Nedelja 28.april:
Po kamionarsko čez Italijo in Francijo v Španijo……..

Petrov klic ob šestih zjutraj me seznanja z zamudo, ki je nastala zaradi pozabljene zelene karte v Ljubljani. Z opravičljivo dvourno zamudo se Peter pripelje do Ajdovščine. Nekaj minut po devetih zjutraj zloživa vso opremo v avto (se zadnjič se sprašujem ali se splača vso smučarsko opremo tovoriti 3000 km daleč) in zapustiva Polškograd. Ob 9:30 h smo v Vrtojbi, naložimo Mašo, dotočimo gorivo, kupimo še nekaj hrane in točno ob desetih gremo na skoraj 8000 km dolgo pot.
Dogovorimo se za štiri urne menjave za volanom ter na mestu navigatorja. Najprej Peter prevozi 511 km preko Venezie, Brescie, Cremone, Piacenze do malo pred Genovo. Pot preko padske nižine mine mirno, brez zastojev. Pred Genovo prevzame Maša, ki vozi po izredno razgledni avtocesti rož ob italijanski obali mimo San rema in Ventimiglie v Francijo (5 h 45 min z Vrtojbe), mimo Monte Carla in Nice do Marseilla, kjer po 489 km prevzamem Ožbej. Avtocesta rož je kar naporna za voznika in avtomobil. Dvopasovna avtocesta z veliko tuneli, viadukti, vzponi, s precej prometa. Pot je zelo pametno načrtovati v času ko imajo tovornjaki prepoved vožnje. S tem smo imeli precej sreče, čeravno tega nismo posebej načrtovali.
Pred La Barque dolijemo 18 l še slovenske nafte iz dodatne posode v rezervoar. Želeli smo priti čez Francijo do cenejše španske nafte. Žal nam to kasneje ni uspelo. Pri Narbonneju natočimo gorivo do španske meje (20 l) in kupimo Michelinovo karto Španije. Ožbej dokončno prevozim Francijo in vstopim v Španijo. Španska meja predstavlja točno pol poti iz Vrtojbe do Gibraltarja. Španija je ogromna država. Pri Barceloni natočimo poln rezervoar 47 l za 33 evrov (liter 0,71 evra). Do Barcelone smo vozili 12 ur. Pri Saguntu malo pred Valencio po 615 km in petih urah in pol prevzame krmilo spet Peter, zemljevid pa Maša. Ura je ena zjutraj, trinajst ur z Vrtojbe. Spravim se k zasluženemu počitku na zadnji sedež potem, ko sem osem ur navigiral in več kot pet ur vozil.

Ponedeljek 29.april:
Zastoj pri Malagi, Gibraltar, vstop v Maroko, maroški cestno vozniški kulturni šok…….

Začnejo se močne nevihte, ki zelo otežijo vožnjo in zmanjšajo povprečno hitrost iz 120 km na 100 km na uro. Pred Alicantejem počivamo pol ure na avtocestnem počivališču. Ob štirih zjutraj po prevoženih 272 km v treh urah zamenjam Petra, vožnja je zelo težka in utrujajoča, izmenjajoči se pasovi močnega dežja in megle. Kljub temu pa nisem tako utrujen, da bi s tem ogrožal varnost vožnje. Oba sopotnika spita, s puščavsko lisico pa pridno nabirava kilometre čez Španijo. Ob petih zjutraj prevozimo 2000 km v 20 urah iz Vrtojbe. Mimo Sierra Nevade (pred Granado) na jugu Španije, kjer je pred leti potekalo svetovno prvenstvo v smučanju pademo v snežno nevihto z 10 cm snega na cesti in letnimi gumami na vozilu (človek namenjen v afriko ne računa ravno na sneg na poti ). Vozimo z obilo previdnosti.
Ob sedmih zjutraj me zamenja Peter, potem ko pred Guadixom natočimo poln rezervoar za 32 evrov. V treh urah sem prevozil 298 km v kar nemogočih razmerah (močan dež in sneg). Zopet letimo in malo pred Malago zajtrkujemo na počivališču.
Nekaj minut pred deveto zjutraj 150 km pred Gibraltarjem nabašemo v nepremičen 12 km dolg zastoj. Vse zabito v vse smeri. V uri in pol se po polžje prebijemo v Malago. Živčki so na močni preizkušnji, utrujenost precejšnja, smo tik pred ciljem…. Dodatni dve uri kobacanja po lokalnih cestah (iskajoč obvoze) nas pripeljeta v Marbello nazaj na hitro cesto proti Gibraltarju in Algericasu. V Malagi smo prvič izkusili vse sladkosti velikih krožišč, kar je kasneje v Maroku postala stalna praksa. V eni uri smo v Gibraltarju. Če odštejemo tri izgubljene ure v zastoju pred Malago smo vozili 2500 km do Gibraltarja 25 ur, v povprečju 100 km na uro. Psihofizično kar zahtevna operacija. Odločimo se za sprehod po Gibraltarju, vendar nas nevihta odvrne od tega. Naredimo še zadnjih nekaj kilometrov po Španiji od Gibraltarja do Algericasa.

Do Gibraltarja smo porabili štiri rezervoarje goriva (182 litrov) in plačali 150 evrov cestnin, za gorivo pa dali 126,56 evrov (66 l v Slo, 20 l v Fra, 96 l v Špa). Skupaj strošek do Gibraltarja 276,56 evra (66.374,4 sit, po osebi 22.124,8 sit). Povprečna poraba je velika 7,28 litra.

