiru in Jammu s strani Pakistana in Kitajske in v potresnih območjih zaradi nedostopnosti do terena. V Indiji je pismenih 65% prebivalstva od tega 75.85% moških in 54.16% žensk. Od neodvisnosti Indije v letu 1947 pa do danes se je število prebivalstva povečalo za približno tri krat.
70 novorojenih otrok od 1000 umre v prvem letu starosti. 53% otrok starih do 5 let je podhranjenih. 27% vseh žensk med 15 in 19 leti je že poročenih. V prvem mailu sem zapisal da se ženske poročijo že s 4 leti. Dve ženski izmed petih se lahko odločijo kako porabit prislužen denar. Ena petina žensk nima pravice odločanja o svoji zdravstveni higieni. 46,3% žensk starosti 15 do 4 let trpi za anemijo.

In mi razviti Evropejci se pritožujemo nad našim življenjem in pravicami in ne vem še nad vsem čem. Sploh ne vem od kod si jemljemo vse te pravice. Postali smo sužnji kapitalizma z nevidnimi lisicami na rokah. Seveda je povsem razumljivo da je potrebno ves naš razkoš vzdrževat in plačevat in ker ga je v celoti gledano preveč se naša nezmožnost vzdrževanja vsega luksuza odraža skozi godrnjanja, pritoževanja,… pa bog ne daj da bi kdo preživel en dan brez mobilnega telefona (življenje zastavi na kocko) ali pa odšel čez dravski most peš ali pa preživel večer brez televizije ali pa zavrnil željo otroka po nakupu, kaj šele dvignil roko nad njega, ali pa kupil modro mašno namesto rdeče, itd.. kaj bi se šele zgodilo da bi se tem in podobnim situacijam skušal za vedno izognit – verjetno bi Amerika bankrotirala!

Raje bom nehal s pisanjem. Pa brez zamere

Senad, dolar na dveh nogah je moje ime v Indiji

Pismo št. 7, 11. avgust 2003 15:30
Alora,
Še zadnje javljanje iz Indije Koromandije. Moje delo se je končalo in postal sem ponovno svoboden kot ptica, ptica s krili da lahko svobodno odletim kamorkoli mi je volja.

Delo in praksa sta se neverjetno hitro končala in še vedno ne vem da se avantura prava šele pričenja. Kot sem v prejšnjih mailih že omenil način dela v Indiji, ki ne temelji oz. ne poudarja denarja kot glavni motiv ampak postavlja v ospredje človeški faktor in njegov odnos, se je to še enkrat potrdilo na moj zadnji delovni dan s sodelavci. Vsi zaposleni so mi pripravili prijetno presenečenje ob skodelici posebnega lassija, tudi uradni govor ni manjkal, poleg tega pa so mi še marsikaj zanimivega poklonili v spomin. Štorija je enaka s praktikanti, približno 16 nas je trenutno v Indiji medtem ko so jo predčasno, zaradi problemov samim s seboj zapustili praktikant iz Grčije, Španije in Filipinka iz ZDA. Narodnost je precej obarvana in praktikanti prihajajo iz Brazilije, Mehike, Avstralije, sLOVEnije, Poljske, Bolgarije, Švice, Italije, Češke, Slovaške, Nemčije, Avstrije, Švedske, itd.

Naj na kratko napišem okviren plan nadaljevanja moje poti potem pa zapišem še nekaj enostavnih receptov. Iz Ahmedabada ga mahnem direktno v državo Radjastan, kjer obiščem Udaipur in Jaipur poznan kot pink city ali mesto vetrov po vetrovni palači. Iz Jaipurja se potem pomaknem na sever Indije v državi Himacal Pradesh, kjer na kratko obiščem Shimlo in potem Kullu valley, kjer nameravam 7 dnevni treking iz Kullu v Manali čez tri doline v sami Himalaji. Tukaj živi ogromno Tibetancev in ni slučajnost ali naključje da grem zaradi tega v Himalajo. Od tam se odselim v državo Uthar Pradesh v Haridwar, sveto mesto na sveti reki Ganges in bližnji Risikhes na učne ure joge. Zadnji del bo najverjetneje ostal rezerviran za Varanasi ali Mathuro in Agro. Obe mesti sta sveti, Varanasi je mesto boga Shive in kraj kjer žgejo mrtve Indijce in potem odvržejo v sveto reko Ganges. To je mesto kjer vsak Indijec želi umreti; Indijci verujejo da s tem prekinejo tokokrog ponovnega rojstva. Mathura je rojstno mesto Krišne, Hare Krišne. Zadnji del je rezerviran za Delhi če hočem nazaj domov in če bo SWISS letalska družba takrat še vedno obstojala.

Zadnji vikend v Ahmedabadu sem preživel v jain templju skupaj z monki in sadhuji. Malo sem se spoznaval z njihovo religijo in načinom življenja. Morda nekaj zanimivosti nam povsem nejasnih; smo pač malo preveč v vase zagledani:
- najmanj enkrat na leto si moški izpulijo vse lase in brado
- po 6.00 uri ne jedo hrane ker sončna svetloba z UV žarki ni več tako močna da bi uničila vse bakterije
- oblečeni so vsi v belo in dajo vse na čistočo, celo preden se usedejo na tla si z metlico očistijo pod in na očiščeno mesto postavijo belo brisačo
- odrekajo se materializmu kar pomeni da jim ni tuje hodit naokoli brez oblačil
- je edina religija, ki sem jo spoznal, ki te nagradi za součestvovanje na pridigah. Podarijo ti kovanec za 1 rupijo in brezplačno kosilo
- poznajo 24 bogov in vsi so spoštovani enakovredno
- je poleg hinduizma edina starodavna, antična religija v Indiji
- Jain templji so arhitekturno izpopolnjeni v vseh detajlih, notranjost diši po češnjevem lesu
- itd.

Tukaj imate zapisanih nekaj zelo enostavnih in precej okusnih receptov:

SLADKI JOGURT:
V navaden jogurt dodaš 3 žlice sladkorja, premešaš in poješ.

SLADKI LASSI:
Lassi se lahko je ali pije odvisno kako ga zgostite. Zmešaš vodo in jogurt v razmerju 1 : 3 dodaš sladkor po okusu in poješ ali spiješ. Za obogatitev recepta lahko dodaš še na drobne koščke nasekljano pistacijo, suho sadje, lešnike, poper, itd. Da je okus še boljši lahko dolijete sladki sadni sirup ali pa na mesto vode zmešate sladko smetano. Ne se bat popra, naredi izvrstno mešanico okusa.

SLANI LASSI:
Zmešaš jogurt in vodo kot pri sladkem lassiju in dodaš sol ter poper. Dodatno se dodajo še kakšne začimbe, recimo petršilj.

