Kal, 20. 11.2008

Vsak trenutek bova štartala proti Munchnu. Prtljaga je spakirana, k sreči pa se je Tadeja zadnji trenutek spomnila, da sva pozabila maske in plavutke. No, pa bova že tako polne nahrbtnike v Nemčiji pri Carlu in Clavdii izpraznila in notri nabasala se to potapljaško opremo. Denar!? Kaj pa vem. Zaenkrat imava 400$in 500 €. In pa jasno Maestro, Eurocard, Visa, Magna, OMV, Mercator Pika … Lepo se imejte, pred jutrišnjim poletom pa se še enkrat javiva! Aja! Danes peljeva Carla, Clavdio in Rainerja na vecerjo za mojih okroglih 40! Ne bi se ga smela nažgati ampak pri njih se nikoli ne ve. Če jim zalaufa pumpa smo v riti. Če zvečer ne bo maila, potem sva doživela overdoze!

Munchen, 20. 11. 2008

Sedajle pa prepakirat že tako polne nahrbtnike. Za maske in plavutke se pa ja mora najti prostor. Danes nobenega overdoza, saj je šel Rainer zjutraj na jago, C & C pa v službo. Telefon bom pustil v Nemčiji zato me ne kličite vec!!! Na maile bom pa z veseljem odgovoril!
Drugače pa pot v Munchen brez problemov. Pri C & C sva bila ze štiri leta zapored, tako da z avtoceste z lahkoto zavijem za Ismaning, nato desno proti Unterforingu in se nato izgubim kot že štiri leta zapored! In nadaljnje pol ure iskanja, gledanja zemljevida na bencinski črpalki, ker mi je jasno nerodno že četrto leto zapored klicati, da me pridejo iskat na neko zabačeno bencinsko pumpo. Pa prav lep pozdrav vsem skupaj! Jutri javljanja ne bo, ker bova dan prezivela na letalih. Kot veste prehitevava čas, ko letiva proti vzhodu, tako da bova pristala sele 22.11. Avto bova kot vsako leto pustila tukaj v njuni garaži do konca potovanja.
Uživajte, komentirajte, zavidajte, privoščite …

Doha, 21. 11. 2008

Polnoč po lokalnem času! Štiri ure na letališču in ta trenutek se začenja vkrcavanje za najin nadaljnji let. Duty free shop pa za crknit! Od Porscheja do BMW serija 7, za kadilce pa smešno nizke cene. Marlboro steka 13.53 $. To je cca 12,5 Eura, pa parfumi za Tadejo, pa zlato … No sedaj pa hitro na devet in pol urno razvajanje v letalu najine priljubljene letalske družbe Qatar Airways in nadaljujeva najino pot do Manile. Ko se naspiva se vam spet javiva!
LP vsem skupaj!

Manila, 22. 11. 2008

Pa sva se spakirala v hotelček za eno noč. Nič kaj preveč čist, toda ni se nama dalo iskati predolgo. To vendarle ni Tajska!
Pa lepo po vrsti. Po devetih urah in pol iz Dohe sva varno prispela na letališče v Manili. Takoj sva se odpravila na sosednje domače letališče in kupila karte za let na Palawan, ki je najbolj zahodni otok Filipinov (cena za oba v eno smer je 3770 pesov, 1000 pesov pa je 16 EUR). Za nakup pa sva morala potrpežljivo čakati v disciplinirani vrsti v kateri sva se v uri in pol premaknila za pet metrov in s tem prišla na vrsto.
Potem pa taxi – stopiva do njega in vprašava koliko je do Malateja (Roxas bulevar) in ne da bi trenil tip prijavi 600 pesov. Rečem mu, da mu ne dam in naj vklopi taximeter, za to pa tudi ni bil. Nato naju le zvabi noter in v taxiju mu povem, da mu bom dal 100 pesov in da je to dobra cena za oba. Le prikima. Ko naju odloži pred super luksuznim hotelom na Roxas bulevarju, kjer portirji skačejo okoli naju kako bi nama ustregli, pa mu dam obljubljenih 100 pesov in skoraj se je zjokal, ko je tarnal osebju hotela. No, malo prej je pričelo rahlo deževati, žal šele po tuširanju, zato sva si vzela malo časa za pisanje mailov! Po javljanju pa nekam na večerjo in nič kaj postopanja po mestu. Zaenkrat LP vsem prejemnikom! Jutri bo v Puerto Princesi na Palawanu zagotovo boljša namestitev in upam, da tudi internet!

Puerto Princesa, Palawan, 23. 11. 2008

Pa nadaljujmo!
Po včerajšnjem poročanju sva odšla na sprehod po Roxas bulevarju ob morju, nato pa v lokalček na drugi strani na pivce (zares zastonj 35 pesov = 0,56 eura) in obenem sva si privoščila večerjo. Ko sva se bližala kompleksu teh lokalčkov so naju hkrati napadli vsi natakarji, kakšnih sedem z meniji v rokah in kričali: »Here Mam, Sir, follow me!« Tam te vsakdo naziva s sir ali mam. Odločila sva se za prvega, saj sem po pregledu par menijev ugotovil, da so cene kar enake. V glavnem, večerja in štirje mali piri = 500 pesov = 8 eurov. Ko pa sva se vračala v hotel, pa je Tadeja predlagala se eno pijačko in izbrala je lokal kjer sva se po vstopu samo spogledala. Ducat moških turistov v starosti čez 55 in preko sto deklic – nama so se zdele stare od 12 do 20. Kar ogabno, ampak vseeno sva spila pivce po bistveno višji ceni – 110 pesov. Potem pa spat. Zjutraj vstajanje ob 5.50, in s taksijem na letališče, kjer je vse potekalo BP. Cebu Pacific je resna firma, domestic airport pa je veliko boljši, popolnoma nov, kot international airport. Varnostnikov pa povsod na tisoče. Ob vstopu na letališče detektorski pregled, nato pa še dvakrat do poleta. Med vrsticami – vsak lokal in vsak frizer… ima uniformiranega varnostnika, da ne govorim o bankah in državnih ustanovah.
Po uri in 15 minutah sva pristala v Puerto Princesi, otok Palawan, kjer so se lokalci na izhodu skoraj stepli za naju. Po naklučju – v izogib vsem pritiskom sva po prospektu izbrala resor malo izven centra – Andys House of Rose www.houseofroseresort.com/ . Andy je 50 letni novozelandčan, Rose pa je njegova rosno mlada in zelo lepa žena Filipinka. Resor je odličen, bungalov tudi, pa še naplavala sva se v bazenu pred bungalovom. Cena sprejemljiva -1000 pesov na noč. Po kopanju pa na kosilo v bližnji Badjoas see front restoran s čudovito postavitvijo na pilotih v morju med mangrovimi drevesi. Zares lepo in okusno – že spet seafood, riž in ananasov šejk, za oba 500 pesov. Po kosilu pa peš v mesto in še prej po izredno pristnem in prijaznem predmestju. Hodila sva kar kakšni dve uri in za razliko od Manile otroci niso beračili temveč pozdravljali ter se želeli slikati z nama. Če pa sva jim potem še pokazala sliko, pa so bili na smrt srečni. Ura je zdajle 18.00 in že se temni. Greva še malo plavat v bazen in nato na večerjo. Aja, za juti sva se dogovorila za izlet v 12 km oddaljeni Honda bay, kjer je v okolici množica nedotaknjenih otočkov kamor te domačini popeljejo s čolnom. Turistov je zelo zelo malo, v mestu nisva srečala nikogar, na letalu pa le se dva para. Kaj več pa se jutri!

Se vedno Puerto Princesa, 24. 11.2008

Po včerajšnji odlični večerji v najinem resorju, kjer so zelo zmerne cene (riba, riz, solata = 120 pesov) sva še malo kockala (Kniffel) in nato na zgodnje spanje. Mislil sem vstati ob 6.00 in oditi teč, pa sem smrčal do 07.20, ko me je Tadeja že pripravljena za tekaške podvige vrgla iz postelje in odvlekla na polurni tek po vroči in vlažni, vendar prečudoviti okolici. Obilo zelenja, palme, bananovci, nasmejano začudeni domačini, ko so gledali dva cepca, ki tekata naokoli. Nato pa zmeren zajtrk in ob 09.00 odhod v Honda bay, kjer sva se naveličala čakati na še kakšnega turista, da bi znižala ceno najema in sva sama najela čoln za 1300 pesov ter najprej odšla na Pambato reef – čudovit koralni greben, kjer sva eno uro občudovala korale in ribe vseh barv. Zal pa je tudi ta greben zaradi neosveščenosti domačinov poškodovan (med drugim lov z dinamitom), izumira pa tudi zaradi nalaganja alg. Nadalje smo se zapeljali na Snake Island, ki je ime dobil zaradi cca 15 m sirokega in cca 1500 m dolgega peščenega grebena v obliki kače, ki sva ga jasno prehodila in s tem malce prehitro zaužila obilo sončne energije kljub faktorju 20. Na otoku sva si privoščila sveže morske dobrote in jasno riž (Tadeja je imela spopad z rakovicami, saj je za na krožnik v morju izbrala še žive, čez pol ure pa jih je že jedla). Nato pa počasi nazaj proti zalivu, kjer naj bi naju čakal tricikel, ki sva ga naročila in naju je pripeljal že zjutraj. To pa je malo daljša zgodba. Že včeraj sva se dogovorila z voznikom, da naju pride iskat. Točno ob 09.00 naju je čakal, ko pa je zagledal prvo policijsko kontrolo v mestu je obrnil in iskal \”bližnjice\”. Povedal nama je, da je danes dan za bele tricikle in ne modre, kot ga ima on. Ko smo naleteli na naslednjo kontrolo je spet obrnil in tako naprej, da je bila pot dvakrat daljša. No pa sva imela brezplačno panoramsko vožnjo. V mestu s 450.00 prebivalci je preko 4.000 triciklov – taxijev in mestna oblast je zanje določila dve barvi in vsaka lahko vozi le vsak drugi dan. Kot pa povsod tudi tu obstajajo posebne nalepke za priviligirance. No zdajle pa sva med pisanjem maila povečerjala škampe velikane in pa za naju se neznanega raka v velikosti jastoga, ki pa je se boljšega okusa kot škampi, pa jasno riž in zelenjava. Zdajle pa bo Tadeja pogleda na mail, če je naredila izpit, potem pa fešta v vsakem primeru, ha, ha, če verjamete. Jutri pa v vasico Sabang, kjer ni maila, ni elektrike, le zvečer agregati, med 18.00 in 22.00. Imajo pa baje čudovito podzemno reko in pa peščeno plažo, pa kolibe na plaži, pa svečke, pa pivo, pa …
Do nadaljnjega lep pozdrav!

El Nido, Palawan, 29. 11.2008

No, pa nadaljujem opis iz Puerto Princese. V Honda bayu je bilo čudovito! Za tiste; ki sprašujete kako si planirava pot in postanke pa takole. Okvirno sva si zadala cilj od juga proti severu, vmes pa se ustaviva kjer nama paše. Iz Palawana greva še na druge otoke, vendar ne veva v kakšnem vrstnem redu, ker je vse odvisno od transporta. Zanimivosti ugotavljava sproti, saj drugega dela tako ali tako nimava.Za razliko od Tajske tukaj ni mogoče potovati kot bi si želel. Glavna cesta iz Roxasa v El Nido je enaka cestam na tankovskem poligonu Poček. Ker pa je tukaj še vedno skoraj vsak dan nevihtica, si ceste lahko samo predstavljate. Filipini turistično niso razviti in temu primeren je transport. Ko bi morala oditi iz Puerto Princese v Sabang, je moja draga zbolela (želodec) in še en dan sva preživela pri Andyu in Rose. Ker je Tadeja celo dopoldne prespala, sem z Andijem odšel na tržnico in kupil nekaj rib ter zelenjave za juho, da sem zvečer skuhal ribjo juho po dalmatinskem (mojem) receptu, ki je mimogrede odlično zdravilo za prebavo. Okoli poldne je bila moja draga že malo bolje in s triciklom sva odšla na pol ure oddaljeno krokodiljo farmo in na farmo metuljev – na tisoče krokodilov in nekaj manj raznoraznih metuljev. Ko sva se s triciklom vračala v resor se je ulilo in tropska nevihta je povzročila izpad elektrike zato se vam tudi nisva mogla javiti. Ima pa Andy agregat tako da smo v miru kuhali – jaz ribjo juho, Rose pa je pripravila piščanca in nešteto prilog. Par miz smo dali skupaj in večerjali kot kralji. Moram reči, da smo postali prijatelji. Naslednje jutro pa sva kljub ponovnemu dežju odšla na pot proti Sabangu in to z avtobusom \”Ko to tamo pjeva\” in še malo starejšim (slike boste videli naknadno, saj net deluje prepočasi), cesta pa kot sem že opisal – polovica v redu – betonska, drug del proti Sabangu pa pravi vojaški, tankovski poligon. Pa smo le prispeli v malo vasico ob prelepem peščenem zalivu, kjer sva se po vabilu lokalnega \”vodica\” Miquela nastanila v resorju na koncu zaliva (cca 800 m od centra vasi – jasno po beli peščeni plazi) kar se je izkazalo kot odlična poteza. Hrana odlična, cene pod povprečjem, prijaznost pa na vrhuncu. Tu sva prenočila trikrat, Tadeja se je se malo zdravila (šele danes je spet popolnoma zdrava) na plaži pod palmami, včeraj pa sva si ogledala še naravni park, po katerem je ta vasica sploh postala znana – Underground river. Par km iz vasice je vhod v podzemno reko, ki se razteza v lepi kraški jami 8 km v notranjost otoka. S čolničkom te popeljejo 1,5 – 2 km globoko in med obilico kapnikov si izmišljajo razno razne podobe (gola Sharon Stone, Jezus, gobe). Pa sva se danes spet podala na pot, tokrat z minivanom, ki je veliko hitrejši od busa – glede na to kakšna je cesta pa je razumljivo, da smo se vozili 7 ur do trenutnega El Nida, kamor sva prispela že po temi (cena prevoza pa zasoljenih 1400 pesov po glavi) in se nastanila v yelo lepi in čisti sobi za 400 pesov na noč (zastonj). Sedaj pa na večerjo, kaj več pa jutri, ko bova verjetno že opravila prvi izlet s čolnom na okoliške otočke koralnega arhipelaga Bacuit. Vsem hvala za izčrpno poročanje, midva pa sva tudi odlično, sedaj pa greva na morske dobrote – lačen (od zajtrka še nisem jedel!!!)