V Algericasu vstopimo v pristanišče in skozi labirint pristaniških cest pridemo pred prodajalno kart za trajekte, začnemo pogajanja za ceno. Peter se dogovori za eno osebo gratis. Za povratno karto za avto in dve osebi s super fast ferry Tarifa-Tangier firme FBS plačamo 220 evrov (52.800 sit, po osebi 17.600 sit). Cene so na vseh trajektih enake, najpogosteje greš s tistim, ki pelje najprej. Super fast ferry so zelo hitri in za pot iz Evrope v Afriko potrebujejo 70 minut. Iz Algericasa vozijo trajekti tudi v Ceuto, špansko enklavo na maroškem ozemlju, kjer se dobi zelo poceni gorivo. S trajektom se nas je peljalo malo, nekaj avtomobilov in okrog 50 potnikov.
Pristanemo v Tangier in na krov prideta neuformirana maroška policista s prenosnim računalnikom in žigi. Ob vstopu v državo si dolžan izpolniti obrazec s klasičnimi podatki (podobnega izpolniš ob vsaki prijavi v hotelu ali kampu). Na vrsto pridemo zadnji in na naše veliko presenečenje policist od nas zahteva vizo. Vztrajamo na informaciji iz našega zunanjega ministrstva po kateri Slovenci za Maroko ne potrebujemo vize. Policist pokliče po telefonu in nam pritrdi. Vsak dobi vstopno številko, ki jo vnesejo v računalnik. Policist me proglasi za Uzbeka. Izkrcamo se iz trajekta in pademo naravnost v maroški »sistem«. Najprej nas »napadeta« dva prodajalca čaja z mento. Za njima uleti nekakšen public advisor z »uradno« izkaznico, ki nudi pomoč motoriziranim turistom ob vstopu v državo. Delamo se butaste (ne znamo nobenega jezika ) in s pomočjo »uradnega moža« zopet izpolnimo neke obrazce. Avtomobil dobi dodatno zeleno karto za vožnjo po maroških cestah (izguba tega papirja je resen problem). Po uri pregovarjanj, kričanja, smejanja in »nagradi« za »uradnega moža« v višini 5 evrov preživimo mejo in zapustimo pristanišče v Tangierju. »Uradni mož« je hotel 20 evrov a smo mu hiteli razlagati, da smo študentje, iz revne države Jugoslavije (Slovenija je tako ali tako prezahteven geografski pojem, so nas pa v Maroku vseskozi zamenjevali za Slovake)… na koncu je nekoliko nejevoljen pristal na 5 evrov nagrade oziroma podkupnine, ki si jo razdelijo »uradni možje« in policisti med sabo. V bistvu zelo premeten način ekstra prihodkov mejnih policistov.
Izhod iz luke in v divji zahod maroških cest. Po ulicah še kar gre in ni bistvene razlike z našimi, ko pa privozimo v prvo krožno križišče le to predstavlja pravi mali cestno vozniški kulturni šok. Avtomobili iz šestih smeri v veliko krožišče brez črt. Šofer in navigator s suhimi usti preživiva prvo vozniško preizkušnjo v Maroku. Ko se kasneje navadiš teh nemogočih krožišč je veliko lažje. V bistvu gre za sistem tokov, ki jim moraš slediti. Šofer nima časa gledati kam mora peljati, zato je to popolna naloga navigatorja. Vsako križišče ima svojega policaja (zelo neobičajno za evropsko prakso), nasploh je Maroko policijska država v kateri en in isti policist stoji iz dneva v dan v istem križišču.
Prebijemo se iz Tangierja in vozimo na jug ob obali. Z vstopom v Maroko smo pridobili dve uri zaradi časovnih pasov. Ceste so normalne, le tu in tam delavci obnavljajo posamezne odseke. Po dvajsetih kilometrih na obalni cesti južno od Tangierja prvič neposredno trčimo ob atlantski ocean. Ustavimo se ob cesti, preko nekaj sto metrov široke peščene obale primivkamo do morja in pomočimo roke v Atlantik.
Pod večer smo v Asilahu. Po neprespani noči in prevoženih 2600 km se odločimo za prenočevanje v tem majhnem in mirnem mestecu. Iščemo hotel in v prvem navkljub pogajanjem ne dobimo zadovoljive cene (mojster hoče 24 evrov za vse tri). V hotelčku Merhaba v centru nam zaupanja vzbujajoč upravnik ponudi spanje za vse tri za 12 evrov. Nastanimo se v hotelček s pogledom na vhodna vrata v Medino in obzidje okrog nje. Peter odpelje avto na plačljivo parkirišče (20 dirhamov = 2 evra za noč). Ob sprehodu po mestecu nam vsak drugi ponuja hašiš. Vse gladko zavrnemo. Na večerjo smo odšli v eno od družinskih restavracij in jedli juho harira (tipična muslimanska juha, posebej veliko jo jedo v času Ramadana), Peter je jedel Tanjines (mesne kroglice), Maša zelenjavo in riž, Ožbej sem se pa basal s krožnikom rib. Pijemo čaj z mento. Za zelo nasiten in okusen obrok plačamo za vse skupaj 120 dirhamov (12 evrov). Sprehodimo se še po Medini in docela utrujeni pademo v postelje.

Torek 30.april: Asilah, Rabat in Casablanca
Majhen a zanimiv Asilah, prvič nas ustavni policija, zelo urejena metropola Rabat s Hasanovim stolpom, divje predmestje Casablance, kilogram opohanih škampov……

Zjutraj si po zajtrku v kavarni z obveznim čajem še enkrat ogledamo medino. Vzpnemo se na stolp iz časov zavojevalcev s Portugalske, ki ponuja zelo lepe poglede na mestece in ocean. Asilah spada med arhitekturne bisere in je močno intelektualno in kulturno maroško islamsko središče. Ogledamo si izjemno lep islamski kulturni center s slikami maroških avtorjev. Vsako leto center gosti različne konference kulturnih in intelektualnih islamskih krogov. V Asilahu so tik pred odprtjem glamurozne nove knjižnice pred katero je lep park. Islam daje izobrazbi velik poudarek.
Iz Asilaha se peljemo naprej v glavno mesto Maroka Rabat. Sredi avtoceste nas ustavita policista na motorjih. Po zelo vljudnem pogovoru v katerem policaj ugotavlja od kje smo (bili smo mu simpatični, ker živimo blizu Bosne) nam zaželi srečno pot. Policaji na motorjih so zelo simpatični, vsi zelo zagoreli, okroglih lic s čelado na glavi, prav filmsko izgledajo. Že rabatska mestna vpadnica poda vtis izjemno urejenega mesta. Parkiramo na parkirišču v centru in se prvič podamo v medino velikega mesta. Prodaja se vse mogoče, od usnja do sadja, zelenjave, piščancev (kar smrdeča zadeva). Zopet klasika: »monsieur, monsieur you want hašiš?«.
Na koncu Medine gremo na pokopališče (kamor nemuslimani naj ne bi hodili). Eno od pokopališč z izjemnim razgledom. Prav mistično zadnje počivališče za vsakega ljubitelja morja. Rahlo na vzpetini nad obalo oceana, ki jo varuje velik bel svetilnik.
V Medini si privoščimo piščančji sendvič in se napotimo proti muzejem in mošejam. Napade nas mlad mulc, ki žica denar. Zelo je vsiljiv in Peter mu v pristni slovenščini odgovarja na njegova moledovanja v vseh možnih jezikih. Z Mašo se nasmejeva do solz. Ni mu uspelo in verjetno jo od očeta za prvim vogalom dobil kakšno vzgojno. Sprehodimo se po glavni aveniji mimo zelo lepe stavbe banke el Mahrib, mimo žal zaprtega muzeja pošte in telekomunikacij do Sončne mošeje, ki kraljuje na rahli vzpetini neposredno ob eni od fakultet. Po zapletenem iskanju najdemo famozni arheološki muzej in na veliko razočaranje naletimo na zaprta vrata (obnova).
Z avtom odidemo do 70 m visokega Hassanovega stolpa, ki ga obdaja 356 stebrov nekdanje palače (porušil jo je potres), velika mošeja (zaprta za nemuslimane) in zelo lepi vrtovi. Če je kaj vredno ogleda v Rabatu je to vsekakor Hassanov stolp. Srečamo veliko ljudi, bacpackerjev, hipijev, parov, šolskih skupin…prava novodobna turistična pestrost. Rabat je zelo urejeno mesto, zelo podobno evropskim in ne ponuja obilo popotniškega rajca. Po ogledu in veliko slikah se odpeljemo proti Casablanci, katere predmestje nas šokira. V mesto vodi zelo široka avenija brez črt na cestišču. Pasov je toliko kolikor gre vštric avtomobilov, od tri do šest.. Ogromno ljudi, zelo umazano in od prenaseljenosti uničeno okolje. Casablanca je ekonomsko središče Maroka in je največje mesto s preko 3 milijoni ljudi. Oblastem le stežka uspeva zagotavljati komunalno opremljenost hitro rastočega mesta, ki je pod stalnim pritiskom velikega priliva ljudi iz revnejših predelov Maroka. Države kjer je 70% ljudi mlajših od 30 let. Po vseh teorijah idealno okolje za take ali drugačne revolucije.
Izgubljajoč se v labirintu ulic ne najdemo hotela, ki ga iščemo in se zadovoljimo s hotelom Foucard, kjer za triposteljno sobo odštejemo 190 dirhamov. Po tuširanju s toplo vodo oddidemo v ribji fast food Amine nasproti glavne tržnice in za 140 dirhamov se najemo do sitega rib in pohanih že očiščenih škampov (na velikem krožniku je bila skoraj kila očiščenih pohanih škampov). Neverjetno! V Sloveniji za velik denar žuliš recimo do dvajset neočiščenih škampov. Vračanje v hotel ni nič kaj prijazno, ulice so se ponoči popolnoma spraznile in naš avto sameva pred hotelom. Nemudoma se odločimo za premik naše oropaj me sedeče tarče na varovano parkirišče za hotelom Sheraton (20 dirhamov za noč). Pet možakov s palicami in pes vzbuja zaupanje v varovanje na sicer precej zanikrnem parkirišču. Na poti v hotel nam trije ponujajo hašiš, mladenič brez roke žica denar, prostitutke iščejo svoje stranke. Kar morbidna scena, ki jo ponoči najdemo v vseh velikih mestih sveta. Večer zaključimo s srkanjem zelo drage pive v kavarni enega od hotelov in opazovanju prostituk in njih žalostnih usod. Očitno je bolj malo posla.