JAIN PIZZA:
Pripraviš testo za pizzo, ga premažeš s kečapom in daš pečt. Ko je testo s kečapom pečeno dodaš nasekljano čebulo in papriko in čez naribaš zelo mehki sir za debelino treh prstov. Velikost pizze je kot podstavek za skodelico kave. Zelo okusno.

ČEBULINA SOLATA:
Narežes čebulo na kolobarje, limono prerežeš na pol in iztisneš sok po čebuli.

INDIJSKI ČAJ:
v lonec zliješ deciliter vode, deciliter mleka, sladkor in četrt žličke čaj masale (dobi se v trgovinah z orientalskimi začimbami) tako da mešanica dobi rjavo barvo. Ko čaj zavre precediš in spiješ.

To bi bilo zaenkrat vse. Če se vam sline cedijo potem je najenostavneje da pridete kar v Indijo. Lahko pa ostanete seveda tudi doma kot ponavadi.

Se slišimo ko pridem domov, takrat pošljem še zadnji mail z opisom dogodivščin z mojih potovanj.

Avtor Senad Osmanaj

Indija se razlikuje po mnogih stvareh od drugih držav in je nekako najbolj prepoznavna v svetu med laiki kot država verovanj in pripadnosti bogovom. A žal sem v tem pogledu ostal razočaran, kajti Indijci so religiozni navzven in ne navznoter v duši. Zrasli so kot otroci, ki morajo po tradiciji verovat v bogove in tako so bili naučeni in vzgajani, enak nauk se posreduje naprej v nove generacije čeprav v mestih vse manj. Obiskujejo templje in govorijo o bogovih a po drugi strani zaničujejo in ne spoštujejo religije in delujejo proti njenim pravilom. Z za gotovostjo lahko trdim da Indija ni več država religije koz nekoč ampak duhovnosti (joga, meditacija, alternativna medicina, …). Najbolj religiozni ljudje v državi so tukaj živeči tujci, tisti ki verujejo v hinduizem večina v boga Krishno. Še Indijci ne morejo verjet svojim očem predanosti tujcev do njihovih bogov. Drugače pa je Hinduizem zaznamovan po treh največjih bogovih. Brahma je tisti ki je ustvaril svet in je upodobljen s štirimi glavami. Vishnu je zaščitnik in je upodobljen v devetih podobah med katerimi so najbolj prepoznavni liki Rame, Budhe, Krishne, nekaterih živali in podobno. Shiva je uničevalec in hkrati ustvarjalec življenja, prepoznaven po kobri okoli vratu, vilah v roki in tretjem očesu na čelu. Kadar bo Shiva odprl svoje tretjo oko bo konec sveta. Njegovo življenje je povezano s Himalajo in sveto reko Ganges, ki je prišla iz višjega planeta in bila zaustavljena s Shivimi dolgimi lasmi, da nebi s svojim deročim tokom prodrla našega planeta in oddrvela v nižjega.

Ganges je reka, v kateri želi vsak umreti. Velja splošno prepričanje da oseba, katere ostanki po smrti zažganega telesa so posipani v tej reki pride k bogu, s čigar dejanjem se prekine tokokrog ponovnega rojstva – duša se osvobodi. Za žive pa velja da s kopanjem v sveti reki umijejo vse svoje grehe. Zaradi tako velikega pomena reke so na njej zrasla številna pomembna in sveta mesta v Indijski religiji kot so Haridwar in Rishikes v Himalaji in Varanassi, mesto Shive, v nižini. Drugače pa najdemo v Himalaji še sveta mesta drugih religij, recimo Dharamshala, kjer deluje Tibetanska oblast v izgnanstvu na čelu z Dalai Lamo ali pa Manikaran in Amritsar za Sikhiste. Poleg Hinduizma in Islama najdemo v Indiji še druge religije med katerimi so največje Budizem kot pod religija Hinduizma, Sikhizem, Jainizem, Zoroastrianizem, Krščanstvo in Židovstvo.

Himalaja kot streha sveta je po mojem prepričanju eden najlepših kotičkov Indije in sveta s Kašmirjem na čelu poleg Kerale na jugu in Rajasthana na severu zahodu. Je mogočna in spoštovanja vredna in z naravnimi lepotami očara vsakega popotnika. Ena izmed slikovitih dolin, ki jo priporočam za ogled je Parvati Valley kot del Kulu valley – dolina jabolk, s slikovitimi vasicami in skozenj drvečo reko Parvati, imenovano po Shivini ženi, ki se je v njej vsakodnevno kopala, zastražena s sinom Ganeshom, nastalim iz njene umazanije.

Malana, je vasica visoko v hribih doline Parvati na približno 3500 nadmorske višine in v njej vladajo lokalni zakoni temelječi v glavnem na kastni ureditvi. Celo Indijska vlada in policija se jim ne morejo postaviti po robu ali ji spremeniti zaradi težke dostopnosti terena in strmine. Vasica je za popotnika precej čudna, kajti ljudje tukaj živeči pripadajo visoki kastni ureditvi, katera ne tolerira nižjih kast. Tako se ljudje v glavnem s popotniki, ki jih tretirajo v nižje kaste in obenem kot ničvredneže, ki se oblačijo v kožna oblačila in pri tem ubijajo živali celo za svoje slabe prehranjevalne navade, ne pogovarjajo in niti ne hodijo ob ali za tabo. Na veliko se nas izogibajo, poleg tega pa nam ni dovoljeno dotikanje njihovih osebnih predmetov, hiš, vstopiti na dvorišče ali templje in podobno. Vasica je živa slika življenja nekaj 100 let nazaj z lesenimi hišami brez elektrike razen ob večerih, navadah in oblačilih ljudi, itd. Hrano tovorijo vsako jutro s 30 konji iz doline pri čemer je v eno smer 2 uri hoje, zaradi velikih kamnov še konji ne morejo tekat. V vasici je edini vir zaslužka vzgajanje marihuane, ki je tukaj dovoljena. Zaslužek od marihuane porabijo za življenjske stroške to je za hrano, zdravnika in prevoze do najbližjega mesta.

Kar se tiče kulinarike je Indija država stotih začimb. Kuhinja se razlikuje na sever in jug države pri čemer hrana na severu sploh ni tako pekoča kot na jugu poleg tega pa vsebuje manj začimb. Na ulicah so številni »štandi« s hitro pripravljeno poceni hrano in čajem, katere se žal turisti izogibajo zaradi spranih možganov. Včasih imajo prav, predvsem v času deževnega obdobja, kadar moraš biti pozoren na to da je hrana resnično segreta na dovolj visoki temperaturi. Drugače pa se ponavadi vsak turist prihajajoč in zahoda sreča s kakšno okužbo, drisko, trebušnimi težavami, zvišano temperaturo, sončarico in podobnim in je to nekakšna popotnica ali dobrodošlica vsakemu turistu. Sam sem se okužil z vodo, ki sem jo moral spiti na vasi kar iz studenca zaradi neznosne vročine pri 48 stopinjah in posledično velike potrebe po vodi, istočasno pa sem dobil še sončarico. Nekako najbolj popularna in prepoznavna hrana je Masala Dosa pripravljena na več načinov, kruh Chapati, Roti, Nan, Parantha, Puri; juha Dal; pijača Lassi ali Indijski čaj, itd. Indijci so v glavnem vegetarijanci in ne jedo mesa, morskih sadežev, rib in jajc. Najbolj pogoste sestavine v obrokih so krompir, špinača, grah, leča, čičerka, jogurt in drugo.