Še vedno El Nido, 1. 12. 2008

Tukaj je že tema, pravkar sva z večerje, spet morska hrana, oba lignje (Tadeja ocvrte in jasno riž, jaz pa z lokalno blitvo – črna omaka odličnega okusa in ne vprašajte – riz). Pivo pa je se vedno isto, tri vrste in ista cena 40 pesov = 0,62 €. Aja, hrana je tudi poceni in sicer cela večerja za enega od 120 do 180 pesov = 1,86 do 2,?? € (kar računajte). Včeraj sva si privoščila izlet po koralnih otočkih tukajšnjega arhipelaga Bacuit z lokalnim filipinskim čolnom – od otoka do otoka, pa Small Lagune, Big Lagune, Secret Lagune pa ta Island, pa oni Island. Prelepo, pa še kosilo na peščeni plaži je vključeno v ceno 500 pesov za izlet na osebo, jasno ribe na žaru, riž, obilo sveže zelenjave in ananas kot posladek. Pod vodo in nad vodo pa neverjetne stvaritve matere narave, zares čudovite lagune, pod vodo pa korale vseh barv, oblik … Ribe pa raznovrstne – velike, majhne, rdeče, oranžne, modre, zelene. Ena sorta rjavo črna me je celo dvakrat napadla – ugriznila, pa ni imela vec kot 10 – 12 cm. Po povratku pa že spet lačna in ob 19.00 na večerjo, potem pa na net bookirat letalske karte (Cebu Pacific) iz Puerto Princese do Cebuja – eden večjih otokov in drugo največje mesto na Filipinih (letiva 04.12., pojutrišnjem, 03.12. pa se vračava z busom po tankovski cesti v Puerto Princeso). Da sva uspela plačat letalske karte preko neta z EC sva porabila uro in pol zato vam včeraj nisem pisal. Pa danes malo več. Po netu pa spat oz. pogledala sva še za kartice. To pa je tu spet nekaj posebnega. Kartice iščeva že od prihoda in ali jih nimajo ali pa so iz leta 1950. Tu sva končno danes našla nekaj kolikor toliko spodobnih, da naju ni sram dati gor podpisa. Ker je danes tu praznik (ta mesec bom jaz 40 in tudi Filipinci praznujejo), pošta ne dela in odposlala jih bova jutri zjutraj. No, danes zjutraj sva pred, med in po zajtrku pisala kot norca, tekla še po pet kartic, pa spet pisala, pa spet tekla …. Potem pa končno kavica v miru, pa spet pisat, pa tect …. V glavnem po pisanju kartic sva najela kajak (450 pesov za popoldan) in odveslala cca. 2,5 km do drugega bližnjega otočka, se parkirala na beli peščeni plaži (edini osamljeni), kjer je pisalo \”Privat property of Castro family\”. Na to se nisva ozirala in cel dan je bila plaža samo najina in najina …. Kot povsod sva tudi tu raziskovala pod vodo in spet našla koralni greben, ki se je vil od najine plaže proti odprtemu morju. Prelepo za opisat. Moramo vzpostavit kakšne stike za usposabljanje naših profi potapljačev! Sonce pa kljub faktorju 20 pušča na nama čokoladne posledice. Aja, prejle sva na večerji spet srečala 4 slovence, ki sva jih že v Manili na lokalnem letališču in v Dohi. Majhen svet, ni kaj! Kaj pa po netu? Danes pa si bova morda privoscila kaksno pijačko – Tadeja je naredila izpit, pa je bila zadnjic se preveč bolana da bi kaj spila! Jutri pa spet na izlet s čolnom na drugih pet destinacij istega arhipelaga, z enakim kosilom na drugi beli peščeni plazi, za malo višjo ceno, ker je bolj dalec = 600 pesov na osebo. Dolgočasno, vam povem. Stalno eno in isto, pa vroče, pa … Prav želim si malo kidat!

El Nido, 2. 12. 2008

No, čez en teden bom 40. Nenavaden občutek, ampak praznoval bom pa v čudoviti druzbi v sproščenem okolju (darilo, ki mi ga je Tadeja namenila pa sem tudi že videl – ko se je v Dohi na letališču izmuznila v Duty Free Shop). Pa se najprej vrnem malo nazaj na pot iz Sabanga v El Nido. Naš voznik kombija za sedem oseb je ves čas tipkal in prejemal SMS ter vozil preko vseh meja tako, da je bil produkt našega divjanja povožen psiček, povožena kura in prebita guma. Skoraj smo ga odpustili – zamenjali ne da bi mu plačali, ampak smo ga nato vsi le pošteno nadrli. Zato pa ni dobil napitnine in je imel ksiht do tal. No, danes sva spet odšla na omenjeni izlet s čolnom z vključenim kosilom, ki ga sploh ne bom omenjal – ga že poznate. Spet ena lepa izkušnja s čudovitim podvodnim in nadvodnim svetom, ko pa smo prispeli na Snake Island pa smo bili tam le štirje turisti, dva para od tega dva para slovencev. Pot smo nadaljevali skupaj in zdajle se dobimo na večerji. Bomo videli kako se bo končalo, kajti verjetno se nam bodo pridružili se štirje fantje od prej in ko je osem slovencev na kupu – no, bomo videli. Jutri pa navsezgodaj na pot. Ob sedmih imava mini van do Puerto Princese, tam prespiva, naslednji dan pa ob 10.15 z letalom na Cebu. Jutri se spet javiva, če ne bo nevihte in izpada elektrike. Spala bova spet pri Andiju in Rose in spet okusila njeno hrano. Danes sem preselil slike iz polnega fotoaparata na USB kljuc in pripel eno slikico na hitro izbrano iz izbora za Miss Filipini for Miss Earth 2008, ko so nas lepotice obiskale v najinem resortu v Sabangu. Nalagalo mi jo je pa sedem minut, tako da boste na druge slike malo počakali in cedili sline po ogledu prve. Vam pišem spet jutri!

Ponovno Puerto Princesa, 3. 12. 2008

Pravkar sva se spet razkomotila pri Andiju in Rose. Danes vam spet pripenjam dve sličice. Pot je bila kar dolga, zato bova malo počivala, jutri pa imava ob 12.05 polet na Cebu, nato pa na otok Bohol z ladjico ali speed boatom, potem pa bova se videla kam. Na Boholu bova preživela nekaj dni, si ogledala znamenite Chocolate hills itd. Danes smo imeli pazljivejšega voznika tako, da nismo povzročali žrtev po cestah. Smo se pa kar prepogosto ustavljali in ker kombi ni bil poln turistov, smo pobirali in oddajali lokalce po vaseh. Tako je vožnja trajala osem ur. Zdajle pa bova spet malo pojedla in ….
Lep pozdrav vsem skupaj!

Puerto Princesa, 4. 12. 2008

Aja, pa še slovenski večer! V El Nidu sva se na večerji dobila z Ursko in Tomijem Curkom (amaterski kolesar, ki ga zagotovo poznate nekateri moji sodelavci). Že čez dan smo skupaj raziskovali koralne otoke, nato pa smo se dogovorili za večerjo. Tam so bili tudi štirje slovenci od prej, vendar so nas zapustili in odšli po svoje in dejali naj pridemo zvečer v lokalno diskoteko. Po večerji smo odšli na drink z Martinom (vodič tistega dne po otokih) in pa z Angelom, ki je skrbel za najino počutje zadnja dva dni v El Nidu (Martinov brat in šef – organizator dnevnih izletov in skrb za goste). Zadržali smo se kakšni dve uri ob dveh, treh pivcih, nato pa si je Urška, ki je bila že cel večer zaspana, zaželela postelje. Onadva sta odšla spat, midva pa še pogledat v diskoteko. Kot zadružni dom iz Kungote iz leta 1972. Trideset najstnikov domačinov, večina deklic, ena turistka in pa dva od naših slovencev že močno v rožicah, vsak s svojo filipinko. Deklici sta se zelo trudili okoli njiju, njima pa je bilo kar pošteno nerodno pred nama in ta ki je sedel bližje nama se je kar naprej opravičeval ali pa usmerjal pozornost na druge teme. No, v izogib zadregi in ker to ni bil prostor za naju sva se pobrala v posteljo. Tole vam pišem pred poletom, čez eno uro gremo na letališče. Ko sva vstala je rahlo deževalo in namesto teka sva si privoščila bazen za pol urice. Zdajle pa že močno pripeka sonce in kopalke bodo suhe do odhoda.

Panglao, 5. 12. 2008

Pa spet nadaljujem malo bolj nazaj, da se ne bom spet potem vračal. Iz El Nida v Puerto in naprej na Panglao sva potovala s francoskim parom Olivier in blablabla (ne vem kako, ima pretežko ime). Ko smo se pogovarjali za namestitev na Panglau sva sprejela njegovo ponudbo, da svojega francoskega internet znanca vpraša, če bi sprejel tudi naju dva v nedograjenem resorju. Pričakal nas je v pristanišču in takoj je bil za. Cena prijateljska = 1000 pesov za odličen, praktično končan resort Villa Belza www.villabelza.com z ogromnim bazenom, biljardom, pink ponk mizo in le 10 minut peš od Alone beach. Z najetim motociklom za 500 na dan pa imava cel otok pod kontrolo. Ko smo se namestili v resortu, smo takoj odšli na večerjo (laačeeen), nato pa smo bili skupaj povabljeni v sosednji lokal, kjer je 23 letna žena Irene 54 letnega lastnika Dicka (jasno Filipinka in Evropejec) praznovala rojstni dan. Zato se tudi nisva oglasila po mailu, toda ne mislite, že ob 22.00 smo odšli nazaj v resort (vsi smo bili z enim avtom), kajti danes nas je lastnik Janique popeljal na izlet z motorji na sosednji Bohol (povezan z dvema mostovoma). Ogledali smo si vse znamenitosti vključno s Chocolate hills in Trasierjem – najmanjšim primatom na svetu, podobnemu opici (slike sledijo), pot pa je merila 165 km in ramenski obroč je kot okamenel. Sedajle po večerji na Alona beach pa sva začutila potrebo, da vam malo poročava (pa ne vseh detaljev). Pa se kakšno pivce si bova privoščila, pa ne zavidajte, ne pretiravava …. Pa se to. Prvič v najini potovalni karieri sva spala kot prva v novem bungalovu (tik pred nama so strgali polivinil iz jogijev in pospravili prostor). Danes vam ne bom pripenjal slikic, jih moram še nekaj sneti s fotoaparata.

Panglao, 6. 12. 2008

Pa je še en garaški dan za nama, vi pa se izležavate v soboto. Navsezgodaj plavanje v ogrooomneeem bazenu in takoj po zajtrku spet razmigat najine boleče riti na motor. Tokrat se je nas petero (oba francoza in pa Janique – lastnik resorta) podalo na ogled slapov na sosednjem Boholu in kopanje pod slapom, kosilo v Tagbilaranu (tokrat Japanese style sea food), nato pa na Domaloan Beach, kjer sva veselo tauhala ob beli pesceni plazi, ki se vije kakih 100 m v morje do globine 7 – 10 m. Nato pa koralni rob in stena navzdol, da ji ne vidis konca. Vidljivost so zastirale številne ribe, ki so se zadrževale na previsu in ob steni. Po tauhanju pa kot majhni otroci podajanje z žogo ter odbojka in norčije v meter globoki vodi – še filipinski otroci so se nam smejali in se nam tudi priključili. Nato pa spet \”domov\” – s tem sva spet opravila novih 80 km tako so najine riti že precej bolj utrjene. Polna energije po napornem dnevu sva odšla se malo tečt in odplavat par dolžin v bazen, stuširat in pa na večerno poročanje vsem Vam, dragi prejemniki (če ste me že siti mi samo javite). Jutri pa se kakšna slikica. Lep pozdrav vsem skupaj!!! Aja, jutri pa s čolnom na potapljaški raj – otoček s koralnim grebenom, baje eden najlepših dive pointov na Filipinih) To nama je povedal nizozemski podvodni snemalec Jurij, ki že dve leti živi tu, tauhal pa je po celem svetu!

Še kar Panglao, 7. 12. 2008

Se vidi da je vikend, nobenih odgovorov lenobee! Midva pa garava. Včeraj po poročanju sva odšla na slovensko francoski večer v Oops bar na Alona Beach (sobota, ples, happy hour …), pa sva se spet vrnila malo po polnoči. Zjutraj pa spet utapljanje v bazenu, po zajtrku pa na družinski izlet z Janiqom in družino in njegovimi francoskimi prijatelji (skupaj z dvema članoma posadke 12 ljudi). Ima čisto novo barko, po mojem največjo na otoku. Odsli smo na bližnji Balicasag (potapljaški raj), kjer sem se med drugimi lepotami uspel potopiti pod jato kakšnih 1584 Jack fishov v velikosti do 40 cm in se dvigal med njimi – sploh se niso bali in kaj dosti umikali. Po snorkljanju kosilo na plazi in nato z manjšim čolnom (nas ima preveč ugreza) na Virgin Island. To pa je majhen peščen otoček brez prebivalcev s peščenim grebenčkom, ki se vije v obliki podkve levo in desno od otoka, večji del pa je viden le ob oseki. Pred večerjo sva še malo čofotala v bazenu ter v pink ponku nabrisala ves francoski kolektiv. No, pa bom nehal nakladati, verjetno že težim! Jutri pa morava malo počivat, tole je kar malo prenaporno …., ha, ha!!