Sreda 31. marec
Divja Casablankina medina, plačamo prvi provision policajem, prihod v rdeči biser Maroka – Marakeš……..

Zjutraj gremo v medino (stari del mesta), ki se kasneje izkaže za eno najbolj pristnih v Maroku, navkljub pričakovanjem, da bo najbolj divje v Marakešu. Razlog je v njeni neturističnosti (za razliko od Marakeša in Fesa). Izstopa predvsem njen živilski in živalski del. V gneči jutranjega nakupovanja gospodinj se prebijamo skozi tone in tone sadja in zelenjave, rib in vseh drugih možnih artiklov. Fascinira nas prodajalka zelenjave, ki sedi na tleh s klobukom iz zelenjave na glavi. Žal se ne pusti fotografirati (kar je pogost pojav v Maroku, veliko ljudi verjame, da ti fotografija ukrade dušo). Na koncu Medine jo mahneno proti oceanu in v kar vročem dnevu pridemo do tretjega največjega verskega objekta na svetu. Poleg mošej v Meki in Medini je Mošeja Hassana II izjemno impresivna mošeja s 120 m visokim minaretom dograjena leta 1993 za šestdeseti rojstni dan Hasana II maroškega vladarja. Mošeja sprejme 25 000 ljudi, zunanje površine pa še dodatnih 80 000 ljudi. Vsekakor vredna ogleda. Za 50 dirhamov za študente (na osebo) si pod zelo dobrim vodstvom ogledamo mošejo in velik hammam (javno kopališče), ki se gradi pod njo. Zelo zanimiv je njegov turški del z bazenom in mnogoterim prelivanjem barv, ki se odbijajo od mozaikov. Vodička nam v zelo dobri angleščini predstavi mošejo, vsi materiali so maroški, razen muranskega stekla in dveh marmornatih plošč iz Italije. Spoznamo zanimiv angleški par, ki smo ga kasneje srečali na ribjem kosilu v Essaouiri. Po kosilu se odpravimo na pot proti Marakešu.

Uspešno se prebijemo ven iz Casablance. Navigacija po velikih mestih brez specialk je kar težka in terja dobrega navigatorja, ker voznik v glavnem pazi na vožnjo in varnost. Celo pot smo navigirali z Marco polovim zemljevidom Maroka, po mestih pa z zemljevidi v Lonely planetu. Včasih je prava umetnost priti v območje teh manjših zemljevidov. Zelo uporaben je kompas (tako za mesta kot medine).
V mestu Sabat naletimo na radar. Dva do uh smejajoča se policista nas ustavita. Vpraša če govorimo francosko (ne), špansko (ne), on pa tudi angleško ni znal. Začnemo z znajdi se komunikacijo. Policaj se smeji do ušeš in riše na roko. Najprej 40 pokaže hiše, potem 66 pokaže na nas. Zatem izvleče obrazec sredi katerega je številka 400 dirhamov okrog pa sami valovčki oziroma arabska pisava. Naredimo se uboge študente, neumne turiste in prosimo za popust. Policaj malo pomisli in reče magično besedo: provision s francoskim naglasom. Damo mu 100 dirhamov na roko, pošlje nas naprej in začeli srečno in počasnejšo vožnjo. Speljemo in izbruhnemo v smeh. Nekaj kilometrov naprej so imeli nov radar. Napake ne ponovimo. Vozimo po zanimivi pokrajini, ki se vseskozi blago vzpenja in spušča. Domačini ob cesti prodajajo razne izdelke, še posebej veliko špargljev. Še pred mrakom smo v Marakešu, ki nas preseneti s svojo urejenostjo (maroška merila).
Prinavigiramo v center rdečega mesta in parkiramo. Pred našimi očmi se prepletajo trume avtomobilov, taxijev, konjskih vpreg, avtobusov, motorjev in pešcev. Našim očem neverjetno sobivanje vseh udeležencev v prometu na tako majhnem prostoru. V Maroku je posebne vrste projekt prečkati cesto. Pešec se počasi pomika čez cesto do točke, ko se je voznik prisiljen ustaviti oziroma švigne mimo za tvojim hrbtom. Vse to na štiri pasovni cesti sredi prometne konice (človek ima občutek, da je prometna konica ves dan). V dveh dneh smo obvladali hojo čez cesto.
Hitro najdemo Hotel Ali na koncu trga Djema el Fna nasproti parka ob bok kateremu čakajo konjske vprege na prevoz turistov. Namestimo se v sobo (260 dirhamov za noč + zajtrk + neomejen dostop do neta) in odrvimo naravnost v vrvež trga Djema el Fna v Marakešu, ki velja za eno od svetovnih posebnosti. Veliko število nekakšnih »čevapdžinic« na prostem premami naše sestradane želodce in s Petrom se v trenutku baševa z nekimi majhnimi okusnimi klobasicami, s paradižnikovo mezgo in obveznim čajem z mento. Maša prisega na zelenjavo (ah te ženske , n vejo kej j duobru bi rj ku muj nono). Sediva zraven dveh mičnih maroških študentk in Peter z zanimanjem opazuje kaj jesta. V slovenščini nagovori klobasica mojstra: »Ej kolega, jaz bi tudi jedel to kar jesta ti dve gospodični.« In ne boste verjeli dobi pred sabo krožnik črnkaste rahlo zdrizaste zadeve. Sledilo je vprašanje gospodični. »What is this?« Maroška študentka z mesnatimi ustnicami mu odgovori, da je La rat. Peter prebledi, misleč da je podgano. V naslednjih izjemno smešnih minutkah ugotovimo, da je jetra, ki se jim najbrž reče po francosko La Rate. Smejimo se toliko, da nas s klopi potleh meče. Ob plačilu nas klobasica mojster nategne za nekaj dirhamov.
Ogledujemo si dogajanje na Djema el Fna. Fantje boksajo, kače plešejo, starci pripovedujejo zgodbe, lovci na srečo igrajo enostavne a zabavne igre, glasbeniki igrajo, plesalci plešejo….prava etnološka zanimivost. Čez del medine gremo na čaj v eno od restavracij visoko nad trgom s pogledom na vso pestrost Djema el Fna….filmsko, boemsko, navdihujoče….pravi užitek. Eden od tistih občutkov, ko so besede nepotrebne.