Življenje na vasi se precej razlikuje od tistega v mestih, kjer se izgubljajo vrednote in tradicija zaradi vpliva iz zahoda. Vaščani so bolj temne poti in oblečeni v živo barvna oblačila. Ženske so odete ponavadi v pisane sarije (obleka dolga 3 metre in posebej ovita okoli telesa) ali punjabi (dvodelno široko oblačilo pri čemer sega zgornji del skoraj do kolen) medtem ko moški zvečine nosijo dotije (5 metrsko belo pregrinjalo ovito okoli nog in bokov). V mestih so moški oblečeni v hlače in srajco, ženske pa v punjabi. Hiše v katerih prebivajo vaščani so narejene iz posušenega kravjega blata, ki se strdi in s svojim za človeka ne zaznanim vonjem odganja insekte skupaj z malaričnimi komarji. Tradicija na vasi še vedno živi in se prenaša iz roda v rod. Ena takšnih tradicij nam zanimivih je recimo v naprej dogovorjena poroka pri čemer se pričnejo deklice poročat že pri svojih 4 letih.

Na osnovi astroloških znamenj, osebnega horoskopa, osebnih lastnosti in drugega iščejo starši sinov njim podobno ženo. Čeprav se mladoporočenca nista še nikoli v življenju videla postaneta zakonski par, ki mora skrbeti za naraščaj kot bodoča delovna sila na poljih in kot skrbniki staršev ko ostarijo in omagajo. Šele s časom čez par let ko mladoporočenca ugotovita da imata veliko skupnih lastnosti se prične razvijat prava ljubezen, ki potem traja do smrti enega od partnerjev. Včasih je bil zelo pogost prizor da so se žene umrlih možev zažgale v istem ognju kot truplo umrlega moža zaradi velikanske ljubezni in verovanja v to da se bosta duši ponovno spojili v naslednjem življenju. V Indiji je za razliko od materialno razvitega in duhovno nerazvitega zahoda zelo malo ločitev (največ v mestih), čeprav sta se osebi poročili brez ljubezni. Pri nas je seveda obratno, ko smo najbolj zaljubljeni in obenem nespametni se poročimo in šele čez čas ponavadi ugotovimo da je partner popolnoma neustrezen naši osebnosti. Ločitev je ponavadi izhod iz te krize, vendar pa se napaka ob naslednji poroki ponovno ponovi in svet se zavrti v isti smeri!

O New Delhiju, Bombaju, Jaipuru, Agri, Ahmeabadu in ostalih večjih mestih v Indiji nebi želel izgubljat besed; mesta so zamazana, vlada prometni kaos in nered, trgovci so »posiljevalci« turistov, revežev je na tone, gužva na ulicah in vročina te še dodatno zdelata, itd. Kljub temu da je New Delhi glavno mesto Indije sta edini njegovi atrakciji muslimanska mošeja in trdnjava ob reki, čeprav je tista v Agri bolj zanimiva in lepša, poleg tega pa se tam še nahaja najlepši spomenik ljubezni Taj Mahal, narejen od Mongolskega vladarja in posvečen njegovi preminuli ženi v času vdora in vladavine Mongolov. Mongoli so za seboj pustili prekrasne arhitekturno dovršene spomenike, ki krasijo Indijo še danes in na čigar žuljih Indijci danes prodajajo svojo zgodovino namesto da bi nadaljevali in zapuščali takšno bogastvo v isti meri naslednjim generacijam.

Avtor: Senad Osmanaj

Prestolnica je začetni okus malce popravila naslednji dan. Zašel sem v eno od opuščenih mošej in se prijetno pogovarjal z upokojenim možakarjem, medtem ko je zvijal bombažne stenje za oljenke. Posvaril me je pred Indijci in mi, ironično, zaupal, da je večina zelo goljufivih. Če pustimo ob strani vse potegavščine, prevare, sleparije in ukane, ki jih na nadobudne popotnike čaka poln pehar, je mesto na bregovih Yamune metropola dorasla svoji državi.

Arhitekturno skrbno načrtovan New Delhi je zapuščina britanskih kolonialistov, ki so tja za zadnjih šestnajst let vladavine iz Kolkate preselili sedež podjetja East India Company. Dve leti po koncu druge svetovne vojne se je zgodila indijska neodvisnost in takrat se je nazadnje potrdilo ljudsko reklo: »Kdor zgradi novo mesto pri Delhiju, ga izgubi.« Na območju sodobnega Delhija je bilo od starodavnega Indraprastha, ki se pojavi v epu Mahabharata, ustanovljenih že vsaj osem naselbin. Pogosto je čezenj pljusknil val osvajanj in vsi prišleki so pustili kaj svojega: trdnjavo, grobnico, danes največjo mošejo v državi, slavolok ali širokopotezno urbano urejanje.
Prepadi lastnine

Poln upanja na boljše sem odrinil jugovzhodno v Džaipur. Bližanje mestu je spominjalo na pravljico iz Tisoč in ene noči. Obkrožen s hribi, katerih obronki in ozki prehodi so zapolnjeni s številnimi trdnjavami v stilu čudovitega Amberja, razkazuje življenjsko delo muslimanskega vladarja iz osemnajstega stoletja, Maharadže Džai Singha II. Poleg bojevanja mu je bila pri srcu astronomija in postavil je pet observatorijev, največjega Džantar Mantarja prav v Džaipuru. Ogromnost merilnih inštrumentov (do sedemindvajset metrov v višino) upravičuje vpoklic graditeljev iz vseh vetrov.

V Džaipuru, glavnemu mestu najrevnejše zvezne države Radžastan, sem od blizu videl grdi obraz Indije. Berače najdeš povsod po svetu, še zlasti v velikih mestih, vendar je masovnost revščine v Indiji tisto, kar najbolj prizadene. V rožnato-rdečem centru me je v svoj dom povabil lutkar Bengali. Po indijski šegi si moraš sezuti čevlje, ko stopiš v domovanje, in pri Bengaliju to storiš na pločniku. Njegova hiša poleg trotoarja obsega eno sobo, veliko tri kvadratne metre. V teh pogojih prebiva petčlanska družina. Ker Bengali živi le trideset metrov od glavne ulice, pravi: »Sem bogat človek. V lasti imam dragoceno zemljišče.« Mimogrede prizna, da ima probleme s pijačo, je preveč ponosen, da bi prosil za delo, in pokaže povečane bezgavke.