Panglao, 8. 12. 2008

Zaradi vseh znamenitosti, infrastukture, povezanosti s sosednjim Boholom (mostova) in seveda poceni najema motocikla (500 pesov na dan za 110 kubično hondico) sva se odločila, da bova tu do 11.12., ko imava polet v Manilo. Danes je bil dan za lenarjenje, čofotanje in sončenje na razvpiti Alona Beach in pa jasno tudi brez snorklanja ni šlo. Izsledila sva smrtno strupeno kačo Banded Sea Kraight (cca 1,2 m) in jo kar nekaj časa zasledovala. Je pa to \”dokaj\” varno, saj ima tako majhno čeljust in zobe, da te lahko ugrizne le med prste. Žal pa sva vse te podatke pridobila šele po najinem prihodu iz vode. Popoldan pa sva si privoščila profi masažo, ki nama jo je zrihtala solastnica najinega resorta Eva (Janiqova žena) in zares je bila dobra (jaz nimam toliko izkušenj, Tadeja pa pravi, da najboljša v njenem življenju). Poiskala je vse vozličke po telesu in jih boleče pregnetla in zravnala v normalno tkivo. Tako sva jo naročila še za pojutrišnjem po isti ceni 4 € za eno uro. Za jutri pa sva si podarila dva potopa ob otočku Balicasag, kjer sva snorklala včeraj in z Genesis divers greva ob 09.00 tja (24 eurov en potop na osebo). Vrneva se zgodaj popoldne, potem pa celebration ….Uživajte!!!

Panglao, 10. 12. 2008

Najprej vsem hvala za čestitke!!! No ja, kar malo težje je pisati po štiridesetem! Jutri odhajava z avtom v Tagbilaran na sosednjem Boholu, z ladjo na sosednji Cebu (2 uri), nato z letalom v Manilo in nato z nočnim busom na sever otoka Luzon – Banaue od koder bova odšla na treking na znamenite riževe terase. Potem pa že počasi domov. Včeraj sva si po jutranjem obilnem čofotanju v našem bazenu privoščila dva potopa ob otoku Balicasag (48 €/osebo), kjer smo s tokom pluli med 10 in 20 m ter se srečevali z želvami, barcudami, Jack fishi …. Popoldan sva še malo poležala na plaži saj je sonce pražilo 100 na uro. Potem pa spet plavanje v bazenu, pink ponk brez konca, večerja in malo popivanja do 00.30 (povabila sva najine francoske prijatelje in pa počastila se lastnika lokala Dicka z ženo Irene (od koder se vam pridno javljava skoraj vsak večer). Danes pa na motor in na ogled enega največjih pitonov na svetu (8m, 250 kg), nato pa v lokalni shoping center v Tagbilaranu. 200 m pred pitonom naju je ujel tropski naliv in premočena sva eno uro vedrila pred lokalno kapelo. Pa sva se do shoping centra spet posušila na motorju, saj je sonce noro pripekalo. Nakupi se ne morejo primerjati z Bangkokom (taksen je tudi rezultat – skoraj nič kupljenega). Popoldan pa še malo plavat in še enkrat pod strokovne roke najine maserke. Se spet javiva, ko bo možnost. Jutri bova namreč cel dan in celo noč na poti!

Letalisce Cebu, 11. 12. 2008

Je že prilika za javljanje – free internet na letališču in pol ure do check in! Včeraj sem pozabil napisati kako je bilo v veliki samopostrežni trgovini v shoping centru v Tagbilaranu. Natanko ob 15.00 sva brskala po policah, po ozvočenju pa je kar naprej nekaj žlubodralo. Hodil sem in hodil ter opazil, da se premikam samo jaz, vsi ostali v celem centru so obstali kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Nihče se ni niti premaknil. Pričel sem poslušati in ugotovil, da je po ozvočenju molitev, ki se je po kakšni minuti končala z \”amen\” vseh strank v trgovini. Fanatiki, ni kaj! Danes pa kot sem vam že javil – zjutraj sva se dve uri sončila na ladji do Cebuja, zdajle pa sva tri ure preživela ob masaži nog (pol ure masaže je dve pivi na letališču = 130 pesov), ob kosilu in pa ob ogledovanju trgovin, kjer pa je roba tri do štirikrat dražja kot v trgovinah v mestih in vaseh! Za kadilce pa samo tole – škatlica Winstona stane 20 – 23 pesov, Marlboro pa 35 pesov. Torej za 1 € dobiš vsaj dve škatli!!!!???

Banaue, 12. 12. 2008

Riževe terase so delno v megli, midva pa oba kar dobro prehlajena! Nočni bus iz Manile je šopal klimo na ful kljub temu, da že tako ponoči ni vročine in se povzpneš na malo čez 1000 m. Pa sva vseeno prispela zgodaj zjutraj v to izredno zanimivo mestece, postavljeno na obeh straneh strme soteske tukajšnje reke, ki napaja riževa polja skupaj s termalnimi izviri. Narava je zares lepa, slike sledijo. Danes sva si privoščila kar lep trening, ko je Tadeja sledeč ga tik za petami \”zakurila\” najinega vodiča in se je pognal med terasami (na stotine stopnic in strmin) tako, da sem komaj sopihal za njima.
Jutri pa če bo vreme dopuščalo pa še na druga riževa polja, nekam slabo kaže, zvečer pa z nočnim busom nazaj v Manilo.
Se javiva, lep pozdrav!

Banaue, 13. 12. 2008

Prava mora! Po včerajšnjem javljanju sva si hotela privoščit večerjo in ko sva dobila juho je moja draga (že močno prehlajena) stekla v sobo in pregorela. Prehlad se je močno razvil v njej in ji prinesel se vročino. čez kakšni dve uri pa se bruhanje! Jaz sem večerjo končal, Tadejino pa sta pojedla znanca Britanca, živeča v Novi Zelandiji (za pola cene). Ko sem se pridružil Tadeji v sobi pa je zvilo še mene in celo noč in cel današnji dan sva se kuhala in smrkala v sobi (spanje – manj kot 10 % časa). Zdajle pa sva se morala spakirat in nekaj malega pojest (stalno pa se tudi filava s tableti), saj najin avtobus odpelje ob 20.00. Če do Manile ne bova boljša bova pa se tam najela sobo v bližini letališča do 04.00 ko imava check in. Aha, pa se uspavalne tablete imava za na bus!

Prehlajen, vročičen pozdrav!

Za zaključek Kal, 16. 12. 2008

Vse se enkrat konca! Vsem vam se iskreno zahvaljujeva za spremljanje najinih prigod! Jutri zjutraj že v službo, za konec pa se dve, tri slikice! Pot domov je potekala BP po voznem redu, prespala sva v Munchnu pri Claudiji in Carlu, zjutraj pa domov.

Lep pozdrav in upam, da se bova prihodnje leto spet od kod javljala!

Vsakdo lahko pokliče za kakršnekoli informacije – Matjaž 031 326 720 ali matjaztomsic@yahoo.com

Avtor: Matjaž Tomšič

No, Penang, ki je poznan kar pri množici turistov, je posejan s številnimi hoteli višjih in visokih kategorij. S celino ga povezuje tretji najdaljši most po določenih kriterijih, poznan je tudi po gondoli, ki te zapelje na najvišji vrh otoka, kačji farmi, parku metuljev… Nama se je zdel zanimiv obisk obale opic, katera je dostopna le s čolnom ali pa peš skozi deževni pragozd. Ker sva »budget travelerja«, sva se odločila za malce bolj avanturistično obliko obiska obale in sva šla skozi deževni gozd. Odhodna vasica je slikovita ribiška s prekrasnimi čolni ob obali in velikansko stanovanjsko zgradbo, skozi katere okna so se sušila oblačila ribičev in ostalih članov družine. Odšla sva, začetek poti je bil prekrasen, zaradi lesenih mostov, ki so sekali zalive morja in tu in tam kakšnega bungalova ter velike nasedle stare ribiške ladje, ki še danes sameva. Tudi kasneje, v osrčju deževnega gozda, je bila pokrajina zanimiva; tu in tam sva morala pešačiti kar po morju, splašila sva nekaj velikanskih lizardov, dokler se ni nebo po kakšnih 40 minutah stemnilo in naenkrat razklalo. V Maleziji je že navada, da vsak dan dežuje približno 30 minut. No, slutila sva, da to ni tisti običajen dež, ki nas vsakodnevno spremlja na poti, saj je začelo je grmeti in bliskati, strele so začele s svojim divjim plesom, ostala sva sama, ukleščena v deževnem pragozdu sredi ničesar in kdo ve, kako daleč je plaža, domovanje opic. Bila sva prepričana, da je obala blizu in da se nazaj ne vrneva, saj zaradi nenadne stemnitve ne bi našla prave poti nazaj. Pot sva nadaljevala mokra in od dežja premražena, pa čeprav se to v tropih zdi nemogoče, kaplje so postajale čedalje debelejše in naliv iz časa v čas močnejši. Izkazalo se je, da bo neurje trajalo kar ves dan. Čez kakšnih 20 minut po razmočenih, neprehodnih in drsečih poteh sva prišla do obale, pred nama se je slikovito raztezal pogled nanjo, žal pa na njej ni bilo niti ene opice, le dve požgani hiši, v katerih prebiva čuvaj obale, ki pa ga takrat še ni bilo iz mesta nazaj. Odločila sva se, da ga prosiva za prenočitev, ko se vrne z mesta s svojim čolnom. Zvečer, ko se je neurje malce poleglo, se je možakar vrnil, z njegovim prihodom tudi opice na plažo, midva pa še vedno premražena in mokra. Skuhal nama je juho in čaj, ponudil brezplačno prenočišče in nekaj odej. Vsa srečna sva odšla spat, a zaspat nisva mogla, vse naju je začelo srbet od prašnih odej, ki jih možakar ni uporabljal vsaj 20 let, komarji se niso vdali in po hiši so razgrajale opice. Na obali in v hiši seveda ni bilo elektrike, da bi si kako pomagala. Celo noč je divjalo neurje, ampak vsaj jutro nas je prebudilo v svojem prekrasnem blišču in z odsevom v morju. Nenavadna jutranja tišina in moč sonca sta nama ponovno vlili moči in volje, le tu in tam se je igrala kakšna opica in spuščala svoje krike.

S Penanga sva se odpravila rajskim otočkom Perhentian islands naproti, ki je v bližini največjega muslimanskega mesta, v državi Kota Baru, kjer pa za čuda niti en dan ni deževalo. Prvi pogled z ladjice na turkizne barve morja, na s palmami in tropskim rastlinjem poraščen otok in pogled na zalivčke ter lepe peščene plaže je bil edinstven. Hkrati sva se zbala, da tukaj za vedno ostaneva. Prvi stik s toplim turkiznim morjem in plažo naju je obvezal preživetju medenih tednov ravno tukaj; tukaj kjer domujejo prekrasne korale, tukaj kjer želve valijo jajčeca, tukaj kjer večno hrepeniš po lepotah morskega življenja in tukaj kjer je najlepše domovanje naše oble. Otočje je v notranjosti poraslo z deževnim pragozdom, bananovci in papajevci in nudi življenje številnim raznolikim živalskim vrstam. Edina nevšečnost se nama je pripetila zadnjo nočitev, ko so naju v napol odprtem bungalovu ponoči prišle obiskat podgane, ki so v prijateljevem nahrbtniku zavohale hrano. Bile so velikanske, spet sva bila brez elektrike in le ugibala sva, kaj bi to naj bilo, dokler nisva prižgala sveče in začela preštevati velike družine podgan, ki so prijateljev nahrbtnik dodobra razcefrale. Nisva jih mogla odgnati, zato sva sklenila, da prespiva kar na plaži. Na poti do nje sva srečala še mačko z velikansko podgano v gobcu. Seveda nisva mogla zaspati na plaži, kajti povsod okoli plaže je mrgolelo teh mrcin! Spet sva ostala sama pod zvezdnatim nebom, midva v čolnu na obali in podgane okoli naju!

Nekaj dni sva preživela še v glavnem mestu, ki je v svetu prepoznavno po najvišji stolpnici na svetu – Petronas twin towers – in dirkah v formuli 1 ter tovarni avtomobilov domače znamke Proton. To pa še ni vse kar mesto ponuja, saj je poleg tega in še vsega ostalega prav zanimivo opazovati številne tukaj živeče narode, od Indijcev, Kitajcev… do Evropejcev, ki so se sem že pred stoletji začeli naseljevati. Žal turisti in popotniki poznamo zgolj celinski del Malezije, medtem ko je Malezijski Borneo še vedno skromno obiskan, a gotovo dosti bolj vreden obiska. Že samo doživetje srečanja z orangutani in plezanje na najvišjo goro v JV Aziji je tega dejanja vredno, da o številnih narodnih parkih, tradicionalnih plemenih in lovcih na glave ter največje rože Rafflesie premera do 5m sploh ne zgubljam besed. O avanturističnih potepanjih v Maleziji se obrnite na TA Viva na Slomškovem trgu, kjer vam bodo državo predstavili z besedo, sliko in kratkim video filmom.

Avtor Senad Osmanaj

Gorat sever je precej zanimivejši in na popotnika naredi večji vtis predvsem zaradi tukaj živečih plemen Karen, White Karen, Lisu, Lasu, Karenni, Akha itd. Plemena živeča na teh področjih so se sem preselila v glavnem iz sosednjih držav, največ iz Kitajske, kot begunci. Nekatera plemena se preseljujejo in iščejo nov življenjski prostor vsakih nekaj 10 let ko izčrpajo naravna bogastva nekega področja. Posledica tega je zmanjševanje divjega živalstva. Nekoč je bil sever Tajske prepoln opic, tigrov in drugih divjih živali. Danes jih lahko vidiš le s pomočjo sreče in naključja.

V goratem severu se nahaja kar nekaj zanimivih mestec med katerimi izstopata Pai in Mae Hong Son. Pai, po mojem mnenju najlepše mestece ali vasica na Tajskem, leži na precej raznolikem in hribovitem področju poraslem z deževnim pragozdom, kjer se nahajajo manjši kanjon, naravni vrelci, podzemne jame, slapovi, številne vasice plemen Karen, Lisu in Lazu. Najbolj odmevne aktivnosti, ki jih popotnik lahko izbere so nekajdnevni treking v deževni pragozd in obisk vasic okoliških plemen, rafting, gorsko kolesarjenje ali naganjanje z mopedi, učenje tajske kulinarike, sproščanje ob tajski masaži in najodmevnejša med tistimi, ki si ne zaslužijo prostora na tem planetu, to je uživanje drog. Zaradi takšnih in podobnih človeških duš hrepenečih po ne vem kakšnih nadnaravnih užitkih se podoba severa počasi spreminja na slabše. Tako lahko danes celo slepec opazi v prekrasnem mestecu Pai »nafiksane« in zadete popotnike, predvsem Angleže in Izraelce, ki s tetovažami po celem telesu poskrbijo še za ogaben a »atraktiven« izgled živega trupla.