Četrtek 1.april:
Priprave na vzpon v Marakešu, bušiji v medini, jezni prodajalec, večer na Djema el Fna….

Dan smo namenili zbiranju informacij o vzponu na Toubkal in počitku ob naporih, ki so nas čakali. Neprezgodaj vstanemo (vsako jutro je prvo zbujanje ob petih, ko se z bližnjega minareta oglasi vabilo k molitvi, evropejcem služi za orientir, koliko je še do vstajanja) in pozatrkujemo klasični novodobno-turistični maroški zajtrk (maslo, marmelado, kruh). Peter in Maša odneseta v popravilo digitalni fotoaparat. Sam pa zadovoljujem svojo internetno strast v cybercafeju in svojo čajnopijsko v hotelski kavarni na ulici s pogledom na park. Po dveh urah ju še ni nazaj. Odpravim se v medino in jo v treh urah obdelam skoraj celo. Pri prijazni gospe kupim čepico (muslimanska v rasta man barvah). Nekajkrat so mi kar težili in me vlekli v razne »tovarne« enkrat brona, enkrat lesa, usnja… Zanimiva in zelo urejena medina. Le dvakrat me je bilo malce strah, ko sem končal v slepi majhni uličici, polni tkanin in oblek s polmetrskim prehodom, kjer bi me lahko popolnoma brez problema oropali. No pa me niso, če sem že srečal kakšne sumljive tipe so dobili take poglede, da so se me najbrž ustrašili (malo hvalisanja pa vendar). Narediš se hujšeha mafijca kot so oni sami in v njihovi kulturi krvoločni pogled hitro uniči marsikatero nakano. Zgubil sem se dvakrat.
Po Marakešu sem iskal zemljevid Toubkala. Vsi so zelo slabi (stare vojaške specialke) in vsi me hočejo nategnit za ceno. Odločim se, da ga ne bomo kupili, si ga pa dodobra ogledam in zapomnim, kar se je pozneje pokazalo za več kot dovolj orientacijskega znanja potrebnega za osvojitev najvišjega vrha severne afrike.
Popoldne najdem Perota in Mašo in pri trgovcu zraven hotela (predstavnik orto muslimanske struje z veliko črno brado in belo čepico) nabavimo hrano za v gore. Gospod jezni nas gleda s precejšno mero prezira. Velika večina pouličnih trgovcev v Maroku spada v kategorijo orto muslimanov.
Želeli smo v muzej na koncu medine, vendar smo prišli dvajset minut preden so ga zaprli. Prijazno rahlo debelušno dekle na vstopnini nam svetuje, da se vrnemo jutri. Iz obiska medine si velja zapomniti besede majhnega otroka z materjo, ki je kazal s prstom name in govoril: »mami, mami,….. Bush, Bush!..«…nič kaj zadovoljen nisem bil s to opazko. Je pa zelo nazorna (otroci so najboljši indikatorji družbe). Otrok vse belce enači z Bushem, ki je v njegovi glavi zagotovo bad guy. Ni kaj, potencialni one way ticket »turist«, če sem malce zloben.
Na tržnici Djema el Fna smo kupovali suho sadje, ki sploh ni poceni. Suhe marelice so po 10 evrov kila. Očitno turistično lupljenje. Zvečer smo šli v eno od dražjih restavracij nad Djema el Fna in ob treh čajnikih čaja z mento skoraj edinikrat v Maroku debatirali o stvareh, ki jih počnemo doma, o načrtih v prihodnjem letu, kdaj diplomirati……Kar močan veter je pihal, v bistvu je celo malce zeblo.

Petek 2.april:
Imlil, začetek vzpona na Toubkal, vzpon na Kočo Neltner na 3200 m, kje so mule……

Nekaj minut čez sedmo uro zjutraj že zapuščamo Hotel Ali v Marakešu, znano zbirališče trekerjev in ostalih svetovno popotniških odtrgancev. Vreme kaže zelo slabo, ponoči je deževalo, napoved pa je dobra. Z brezhibno navigacijo takoj najdemo odcep za Imlil, čeprav ni niti ene cestne table. Cesta gre najprej po savani dokler se ne začne vzpenjati proti Asniju. Močno deževje je cesto na nekaterih mestih precej načelo. V družbi medkrajevnih taxijem (stari mercedesi 240 s po 6 ljudi + voznik) obvozimo del ceste, ki se je sesul v reko. Kot klenim Slovencem so nam hribi bližje kot neskončna ravnina zato prav uživamo v vožnji ob prepadni cesti v Asni, kjer nadaljujemo naprej v Imlil.
Imlil (60 km iz Marakeša, 1,5h) vasica na 1700 metrih (tu se pozimi začne sneg) je znano filmsko področje. V njegovi neposredni okolici so snemali Sedem let v Tibetu. Pridemo na konec vasi in angleško govoreči domačin se ponudi za varuha avtomobila (dva dni 40 dirhamov – 4 evre). Parkiramo pred velik balvan v neposredni bližini gostilne. V trenutku se okrog nas nabere gruča raznih firbcev in prodajnih »interesentov«. Ponujajo nam vse mogoče: vodnika, mulo za nošnjo do koče za 130 dirhamov, »original« berber knife…… Vse zavrnemo in se zapletemo v pogovor z gorniško navdahnjenim domačinom, ki organizira vodnike. Dobimo nekaj uporabnih informacij, razveselila nas je predvsem tista o precejšnji količini snega za ta čas. V pol ure pripravimo vso opremo in si nadenemo svinjsko težke nahrbtnike (nosim smučarske čevlje, smuči, dva cepina, gorilnik, tri litre vode, opremo za dva dni…..), Petru in Maši na hrbtu ni bistveno lažje.
Začnemo s hojo navkreber. Najprej mimo zelo lepo urejenega skoraj idiličnega Kasbaha. V pol ure gremo mimo vasi Amrou (himalajski pogledi). Pri šoli na koncu vasi se zaključi še zadnji približek ceste (do tu z Imlila lahko pride samo terenec). Prečkamo ogromna siva prodišča in začnemo vzpon na zeleno teraso naprej po dolini. Ob velikem balvanu malicamo in že razmišljamo o tem zakaj hudiča nismo vzeli mule za zares zelo težke nahrbtnike. Lokalni kmet v mrzlem potoku prodaja Coca colo, Fanto in ostale imperialistične pijače. Po dveh urah hoje po atlaški mulatjeri pridemo v vas S. Chamcarouch na višini 2300 m. Vas sestavljena s parih hiš (napol zemljank) in znanega svetišča je precej skomercializirana in kot ničkolikokrat dosedaj nas napadejo prodajalci vsega možnega. Z menoj hočejo zamenjati smuči. Mašo sprašujejo, če je že oženjena. Počivamo šele nad vasjo, bolj v miru… Spoznamo nemca z istim ciljem, ki že mesec dni kolesari po Maroku. Velika teža nam onemogoča hitro napredovanje in po štirih urah hoje iz Imlila končno pridemo v prvi sneg. Priznati je treba, da nismo ravno v vrhunski kondiciji. Razen Maše, študentke Fakultete za šport, ki ji je kondicija oblika poklicne deformacije.
Olajšajoče si nadenem turno opremo in za prvim ovinkom zopet naletim na območje brez snega. Besednjak je temu spoznanju primeren. Po zelo dolgi (10 km) dolini v šestih urah pridemo na Kočo Neltner na 3200 m Francoske planinske zveze oziroma njene podružnice v Casablanci. V Koči nas prespi 15. Nekaj angležev, špancev, nemcev in slovenska trojica. Naredijo se tabori: angleški, španski in nemški. Še najbolje se počutimo ob komunikaciji s fanti oskrbniki koče. Zelo pozitivni in zanimivi ljudje. Zanimiva sta dva španca (stric in nečak). S seboj sta imela hrane za vsaj teden dni avtonomije v gorah. Popili smo veliko čaja z mento. Mašo je zaradi višine napadla slabost in je zgledala bolj klavrno do jutra pa se ji je telo prilagodilo in je izgledala zelo dobro. V koči si lahko za 7 dirhamov na uro sami kuhate. Odlična pašta ni izostala. Spanje z izkaznico je 60-80 dirhamov po osebi. Popijemo aspirin in oddidemo spat. Navkljub slabemu jutranjemu vremenu nam je le to skozi zelo lep in sončen dan odlično služilo.