Podobni prizori so stalnica v velikih mestih in turističnih središčih, kjer ljudje pogosto živijo na ulici. Če imajo zaposlitev, pa bolj ali manj povsod sledijo istemu vzorcu. Kjer delaš, tam spiš: na rikši, v taksiju, na tleh v recepciji, na pultu v kuhinji … Seveda obstaja med milijardo prebivalcev razpršenih več kot šestdeset tisoč milijonarjev v ameriških dolarjih. Prepad med obubožanimi in premožnimi je zelo očiten.
Vse za ljubljeno

Biser Indijskega turizma varuje Agra. Marmorno čudo sveta ter hkrati grobnica ljubici, Tadž Mahal, privablja horde obiskovalcev in vstopnina zanj lepo oriše neenakost tujcev (750 rupij oz. približno krat štiri za tolarje ali deljeno s šestdeset za evre) napram domačinom (20 rupij). Z malo truda in omejeno razsipnostjo ista vsota lahko zadostuje za dva dni s prenočišči in prevozi vred. Podobno, vendar ne tako ekstremno, je v vseh večjih muzejih in atrakcijah. Po drugi strani se mi je v Agri prvič zgodilo, da mi je nekdo ponudil brezplačno uslugo. Naj se sliši še tako čudno, bil je eden od avtorikšarjev, ki imajo praviloma na zalogi prevaro ali dve. Adžad me je zastonj pobral pozno popoldne, ko sem pešačil od železniške postaje proti centru. Ustavila sva se na čaju, kjer mi povedal, da vozi rikšo od trinajstega leta in ima narejene štiri razrede osnovne šole, dovolj da zna za silo brati in pisati hindi. Poskušal mi je prodati hašiš in mi razodel hierarhijo rikš: vsakdo začne z rikšo na pedala, sledi avtorikša, nato taksi ali javni prevoz. Kmalu me je čakala druga ponudba: »Bi mi pomagal zaslužiti nekaj rupij? Zastonj te peljem pogledat nekaj krajev, malo pogledaš in mi pomagaš zaslužiti nekaj rupij.« Zadeva je od daleč smrdela, zato sem ga prepričal, da je najprej ustavil pri mojem prenočišču. Tam sem pustil ves denar, fotoaparat in ključ skril v bližini sobe.

Prva trgovina kamor sva šla, je bila klimatizirana, skrbno urejena, s prodajalkami v izborni angleščini in cenami po šestdeset tisoč rupij (okrog 240 tisoč tolarjev oz. tisoč evrov) za srednje veliko marmorno ploščo z vgrajenimi poldragimi kamni. Kaj hitro sem se pobral ven. Preden sem vstopil v naslednjo prodajalno mi je Adžad rekel naj bom notri več kot deset minut. Ta zahteva, ob boku nenavadno živčnemu in naglemu poslavljanju od kolegov pred prejšnjim lokalom, me je pripeljala do ugotovitve, da me uporablja kot krinko za razpečevanje hašiša. Tisti večer sva obiskala sedem trgovin in dvakrat sem videl izdelavo prej omenjenih marmornih plošč ter vozlanje preprog.
Dogovor brez ljubezni

Kot prvi postanek izven milijonskega mesta se je zdela Orčha prava oaza miru. Razgled je bil za spremembo zelen in ne betonski. Tudi na redne izpade elektrike sem se že navadil in noč je bila posledično dovolj temna, da se je na horizontu odvila krasna predstava strel iz monsunskih oblakov.

S kopico templjev iz šestnajstega stoletja je kraj še danes pomembno hindujsko romarsko središče. Starejši bratranci orčhinim templjem času kljubujejo v Kadžurahu in so glede okrasja precej bolj seksi narave. Dotičnih zgradb se drži oznaka Kamasutra iz kamenja, vendar današnja vas ostaja ovita v tradicionalne krpice sramežljivosti.

Spoznavanje zapletenosti ljubezenskega življenja v Kadžurahu se je začelo z muslimanskim študentom Khanom, ki je glede izbire svoje družice povsem brez moči. Sam se s tem niti ne obremenjuje, »Gre za življenje mojih staršev,« pravi. V nedavni raziskavi je bilo sedemdeset odstotkov mladih v Indiji prepričanih, da so dogovorjeni zakoni uspešnejši od tistih iz ljubezni, kar glede na trende zahodnega sveta, če odmislimo predporočne pogodbe, mogoče le ni tako za lase privlečeno. Khanovi prijatelji so kot večina vasi Hindujci in tudi njim ni lažje. Na ogledu snemanja lokalnega filma se mi je izpovedal Nareš: »Zaljubljen sem v dekle iz druge kaste. Hotel sem se poročiti z njo in kot v navadi sta se najprej srečali družini, nato šele midva. Njena družina te zveze ne odobrava, a sva se kljub temu še videla. Nato so jo doma pretepli.« Nareš se je zato s strtim srcem odpovedal ljubljeni.

V Kadžurahu kastni sistem živi in diha v stari vasi, kjer ima vsaka kasta svoj tempelj, svoj zdravstveni dom, svoj vodnjak … Novi del Kadžuraha vseeno prinaša žarek upanja, saj tam kasta ni pomembna. Moderna Indija se počasi otepa tradicije.
Transcendentna drža

Orčha in Kadžuraho sta me preskrbela z dobršno mero templjev, naslednja dvojica pa je pozornost preusmerila v bolj metafizične vode. Ob strugi Gangesa leži mnogo svetih mest in Varanasi je s svojimi ghati eden najbolj znanih. Sem se zgrinjajo trume Hindujcev, da zažgejo mrtve, raztresejo njihov pepel, se okopajo v božanski vodi in operejo grehov, če slučajno še umrejo, pa izstopijo iz cikla rojstev in smrti. Umivanje v Gangesu danes nima več nikakršne zveze s higieno, saj voda z vsemi sprejetimi odplakami izgleda kot redek čokolešnik in vsebnost fekalnih bakterij na sto mililitrov vode tri tisočkrat presega varno vrednost za kopanje.

V monsunskem obdobju je reka previsoka in večina ghatov (obredni templji na rečnih bregovih) je poplavljenih. Od glavnega, Dasaswamedh ghata, se je ob mojem prihodu gladina že umaknila. Vsak večer so brahmani (najvišja kasta, duhovniki) opravili hrupno pudžo (hindujski daritveni obred) in ljudje so množično prihajali po blagoslove. Kot se za enega najsvetejših mest spodobi, je bilo tu še več svetih krav kot običajno in ulice gosteje posejane z njihovimi iztrebki.