Mae Hong Son, sicer ni tako atraktiven kot Pai, je pa zanimiv po plemenih Karenni, beguncih iz sosednjega Myanmara, ki so tukaj našli svoj mir in novi dom. Karenni so najbolj prepoznavni po ženskah z dolgimi vratovi kakor po čem drugem. Obroče okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh razlogov: kot zaščita pred tigrovim ugrizom, medsebojnem prepoznavanju in kot simbol lepote. Natikat si jih začnejo že kot 5-letne deklice, vsako leto vse več. Zadnjega si nataknejo pred poroko, tako da poročene ženske danes nosijo nekje med 22 in 27 obročev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Naj pojasnim, da ženske v resnici nimajo daljših vratov, kot si mi to predstavljamo, res pa je, da imajo dolge, kar je posledica prevelike teže na njihovih ključnicah in zaradi tega se jim nivo ključnice pomakne navzdol. V vasici se učijo 4 jezike, in sicer angleškega za komuniciranje s turisti, tajskega za sporazumevanje z lokalci, myanmarskega, od koder prihajajo, in karennskega kot jezik plemena. V vasici živita še dve vrsti plemen med njimi tudi ženske, prepoznavne po dolgih ušesih ali Red Karen. Vsa ta plemena imajo različna verovanja. V vsakem izmed plemen je moč najti budiste, kristjane in tiste, ki verujejo v duhove. Prav ste prebrali, tudi kristjane, ki so si postavili svojo cerkev z Jezusovo sliko. Cerkev je seveda iz bambusa, v njej pa ni ničesar, kar bi se svetilo. Budisti imajo svoj tempelj v hiši, tisti ki verujejo v duhove, pa imajo svoja oguljena drevesa na koncu vasi, kjer izvajajo razne ceremonije proti odganjanju zlih duhov.

Na severu živeča plemena se ponavadi navzven prepoznavajo po svojih oblačilih, govorijo svoj jezik in imajo svoje običaje. Ženske iz večine plemen se poročajo z moškimi iz istega plemena, kar pa ne velja za pleme Lisu. V Pai je prišel tudi eden naših, Slovenček iz Kranja, ki se je na prvi pogled zaljubil v eno izmed deklic Lisu. Poročila sta se. Pogoji poroke za pripadnike drugih skupin so jasni, plača se okoli 1000 do 2000 evrov, pri tem pa mora ženin ostati v vasi še vsaj 4 leta po poroki. Ali se je Slovenček iz Kranja res zaljubil na prvi pogled ali pa si je le prišel oprat svoje ime, je nebistveno vprašanje. Kakor koli že, želim mu prijetno bivanje v globoki džungli in neokrnjeni naravi, pa seveda tudi večne ljubezni. Da je to možno samo v plemenu Lisu, je tudi že poznano, saj so edini v tem delu Tajske, ki te vlečejo za rokav za dosego svojega prodajnega cilja ob prodajanju raznih ročno narejenih izdelkov.

Jug Tajske je za razliko od severa precej drugačen. Zaznamovan je s številnimi otočki in prepoznaven po prekrasnem podvodnem svetu. Za razliko od severa so cene tukaj očitno višje zaradi razvpitega turizma. Poleg razvpitih otokov kot so Phuket, Pai, Kho Samet itd. obstajajo še številni, ki niso podvrženi tako množičnemu turizmu. Med popotniškimi izstopajo v glavnem Kho Pha-ngan, Koh Samui in drugi. Nekako najzanimivejši po svoji raznolikosti je Kho Samui, ki je kar precej raznolik s številnimi slapovi, višinskimi točkami razgleda, raznolikimi trekingi, safariji, kokosovimi plantažami, številnimi budističnimi templji itd. Poleg tega pa lahko poleg razvpitih plaž najdeš številne takšne na katerih si sam svoj gospodar, le kakšen lizard zmoti tvoje lenarjenje. Koh Samui je torej na eni strani precej turističen, na drugi pa precej osamljen. Je skratka otok za vsak okus. Kho Pha-ngan je otok mladih, željnih Full moon partijev in je zgolj za nekaj kilometrov oddaljen od Koh Samui-ja. Tudi tukaj lahko miroljubni ljudje najdejo svoj kotiček miru vstran od vsega tega kaosa in oblizovanja z alkoholom.

Še nekaj besed o Tajski prestolnici Bangkok. Prvi vtisi ob vstopu v mesto, za tiste ki prihajajo prvič na Tajsko, so kar precej negativni, še posebej če z letališča proti mestu potuješ z vlakom. Vlak je nabito poln domačinov in zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju napol golih teles, ob progi so postavljene barake revnih meščanov, v zamazanih rekah perejo posodo, se tuširajo, potepuški psi nikoli ne zginejo s pogleda, če imaš nesrečo se še vlije z neba, itd. Ko stopiš na ulico ves izgubljen pod omenjenimi negativnimi vtisi in zagledaš pred seboj še ta kaos iz prometa in zavohaš dim avtomobilskih izpušnih cevi, bi se najraje vrnil od koder si prišel. No, z druge strani te spremljajo ves čas, kamor koli se obrneš, le nasmejani obrazi. Prvič v življenju (če še nisi nikdar potoval) srečaš mimoidočega monka, budističnega meniha v oranžnem pregrinjalu in obriti glavi, slučajno te voznik tuk tukija nagovori o prevozu do guest housa na Khao Sanu in ves srečen se potem nadaljnje pol ure v življenjski nevarnosti voziš v trikolesniku, spet prvič v življenju. Kako romantično!

Pa še nekaj česar zagotovo niste vedeli. Uradno ime mesta Bangkoka je najverjetneje eno najdaljših na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit.
In kaj boste rekli na to? Srečno pot v deželo smehljaja!

Avtor Senad Osmanaj

Pismo št. 1, 5. junij 2003 16:35
Ahoj,
No končno da nekaj napišem o Indiji Koromandiji. Da sem sploh prišel do mesta v katerem delam, imenovano Ahmedabad, sem potreboval cele 3 dni. Prvič sem moral prespat v Zurichu, kjer sem naslednje jutro imel let za Bombay kamor sem prispel šele pozno zvečer. V upanju da bom ujel zadnji vlak še isti večer sem se odpravil na železniško postajo, kjer sem vlak seveda zamudil za debelo uro in se pridružil množici spečih ljudi na tleh postaje. Ob 5.40 zjutraj sem se dokončno vkrcal na vlak in čez dobrih 9 ur prispel na cilj. Poklical sem odgovorno osebo za moje delo in se sprva odpravil do kolegice. Madonca kakšna luksuzna stanovanja imajo nekateri. Že ko smo se vkrcali v dvigalo nas je pričakal prvi sluga, potem pa še sluga v stanovanju. Sluge delajo za borih 22 USD na mesec. O stanovanju pa raje ne bom besed zgubljal, ker se mi je zazdelo da sem pravi revež v primerjavi z njimi. Enako se je kasneje dogajalo pri kolegu kjer sem prespal, sluga pa nama je skuhala super večerjo. Kasneje so prišli še njegovi kolegi in skupaj smo okinli nekaj rokovskih komadov na kitari. Dva tipa igrata celo v bandu.
V stanovanje sem se vselil šele danes. Imamo 4 sobe s po dvema ležiščema, pitno vodo, slugo in čuvaja hiše. Najemnina je kar visoka za indijske razmere in znese 2500 IR na mesec brez plačevanja elektrike (1 IR = 4,2 SIT). Moja mesečna plača bo znesla bruto 3000 IR, za obrok hrane s kruhom, solato, vodo in milk shaekom plačujem 72 IR. V stanovanju nas bo 8 praktikantov, zaenkrat pa smo tukaj iz Norveške, Bolgarije, Avstralije, Švice, Brazilije, Britanec pa jutri odhaja. Čez celo poletje pričakujejo Aiesecovci okoli 25 praktikantov.
Kar se tiče lepot mesta Ahmedabad se ne bi tukaj preveč ustavljal, mesto je med drugim grajeno brez zasnove in sploh ne veš po kateri ulici hodiš. Še domačini tega ne vedo. Najbolj je poznano po Mahmati Gandi, ki je izboril neodvisnost Indije. Je pa mesto drugače razdeljeno na vzhodni in zahodni del in ju loči ogromna zamazana reka. O prometu ravno tako ne bi želel zgubljat besed, o tem kaj več ko si nabavim pecikl. Prebivalcev je okoli 4 do 5 milijonov.
Vročina je eden večjih problemov v tem trenutku saj se gibljejo temperature okoli 45 stopinj, danes recimo 48. Bo pa čez dobra 2 tedna bistveno drugače saj se prične obdobje monsumov in vsi jih že nestrpno pričakujejo, kajti voda je biološka potreba vsakega zemljana, potreba za vzgojo kultur, poleg tega pa ima v Indiji voda še velik religijski pomen, predvsem nekatere reke kot so Ganga, Krishna, Brahmaputra, itd..
Delat pričnem šele jutri, tako da sem danes imel kar nekaj časa da se malo razgledam naokrog in na močnem soncu zapečem plešasto glavo.
Do naslednjič,

Pismo št. 2, 10. junij 2003 17:05
Alora,
Napočil je čas da se spet oglasim v živo iz Indije Koromandije. V tem zelo kratkem času se je marsikaj dogodilo. Pa gremo lepo po vrsti. V petek sem bil prvič v firmi in delam skupaj z mlado skupino na raznih projektih tako v mestu kot po vasicah. V soboto sem prvič obiskal vasico in to službeno, lepo prosim. Bil je to eden najlepših prizorov in doživetij iz vseh mojih potovanj, ti ljudje so fantastični, kar naenkrat se je zbrala množica okoli mene, same velike črne oči so jih bile, cel dan niso odmaknili pogleda z mene. Sprejeli so me kod še nihče doslej, mi nudili hrano in pijačo, razkazovali vasico in tempelj. Najlepši trenutek pa je bil takrat ko so vzeli bobne v roke in začeli udarjat po njih in se pozibavat v ritmih zvokov. Igrali so vaške pesmi in plesali vaške plese. Glede na to da sem v vasici kar se da užival v glavnem, sem se v tem čaru doživetij spozabil na visoke temperature in močno sonce, pa tudi ustekleničene vode mi je zmanjkalo, tako da sem v času kosila konzumiral kar vodo iz studenca. Drugače pa je vasica sama po sebi tista ta prava Indijska izpred nekaj 100 let, ženske so ovite v sarije različnih pisanih in živih barv in vsi skupaj živijo tradicionalno življenje. Otroci so po večini že vsi oženjeni, že pri 4 letih se starši odločijo za poroko svojih otrok. Oženjene punčke se prepoznajo po zapestnicah okoli noge. Seveda je življenje v mestih totalno nasprotno od vaškega. Vidi se da vaščani živijo ne stresno življenje in vsi so v glavnem veseli. Otroci so strpni in delovni, še dojenčki se ne jočejo.

Še isti večer, ko sem se vrnil nazaj domov v stanovanje in odšel spat me nenadoma ob 3.00 uri zjutraj prebudi dretje na ulicah. Pogledam skozi okno in vidim totalno nasprotje tistega kar sem doživljal v vasicah. Ljudje se mlatijo in lovijo po ulicah, vsi opremljeni s palicami. Vrnil sem se v realen svet. Naslednje jutro pa izvem, da so lopovi vdrli v neko stanovanje in skušali nekoga okrast. Seveda je policija naredila mir na ulici in prijela lopove. Sprva sem mislil da gre za nesporazume med brezdomci, ki jih je tukaj ogromno, sicer ne toliko kot v Bombayu. To noč sem spoznal kako solidarni in bratski so Indijci, medtem ko se pri nas nihče ne bi zmenil za sosedovo stanovanje je ulico in bližnjo okolico preplavila množica ljudi pripravljena na boj z vlomilci.

In ko se naslednje jutro po na pol neprespani noči prebudim, spoznam da imam vročino in bolečine v glavi. Šlo je za sončnico, ki me je spremljala cel dan s povišano temperaturo. V ponedeljek se odpovem službi kajti poleg sončnice sem dobil še drisko in do 13.00 ure sem kar 5 krat opravil potrebo. Obiskal sem zdravnika in ta me je »nafilal« s tabletami. V ponedeljek sem jih kar 11 pojedel, danes pa 10. Sicer se je stanje danes izboljšalo, drži me še samo driska pa še to moram preverit. V takšnih kriznih trenutkih si ne morete predstavljat koliko bi mi pomenil vsaj eden prostor v štirih stenah, kjer bi se lahko vsaj malce razhladil. Nemogoče, zunaj je 47 stopinj, ventilator pa razpihuje samo topel zrak. In koliko bi mi pomenil tuš s hladno ali vsaj normalno vodo iz pipe, nemogoče kajti voda iz tuša je tukaj vroča zaradi visokih temperatur. Takšne razmere te prisilijo v razmišljanje in spoznanje o tem koliko vrednot imamo Evropejci, ki jih ne znamo cenit. Edini način razhladitve je bil torej ta, da sem se predajal hladni vodi iz hladilnika, jogurtu in tuširanju z vročo vodo in kasneje sušenju telesa pod ventilatorjem. V teh treh dneh sem kar nekaj kg izgubil, kajti teka sploh nisem imel, bil sem večji del na dieti, tablete pa jem na prazen želodec. No ta glavne muke so za mano, upam de se ne bodo več ponovile, spet se privajam na visoke temperature in danes sem spet začel delat. Spet smo obiskali vasico, tokrat manjše naselje revnih v mestu zgolj za dobro uro. Vozili smo se kar v ambasadorju, belem udobnem vozilu z odprtimi okni.

Drugače pa naj še kaj zapišem o cenah; pregled pri zdravniku z 9 tabletami stane 20 IR, 2 litra vode 20 IR, pri »prascih« stane kg jabolk 100 IR, … (1 IR = 4,2 SIT).

Če je kdo med vami in si želi obiskat Indijo v poletnem času mu to odločitev z vsem svojim srcem in ljubeznijo ne priporočam, sicer pa se bodo temperature v času monsumov znižale in bo stanje bolj znosno, bodo pa zato poplave in redne padavine. Indijo obiščite med septembrom in februarjem ali marcem, takrat je življenje tukaj še najbolj znosno.