Sobota: 3.april
Na najvišji vrh Atlasa, severne afrike in Maroka 4167 m visoki Toubkal, nazaj v Imlil, druga policijska provizija, poln Marakeš…..

Še v mraku smo zazgrizli v največjo strmino nad kočo. Nekaj časa še gre s smučmi, potem pa sem moral čez prvo ramo peš, naprej pa spet brez težav s smučmi. Vzpon na vrh poteka po dolgi dolini v smeri severa in tehnično ni zahteven. Dolina je podobna dolini Za Cmirom v slovenskih gorah. Zjutraj je pogosto ledeno. Po treh urah pridemo na sedlo jugovzhodno od vrha, kjer se konča sneg (višina 4000 m). Vršna glava je kopna. V naslednji uri premagamo še zadnjih 170 višinskih metrov in pridemo na 4167 m visoki Jebel Toubkal najvišji vrh Maroka, Atlasa in Severne afrike. Zadnje pol ure vzpona se je višina že zelo poznala. Tempo je bilo potrebno zelo prilagoditi občutnemu manjku kisika ob očitno nezadostni aklimatizaciji. Obvezno zmagoslavno slikanje v zelo lepem sončnem vremenu. Zadovoljstvo ob osvojitvi primarnega cilja. Po tem, ko smo odpovedali Kilimandžaro zaradi denarja, ko so Ukrajinci odpovedali Elbrus in ko se je Alpa Mayo pokazal za še prezahtevnega smo osvojili sicer nekoliko lažji vseeno pa zelo zanimiv vrh. Spustimo se nazaj na sedlo, kjer si nadenem smuči in uživaško odmučam do koče. Smuka je srednje dobra. Sneg je predelan in na vrhu rahlo zmehčan. V uri in pol smo nazaj pri koči, kjer Ibrahim poskrbi za odlično juho.
Ob treh popoldne začnemo spust v dolino. S smučmi pridem uro in pol hoda niže, na višino 2600 metrov, kjer se zopet pretvorim v Ožbeja al Mula in nadenem pretežak nahrbtnik. Slabo uro sem čakal Petra in Mašo, da sta prirajžala za menoj. V treh urah kar hitrega tempa smo zopet v Imlilu. Na koncu nas je že precej dajala utrujenost. Maša lokalnemu dečku podari razpadajoče gojzarje. Peter kupi berberski križ, Maša pulover iz čiste volne. Poslovimo se od Imlila in novih prijateljev in že ponoči peljemo spet v Marakeš. Vožnja je težka in nevarna zaradi oslov in po cesti hodečih ljudi. Šele kasneje v Španiji ugotovimo, da nam ena luč slabo sveti.
Na marakeški vpadnici nas zopet ustavi policist, tokrat naj bi prevozili stop znak. Smeji se do ušes, mimo smo tudi izrazito prijazni, nekaj začne omenjati sodnika. Prijazno moledujemo in začnemo pogovor v katerem mojster postave ugotovi, da smo študenti in vpraša Petra: »What do you study?«. Pero zavedajoč se, da študij ekonomije ni ravno dobro pogajalsko izhodišče za nizko provizijo reče z naglasom anleščine v tretjem svetu: » agriculture!«. Policaj ves navdušen nekaj komentira v njihovem domačem jeziku. S skrajnimi močmi zadržujem smeh. Potem pokaže name: »your friend, what study?« Peter se obrne k meni zavedajoč, da sem v isti dilemi. S študijem politologije se v islamski državi ni ravno za ponašati. Odvrnem: »textil industry!«, Petru obrnjenemu proti meni ne manjka nič, da se ne bi začel krohotati. Policaj ne razume, potem pa Peter pokaže na obleko in mojster postave spet vsa navdušen nekaj po arabsko razlaga. Plačamo sto dirhamov provizije, ker smo kao fajn ljudje in odpeljemo. Pol ure smo se dobesedno krohotali in zbijali šale na račun agriculture in textil industry. 100 dirhamov je majhna cena za tako doživetje.
Zdelani pridemo v Marakeš in na veliko razočaranje ugotovimo, da je Ali poln. Čez vikend se zelo pogosto zgodi, da so vsi hoteli po centru polni, dodaten problem so šolske počitnice, ki so v Marakeš prignale številne družine in šolske skupine. V eni od uličic najdemo zanikrn hotel Kawahib (za kar je nudil je bil zelo drag, vendar se nam ni dalo pogajat) in se zgrudimo spat.

Nedelja 4. april:
Lizanje ran v Marakešu, Mašina snežna slepota, po marakeških palačah….

Zelo lačni zjutraj najdemo restavracijo in se do sitega najemo. Jedli smo pize, ki so imele cenovne razšeznosti slovenskih, velikostne razsežnosti pa ……… Smo pa pili odličen avokadov sok. Po prvotnem planu bi morali danes že v Essaouiro vendar moramo čakati ponedeljek zjutraj, ker je digitalni fotoaparat v popravilu. Maša začne plačevati davek nenošnje sončnih očal na Toubkalu, napade jo snežna slepota. Cel dan preleži z zaprtimi očmi v hotelu Ali, ki ima zopet prosto sobo. Dopoldne smo praktično preležali. Noge so še zmeraj rahlo razbolele. Zopet sem veselo deskal po svetovnem spletu.
S Petrom dan nameniva ogledom Marakeša, najprej v Marakeški muzej, ki ga je pred desetimi leti obnovil uspešen lokalni podjetnik. Zgledno urejen muzej z obilo zelo zanimivimi arhitekturnimi detajli. Na Djema el Fna je obilo prodajalcev svežega pomarančnega soka, ki ga stisnejo pred tabo. V vročini deluje zelo osvežujoče. Druga znamenitost, ki si jo ogledava je Palača El badi, ki je zelo podobna Marakeškemu muzeju, po El Badiju pa se sprehodiva čez ogromen kompleks Kraljeve palače. Z dediščino Toubkala v nogah sva po veliko prehojenih kilometrih po Marakešu precej zbita. Pod noč se zopet spustimo v magičnost trga Djema el Fna. Maši se preko dneva stanje popravi. Na terasi Alija s pogledom na Djema el Fna večerjamo samopostrežno večerjo (kuskus, mesne kroglice, piščanec, zelenjava, harira….). Zelo hitro smo odšli spat.

