Z Ameriškim avtobusnim prevoznikom Greyhound sem se iz Michigana odpravil proti Mexico Cityju, glavnemu mestu Mehike, mestu z več kot 20 milijoni prebivalcev in enemu najvišje ležečih mest na svetu. Po treh dneh in dveh nočeh neprekinjene vožnje z avtobusi in vmesnimi postanki, ki so trajali največ do 4 ure, sem prispel na cilj, začetek in konec našega skupinskega potovanja. Mexico City predstavlja vznemirljivo kombinacijo med Azteki, španskimi kolonijami, moderno umetnostjo in arhitekturo. Drugačnost Mehike sem začutil takoj, ko sem prestopil na njen teritorij. Ljudje so navajeni prodajanja na ulici, mesta živijo ob polnih ulicah ljudi, hiše so drugačne, večina brez streh in vsaka v svoji barvi, pa najsi bo modra, zelena, rumena, rdeča … Glavni jezik je Španščina, ob katerem je Angleščina v manjšini in je skoraj nihče ne govori.
V Sloveniji sem spoznal Joseja Luisa Munguia, s katerim sva se ponovno srečala v Mexico Cityju. Vodil me je po mestu in razkazal največje znamenitosti kot so Garibaldi, Zona Rosa, Zocalo, Templo Mayor, Chapulltepec, Coyoacan, Xochimilco, metropolitanska katedrala … Od vsega prikazanega in obiskanega se mi je najbolj dopadel Garibaldi, kjer sva ob mehiškem pivu Corona in kubanskih cigarah najela pevce Mariachi, ki igrajo enako poimenovano glasbo in se zabavala še dolgo v noč. Po tednu dni skupnega druženja sva se poslovila, čakalo me je doživetje Mehike še s Trek Americo.

Naslednje jutro smo vstali zgodaj, se izognili dnevnemu prometnemu kaosu glavnega mesta in se napotili v Teotihuacan, avenijo smrti, posejano s piramidami, med katerimi izstopata piramidi Sonca in Lune, tretji in četrti največji piramidi sveta. Na tej aveniji je zlasti poznana piramida Sonca, na čigar vrhu lahko občutiš pozitivno energijo, pretakajočo se po telesu, kakor zatrjujejo Mehikanci. Enostavno se usedeš na tla in obrneš dlani proti soncu. Skozi dlani bi se naj pozitivna energija absorbirala v telo, tudi Jose jo je mnogokrat občutil. Sam nisem čutil ničesar, res pa je, da se je na aveniji trla množica turistov in lokalcev, kajti v tistem času se je odvijal eden izmed štirih letnih ritualov, zahvaljevanje bogu za ugodno življenje na zemlji, ki so ga opravljali mehiški Indijanci. Ob tem ritualu so bogovom darovali hrano in izvajali plese, s katerimi so posnemali orla, in vse to pod jasni nebom in vročim soncem. Ritual se je zaključil točno takrat, ko je bilo sonce v zenitu.
Teotihuacan smo zapustili še isti dan in se odpravil proti Guanajuatu, staremu ljubkemu kolonialnemu mestecu, v katerem se je pred 200 leti začela Mehiška revolucija. Samo mestece in pot do njega sta spektakularna, ob poti do njega se v daljini vidi eden izmed mnogih vulkanov, pokritih s snežno odejo. Ob večerih smo v Guanajuatu okušali Mehiško žganje in pivo, tudi čez lastne mere vzdržljivosti, z dekleti pa se zabavali ob tequila boomu. Naslednja pot nas je zanesla v Michoacansko hribovje, poznano po Purepeca Indijancih in njihovih marketih ter Zocalu, ki so svojo tradicionalno kulturo spojili z moderno mehiško. V sami bližini mesteca se nahaja vasica Angahuan, poznana po še delujočem vulkanu. Seveda smo se napotili tudi tja. Sledilo je tisto ta pravo doživetje iz ameriških kavbojk. Ko smo s potniškim mini kombijem zapeljali v vasico, so nas tam pričakali Indijanci na konjih, ki so se v istem hipu zapodili za nami. Z veliko hitrostjo so nam sledili, vrteli laso v rokah in s puškami streljali v zrak. Pričarali so nam izjemno doživetje in presenečenje, ker nihče razen vodiča, ki je še močneje pritiskal stopalko za hitrost, tega ni pričakoval. Delno smo bili zmedeni in nikakor nismo mogli razbrati, ali nas želijo ujeti ali je to le del doživetja, ki ga med drugim tukaj živeči Indijanci lahko pričarajo. Na srečo je bilo ta drugo. Ko smo se s kombijem ustavili in izstopili, so nas obkolili s konji in začela so se pogajanja, kdo bo jahal katerega konja na poti do vrha vulkana. Razdelili smo si konje in se naslednje jutro podali na vulkan Paricutin, ki je prvič izbruhnil le nekaj desetletij nazaj in izbrisal sledove vseh okoliških vasic z lavo-kamenjem v tekočem stanju. Na sami poti do vrha so se nam pripetila izjemna doživetja. Najmanjši sopotnik po višini, ki konja še nikoli ni jahal, je dobil največjega in najbolj izurjenega konja, in ko smo se ostali podali v dir, se je njegov konj avtomatsko odzval na našo reakcijo. Celo več, vse nas je prehitel in ubogi Anglež je nemočno pred vsemi nami na ves glas vpil help, help, help, čeprav je bil sam na čelu kolone … Nihče mu ni mogel pomagati, dokler ni povlekel vajeti proti sebi in upočasnil dir konja. Za vse nas je to bil sila smešen prizor. Prav tako pa so se smešni dogodki nadaljevali kasneje. Imel sem najmlajšega konja in na sami poti do vulkana sem ga najverjetneje preobremenil, saj se je konj kar naenkrat usedel na tla, se prevalil (sam sem odskočil na varno) in zbežal. Najlepši prizor je bil, ko so konja lovili, sam pa sem užival v siesti, prav po mehiško, pod močnim soncem daleč vstran od prve vasice. Čez 45 min so ga ulovili in za kazen pretepli. Na vrhu vulkana se je iz kraterja kadil vroč dim oziroma para smrdeča po žveplu in gnilih jajcih, na drugi strani se je nahajala peščena potka, po kateri smo se smučali navzdol. Brez smučk seveda!
Na poti do drugega največjega mesta v Mehiki, mesta glasbenikov Mariachi in tequile, imenovanega Guadalajara, smo se ustavili v mestecu Tequila in si ogledali proizvodnjo tequile, ki jo izdelujejo iz kaktusov, in jo na koncu tudi okusili. Primerjali smo okus tequile različnih letnikov in laično ugotovili, da bolj kot je stara, boljša je. Po obisku Guadalajare smo se prvič podali še na obalo pacifiškega oceana v majhno ne turistično vasico v bližini mesteca Puerto Vallarta, oddaljenega dobro uro vožnje. Med njima poteka časovna razmejitvena črta in časovni razmik ene ure. Puerto Vallarta je mestece, v katerega obalnem pasu lahko ob sami plaži opazuješ delfine, včasih tudi kite. V vasici smo najeli vilo s svojim slugom, ki nam je neprestano delal sveže stisnjene pomarančne sokove, poskrbel za športno opremo, ki smo jo potrebovali, in vse ostalo. Tukaj morje ustvari precej visoke valove, zadovoljive užitkom deskanja na vodi. To početje mi sicer ni šlo preveč od rok, sem pa zato bolj užival v kajakingu in premetavanju na valovih.