Pismo št. 3, 14. junij 2003 16:46
Alora,
Ničesar še nisem zapisal o tem kako izgledajo javni prevozi v Indiji. Začeli bomo kar v Bombayu kamor sem priletel iz Švice. Že na samem začetku so nas pričakali zamaskirani zdravniki z nagobčniki proti popularnem SARS-u, kajti Švica kot tudi Italija naša soseda so države v katerih je SARS prisoten. Nič nas niso posebej spraševali, zgolj to če imamo temperaturo ali oteženo dihanje. Podpisali smo še nek dokument in se odpravili na carino, kjer so nas pričakali oboroženi policisti, zgleda malce čudno ampak nič strašnega. No in potem si moraš na letališču kupit taxi karto ker je nočna tarifa taxija dvakrat dražja kot dnevna. Taxi je v večernih urah Bombaya edini možen prevoz z letališča. Mene je zapeljal na železniško postajo, kjer sem skušal ujet zadnji vlak za Ahmedabad. Na sami poti, ki traja kakšnih 30 do 40 minut doživljaš same pretrese, prvič ne moreš se izognit pogledom dobesedno na cesti spečim ljudem, drug ob drugem, družina ob družini, drugič promet ovirajo krave in preštevilčni udeleženci v cestnem prometu, tretjič ceste se dušijo v smogu plinov pomešanem z vonjavami indijske kulinarike in začimb. Bombay je mesto revežev na eni strani in mesto bogatašev na drugi. Bombay, mesto, ki ustvari letno več filmov kot sam Hollywood je ekonomska velesila Indije, ki se ukvarja s problemi prenaseljenosti zaradi omejene geografske lege vzdolž obale in kopenske ožine. Na postajo sem prispel ob približno 24.00 uri in zamudil zadnji vlak. Imel sem dovolj časa da si pravilno izberem najprimernejšo vozovnico, kajti v Indiji obstajajo številne razlike in pomembnosti v železniških vozovnicah. Razlikujejo se po razredih, po vrstah sedežev in ležišč, po vrsti vlakov, ali ima razred air con ali samo ventilator, pri vsem tem je pomembno da si ob nakupu narediš rezervacijo sedeža, kajti v nasprotnem lahko na vlaku samo stojiš (ordinary ticket, ki je najcenejša).

Prevoz z vlakom je dober uvod v spoznavanje Indije, kar nekaj ljudi sem tako spoznal, pokrajine in običaje. Sprva sem bil kar precej šokiran saj si niti približno nisem predstavljal da se vlak lahko tako napolni, zdaj vem kakšen je resničen položaj sardelic v konzervi. Ljudje, ki vstopajo na vlak kasneje na vmesnih postajah, se dobesedno borijo za vsak delček prostora v vagonu pri tem pa komaj vstopajo v vlak. Pot nadaljujemo tako da potniki visijo z vlaka, pri tem pa slišiš kako nemočni, predvsem otroci, zaradi prenapolnjenosti jočejo, saj se ne morejo niti za malenkost premaknit. Sam sem sedel odzgoraj na tri četrt zvit zaradi malega prostora (to je tam kjer pri nas dajemo prtljago). Poleg mene sta bila še dva, čeprav sem imel rezervirano celo posteljo, a čez dan postelj ni (preplačal sem 300 rupij, sama karta pa je stala 100 rupij brez postelje). Pri tem pa moj sopotnik ne prestanoma kar premika moje noge sem ter tja. Na postajah vstopajo in izstopajo prodajalci hrane, vode in ostalega, pri tem se derejo kot zverine da bi čim več prodali. Prevozom z vlakom se ne moreš kar tako izognit v tej deželi, saj so v večini primerov udobnejši kot avtobusi pa še cenejši povrhu vsega, poleg tega pa imajo dobro razvito omrežje.

Preidimo na ceste. Ceste so ponavadi tri pasovne v mestih, po njih pa se lahko vozijo vsi ki se lahko premikajo to je rikše, avti, motorji, vespe, avtobusi, traktorji, krave, kamele z vprego, peciklisti, psi, pešci, biki, itd. Čeprav so ceste enosmerne se jih vedno eno par najde ki vozijo v nasprotno smer. Ti »kontraši« so najhujši ponoči, ko se vozijo brez luči. Najhuje je ko hočeš prečkat cesto pa se ti en motorist tak nedovoljeno nasproti pripelje. Hupa je osnovni instrument s katerim krmarijo in brez tega prevoz ne funkcionira. Tukaj ni nobene discipline kot recimo obvezno prižgane luči ponoči, obvezno biti pripasan, smerokazi, ogledala, brezhibno vozilo, itd., edino pravilo je hupa, potrobiš vedno takrat ko nekoga prehitevaš in mu skušaš povedat naj se umakne drugače bo popravljal zvito pločevino. Vsi vozijo na centimetre tudi varnostne razdalje so centimetrske. Le s težavo sem se privadil na ta cestni kaos. Za pešce je tukaj še ena ovira in to je pesek katerega je ogromno v mestu zaradi bližnje puščave. Mesto je včasih tak zapeščeno da sploh sonca ne vidiš, dosti ga je v zraku in takoj postaneš peščen. Danes je recimo motorist kar tako malo za šalo zbil peško, starejšo Indijko, ker se mu ni umaknila (pa še potrobil ji je naj se umakne – ni se zmenila na njegove signale – tako nekako si to razlaga motorist). Včeraj nas je celo policija ustavila ker se nas je 5 vozilo v rikši, dovoljeno pa je samo 4. Medtem ko je šofer razpravljal s policajem se je mimo odpeljalo vsaj 5 rikš z več kot 7 potniki. In ko je končno plačal kazen se je lahko usedel nazaj v rikšo in z enakim številom potnikov nadaljeval vožnjo. Neverjetni so! Ali pa recimo ta; na motorju se kar trije vozimo brez čelad in to na centimetrske razdalje z ostalimi udeleženci v prometu. Moje življenje v tem primeru zavisi od motorista, njegovo pa od volje boga Šive, boga uničenja. V krožna križišča vstopa istočasno tudi do 12 vozil. Na delovno mesto se vozim z rikšo skupaj s sodelavko (cena 30 rupij), nazaj pa najraje z avtobusom (4,50 rupij), ki pa nima rednega časa vožnje, pride ko pride. Pri avtobusih številke linij niso označene v latinici in potem ne veš kateri avtobus je pravi in v katero smer vozi.

Pa naj bo to dovolj za danes. Tudi zdravje mi spet služi, poleg tega pa so še temperature nekoliko padle in na jugu je že začelo deževat. Medtem ko se monsum počasi bliža severu se mi severnjaki še vedno borimo proti visokim temperaturam, južnjaki pa čofotajo v poplavljenih ulicah. A po vsakem dežju posije sonce, pa tudi obratno.

Pismo št. 4, 4. julij 2003 15:19
Alora,
Po dolgem času vam spet serviram z nekaj dogodki in doživljaji iz te mistične dežele. Tokrat pričenjamo z življenjem v mestu. Ahmedabad kot mesto je zelo raztegnjeno in ničesar ne moreš obiskat peš, zato so tukaj rikše in avtobusi. Taxijev v mestu ni. Če se že odločiš da se podaš na pot peš, potem se srečaš s številnimi ovirami na poti kot so pregost promet in nekultura voznikov, velike razdalje, krave na/ ob cesti in njihovi iztrebki, pesek na cesti iz bližnje puščave, peš poti v mestu ne obstajajo. Sam promet v mestu je zelo nevaren za pešce in nikdar točno ne veš ali ne moreš predvidet kdaj te bo kdo povozil ali se zaletel v tebe. Avtomobilov sicer ni dosti, so pa zato rikše tiste ki so najbolj nevarne, rikša je skoraj tako velika kot avto poleg tega pa jih vozniki naganjajo do konca. Včeraj nas je recimo avto oplazil medtem ko smo se vozili v rikši. Zanimivo je bilo predvsem to, da se nihče ni razburjal kljub zviti pločevini kaj šele da bi se voznika zaustavila, izmenjala kupone, police, klofute – španska vas.

Ahmedabad slovi in je poznan kot mesto v katerem je prebival Mathmata Gandi, človek ki je Indijo popeljal v neodvisnost in samostojno državo, prej je bila Indija britanska kolonija. Zaradi Angležev se Indijci še danes vozijo po levi, poleg tega pa kar precej dobro govorijo Angleško v primerjavi z ostalimi azijskimi državami. Mathmata je bil precej veren človek, človek z velikim srcem zato ga Indijci na veliko obožujejo, čeprav je že pokojni. V mestu ob reki je lociran Gandijev ašram, v katerem je opisan potek njegovega življenja in vsa njegova dejanja.

Poleg Gandija slovi mesto še po nekajdnevnem festivalu zmajev v začetku leta, ko mesto obiščejo ljubitelji zmajev iz vseh koncev Indije in drugih držav ob tem pa spuščajo svoje umetnine visoko v zrak. V Indiji je mesto najbolj prepoznavno po tekstilni industriji, poimenovali so ga kar azijski Manchaster.

Gremo nazaj v realnost, če položim roko na srce potem lahko mirno rečem da nisem ravno oboževatelj tega mesta, ki je razmetano in ne plansko urejeno poleg tega pa je najbolj onesnaženo v celi Indiji. V njem se sila težko orientiraš, karta mesta z vsemi ulicami sploh ne obstaja, ker jih preveč in ker so grajene tako kot se je komu zdelo primerno. Sicer se v mestu da videt marsikaj zanimivega in lepega za oko, predvsem v starem delu mesta, ki je označeno z 12 vhodi in ima več kot 6000 pool-ov. Pool je ulica obdana z hišami z obeh strani, hiše se držijo ena ob drugi, nad vhodom v pool je soba z oknom in napolnjena z bogastvom. V njih so prebivali stražarji ulice – poola v starih časih, poleg tega pa je pred vsakim vhodom v pool tabla na kateri so napovedani dogodki v bližnji prihodnosti. V mestu so številne mošeje, iz peščenih kamnov, grajene po mešanici muslimanske in jainske kulture, prepoznavne po posebej izklesanih kamnih – prava umetnost.

Kar se tiče temperatur in vremenskih razmer je vreme spet poletno. Ozračje se je sicer ohladilo a temperature še vedno dosegajo do 39 stopinj, dežja pa je bore malo, od 860 mm povprečnih količin padavin za to obdobje leta so jih zabeležili nekaj manj kot 200, pa tudi pravih poplav še ni bilo in bliskovitega grmenja.

1. julija bo v starem delu mesta vsakoletni festival, Rath yatra, posvečen bogu Krišni, ki ima v Indiji mislim da celo največ oboževateljev. Na festival bo prišla kolonija 16 slonov z več kot 300 guruji iz cele Indije, ki romajo iz kraja v kraj. Slabost festivala je da poteka vsako leto na istem mestu, to je večji del v muslimanskih naseljih. Zaradi številnih religijskih nestrpij, je nekaj dni pred festivalom že kar nekaj bomb eksplodiralo v starem predelu mesta. Za red in mir na festivalu bo skrbelo več kot 10000 policistov. Ahmedabad je drugače kar precej kulturno nestrpno mesto (negativen odnos do drugih kultur), muslimani in hindujci se neprestano bojujejo med seboj. Tukaj so bili že številni izgredi, najodmevnejši je tisti iz lanskega leta ko so muslimani zaustavili vlak in celega zažgali skupaj vred s potniki. Mene vedno zamenjujejo z Američanom ali Britancem. Vedno kadar grem mimo nekaj oseb se derejo za mano Amerika. Sicer ne vem ali mislijo kaj pozitivnega ali negativnega o Ameriki in zaradi Američanov posredno o meni. Vem pa zagotovo da jih imam že poln kufer in da me roka vse bolj in bolj srbi. Enkrat bom enega zagotovo mahnil po ličnici.

Indijci so sicer kar precej človeški, strpni, razumljivi, dobrosrčni, gostoljubni in podobno a hkrati so precej utrujajoči za turiste. Neprestano te nadlegujejo z vedno istimi vprašanji: HU A JU, VAT IS JOU NEM, VAT IS JOU KANTRI, VAT IS JOU FADER NEM, itd. in to je vse od Angleščine, ki jo večina prebivalcev mesta razume in govori. Da pa je slika bolj popolna poskrbijo z glasnim pozdravljanjem in drenjem HALLOOOOOOOOOO, prisilnim rokovanjem, prisilnim klepetanjem in še čem. Moja meja tolerance se zato počasi bliža limitu in vse bolj in bolj izgubljam svojo razumnost in strpnost do njih. Najbolj me ubija v pojem ko vsi nemo bulijo v mene ali pa ko se derejo iz peciklov medtem ko se mimo peljejo, ali pa reveži ko se prilepijo na tebe (2 povprečno v dnevu), najbolj pa to ko mislijo da sem Amerika. Včasih človek sploh ne ve kaj je prav in kako bi naj reagiral, da bi bili vsi zadovoljni. Slika na podeželju je vsekakor drugačna od prikazane v mojem mailu, vendar pa jaz živim v mestu, mar ne?

Pismo št. 5, 10. julij 2003 17:32
Pozdravljeni,
festival, Rath yatra, v božjem imenu, imenu Krišne smo preživeli in doživeli. Festival se odvija enkrat na leto v dveh indijskih mestih t.j. Ahmedabad in še eno drugo mesto v Gujarati državi. Poteka po poti, na kateri so romali Krišna, njegov brat in sestra. Festival se odvija več kot sto let in vsako leto ga obiščejo množice Indijcev. Večji del festivala se odvija v starem delu mesta, predvsem v današnjih muslimanskih predelih zaradi česar je za red in mir skrbela več kot 10.000 glava množica policistov. Festival se prične ob 4.00 uri zjutraj in konča ob 8.00 zvečer. V tem času se prehodi Krišnova pot. Na čelu parade so guruji iz cele Indije, okrog 300 njih se je zbralo, sledilo je 16 slonov okrašenih v različnih pregrinjalih in barvah, za njimi skoraj 2 urna parada tovornjakov prav tako okrašenih v vse mogoče religijske simbole in barve s slikami Krišne in podobnim, za tovornjakarji so prišle na vrsto kamele z vozovi, za kamelami umetniki in za njimi okrašene prispodobe Krišne, njegovega brata in sestre.