Ponedeljek 5.aprila:
Prijazni serviser, hipijevska Essaouira, fantastičen apartma s pogledom na ocean, nemec Titus….

Digitalnega fotoaparata nam niso uspeli popraviti. Fasciniral nas je serviser, ki ni želel plačila rekoč, da fotoaparata ni popravil. Vseeno mu damo 100 dirhamov, ker je bil izjemno profesionalen in prijazen. Zapustimo Marakeš (najti pravo cesto je kar umetnost) in vozimo zopet na obalo atlantika proti najbolj znanemu maroškemu letoviškemu mestu Essaouiri. Pokrajina je suha, savanska ali pa kamnita (hamada). Dvajset kilometrov pred morjem se začne pojavljati gozd. Prevozimo nekaj mest, ki so prava simulacija besede kažin. Glavna cesta skozi mesto je v teh mestih glavna tržnica, parkirišče….človek ima občutek, da pelje dobesedno skozi semenj.
Ustavimo se nad Essaouiro. S parkirišča je izjemen razgled na mestece in atlantik, lokalni turistični »delavec« ponuja slikanje na kameli. Parkiramo pred mestno obzidje in oddidemo v medino proti v Lonely planetu izbranemu hotelu. Žal je zaseden. V trenutku izstopa iz zasedenega hotela nas začne oblegati mlad fant z razlitim desnim očesom in nam ponujati sobo. Najprej ga kategorično zavračamo, potem pa le povprašamo po čem ponuja sobe in se odločimo za ogled te famozne hiše. Oddidemo v tretje nadstropje v maroškem slogu urejene hiše in smo dobesedno fascinirani nad apartmajem, ki nam ga ponudijo, česar pa preden se ne dogovorimo za ceno ne pokažemo. Dogovorimo se za 500 dirhamov za dva dni za apartma s pogledom na atlantik, akvarijem, terarijem, čisto kopalnico in teraso, ki z vrha hiše gleda na mestece in ocean.
Lastnik je nemec Titus, ki se je priženil v Maroko in je med drugim snemal film v Zadru in na Kornatih. Titus nam pove, kje lahko kupimo alkohol (to je v Maroku kar projekt), nakupili smo nekaj maroškega piva Storck, ki ga polnijo v Casablanci.. Ob večerih se zapletemo v izjemno zanimive debate o porastu radikalnega islamskega fundamentalizma v Maroku, o nemogočih pogojih za gradbeno dovoljenje, o vse večjem konfliktu med evropsko odprtostjo Maroka in težnjami po islamski državi, o policijski državi, zakonski zaščiti kraljeve družine, nevidnem alkoholizmu, policijskih prodajalcih hašiša, načrtih za prečkanje Sahare……..zelo zanimiva zgodba priseljenega evropejca… Ponovil nam je že znano zgodbo o kupovanju hašiša na ulici, ko te za prvim vogalom primejo policisti in imaš ogromne težave. V planetarnih občutkih oddidemo spat. Ponoči je močno deževalo.

Torek 6.aprila:
Essaouira, kopanje v atlantiku, sanjsko ribje kosilo, za dimom jointov Jimija Hendrixa……

Maša in Peter oddideta na zajtrk v medino, sam pa še malce pospim, očitno je bil prejšnji večer res naporen. Ko se vrneta vsi skupaj oddidemo na ogromno peščeno plažo in se po hitrem postopku prvič v življenju vržemo v atlantik. Voda je osvežujoča (okrog 20 stopinj), čeravno je zelo težko vztrajati v njej več kot deset minut. Dan preživimo na plaži. Ob plimi vsakih nekaj minut premaknemo brisače višje po mivki (razlika med plimo in oseko je okrog tri metre). Prijazna maroška družina nam ponudi žogo, kar izkoristimo za igranje odbojke. Na plaži fantje postavijo nogometna igrišča in še dolgo v noč igrajo najpomembnejšo postransko stvar na svetu – nogomet.
Na kosilo smo odšli na rob pristanišča obdan z vrsto stojnic, kjer ti pripravijo sveže ribe. Vsi nas zelo bučno vabijo k sebi, odločimo se za številko 14. Najprej si izbereš zares sveže ribe na stojnici (raki so še hodili, navoljo je bila vsa sveža pestrost atlantika, od morskega psa, kovača, orad, brancinov, škampov in kupa rib, ki smo jih prvič videli), ki ti jih zložijo na pladenj. Začnemo pogajanja za ceno in iz začetnih 350 pridemo na 220 za vse tri vključno z imperialistično coca colo, kar je za naše razmere zelo poceni za njihove pa kar. Dobesedno nasitimo se z ribami (raki, škampi, kalamari, sardele, orade…..) in spremljamo poglede drugih turistov, ki se čudijo količini rib, ki smo jih pojedli, še posebej trem angležinjam, ki jedo le nekaj sardelic. Človek bi ubijal, da bi imel kaj takega za tak denar kje bližje domu. Že sosedje hrvati nas na ribah napol lupijo. Na kosilu smo zopet srečali mlad angleški par, ki smo ga bili spoznali v mošeji Hasana II v Casablanci, po Essaoueri smo videli tudi Špance, ki smo jih srečali na Toubkalu. Znan popotniški rek, da prej ali slej zopet naletiš na iste popotnike se je pokazal za pravilnega.
Vračajoč se s plaže nakupimo nekaj vode in sladkarij. Peter se ustavi pri brivcu, ki ga hoče tudi ostriči a se mu Pero ne pusti. Z Mašo ta čas nameniva sprehodu po medini in preučevanju maroške sociologije trgovine. Pod večer smo kar zbiti od sonca in morja in uživaško srebamo čaj z mento na glavni promenadi. Opazujemo domačine in turiste, med njimi veliko tistih, ki jih je primerjalna prednost Maroka – hašiš, vidno zaznamovala. V Essaouiri je nekaj časa preživel Jimy Hendrix, zato ne manjka hipijev, ki kot ostanek nekega časa še vedno vztrajajo v svoji drži in želji po transcendiranju z Jimijem inhalirajoč že ničkoliki joint prvovrstne maroške robe. V Essaouiri živi okrog 400 tujcev, največ je Francozov, sledijo jim Španci, Angleži, Nemci in Italijani. Prav zlahka bi se tudi sami prilagodili na življenje v tem hipijevskem letovišču.
Na parkirišču pred medino uzremo pasata ljubljanske registracije, edini slovenski avtomobil, ki smo ga videli na poti od italijanske meje naprej in nazaj. Pustimo mu listek z najboljšimi željami za na pot. Zvečer razpredamo o jadranju čez atlantik (sam sem lani imel že pogodbo pred sabo, pa ni šlo zaradi denarja), govorimo o izgradnji železne jadrnice za pot okoli sveta, številnih jadralnih izkušnjah o katerih smo gledali, slišali, brali ali pa jih doživeli. Odločitev pade, v naslednjih letih bo treba čez. Sanjamo o prvi v celoti slovenski posadki na ARC rallyju iz Las Palmasa na Barbados oziroma Sveto Lucijo.