Ena zanimivejših izkušenj je bila vožnja s kolesom skozi džunglo, kjer sva skupaj z vodičem prečkala potočke, izlivajoče se v morje, se skoznjo dokončno prebila do obale, kjer so naju zalivali valovi, in gonila do gležnjev v vodi še naprej, vse dokler mi ob vrnitvi v džunglo ni nenadoma počila zračnica. Bila sva predaleč od vasice, da bi se vanjo napotila peš. Vodič je od kolesaril naprej proti vasici in se vrnil s pick up-om, kamor sva naložila kolo, se odpeljala proti naši razkošni vili in ugotovila, da je zračnica preluknjana kar na treh mestih. Kasneje smo jo zakrpali. V tej isti vasici smo s svojim slugom in v razkošni vili preživeli resnično lepe trenutke. Pred koncem našega potovanja in skupnega druženja z ljudmi različnih narodnosti v skupini smo se odpravili še v Taxco, majhno mestece, poznano po prekrasni katedrali in po številnih rudnikih srebra ter številnih prodajalnah srebra v samem središču mestu. Iz teh rudnikov, enega smo tudi obiskali in se podali v njegove globine, kopljejo eno najbolj kvalitetnih rudnin srebra na svetu in je cenovno zelo poceni. Seveda smo se vsi okitili, nakupovali spominčke za družino, prijatelje … Mimogrede naj še omenim zelo pomemben podatek za fante; tukaj živijo najlepše Mehikanke, vsaj po mojem okusu.

Zadnji dan smo preživeli v Mexico Cityju, od koder sem se naslednji dan spet sam z avtobusom podal nazaj v Ameriko proti New York-u, od tam pa domov proti Evropi. Pred menoj je bil še dober teden dni Amerike. Spet sem potreboval tri dni in tri noči neprekinjene vožnje proti New Yorku, ki sem ga vzljubil prav tako kot Mehiko.

Avtor Senad Osmanaj