Bilo nas je 5; 5 turistov, ki smo na srečo lahko opazovali zaključek festivala iz strehe hiše ene družine. Preden smo se povzpeli na streho smo festival opazovali s prvega nadstropja in večkrat oz. vsakokrat bili tarča napadov agresivnih nastopajočih Indijcev. Osnova festivala temelji na obdarovanju ljudi z bonboni, paradižniki, slivami, kumaricami, kokosovimi orehi ipd. katere mečejo nastopajoči iz tovornjakov, vpreg in podobno. Nekateri nastopajoči (ne vsi) so nas dobesedno zasuli (beri bombardirali) z vsemi temi darovi in ni ravno najbolj prijetno če ti kdo z vso silo vrže paradižnik, bombon, kumarico v glavo. Mene sicer niso zadeli v glavo so pa ostale. Na festivalu se večkrat pojavijo celo najeti razgrajači, ki poskrbijo za nered med muslimani in Indijci. Še danes ne vem kakšno vezo imajo ti ljudje z religijskim festivalom.

Zaradi razgretosti nekaterih nastopajočih nas je celo policija popisala in zahtevala da opazujemo festival iz ozadja in na ta način prikrijemo našo očitno prisotnost iz varnostnih razlogov. Nekateri Indijci niso ravno gostoljubni do turistov na religijskih festivalih in brez težav bi lahko kdo v nas vrgel steklenico z eksplozivom, vsaj tak so nam policisti rekli. Kakor koli že, festival je za nami, minil je brez večjih incidentov (samo 2 mrtva) in nepotrebnega prerivanja. Bil je precej zanimiv in posebej barvit.

Zdaj pa se vrnimo spet na ulice mesta. Mesto je kot že rečeno precej zamazano, odpadki ležijo po ulicah, cestah in podobno, celo krave se z njimi prehranjujejo. Večina krav je brez lastnika zato jih nihče ne hrani s travo. Krave so se prisiljene prehranjevat z odpadki ležečimi na cestah. Da pa mesto le ne bi izgledalo tako zamazano poskrbijo lastniki domov in zjutraj vsaki tretji ali četrti dan, pač po potrebi, z bambusovimi grabljami pometejo odpadke na cesti na kup in zažgejo. Precej enostaven način reševanja problemov z odpadki a hkrati okolju ne primeren. Mogoče se kateremu od mariborskih svetnikov porodi podobna ideja in reši smradno trpljenje prebivalcev Pobrežja. Ravno danes se mi je zgodilo da me je krava nasadila in to brez razloga. Mirno in pristojno sem korakal mimo nje kot ponavadi mimo vsake krave na cesti, ko se je nenadoma obrnila za mano in me z glavo nasadila v rit. Še sreča da je bila mlada krava brez velikih rogov. Srečanje s kravo sem odnesel nepoškodovan.

Hrana v Indijskih restavracijah je ponavadi cenejša kot v trgovini, zato ni dvomov o tem da se redno prehranjujem v izbrani restavraciji, ki nudi južno indijsko, Punjabi, kitajsko in kontinentalno hrano. Najdražji obrok hrane v moji restavraciji stane okroglih 40 rupij kar je pomnoženo s 4,2 natanko 168 sit, medtem ko stane povprečen obrok 30 rupij. Včeraj sem za razliko zamenjal restavracijo in obiskal eno kar precej nobl restavracijo RED CHILLI na terasi s pogledom na mesto. Cene so se v povprečju vrtele okoli 70 rupij, s to razliko da so natakarji skakali okoli mene kot ponoreli.

Danes na poti v službo so študentje zaprli najbolj prometen most v mestu, ki povezuje vzhodni del mesta z zahodnim. Povod za stavko je bil dražji vpis v šole. Vpisnina se je podražila za 2.000 rupij kar je skoraj 10.000 sit, verjetno pa to ni edini razlog. Ko so jih policisti že imeli poln kufer se je igra pričela. Z pendreki (beri lesenimi palicami) so jih začeli mlatit dokler se množica ni prisilno razšla. Ker sem bil tudi sam v množici (drugače ne bi prišel v službo) in hkrati zaradi študentske solidarnosti in sočustvovanja z njimi sem bil deležen procesa, kar pomeni da sem po dolgem času spet izprobal eksplozivnost visokega starta na dolge proge. Odnesel sem jo brez prask pa tudi v službo sem prišel ob pravem času.

Naslednjič napišem kaj več o mojem delu, indijski korupciji v državnih službah, popularnem Soltiare na računalniku in ‘bomo že’ načinu dela.

Pismo št. 6, 27. julij 2003 10:17
Alora,
Kot rečeno danes nekaj več o delovnih navadah Indijcev in ne racionalizaciji zaposlenih ter o mojem delu, na koncu pa postrežem še z nekaj statističnimi podatki o sami Indiji, ženskah, otrocih, kritiki kapitalizma itd..

Zaposlen sem v ISCE (Indian Society for Community Education), kjer delam na projektu Rural development in agriculture. Za kaj sploh gre; v svojem delu sem dolžan raziskat ekonomsko najracionalnejše kmetijske pridelke (mango, paradižnik, bajri, soja, čičerka, …) katere bodo kmetje v prihodnosti sejali na osnovi združevanja delovne sile in pridelovalnih polj ter opreme. Hkrati bom poskrbel za to da bodo dobili državne subvencije, ugodna bančna posojila in ustrezno zavarovali pridelke ter jih prodali izvozniku ali predelovalcu v tovarno. Cilja sta dva; kmet postane finančno samostojnejši in neodvisen hkrati pa pridobi na času katerega lahko vloži v razvoj samega sebe na osnovi programov, ki jih ISCE ponuja. Najbolj relevantni podatki ki pridejo v poštev so stroški dela, subvencija države, prodajna cena, povpraševanje, število produktov na hektar, … da sem dobil vse te podatke sem moral obiskat kar nekaj institucij obenem pa preučit njihov bančni sistem in sistem delovanja zavarovalnic ter dolgo verigo vpletenih v prodajo od kmeta pa do kupca, ki so v Indiji popolnoma drugačni od naših. Med drugim sem obiskal narodno banko Indije, Nabarad – National Bank for Rural and Agricultural Development, General Insurance Company, Ministrstvo za kmetijstvo, itd. Skratka več kot preveč institucij in na osnovi vseh teh obiskov lahko zapišem nekaj skupnosti ki jih državne ustanove imajo.

Prva opazka; skoraj nihče ne uporablja računalnikov česar posledica je kup zaprašenih knjig in dokumentov na preobteženih policah. Tisti, ki pa računalnik že uporabljajo so modro ugotovili da je ta stvarca lahko tudi precej zabavna. Danes ga večina uporablja za igranje popularne igre s kartami – Soltiare.
Druga opazka; Število zaposlenih je preveliko čigar posledica je da nihče nič ne dela ker se vedno izgovarjajo na druge, pošiljajo te iz enega oddelka v drugega, iz drugega v drugo ustanovo itd. V trgovinah so recimo posebej zaposleni delavci samo zato da ti pakirajo nakup v nosilne vrečke in zato da hodijo ob tebi če bi jih morda želel kaj vprašat, nekatere trgovine imajo še varnostnika da ti odpira vhodna vrata namesto avtomata. Zaradi poceni delovne sile imajo vsi zaposleni v državnih firmah najete gospodinje, ki delajo po njihovih domovih. Naš dom obiščejo tri ženske vsako jutro za eno uro in pospravijo celo stanovanje, obrišejo tla, umijejo kopalnico in posodo ter perilo za 20 USD na mesec.
Tretja opazka; državna služba je najbolje plačana vendar pa zelo težko prideš do nje. Korupcija v Indiji je zato na najvišjem nivoju. Zgolj denar za podkupnino (40.000 IR – skoraj 200.000 SIT) je premalo. Preden se uresničijo sanje številnih, je pred njimi dolga vrsta tistih ki so birokrate – pisarniške molje že podmazali. V Indiji je 93% samozaposlenih.
Četrta opazka: sestankov ni treba predhodno napovedat. Ko se ti da, enostavno greš v pisarno želene ustanove in sogovornik te z obema rokama sprejme. Poleg tega pa si za tebe vedno vzame čas, celo preveč časa, ker pač nima kaj za delat. Običajno se po koncu formalnosti ob skodelici čaja pomenimo malo o hrvaškem in slovenskem nogometu, jugoslovanskih košarkarjih in o tem kakšno vlogo je imela Slovenija v Jugoslaviji. Najlepši del sestankov so klimatizirani prostori, čeprav so temperature v tem obdobju okoli 30 stopinj.
Peta opazka; vsi zaposleni zijajo v mene, verjetno ker sem bel ali pa zato ker nosim kratke hlače in majico medtem ko so vsi Indijci vedno oblečeni strogo v dolge hlače in srajco tudi ko so temperature 48 stopinj. Zgolj zjutraj do 8.00 ure jih lahko vidiš v kratkih hlačah in športnih copatih ko se vračajo iz joginga iz parka. Ali pa zato ker mislijo da sem Američan. Američani so pri Indijcih zelo priljubljeni kajti številni Indijci delajo v ZDA in na tak način vzdržujejo svoje doma. Celo Jeremy iz Kalifornije je izjavil da je Indija edina država v kateri se mu ni treba sramovat da je Američan, celo nasprotno danes z vsem veseljem pove vsakemu da je od tam od koder Coca Cola prihaja.
Šesta opazka; s sodelavci se sploh ni mogoče razumet če z vsakim od njih pred začetkom dela ne spregovoriš o prejšnjem dnevu vsaj za 10 minut. Bog ne daj da bi prišel v pisarno se usedel za računalnik in začel z opravili. Potem je tukaj še vsakodnevni čaj in dnevno prebiranje časopisa. Nikoli se nobenemu ne mudi in za vse imajo čas, za klepet pa čas sploh ni vprašljiv. Na osnovi raziskave, ki jo je opravila SEWA banka; kaj zaposleni v firmah najbolj pogrešajo je bil rezultat premalo klepetanja s sodelavci, čeprav mi niti malo ni jasno kako je to mogoče če pa celi dan samo ‘lapajo.’
Sedma opazka; z delom vedno odlašajo na naslednjič ali pa na nikolovo in organizacija dela je na najnižjem nivoju. Urnikov se nikoli nihče ne drži ker se vsakodnevno spreminjajo. Najbolj presenetljivo pa je to da vse firme pozitivno poslujejo čeprav nihče nič ne dela. Razlog temu je velik market s številnimi potrošniki in nemočna konkurenca. Zakaj bi si belili glave z racionalizacijo proizvodnje in učinkovitostjo posameznega zaposlenega če pa to ni potrebno. Uspeh praktikanta ki skuša reorganizirat delovne navade je vnaprej obsojen na propad in praktikant v tem primeru je bolj učinkovit če nič ne dela in se namesto dela pogovarja s sodelavci. V ISCE je Mancy zaposlena samo za to da služi kot nekakšen link med zaposlenimi. Enkrat na dva meseca organizira kakšen seminar preostali čas pa porabi za telefonske razgovore pošiljanje sms-ov in klepet z zaposlenimi in ostale malenkosti.

Edina stvar ki me skrbi je ta da mi ugaja tak način dela, ne samo meni ampak vsem praktikantom zaposlenih po različnih firmah. Nikoli in nikdar ti šef ali kdo drug ne bo rekel da nič ne delaš in da moraš nekaj naredit čeprav resnično nič ne delaš. Nikoli te nihče ne bo silil v delo ali se pritoževal nad tabo ker bereš časopis v delovnem času. Nikoli se nihče ne sekira, si ne beli glave, nerga, je živčen, se pritožuje, itd. Vsi so srečni in vzdušje je prekrasno, vse je enostavno in počasno, najbolj presenetljivo kot že rečeno pa so pozitivni prodajni rezultati. Predhodne raziskave tržišča so tukaj nepotrebne. Cilje si zastavljajo kar tako na slepo, recimo v naslednjem letu bomo prodali 10.000 produktov, čeprav še sami ne vedo ali je to previsoka ali prenizka številka. To se dogaja tudi v bankah in podobnih ustanovah ne samo v podjetjih. Na kratko rečeno v službo hodijo zato da rešujejo brezposelnost in da hkrati še nekaj zaslužijo za preživetje. To so ugotovitve vseh nas praktikantov. Sicer pa je moje delo precej obsežno za bora dva meseca in si več ali manj ne morem privoščit indijskega načina dela. Po eni strani je to dobro kajti v tem primeru si ne bom nesel dela domov v Slovenijo, po drugi strani pa zamujam indijsko ležernost in spoznavanje delovanja njihove enostavnosti brez razmišljanja na posledice.

Še nekaj najnovejših statističnih podatkov iz leta 2001. Po številu prebivalcev, 1.027.015.247 je Indija druga najbolj poseljena država na svetu takoj za Kitajsko in kot kaže bo čez nekaj let Indija najbolj poseljena država glede na to da so kitajske oblasti omejile rojstvo zgolj na dva otroka in da število prebivalcev Indije narašča v povprečju zadnjih deset let za 21,34%. Ti statistični podatki ne vsebujejo podatkov o prebivalstvu v okupiranih področjih v Kašmiru in Jammu s strani Pakistana in Kitajske in v potresnih območjih zaradi nedostopnosti do terena. V Indiji je pismenih 65% prebivalstva od tega 75.85% moških in 54.16% žensk. Od neodvisnosti Indije v letu 1947 pa do danes se je število prebivalstva povečalo za približno tri krat.
70 novorojenih otrok od 1000 umre v prvem letu starosti. 53% otrok starih do 5 let je podhranjenih. 27% vseh žensk med 15 in 19 leti je že poročenih. V prvem mailu sem zapisal da se ženske poročijo že s 4 leti. Dve ženski izmed petih se lahko odločijo kako porabit prislužen denar. Ena petina žensk nima pravice odločanja o svoji zdravstveni higieni. 46,3% žensk starosti 15 do 4 let trpi za anemijo.

In mi razviti Evropejci se pritožujemo nad našim življenjem in pravicami in ne vem še nad vsem čem. Sploh ne vem od kod si jemljemo vse te pravice. Postali smo sužnji kapitalizma z nevidnimi lisicami na rokah. Seveda je povsem razumljivo da je potrebno ves naš razkoš vzdrževat in plačevat in ker ga je v celoti gledano preveč se naša nezmožnost vzdrževanja vsega luksuza odraža skozi godrnjanja, pritoževanja,… pa bog ne daj da bi kdo preživel en dan brez mobilnega telefona (življenje zastavi na kocko) ali pa odšel čez dravski most peš ali pa preživel večer brez televizije ali pa zavrnil željo otroka po nakupu, kaj šele dvignil roko nad njega, ali pa kupil modro mašno namesto rdeče, itd.. kaj bi se šele zgodilo da bi se tem in podobnim situacijam skušal za vedno izognit – verjetno bi Amerika bankrotirala!