Čaščenje ni edina vloga Varanasija, saj je tu nastanjena univerza z več kot petnajst tisoč slušatelji, ki se urijo v glasbi, umetnosti, kulturi, filozofiji in Sanskrtu. Umirjeni kampus pokriva pet kvadratnih kilometrov in je kontrast vrvečemu mestu, ki med bližanjem reki široke ceste počasi spremeni v labirint očarljivih uličic, posejanih z nadležnimi trgovci.

Bodhgaja je še eno mesto, ki je močno povezano z vero. Tu je princ Siddhartha Gautam pod drevesom Bodhi dosegel nirvano in se transformiral v Budo (Razsvetljenega). Vsaka država z ustreznim deležem budistov ima svoj tempelj in v Bodhgaji je zbrana paleta slogov. Okolica je polna porodnih krčev Budine nirvane: Sudžatin dar riža, vodnjak in gora, kjer je meditiral. Med vračanjem severno v rodne kraje sodobnega Nepala je pospešeno pridigal srednjo pot do razsvetljenja, preden je preminil malo pred današnjo mejo. Malce proč je v petem stoletju našega štetja zrasla Nalanda, ena od mogočnih budističnih univerz antičnega sveta, katere tri obširne knjižnice naj bi po Afganskem razdejanju v dvanajstem stoletju gorele pol leta.
Mešanje

V Kolkati je zahodnjaško in indijsko trčilo silovito. Na eni strani moderne veleblagovnice z uniformiranimi strežaji, ki odpirajo vrata, na drugi strani okoli centra polni pločniki revežev. S stojnicami zvitkov, ki so narejene na licu mesta v žerjavici prenosnega žara, in klimatiziranimi restavracijami, kjer celo premorejo lastno stranišče. Srečal sem s hormoni naphane šolarje, ki so »špricali« test in se redno onegavili z materami prijateljev oz. vsaj tako so trdili. Za mano so vztrajno tekali otroci, ki jim verjetno nikoli ne bo potrebno izostajati od pouka, in izsiljevali rupije. Moda deklet in žena je bila enakomerno razdeljena med tradicionalne sarije in kavbojke z bombažnimi majicami. Kolonialna arhitektura se je mešala z raztreščeno indijsko. Stara imena ulic so bila v oklepajih pod novimi, zamenjanimi v počastitev borcev za indijsko neodvisnost, saj je mesto igralo ključno vlogo pri osvobajanju izpod britanske oblasti. Ulice so bile presenetljivo čistejše kot običajno, saj so smeti okoli šestih zjutraj vsakodnevno iz nagrabljenih kupov z lopatami nalagali na tovornjake. Monsunski naliv je cestišča hitro in jedrnato spremenil v pohlevne urbane rečice ter odnesel kak na novo položeni asfalt. Črpalke so delale vso noč, da se je tiho jutro lahko prevesilo v zmešan dan. Zatočišče pred hrupom so nudili obsežni parki in vrtovi, npr. tisti okrog Viktorijinega Memoriala, kjer so posedali pari in postopali prej omenjeni šolarji. Večer je bil čas obsežnih migracij čez reko Hoogli in glede na gnečo bi most Howragh z lahkoto krstili za najbolj prometnega na svetu. Kolkata je bila zadnja severna postojanka zavoljo notranjega poleta v Mumbai.
Svetlejši s prednostjo

Da bo Mumbai posebna postaja, je bilo jasno že med vstopanjem s predmestnim vlakom. Zaradi pozne ure se je sprva nabit vagon popolnoma izpraznil. Nekaj postajališč pred koncem je vstopil mlad Indijec in se usedel poleg mene. Hotel je, da ga fotografiram, kar se v Indiji pogosto dogaja. Ko sem mu pokazal digitalno fotografijo, mu ni bila všeč in je poziral ponovno, tokrat z odpeto srajco. Prisedel je, mi vrgel roko čez ramo in me z drugo prijel za koleno. Sledila je ponudba, da gre z mano v hotel, kjer ga lahko po mili volji slikam v Adamovem odevalu. Ni me prepričal. Ker smo se ustavljali na zadnjem kolodvoru, sva se poslovila.

Naslednje jutro nisem uspel priti niti do zajtrka, že me je ustavil novač za Bollywood filme. Skupaj z dvema Evropejkama smo se odpeljali na snemanje. Kot statistom nam je pripadel obrok in petsto rupij, kar je odlično za pol dneva dela. Ves čas sem nosil dve številki premajhne čevlje, saj so Indijci praviloma drobnejše konstrukcije. Krasotica z lečami za pomodrenje očes mi je povedala: »Indijci zelo težko dobimo vlogo, tudi stransko. Producenti bolj cenijo svetlejšo kožo in zahodnjaški izgled.« To je razjasnilo letanje možiclja s senčnikom za glavno zvezdo med vsakim rezom.
Vera je zabava

Drugi dan Mumbaja se mi je načrtovano pridružila Nina. Po ogledu mesta in jam bližnjega otoka Elephanta Island, smo se zvečer v hostlu nakapljali v kar zajetno skupino nahrbtnikašev (backpackerjev) in se družno zlili s slavjem ob sedmem dnevu festivala Ganeš Čaturthi. Ganeš je bog sreče, sin Šive in Parvati, ki ga je Šiva po nesreči obglavil ter njegovo glavo nadomestil s slonovo. Že popoldne so ulice prekrili bobnarji in povorke s kipom najbolj popularnega hindujskega boga. Hindujci so plesali na ulici, mimogrede so mi čelo pobarvali oranžno. Manjše gruče so se proti večeru začele zgrinjati na plažo Čoupati, kjer so vsak pred svojim kipom s petjem in plesom molili. Ljudje so bili večinoma pobarvani roza in lila, obrazi in pogledi so bili vzneseni od veselja, zrak je bil prepojen z vonjem kadila in dišečih palčk. Ena skupina nas je povabila, da smo molili z njimi in to se je izkazalo za izjemno zabavno. Na koncu so kip Ganeša obredno potopili, tako da so ga oblečeni nesli v morje. Plaža je bila povsem kaotična, vendar me je kljub temu varnostnik hitro opazil, da fotografiram, in mi zabrusil, naj pospravim fotoaparat.

Naslednja postojanka Pune je bila takisto polna festivalskega vzdušja. Glede na odsotnost morja se je tu dogajanje zgostilo v starem delu mesta, kjer so bili jedrnato posejani začasni templji v čast Ganešu. Tudi tu je bil poudarek na plesu in ob Ganešu so obvezno stali zvočniki z glasno glasbo, ki se je žanrsko raztezala od tipične indijske z vokali nekje v krošnjah sekvoj do elektronskih ritmov z močnimi basi.