Sreda 7.april:

Adijo atlantik, čez prelaz Tizi n Ticha v puščavo, Hoolywodski studii, kampiranje…..

Plačamo sobo in se poslovimo od Titusa (www.lebastion.de). Na glavni promenadi v okviru jutranjega železnega repertoarja mažemo margarino in marmelado. Mimo pride prodajalec ponarejenih ur in v pol ure izjemno galantnih pogajanj v katerih sem igral šefa, ki ne zna jezika in Peter prevajalca kupimo ponaredek Rolexovega Yachtmastra za 170 dirhamov (začel smo na 450). Na trenutke je bilo zelo smešno. Peter je razlagal, da je samo prevajalec, izgovarjajoč se na stiskaškega šefa.
Pred deseto uro smo zopet na poti v notranjost Maroka. V dveh urah se pripeljemo v Marakeš in iskajoč pravo cesto za Quarzazate zgrešimo in vozimo proti smučišču Oukaimeden (Maroko ima smučišča na višini okrog tri tisoč metrov), zelo pozno ugotovimo to navigacijsko napako (ženica ob cesti nas je napačno usmerila). Začnemo se vračati, zatem pa po kar bornih poteh presečemo v smer prave ceste. Izgubili smo približno uro. Začne se 80 kilometrsko vzpenjanje na prelaz. Prehitevamo v slogu pakistanske/karakorumške avtoceste naložene tovornjake (tudi višina tovornjaka krat dva). V vsakem ovinku prodajajo ametiste (kamenje s pisano paleto barv odznotraj, nekakšne minerale). Naj bralec oprosti mojemu zelo nepovprečnemu geološkemu znanju. Odločimo se, da povprašamo po čem se zadeva prodaja. V trenutku ko ustavimo avtomobil ob cesti se ob prej le enem vidnem osebku pojavijo trije. Začnemo z obredom pogajanja za ceno in z začetnih 350 pridemo na 120 za ene in 60 za drug kamen. Veliko je kolovratenja z rokami, moledovanja, dvakrat hočemo kar speljati, potem pa le dobimo zadovoljivo ceno. Zelo modro je v Maroku trgovati blagovno predvsem s kratkimi majicami in nogavicami.
Cesta se vzpenja na prelaz in zdaj na eni zdaj na drugi strani gleda v prepadne grape in doline. Privozimo na prelaz Tizi n ticha na višini 2260 m (višina Krna v slovenskih gorah). Cesta je spektakularna. Na prelazu nas v trenutku obkrožijo berberski trgovci z vsem možnim. Maša kupi ametist in dobi par ženitnih ponudb. Francoz s kamperjem nas slika. Zaradi kar mrzlega ozračja s hladnim vetrom jo hitro popihamo proti dolini, puščavi naproti.
Iz severnega v južni del Maroka obstajajo samo tri ceste. Ob obali, preko Tizi n Ticha in preko doline Ziz. Zadnji dve sta pozimi pogosto zaprti zaradi snega. Spust v dolino poteka z nekoliko suhimi usti. Goriva zmankuje, bencinske črpalke pa ni in ni. (ob polnenju rezervoarja ugotovimo, da je bilo v rezervoarju le še 1,1 l goriva). Ob šestih zvečer smo pred Quarzazatejem. Ustavimo se pred velikimi Hoolywodskimi studii, kjer se stalno snemajo filmi. Tu so snemali Mumija, Jezusa in mnoge druge filme z bolj suhim ozadjem. Škljocnemo nekaj fotografij in oddidemo na rob medine, kjer se za 20 dirhamov po osebi najemo piščanca. Edina fascinantna stvar v tem mestu je ogromen in izjemno lepo ohranjen Kasbah. Maroška vlada si zelo prizadeva narediti iz Quarzazateja turistično središče, kar pa jim ob napol praznih hotelih bolj slabo uspeva. Nadaljujemo z nočno vožnjo po kamniti puščavi (hamadi) v smer Todre gorge. Velik del poti vozimo po dolini stoterih kasbashov. Nekaj po deveti zvečer pridemo v Tinerhir in zavijemo v dolino Todra Gorge, kjer po sedmih kilometrih pridemo do kampa Soleil v katerega smo se namenili. Vozili smo skoraj 12 ur, precej več kot smo načrtovali. Izjemno lepo urejen kamp z bazenom pod velikim lapornatim usadom daje evropski vtis. Postavimo šotor zraven hipijevske družine in oddidemo spat.

Četrtek 8. april:

Prepadna Todra gorge, puščavska nevihta, Merzouga, s kamelami v puščavo, smučanje po sipini, multikulturalni večer pod nomadskim šotorom sredi oaze……