Raje bom nehal s pisanjem. Pa brez zamere

Senad, dolar na dveh nogah je moje ime v Indiji

Pismo št. 7, 11. avgust 2003 15:30
Alora,
Še zadnje javljanje iz Indije Koromandije. Moje delo se je končalo in postal sem ponovno svoboden kot ptica, ptica s krili da lahko svobodno odletim kamorkoli mi je volja.

Delo in praksa sta se neverjetno hitro končala in še vedno ne vem da se avantura prava šele pričenja. Kot sem v prejšnjih mailih že omenil način dela v Indiji, ki ne temelji oz. ne poudarja denarja kot glavni motiv ampak postavlja v ospredje človeški faktor in njegov odnos, se je to še enkrat potrdilo na moj zadnji delovni dan s sodelavci. Vsi zaposleni so mi pripravili prijetno presenečenje ob skodelici posebnega lassija, tudi uradni govor ni manjkal, poleg tega pa so mi še marsikaj zanimivega poklonili v spomin. Štorija je enaka s praktikanti, približno 16 nas je trenutno v Indiji medtem ko so jo predčasno, zaradi problemov samim s seboj zapustili praktikant iz Grčije, Španije in Filipinka iz ZDA. Narodnost je precej obarvana in praktikanti prihajajo iz Brazilije, Mehike, Avstralije, sLOVEnije, Poljske, Bolgarije, Švice, Italije, Češke, Slovaške, Nemčije, Avstrije, Švedske, itd.

Naj na kratko napišem okviren plan nadaljevanja moje poti potem pa zapišem še nekaj enostavnih receptov. Iz Ahmedabada ga mahnem direktno v državo Radjastan, kjer obiščem Udaipur in Jaipur poznan kot pink city ali mesto vetrov po vetrovni palači. Iz Jaipurja se potem pomaknem na sever Indije v državi Himacal Pradesh, kjer na kratko obiščem Shimlo in potem Kullu valley, kjer nameravam 7 dnevni treking iz Kullu v Manali čez tri doline v sami Himalaji. Tukaj živi ogromno Tibetancev in ni slučajnost ali naključje da grem zaradi tega v Himalajo. Od tam se odselim v državo Uthar Pradesh v Haridwar, sveto mesto na sveti reki Ganges in bližnji Risikhes na učne ure joge. Zadnji del bo najverjetneje ostal rezerviran za Varanasi ali Mathuro in Agro. Obe mesti sta sveti, Varanasi je mesto boga Shive in kraj kjer žgejo mrtve Indijce in potem odvržejo v sveto reko Ganges. To je mesto kjer vsak Indijec želi umreti; Indijci verujejo da s tem prekinejo tokokrog ponovnega rojstva. Mathura je rojstno mesto Krišne, Hare Krišne. Zadnji del je rezerviran za Delhi če hočem nazaj domov in če bo SWISS letalska družba takrat še vedno obstojala.

Zadnji vikend v Ahmedabadu sem preživel v jain templju skupaj z monki in sadhuji. Malo sem se spoznaval z njihovo religijo in načinom življenja. Morda nekaj zanimivosti nam povsem nejasnih; smo pač malo preveč v vase zagledani:
- najmanj enkrat na leto si moški izpulijo vse lase in brado
- po 6.00 uri ne jedo hrane ker sončna svetloba z UV žarki ni več tako močna da bi uničila vse bakterije
- oblečeni so vsi v belo in dajo vse na čistočo, celo preden se usedejo na tla si z metlico očistijo pod in na očiščeno mesto postavijo belo brisačo
- odrekajo se materializmu kar pomeni da jim ni tuje hodit naokoli brez oblačil
- je edina religija, ki sem jo spoznal, ki te nagradi za součestvovanje na pridigah. Podarijo ti kovanec za 1 rupijo in brezplačno kosilo
- poznajo 24 bogov in vsi so spoštovani enakovredno
- je poleg hinduizma edina starodavna, antična religija v Indiji
- Jain templji so arhitekturno izpopolnjeni v vseh detajlih, notranjost diši po češnjevem lesu
- itd.

Tukaj imate zapisanih nekaj zelo enostavnih in precej okusnih receptov:

SLADKI JOGURT:
V navaden jogurt dodaš 3 žlice sladkorja, premešaš in poješ.

SLADKI LASSI:
Lassi se lahko je ali pije odvisno kako ga zgostite. Zmešaš vodo in jogurt v razmerju 1 : 3 dodaš sladkor po okusu in poješ ali spiješ. Za obogatitev recepta lahko dodaš še na drobne koščke nasekljano pistacijo, suho sadje, lešnike, poper, itd. Da je okus še boljši lahko dolijete sladki sadni sirup ali pa na mesto vode zmešate sladko smetano. Ne se bat popra, naredi izvrstno mešanico okusa.

SLANI LASSI:
Zmešaš jogurt in vodo kot pri sladkem lassiju in dodaš sol ter poper. Dodatno se dodajo še kakšne začimbe, recimo petršilj.

JAIN PIZZA:
Pripraviš testo za pizzo, ga premažeš s kečapom in daš pečt. Ko je testo s kečapom pečeno dodaš nasekljano čebulo in papriko in čez naribaš zelo mehki sir za debelino treh prstov. Velikost pizze je kot podstavek za skodelico kave. Zelo okusno.

ČEBULINA SOLATA:
Narežes čebulo na kolobarje, limono prerežeš na pol in iztisneš sok po čebuli.

INDIJSKI ČAJ:
v lonec zliješ deciliter vode, deciliter mleka, sladkor in četrt žličke čaj masale (dobi se v trgovinah z orientalskimi začimbami) tako da mešanica dobi rjavo barvo. Ko čaj zavre precediš in spiješ.

To bi bilo zaenkrat vse. Če se vam sline cedijo potem je najenostavneje da pridete kar v Indijo. Lahko pa ostanete seveda tudi doma kot ponavadi.

Se slišimo ko pridem domov, takrat pošljem še zadnji mail z opisom dogodivščin z mojih potovanj.

Avtor Senad Osmanaj

Številni rečni kanali po katerih se je tedaj odvijal glavni promet v mestu so postali pretesni, zato so jih začeli zakopavat in graditi ceste, da bi ublažili potrebe vse bolj naraščajočega moto-riziranega prometa, a to jim žal ni uspelo. Danes je zaradi tega podoba mesta meglena, cestna policija in nekateri prebivalci zaradi slabega zraka v mestu nosijo naustnike, medtem ko se Tajci veselo in energično s svojimi motoriziranimi tricikli tuk tukiji prebijajo skozi dolge kolone vozil in prometne zamaške.

Seveda Bangkok ni le megleno mesto, kot rečeno, je poznan in slovi kot mesto angelov, hkrati pa je tudi najsvetejše mesto na Tajsekm. Smargadni kipec Bude, ki so ga nekoč odtujili sosednjemu Laosu in sprva postavili v tempelj Wat Aruna in kasneje v kraljevo palačo, je danes najbolj sakralna podoba države, kraljeva palača pa zaradi tega najbolj sveto mesto. Tajska je kraljevina, ki ji zapoveduje kralj imenovan Rama IX, star 74 let. Vsi kralji od Rama I do Rama IX so živeli v omenjeni kraljevi palači, ki je danes ena največjih turističnih atrakcij v mestu in zagotovo najdražja.

Če se vrnemo k templju Wat Aruna, ki je med drugim upodobljen tudi na kovancu za 10 BATHov, naj povem, da je ime dobil po Indijskem bogu svitanja, bogu Aruna. Kralj Taksin je zgardil omenjen tempelj ob reki Chao Phraya točno na tistem mestu, katerega so najprej obsijali jutranji sončni žarki. Tempelj je zgrajen v khmerskem stilu in dekoriran s kitajskim porcelanom, ki so ga uporabljali za obteževanje čolnov. Centralni prang je visok 104 m in skupaj z ostalimi štirimi stolpi simbolizira goro Meru, goro ki predstavlja 33 nebes. V mestu je moč naleteti na številne budistične templje med katerimi so najbolj poznani Wat Pho, Wat Phra Kaeo, Wat Benchamabophit, Wat Saket in drugi.

Prvi vtisi ob vstopu v mesto so kar precej negativni, še posebej če z letališča proti mestu potuješ z vlakom. Vlak je nabito poln domačinov in zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju napol golih teles, ob progi so postavljene barake revnih meščanov, v zamazanih rekah perejo posodo, se tuširajo, potepuški psi nikoli ne zginejo s pogleda, če imaš nesrečo se še vlije z neba, itd.. Ko stopiš na ulico ves izgubljen pod omenjenimi negativnimi vtisi in zagledaš pred seboj še ta kaos iz prometa in zavohaš dim avtomobilskih izpušnih cevi, bi se najraje vrnil od koder si prišel. No, z druge strani te spremljajo ves čas, kamor koli se obrneš, le nasmejani obrazi. Prvič v življenju srečaš mimo-idočega monka, budističnega meniha v oranžnem pregrinjalu in obriti glavi, slučajno te voznik tuk tukija nagovori o prevozu do guest housa na Khao Sanu in ves srečen se potem nadaljnje pol ure v življenjski nevarnosti voziš v trikolesniku, spet prvič v življenju.

Čez čas se seveda aklimatiziraš, spoznaš številne popotnike in lokalce ter začneš z odkrivanji lepot azijske metropole. Še nekako najbolj v spomin segajoče znamenitosti so tiste ob mestu, recimo plavajoča tržnica, kjer še vedno trgujejo s čolni na reki ali pa Ayutthaya, mesto številnih templjev, pagod, prangov, samostanov, kateri so večinoma oropani, požgani in kasneje obnovljeni, porušeni, … Tudi Kanchanaburi svetovno znan po filmski uspešnici iz časa svetovne vojne (most na reki Kwai) je zanimiv in znan ne samo po mostu ampak posebej po narodnem parku Ewian in njegovih prekrasnih slapovih.

Patpong, poznan po nočni tržnici in številnih bordelih, je verjetno najbolj poznan predel mesta, ki ga verjetno vsak turist ali popotnik obišče. Tudi Tomo Križnar in Zvone Šeruga sta tukaj posedala ob pivu in pogledu na artistične plesalke. Bangkok ponuja seveda še veliko več. Tajski boks je tukaj šport številka ena in se odvija skoraj vsak večer izmenično na dveh stadionih. Začne se tako, da oba tekmovalca izvedeta molitveni obred oz. zahvalo učitelju Ruam Muay Thai-ju. Borba traja 5 rund po 3 minute z 2 minutnim pre-morom, v ozadju pa igra orkester tra-dicionalno glasbo na bobne, flavto in cimbale. Poleg Tajskega boksa je tukaj še zelo popularen šport odbojka z nogo ali Takrao, ki se igra z žogo narejeno iz ratana. Tajska masaža, ki jo Tajke ponujajo za vsakim vogalom, je prav tako omembe vredna in pride prav po na-porni avionski vožnji ali daljši vožnji z avto-busom ali vlakom, ko mišice postanejo premalo prekrvavljene zaradi nastalih energijskih vozlov, katere Tajke z masažo spretno razbijajo in povečujeo prekrvavitev celega telesa. Vsak turist ali popotnik naj ne bi zapustil Bangkoka in Tajske, ne da si ne bi pred tem ogledal dvoboj v Tajskem boksu, se prepustil masaži, obiskal Patpong in si ogledal kipec smargadnega Bude ter se popeljal z tuk tukijem po Bangkoških cestah.

Pa še nekaj česar zagotovo niste vedeli. Uradno ime mesta Bangkoka je najverjetneje eno najdaljših na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit.
In kaj boste rekli na to?

Avtor: Senad Osmanaj

Indija se razlikuje po mnogih stvareh od drugih držav in je nekako najbolj prepoznavna v svetu med laiki kot država verovanj in pripadnosti bogovom. A žal sem v tem pogledu ostal razočaran, kajti Indijci so religiozni navzven in ne navznoter v duši. Zrasli so kot otroci, ki morajo po tradiciji verovat v bogove in tako so bili naučeni in vzgajani, enak nauk se posreduje naprej v nove generacije čeprav v mestih vse manj. Obiskujejo templje in govorijo o bogovih a po drugi strani zaničujejo in ne spoštujejo religije in delujejo proti njenim pravilom. Z za gotovostjo lahko trdim da Indija ni več država religije koz nekoč ampak duhovnosti (joga, meditacija, alternativna medicina, …). Najbolj religiozni ljudje v državi so tukaj živeči tujci, tisti ki verujejo v hinduizem večina v boga Krishno. Še Indijci ne morejo verjet svojim očem predanosti tujcev do njihovih bogov. Drugače pa je Hinduizem zaznamovan po treh največjih bogovih. Brahma je tisti ki je ustvaril svet in je upodobljen s štirimi glavami. Vishnu je zaščitnik in je upodobljen v devetih podobah med katerimi so najbolj prepoznavni liki Rame, Budhe, Krishne, nekaterih živali in podobno. Shiva je uničevalec in hkrati ustvarjalec življenja, prepoznaven po kobri okoli vratu, vilah v roki in tretjem očesu na čelu. Kadar bo Shiva odprl svoje tretjo oko bo konec sveta. Njegovo življenje je povezano s Himalajo in sveto reko Ganges, ki je prišla iz višjega planeta in bila zaustavljena s Shivimi dolgimi lasmi, da nebi s svojim deročim tokom prodrla našega planeta in oddrvela v nižjega.