Ostali del leta je glavna destinacija tujcev v Punah meditativno letovišče za japije, ašram, ki deluje pod registrirano blagovno znamko Osho™. Pred dobrim desetletjem preminuli guru Bhaguan Šri Randžniš alias Osho si je sloves ustvaril s komuno v Oregonu in jato več kot devetdesetih Rolls-Royceov. Zaradi njegovih pogledov na seks so ga zaskrbljeni domačini izgnali z uradno obtožbo imigracijske prevare. Od tedaj je »prisoten« v Punah, kajti kot pričajo zvočni zapisi: »On živi na Zemlji, ampak ni od tod …«
Daleč od tradicije

Goina obala južno od Mumbaja je mentalno in gmotno izven matične države. Barčki na plaži vrtijo povečini goa trance glasbo, ki se kali tu že od začetkov elektronike, in ameriške uspešnice. Tukaj, za razliko od drugih delov Indije, brez problema najdeš toaletni papir, lokalci imajo tujce raje kot Indijce, ki jih domače turistične agencije sem vozijo gledat brezsramne zahodnjakinje v dvodelnih kopalkah. Pod portugalskimi kolonialisti intenzivneje pokristjanjena zvezna država je bila Indiji priključena šele po štirinajstih letih neodvisnosti in je polna cerkva. Ponaša se z grobnico najzaslužnejšega jezuitskega misijonarja v Aziji, sv. Frančiška Xavierja, ki je deloval v šestnajstem stoletju in katerega telo po smrti ob kitajski obali čudežno ni in ni hotelo razpasti. Do konca sedemnajstega stoletja je bilo že dodobra načeto, zato so ga položili v grobnico, ki jo enkrat na desetletje odprejo.

Povsod po Goi je bilo očitno, da je bil začetek sezone oddaljen še dva tedna. Ogled farme začimb je bil intimnejši, saj avtobusi, ki prinesejo tristo do štiristo duš na dan, še niso začeli prihajati. Obala v Andžuni je bila brez bolšje tržnice, v Palolemu so bambusove koče šele postavljali, saj jih v izogib zapletenemu in dragemu postopku pridobitve hišne številke izven sezone raje podrejo. Plaže so bile pretežno prazne.

Redkokateri lokal je bil odprt, diskoteka v bližini Andžune pa skoraj prazna. Kraj je v celotni Goi znan po dostopnosti ter toleranci vsakršnih drog (trava, hašiš, LSD, ekstazi …) in njegovi obiskovalci z izmozganimi ter utrujenimi telesi upravičujejo sloves. Na plesišču se je znašel tudi domačin, ki je hotel nasilno sklepati prijateljstva z nama, zato ga je varnostnik vrgel ven. Da ne bi imeli neutemeljenega posega, so naju zadržali dokler nista na motorju prijahala policista. Medtem so se trije pijani indijski turisti na veliko opravičevali zaradi incidenta, čeprav sva jih prvič videla in niso bili nič krivi. Po prihodu policistov se je eden skoraj stepel z njima, ker nista več dovolila zagovarjanja, čeprav pred tem v petnajstih minutah med točo besed ni uspel sestaviti nič konkretnejšega od: »I’m sorry.« Na koncu sta policista pohopsala nasilneža in vsi trije so se odpeljali na enem motorju – aretirani seveda v sredini, policist zadaj pa je bil oborožen s palico. Nama je lastnik diskoteke častil taksi do prenočišča.

Z obale sva pobegnila v notranjost polotoka, kjer so razgled napolnili tjavdan nametani balvani. A vseeno ne da miru misel o prisotnosti neke čudne urejenosti – kot bi nekdo pravkar zapustil igro z lego kockami. Po izročilu naj bi bil krivec Hanuman, opičji kralj iz epa Ramajana. Njegovo kraljestvo povezujejo z nekdaj blestečim trgovskim mestom Vidžanajagar, ki je bilo v šestnajstem stoletju prestolnica enega izmed največjih Hindujskih imperijev. V centru njegovih ruševin leži zaspani Hampi.
Tudi to je Indija

Najina pot se je ponovno obrnila proti jugu. Dišeče palčke in aromatična olja naredijo iz Mysora aromaterapevtsko Meko. Poleg te veščine je imel Max po njegovih besedah v rokavu še nekaj kiropraktičnih prijemov, mojstrstvo iz Kamasutre, ob standardnih tudi canabisovo olje ter zalogo opija in gandže. Med gostim besedičenjem je razodel še: »V Indiji so mesta, kjer je trava legalizirana. Džaipur, Varanasi, Mysore, južna Kerala …« Begajoče je, da je bil on že drugi (prvi je bil iz Varanasija), ki je neodvisno naštel iste kraje, vendar je to uradno nepreverjena informacija in gre mogoče za nacionalni dogovor preprodajalcev mehkih drog.

Naduto sem verjel, da poznam vse tipične izglede in obnašanja indijskih državljanov. Potem sva zašla v gorski predel zahodne obale. Relativno blizu Mysoreja so tibetanske naselbine, ki so nastale iz begunskih taborišč. V vasi Sera stoji budistično vseučilišče in pade v domeno PAP (Prohibited Area Permit). Dovoljenja za vstop v PAP si neuka z Nino nisva priskrbela. Zaradi rednih policijskih preverjanj naju je bilo pozno popoldne pripravljeno sprejeti le eno gostišče, seveda po obljubi, da naslednji dan odideva. Sera varuje prek pet tisoč menihov, predvsem novicev, ki se urijo v sanskrtskih tekstih in drugih znanostih. Ko so se začele večerne učne ure, je od deških in dekliških osnovnih šol do univerzitetnih zidov odmevalo več zborov glasov. Ker je bila najina soba del internata, sva pod oknom še tri ure po zaključku pouka poslušala ponavljanje angleške abecede. Brez predaha. Brez lenarjenja. Na glas. Drdrajoče. Nič čudnega, da potem zmorejo goloroki brez dotika ukrivljati rezila.

Hočeš nočeš sva naslednji dan odrinila v Ooti, ki leži južno od Mysoreja. S svojimi dva tisoč dvesto metri nad morjem je postregel z deževjem ter desetimi stopinjami Celzija. Treba je bilo angažirati vse razpoložljive odeje (žal vlažne) in majice z dolgimi rokavi. Naslednji dan sem si kupil kapo.