Ganges je reka, v kateri želi vsak umreti. Velja splošno prepričanje da oseba, katere ostanki po smrti zažganega telesa so posipani v tej reki pride k bogu, s čigar dejanjem se prekine tokokrog ponovnega rojstva – duša se osvobodi. Za žive pa velja da s kopanjem v sveti reki umijejo vse svoje grehe. Zaradi tako velikega pomena reke so na njej zrasla številna pomembna in sveta mesta v Indijski religiji kot so Haridwar in Rishikes v Himalaji in Varanassi, mesto Shive, v nižini. Drugače pa najdemo v Himalaji še sveta mesta drugih religij, recimo Dharamshala, kjer deluje Tibetanska oblast v izgnanstvu na čelu z Dalai Lamo ali pa Manikaran in Amritsar za Sikhiste. Poleg Hinduizma in Islama najdemo v Indiji še druge religije med katerimi so največje Budizem kot pod religija Hinduizma, Sikhizem, Jainizem, Zoroastrianizem, Krščanstvo in Židovstvo.

Himalaja kot streha sveta je po mojem prepričanju eden najlepših kotičkov Indije in sveta s Kašmirjem na čelu poleg Kerale na jugu in Rajasthana na severu zahodu. Je mogočna in spoštovanja vredna in z naravnimi lepotami očara vsakega popotnika. Ena izmed slikovitih dolin, ki jo priporočam za ogled je Parvati Valley kot del Kulu valley – dolina jabolk, s slikovitimi vasicami in skozenj drvečo reko Parvati, imenovano po Shivini ženi, ki se je v njej vsakodnevno kopala, zastražena s sinom Ganeshom, nastalim iz njene umazanije.

Malana, je vasica visoko v hribih doline Parvati na približno 3500 nadmorske višine in v njej vladajo lokalni zakoni temelječi v glavnem na kastni ureditvi. Celo Indijska vlada in policija se jim ne morejo postaviti po robu ali ji spremeniti zaradi težke dostopnosti terena in strmine. Vasica je za popotnika precej čudna, kajti ljudje tukaj živeči pripadajo visoki kastni ureditvi, katera ne tolerira nižjih kast. Tako se ljudje v glavnem s popotniki, ki jih tretirajo v nižje kaste in obenem kot ničvredneže, ki se oblačijo v kožna oblačila in pri tem ubijajo živali celo za svoje slabe prehranjevalne navade, ne pogovarjajo in niti ne hodijo ob ali za tabo. Na veliko se nas izogibajo, poleg tega pa nam ni dovoljeno dotikanje njihovih osebnih predmetov, hiš, vstopiti na dvorišče ali templje in podobno. Vasica je živa slika življenja nekaj 100 let nazaj z lesenimi hišami brez elektrike razen ob večerih, navadah in oblačilih ljudi, itd. Hrano tovorijo vsako jutro s 30 konji iz doline pri čemer je v eno smer 2 uri hoje, zaradi velikih kamnov še konji ne morejo tekat. V vasici je edini vir zaslužka vzgajanje marihuane, ki je tukaj dovoljena. Zaslužek od marihuane porabijo za življenjske stroške to je za hrano, zdravnika in prevoze do najbližjega mesta.

Kar se tiče kulinarike je Indija država stotih začimb. Kuhinja se razlikuje na sever in jug države pri čemer hrana na severu sploh ni tako pekoča kot na jugu poleg tega pa vsebuje manj začimb. Na ulicah so številni »štandi« s hitro pripravljeno poceni hrano in čajem, katere se žal turisti izogibajo zaradi spranih možganov. Včasih imajo prav, predvsem v času deževnega obdobja, kadar moraš biti pozoren na to da je hrana resnično segreta na dovolj visoki temperaturi. Drugače pa se ponavadi vsak turist prihajajoč in zahoda sreča s kakšno okužbo, drisko, trebušnimi težavami, zvišano temperaturo, sončarico in podobnim in je to nekakšna popotnica ali dobrodošlica vsakemu turistu. Sam sem se okužil z vodo, ki sem jo moral spiti na vasi kar iz studenca zaradi neznosne vročine pri 48 stopinjah in posledično velike potrebe po vodi, istočasno pa sem dobil še sončarico. Nekako najbolj popularna in prepoznavna hrana je Masala Dosa pripravljena na več načinov, kruh Chapati, Roti, Nan, Parantha, Puri; juha Dal; pijača Lassi ali Indijski čaj, itd. Indijci so v glavnem vegetarijanci in ne jedo mesa, morskih sadežev, rib in jajc. Najbolj pogoste sestavine v obrokih so krompir, špinača, grah, leča, čičerka, jogurt in drugo.

Življenje na vasi se precej razlikuje od tistega v mestih, kjer se izgubljajo vrednote in tradicija zaradi vpliva iz zahoda. Vaščani so bolj temne poti in oblečeni v živo barvna oblačila. Ženske so odete ponavadi v pisane sarije (obleka dolga 3 metre in posebej ovita okoli telesa) ali punjabi (dvodelno široko oblačilo pri čemer sega zgornji del skoraj do kolen) medtem ko moški zvečine nosijo dotije (5 metrsko belo pregrinjalo ovito okoli nog in bokov). V mestih so moški oblečeni v hlače in srajco, ženske pa v punjabi. Hiše v katerih prebivajo vaščani so narejene iz posušenega kravjega blata, ki se strdi in s svojim za človeka ne zaznanim vonjem odganja insekte skupaj z malaričnimi komarji. Tradicija na vasi še vedno živi in se prenaša iz roda v rod. Ena takšnih tradicij nam zanimivih je recimo v naprej dogovorjena poroka pri čemer se pričnejo deklice poročat že pri svojih 4 letih.

Na osnovi astroloških znamenj, osebnega horoskopa, osebnih lastnosti in drugega iščejo starši sinov njim podobno ženo. Čeprav se mladoporočenca nista še nikoli v življenju videla postaneta zakonski par, ki mora skrbeti za naraščaj kot bodoča delovna sila na poljih in kot skrbniki staršev ko ostarijo in omagajo. Šele s časom čez par let ko mladoporočenca ugotovita da imata veliko skupnih lastnosti se prične razvijat prava ljubezen, ki potem traja do smrti enega od partnerjev. Včasih je bil zelo pogost prizor da so se žene umrlih možev zažgale v istem ognju kot truplo umrlega moža zaradi velikanske ljubezni in verovanja v to da se bosta duši ponovno spojili v naslednjem življenju. V Indiji je za razliko od materialno razvitega in duhovno nerazvitega zahoda zelo malo ločitev (največ v mestih), čeprav sta se osebi poročili brez ljubezni. Pri nas je seveda obratno, ko smo najbolj zaljubljeni in obenem nespametni se poročimo in šele čez čas ponavadi ugotovimo da je partner popolnoma neustrezen naši osebnosti. Ločitev je ponavadi izhod iz te krize, vendar pa se napaka ob naslednji poroki ponovno ponovi in svet se zavrti v isti smeri!

O New Delhiju, Bombaju, Jaipuru, Agri, Ahmeabadu in ostalih večjih mestih v Indiji nebi želel izgubljat besed; mesta so zamazana, vlada prometni kaos in nered, trgovci so »posiljevalci« turistov, revežev je na tone, gužva na ulicah in vročina te še dodatno zdelata, itd. Kljub temu da je New Delhi glavno mesto Indije sta edini njegovi atrakciji muslimanska mošeja in trdnjava ob reki, čeprav je tista v Agri bolj zanimiva in lepša, poleg tega pa se tam še nahaja najlepši spomenik ljubezni Taj Mahal, narejen od Mongolskega vladarja in posvečen njegovi preminuli ženi v času vdora in vladavine Mongolov. Mongoli so za seboj pustili prekrasne arhitekturno dovršene spomenike, ki krasijo Indijo še danes in na čigar žuljih Indijci danes prodajajo svojo zgodovino namesto da bi nadaljevali in zapuščali takšno bogastvo v isti meri naslednjim generacijam.

Avtor: Senad Osmanaj

Najlepši del potovanja se nama je pripetil na severu, kjer sva se nastanila v najlepšem mestecu na Tajskem, Pai. Spoznala sva Nemca Alexa in dve Belgijki. Skupaj z lokalnim vodičem in njegovo ostro nabrušeno mačeto smo se odpravili na več dnevni treking po jungli. Obiskali smo plemena, raftali na bambusovih slapovih, jahali slone in na samosvoj način prečkali brzice rek. Srečanje s plemeni je edinstveno doživetje, ki se nama je pripetilo. Obiskali smo tri vasice sredi jungle, v njih pa živijo različna plemena, ki prihajajo iz Burme. Najznačilnejša za ta del Tajske so Karen, Lisu, Lahu in Karenni (dekleta z dolgimi vratovi).

Vsa plemena so oblečena v samosvoja oblačila za njih značilna in na zunaj prepoznavna. Govorijo svoj jezik in se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo, denarja nekateri ne poznajo drugi pa predobro, šol ne obiskujejo. Živijo skupaj z živalmi, ki imajo svoj prostor na tleh pod hišami, katere so dvignjene na kolih. Vse hiše so zgrajene izključno samo iz bambusa razen štirih podpornikov, kateri so iz dreves. V hiši ni niti enega uporabljenega žeblja, saj jih ne poznajo. Kuhajo na ognju, jejo iz doma narejene posode z rokami, njihova življenjska starost pa je daljša kot pri nas. Striktno se držijo zakona narave. Bog je za vse poskrbel! V vasici sredi jungle ni stranišč, le ta so za prvim grmom ali pa ob obrežju reke. Tuširali smo se skupaj z domačimi in to kar v reki. Med potjo nazaj v barako, kjer smo prespali, smo že bili do kolen blatni. Spali smo kar na tleh tako kot domačini – saj smo si tega želeli in ni nam bilo žal. Vsa plemena so na tajskem zaščitena, s čimer imajo oblasti velike težave predvsem zaradi proizvajanja opijuma. Proizvajanje tega je njihovo tradicionalno početje, uporablja pa se za zdravljenje različnih bolezni – seveda v zmernih količinah. S časoma, ko so opazili nenasitno uživanje turistov pri kajenju opijuma se je razvilo preprodajanje, pa tudi večina plemen zdaj bolj redno in pogosto kadi. Če se turistom nič ne zgodi se tudi nam ne bo, oblasti pa nad tem početjem plemen postajajo zaskrbljena.

V samem mestecu Pai na severu Tajske se nahaja kar nekaj plemen. V bližini je tudi prelep kanjon, slapovi rek, narodni park in naravni vrelci, voda v njih je tako vrela, da si lahko skuhaš jajca. V mestecu sva nehote srečala tudi enega naših-Slovenček iz Kranja se je namreč prišel poročiti z dekletom iz bolj civiliziranega plemena, ki je prej nikoli ni poznal-ljubezen na prvi pogled. Pogoji poroke so jasni. Dekle se kupi (približno 1000 – 2000 DEM), fant pa mora ostati v plemenu najmanj 4 leta. Naj povem, da mu je ta velik met uspel. Poročil se je z dekletom iz plemena Lahu. Ali si želi fant oprati ime ali pa se je resnično tako močno zaljubil v pičlih nekaj dneh za nas ni tako pomembno. Želim mu srečno zakonsko razmerje v harmoniji z naravo sredi globoke in divje jungle.

Zadnji dan na severu se s spalnim vlakom odpraviva na otok Koh Samui (Tajska eksotika), kjer se od vseh treking tur, slovenskih “mafijcev” in napornih potovanj odpočijeva v bungalovih ležečih neposredno na plaži pod kokosovimi palmami na dolgi peščeni plaži. Na otokih se močno čuti vpliv turizma – angleških dam. Cene so dosti višje pa tudi domačini so bolj izurjeni pri barantanju. Na plažah si za borih 1200 SIT (na severu 600 SIT) lahko privoščiš tajsko masažo ali pa masažo stopal. Dekleta so se pripravljena tudi poročiti s tabo – dokler jih ne pripelješ v Evropo. Evropejcem je čudno; kako to, da ljudje bežijo iz raja ko pa je tukaj tako lepo? Ali je tukaj res tako lepo kot to prikazujejo slike? Odgovor je pritrdilen, če vas z denarjem hranijo bogate starejše Angležinje in Angleški huligani, na katere valim krivdo za način spremembe življenjskega stila teh Tajcev. Zdaj so vsi bolj vsiljivi pri prodaji njihovih uslug ali storitev. Pri izstopu iz avtobusa ali vlaka se ne more zgoditi, da vas ne pričaka vsaj pet Tajcev, kateri ponujajo “najcenejšo” vožnjo s tuk-tukiji do npr. guesthousa, kjer nato od lastnika zaslužijo še dodatno provizijo. Ob podpori neumnih turistov in radodarnih angleških “kavalirk” služijo Tajci ob prijetnem nasmešku “duplo”. Ali je res denar sveta vladar, se s prijateljem sprašujeva? Da, nažalost!

Naj še povem nekaj v zvezi s služenjem vojaškega roka. Vojaško služenje je obvezno za 1/4 vseh moških državljanov. Pri tem se le ti izžrebajo. Pokliče se 100 vojaško obveznih in sposobnih moških neke krajevne skupnosti med katere se razdeli 100 žetonov – 25 rdečih in 75 črnih. Rdeč žeton predstavlja glavni dobitek t.j. služenje vojaškega roka za nadaljnji dve leti ob mesečni plači 24.000 SIT (učiteljeva plača je za primerjavo 36.000 – 72.000 SIT). Ostalim pa več sreče prihodnjič. Ta prihodnjič več ne obstaja. Ali so izžrebanci z dobitkom zadovoljni? Večina da, saj je ta večina revna in hkrati hvaležna za tako visoko plačo, ki jo redno mesečno prejemajo.

Če že vojska ni obvezna za 75% moških državljanov, imajo za to na Tajskem nadomestilo t.j. služenje Budi. Na Tajskem je 80% budistov (budizem ni religija ampak enostavno način življenja oz. življenjska šola). Monki oz. menihi so prepoznavni po obritih glavah in obrveh ter oranžnih ter svetlo oranžno-rjavih oblačilih iz treh kosov. Vsak moški mora Budi služiti najmanj 1 teden, lahko pa tudi celo življenje. Za razliko od vojakov, Monki za svoje početje niso plačani. Živijo od poklonjenega denarja in darov, ker pa denarja ponavadi ni dosti, so zadovoljni že s prejeto hrano. Ko mu nekdo daruje hrano se za prejeto hrano naredi kratek molitveni obred s strani obeh – darovalca neke dobrine oz. hrane in Monka. Ljudje, budisti, ki darujejo hrano Monku verujejo, da se jim bo ta hrana v naslednjem življenju povrnila. Ali se jim bo res, prepričajte se sami!

Avtor Senad Osmanaj