Okoliški hribi Nilgri na majhnem območju varujejo neverjetno raznolika plemena. Ljudje od črne do skoraj bele polti, od tradicionalnih lakto-vegetarijancev do običajnih mesojedcev … Dandanes že skoraj dokončno asimilirani v dominantno kulturo so večinoma delavci na plantažah čaja in evkaliptusa, ki so ju v te kraje zanesli Britanci. Vsako pleme s svojimi šegami, običaji in verovanji prispeva h kulturni pestrosti Indije, ki ob boku osemnajstim uradnim jezikom premore več kot tisoč šesto narečij. To je tudi eden ključnih razlogov, da angleščina ostaja glavni uradni jezik, s katerim premier naslavlja narod.
Darežljivi tujci

Po prijetnem hladu gorske verige Zahodni Ghati sva se vrnila v vlažno vročino. Stoječa voda ob Arabskem morju je vedno nudila idealne pogoje za pristanišča in trgovski kontakt med civilizacijami. Živ dokaz za to je Koči, bivša portugalska utrdba, ki čuva najstarejšo cerkev v Indiji, sinagogo iz šestnajstega stoletja in kitajske ribiške mreže. V zgodnjih jutranjih urah so ribiči začeli z namakanjem teh ogromnih tikovih vzvodov v vodo, ki se v času monsunov zaradi povečanega pritoka spremeni iz slane v sladko. Pri vlečenju ulova na suho sodelujejo tudi štirje možje in več, vajo pa ponovijo dvestokrat na dan. Medtem so si vzeli čas za razlago radovednežem, povabili, naj se jim pridruživa na napravi, narediva z njimi poteg in zvito namignili: »Zdaj je slabi del leta, ulov je slab. Še dobro, da pride veliko tujcev in nam dajo kakšno darilo.« Omenili so še, da so samo delavci in morajo večino ulova prepustiti lastniku mreže, ki je v mehanizem investiral štiri lakhe rupij (več kot milijon in pol tolarjev, skoraj sedem tisoč evrov).

Včasih je bilo omrežje kanalov, ki prepleta obalo, glavna transportna pot, danes pa je primarna turistična atrakcija. Vsekakor ima vožnja s kanuji svoj čar. Pri Kollamu sva se vkrcala in odrivajoč z dolgo palico naju je čolnar zapeljal v labirint, kjer smo pluli mimo nabiralcev peska z dna strug, izdelovalk kokosovih vrvi, vodnih kač, gojilnic kozic, sestavljavcev čolnov, bahajoče hiše bogatega Američana in plakatov komunističnih kandidatov na volitvah, nalepljenih na stebre mostičkov.
Kino po indijsko

Rekord v letni filmski béri pripada Indiji. Nedaleč za obširnim Bollywoodom v Mumbaju je Collywood v Čenaju in zraven še kopica lokalnih produkcij. Kot nedeljskemu večeru pritiče sva v Kollamu obiskala kinoteko. Očitno je bil film Classmates takrat največji hit v Kerali, saj je bila vrsta za vstopnice že dve uri pred odprtjem prodajnega okenca dolga vsaj trideset ljudi. Na njej je bilo takoj opaziti nekaj nenavadnega. Čakale so samo ženske. Kasneje so nama lokalni fantje razložili: »Vrste so ločene po spolu. Karte dobijo najprej ženske nato šele moški.« Žene lahko kupijo največ štiri vstopnice in takoj so naju taisti fantje prosili za nabavo dveh. Nina se je požrtvovalno postavila v kolono in hrabro opravila levji delež za ogled filma. Sčasoma se je izkazalo, da je prepričevanje deklet za nakup vstopnic tu utečena metoda. Zaradi varnosti se je vsake toliko mimo čakajočih sprehodil dedek oborožen z bambusovo palico in razpodil mladeniče. Odprtje prodajnega okenca se je bližalo, vrsta se je daljšala, skupina moških okoli pa kopičila. Večina jih namreč sploh ne poskuša z nakupom v moški koloni, saj ima dvorana le tristo petdeset sedežev. Dedku se je pridružilo pet uniformiranih policistov, enako oboroženih s palicami. Stopil sem se z množico in skupaj smo pričakovali dekleta z vstopnicami. Vsakič, ko se je gneča preveč zgostila, je policist dekletom z nekaj kratkimi zamahi po zraku pod koleni v sekundi pridobil dva metra varnostne razdalje. Presenečen sem bil nad hitrostjo in intenzivnostjo reakcije množice, vendar je Nina na drugi strani vrste videla policista v akciji, ko je nekoga neusmiljeno pretepel s palico in ga za nameček še z glavo zaletel v zid. Vse to za boro vstopnico za kino. Lokalni fantje, ki sva jim priskrbela ogled filma, so povedali, da na črnem trgu vstopnica za to predstavo doseže štiri ali petkratno ceno in nama kasneje v notranjosti pomahali, kje sedijo, da naju otresejo sumov.

Projekcija se je hitro začela in še deset minut kasneje so ljudje vstopali v dvorano, kar je bilo ponavadi pospremljeno z vzkliki in aplavzom njihovih prijateljev. Tako so verjetno proslavljali uspešen prihod v kino. Ploskanje se ni končalo pri tem, ampak je sledilo še vsaki prvi pojavitvi znanega igralca, uspeli humorni noti dialoga ali v ritmu intermezza s plesom in petjem. Škoda, da je bil film v malajalamščini.
Rdeča kri in zastave

Zadnji oddih na zahodni obali sva si privoščila na plažah pod rdeče-črnimi klifi Varkale in jo ubrala nazaj v notranjost polotoka. Vas Kumili leži poleg rezervata za divje živali Perijar. Ker je najugodnejši čas za opazovanje živali zgodaj zjutraj ali zvečer, sva ob ranih pol šestih že rajžala proti parku. Ujela sva prvo vožnjo s čolnom po umetnem jezeru. Ponudila je pogled na vidre, številne ptiče, bizone, jelene, slone, a večinoma zelo oddaljene.

Po okrepčanju sva se odpravila na pohod pod vodstvom čuvaja v parku. Na začetku smo naleteli na skupinico bivših stanovalcev rezervata, preden so ga proglasili za izključno živalskega. V potoku so lovili majhne ribice in jih pekli na odprtem ognju. Favna, ki smo jo srečali na poti, je obsegala opice, veliko veverico, divje svinje, pajke, bizona in za povrhu sveže tigrove stopinje in legije pijavk. Povsem se strinjam, da zahtevajo izposojo gamaš proti pedljajočim stvorom, vendar nekatere vseeno zaidejo više v nepokrite dele. Izloček blagega anestetika poskrbi, da jo opaziš le z očmi, ko se je že za silo napojila. Tiste v čevljih smo ugonobili s posebnim tobakom.

Po celodnevnem pešačenju sva si zvečer privoščila sprostitev z ajurvedsko masažo in ogledom katakalija, keralskega tradicionalnega izraznega plesa v maskah. Plesalce spremljajo s petjem in glasbili. Žive barve obraza, razkošni kostumi, mala semena za obarvanje beločnice, poudarjeno zavijanje izbuljenih oči, grimase, položaji rok, geste s prsti – vse ima svoj pomen. Razen v gledališču je katakali možno videti tudi v njegovem prvinskem okolju templja, kjer so včasih plesali vso noč.

Prav templji so bili rdeča nit prihajajočih krajev, vendar sva pred tem padla v množico, ki je mahala z rdečimi zastavami. Na njih pa srp in kladivo. Pol leta do volitev v Tamil Naduju je komunistična stranka v želji obdržati oblast začela z mrgolečimi zborovanji. Cijazili smo se med nepregledno množico kmetov, ki so se iz podeželja pripeljali v natrpanih kesonih. Zahtevali so povrnitev zemlje. Umik kolonializma je v visoko blaginjo povzdignil posameznike, ki so bili pri skledi, in sedaj obvladujejo večino zemlje. Običajna najemnina znaša pol pridelka. Socialistične ideje in solidarni duh uspevajo v južnih državah Kerala in Tamil Nadu ter severni Kolkati. V slednji pogosto organizirajo demonstracije proti odločitvam vlade v Delhiju, ki se rada in pogosto pohvali, da je Indija največja demokracija na svetu.

Madurai, Tandžavur in Kumbakonam so starodavni kraji z zanimivimi templji, še najbolj pa je zaradi svoje lege privlačno zadnje mesto. Blizu, a mimo utečenih popotniških poti, je težko najti bledoličnega človeka, s kartico kompatibilen bankomat ali blagovne znamke, ki so onesnažile že skoraj ves svet. Thali (v glavnem nabor pikantnih omak s kuhanim rižem; naročiti thali je loterija, saj nikoli ne veš natančno kaj vse boš dobil zraven) dejansko postrežejo na palmovem listu, kar sem do tedaj imel za mit z razglednic.
Sanje o »Utopiji«

Pondičeri je kot nekdanja francoska kolonija na vzhodni obali spet zgodba zase. Stari del mesta sestavljajo vzajemno pravokotne, široke in dokaj čiste ulice. Obalna promenada je nerazločljiva od sredozemskih. Z oddaljevanjem od morja se vrneš v tipično Indijo.

Streljaj od Pondičerija je naselbina (območje, skupek vasi, bodoče mesto) Auroville. Mesto je še v gradnji in je bilo na prelomu s šestdesetih na sedemdeseta prejšnjega stoletja začeto kot vizionarski projekt Francozinje The Mother, kot jo imenujejo privrženci, in indijskega guruja Šri Aurobida, ki je idejo zasejal z izjavo: »Nekje na svetu bi moral obstajati kraj, ki ne pripada nikomur.« V teoriji naj bi tu narodnost ne bila važna, denar ne igral vloge, bi bila vsa lastnina skupna in se pri vzgoji potomcev ne bi zanemarjalo duhovnega razvoja (joga, meditacija …). Pogoji za vključitev v družbo Aurovilla se malce tepejo z ideološko osnovo. Najprej trije plačljivi meseci bivanja v vasi kot gost, nato intervju. Strinjati se moraš z vizijo prihodnosti Šri Aurobida, vendar ni nujno, da si aktivni pristaš. Sledi uvajalno obdobje treh let, za kar je treba plačati 50.000 ameriških zelencev, saj s tem pokrijejo stroške izgradnje tvojega bivališča in deleža ostalih skupnih stavb. Če si se dobro vključil v skupnost in je ponovni intervju zadovoljiv, postaneš vaščan. Trenutno torej nepomembnost denarja ne deluje. To upravičujejo s tem, da se mesto šele rojeva. Osrednja hala za meditacijo je skoraj končana, načrti urbane ureditve v obliki spiralne galaksije pa počasi polzijo iz papirja v realnost. Sčasoma bo razvidno, ali lahko za Auroville uporabimo analogijo s koščkom ledu v vedru vrele vode. Iskreno upam, da ne.
In kaj je na koncu ostalo

Severno proti Čenaju se ležerno obmorsko Mamalapuram ponaša z izklesanimi skalnimi reliefi, monolitnimi templji in okroglasto skalo. Domačini ji ljubkovalno pravijo Krišnina maslena kroglica, nanašajoč se na eno izmed priljubljenih inkarnacij Višnuja: otrok, ki v domači vasi krade maslo. Kamniti orjak na ozkem podstavku nevarno lovi ravnotežje nad mestom, vendar videz vara in kljub poskusom premikov s sloni in tsunamiju, ki ga je obliznil pred dvema letoma, gmota ostaja trdno na svojem mestu. Sestavni del atmosfere Mamalapurama je stalno potrkavanje dleta ob kladivo, ko mojstri izdelujejo naročila za skulpture iz celega sveta.

Bližnji Čenai je služil bolj za odboj do Mumbaja, saj se je datum vrnitve domov neizprosno bližal. Zvečer sem se zapletel v pogovor o veri s Šiva Kumarjem, lastnikom internet cafeja. Povedal je, da je v manjšem hindujskem templju duhovnik iz vrst brahmanov, sicer pa diplomant kemije in zaposlen v vodstvu banke. Večkrat je prepričano zatrdil: »Duhovniške obveznosti so na prvem mestu. Bog bo poskrbel zate, če veruješ brez pričakovanja vračila.« Kakorkoli že izkazuješ vero in kakršenkoli naziv si dal bogu.

Vseeno, za katero religijo gre, Indijci verovanje jemljejo izjemno resno. Tako resno, da prekinejo pogovor sredi stavka in opravijo manjši obred. Da prodajalci kave in čaja na vlaku obstanejo, ker v ozkem prehodu med sedeži skupina muslimanov opravlja večerno molitev. Cerkve v krščanskih centrih ob obali pa so med maševanjem nabito polne. Vsakdan je začenši z mnogoobsegajočim pozdravom »namasté« radodaren z majhnimi gestami, ki poveličujejo vsemogočnega.

Sedemindvajset ur na vlaku in deževen dan v Mumbaju kasneje sem zapuščal državo, ki ponuja toliko različnih vtisov. Zaskrbljujoča revščina. Podrejenost žensk. Rikšarji in trgovci, za katere si hodeči dolarski znak. Smrad in umazanija na vsakem koraku. Dogovorjene zakonske zveze. Odurna, vlažna vročina. Hladen oddih gora. Tipična vprašanja za tujce: »Tvoja država? Zaposlitev? Prihodek? Zakonski status?« Serija pomenov značilnega zmigovanja z glavo. Sprejemljivost. Barvitost. Odlična vegetarijanska kuhinja. Sproščeno vzdušje praznovanja. Prikupen odnos do običajnih stvari, ki jim vdihne novo razsežnost zanimivosti. Nekako boljši okus riža, ko mu s prsti vmešaš polivko in kepice z rokami nosiš v usta.

Avtor Gašper Kokot
avgust, september, oktober 2006

Fotogalerija se nahaja na:
http://indija.mecumporto.com/