Zjutraj smo najprej generalno pospravili avto, ker je bil že od Toubkala naprej v popolnem razsulu. Po vseh higieničnih postopkih plačamo kamp (vse skupaj 60 dirhamov) in se že pol devetih odpravimo v sotesko Todra, kjer so med drugim snemali Indiano Jonesa. Zares impozantna soteska z ogromnimi stenami (podobno Paklenici). Nekaj plezalcev je plezalo v tej maroški plezalski meki. Na dnu soteske je hotel in restavracija. V pol ure si ogledamo Todro in se po dolini, ki spominja na oazo vrnemo v Tinerhir ter od tam naprej po puščavski cesti v Erfoud. Pred Erfoudom pomagamo domačinu, ki mu je crknil iztrošen peugeot in ga peljemo do prvega mehanika. V puščavi smo si ogledali vodnjak, ki je imel daleč spodaj celo vodo. Iz Erfouda gremo naprej v Rissani.
V Rissaniju se odločimo za pot do Merzouge, zadnjega mesta do katerega lahko prideš brez terenca, 20 km pred alžirsko mejo. Naprej od Rissanija pademo v puščavsko nevihto. V avtomobilu je svinjsko vroče, vidimo dva metra, vse je rjavo, na cesti se delajo zameti peska. Za naše evropske čute zelo nenavadno, predvsem pa zelo prašno doživetje. Motor se segreva bolj kot običajno, ker nam ga pesek paca. Končno Merzouga, ura je poldan, z olajšanjem prevozimo vhodni portal v vas in v trenutku prihoda nam domačin ponuja sobo. Želeli smo kamp in odpelje nas dva kilometra naprej po izjemno slabi cesti pred puščavski kasbah na robu Erga Chebi ponašajočega se z velikimi puščavskimi sipinami.
Začnemo se zanimati za pot v puščavo s kamelami in ob čaju nam domačin predstavi ponudbo. Začnemo pogajanja za ceno. Berber začne z oderuških 550 dirhamov po osebi. Po pol ure pregovarjanj končamo na 300, kar je normalna cena. Zopet smo uporabili taktiko, da le eden zna angleško in hkrati nama tolmači in s tem vmes pridobivali čas za strateško pogajalsko komunikacijo.
Naročimo si kosilo in zmažemo ogromen krožnik solate s kruhom. Ob štirih pridejo kamele in naš berberski vodnik. Zaviti v rute in s sončnimi očali se borimo proti še vedno močnemu puščavskemu vetru, ki nosi pesek. Na kamelo smo vkrcali tudi smuči in v objemu večernega sonca odrajžali preko neskončnih sipin proti oazi, vsak na svoji kameli pod vodstveno roko berbera. Skoraj v mraku po dveh urah na nič kaj udobnih kameljih hrbtih pridemo v oazo in se namestimo v nomadski, berberski šotor. S smučmi in čevlji na hrbtu zagrizemo v veliko sipino nad oazo, gre počasi in z veliko muke. Veter še zmeraj neusmiljeno raznaša pesek in na trenutke ne moreš niti vdihniti, kaj šele pogledati. Z Mašo prideva do dveh tretjin okrog 200 metrov visoke sipine. Obujem si smučarske čevlje in poskusim smučati. Občutek je čuden, veliko trenja, zelo počasi gre, ko pa pridobim nekaj hitrosti celo naredim nekaj zavojev. Zadnji del spusta se z vsem opremi Maša in naredi nekaj zavojev. Zgledava zelo smešno, v kratkih rokavih in hlačah, ovita v ruto, s smučarskimi očali in v smučarski opremi. Zadovoljen ob izpolnitvi še enega življenjskega cilja se vrnem v šotor, ki ga je v tem času Peter nekoliko zadelal na mestih, kjer je veter s peskom vdiral vanj.
Noč je že močno padla na oazo, v šotoru govorimo o vsem možnem in zelo lačni čakamo večerjo, ki jo noče biti od nikoder. Vsepovsod pesek, kakšnemu peskofobu bi se zmešalo. Po pesku gomazijo nekakšni puščavski črni hrošči podobni našim koloradskim. V sosednjem šotoru skupina mladih italijanov praznuje rojstni dan enega od njih in berberski tam-tam mojster nažiga po bobnih kot v transu. Zelo avtohtono in bučno doživetje spokojnosti puščave. Končno dočakamo večerjo potem ko sva s Petrom že zelo piskala in iz najine lakote zbijala nemogoče in docela smešne šale. Ni kaj šaliti se na lasten račun in pri tem zares uživati je lepa stvar. Naš berberski vodič nam prinese nekakšno čorbo piščanca, krompirja, kruha in pomaranč, kar brez pribora (ni ga bilo) zmažemo z golimi rokami. Berberi jedo šele po deveti zvečer.
Sledila je zanimiva debata v kateri smo 21 letnemu berberu razlagali, kje je Slovenije in mu risali zemljevid Evrope. Zanimalo ga je, kje je Bush, kje Japonska, Palestina….. Pridružil se nam je tudi 55 letni »guardian« našega šotora in ob neznanju nobenega skupnega jezika smo dolgo v noč debatirali s pomočjo neverbalne komunikacije in risanja na papir. Berberi so prvotni prebivalci, ki so jih arabci in s tem muslimani zavojevali in praktično zatirali od dne, ko je prvi otomanski vojak prišel v severozahodno afriko. Siti in antropološko zadovoljeni zaspimo v objemu peska in hroščev.

Petek 9. april:
Zopet na sipino, adijo puščava, kopanje v oazi, slabo vreme, prihod v fes……

Zbudim se zelo zgodaj, nadenem si pancerje in po turnosmučarsko zopet napadem sipino. Hoja s turnimi smučmi navzgor po sipini je veliko lažja kot pešačenje. V pol ure, ravno v prebujanju sonca iz alžirskih daljav, dosežem vrh sipine. Opazujem fascinantno okolico, berbera na sosednji sipini, gledam proti Alžiriji čuteč klic Sahare (se vidiva prej ali slej), zavedanje majhnosti človeka je zelo intenzivno, uriniram v puščavski pesek opazujoč izjemno hitro izsuševanje. Na vrh prisopihata dva angleška mulca, mlad španski par, za njima pa najprej Peter potem pa še Maša. S Petrom se slikava. Sveži sončni žarki že božajo sipino, zapnem smuči, najprej gre počasi in okorno, ko pa strmina in hitrost naraste odpeljem nekaj uživaških zavojev. Smučar na sipini je precejšna atrakcija, požel sem večino pogledov, ki so tega jutra gledali prebujanje dneva.
Kmalu smo zopet na kameljih hrbtih in preko številnih sipinic se vračamo k Lac du Sahara, enemu od številnih obpuščavskih gostišč. Ob prihodu plačamo še drugo polovico denarja ter pozatrkujemo. Vodiču damo 10 dirhamov napitnine. Puščavska lisica, kakor smo ljubkovalno poimenovali Petrov Seat Toledo, vžge in zopet smo na poti. Najprej nazaj v Rissani, tokrat je pot veliko lepša, potem v Erfoud in naprej v El Rachidio, močno vojaško oporišče še iz časov francoskega kolonializma naprej. Vozimo po pestri dolini Ziz (ob reki oaza, nekaj metrov naprej pa neizprosna puščava), mimo velikega jezera (hidroelektrarna), prometa je malo.
Opoldne vozimo čez hamado in v vroči pripeki opazimo tablo oasis – swimming, nemudoma zavijemo kakšen kilometer z glavne ceste in se spustimo v dolinico, ki jo obdajajo strme stene. Uzremo idilično oazo z velikim bazenom na sredi. Odločitev je soglasna – kopanje. Prevladuje okoliška otročad. S Perotom se počutiva nekoliko čudno, okoli nas sami suhi (ok napol lačni otroci) in midva z evropskimi bauhi (ok vsak ima kakšnih deset kil preveč), razvijeva teorijo, da sva počela bledolični bauch teror. Okopamo se v osvežujoči vodi. Maša ne samo, da je edina bela ženska ampak je sploh edina ženska na kopališču. Pogledi mladih »tičev« so temu primerni.
V nikogaršnjem in od vseh pozabljenem mestu nam prijazen domačin zoorganizira kosilo (piščanca s krompirjem petinosemdesetič). Vsi trije se najemo in napojimo za 75 drahmidov. V kavarnici domačini gledajo program ene od ameriških televizij, ki je v kontaktni oddaji združila mlade iz ZDA in Iraka, ki se medsebojno pogovarjajo o življenju v eni in drugi državi. Brain wash, ki nam gre skoraj na bruhanje. Le kam gre ta svet? Začne deževati, vozimo čez visoke prelaze (okrog 2000 metrov), vsi imajo snežne zapornice. V času ko je preveč snega cesto gladko zaprejo. Pokrajina je divja in zelo namočena, spominja na Irsko ali pa severne dele Velike Britanije, škotsko Višavje. Pred Azroujem se spustimo skozi cedrove gozdove in nadaljujemo naprej v Ifrane, nekakšno mondeno smučarsko letovišče, ki ima eno najpomembnejših univerz v Maroku Al Akhawayn, namenjeno izobraževanju maroške elite. Zelo lepo v alpskem slogu urejeno mestece.
Pred Fesom končno preneha deževati. V enem od križišč sredi Fesa (ogromno, cca 8 pasov v eno smer) si privoščimo drzno kolobocijo s prečkanjem križišča po diagonali. Policaj sicer veselo žvižga za nami, mi pa jo vseeno mahnemo naprej. Parkiramo pred medino, ter se odpravimo iskat naš hotel. V prvih dveh v katera smo se namenili nam nočejo dovolj spustiti cene, končamo v hotelu tik zraven vhodnih vrat v Medino. Že na prvi pogled je v Fesu večja zmešnjava kot v Marakešu. Kar pozno zvečer je že, sprehod po napol zaprti medini predčasno zaključimo in se še šestinosemdesetič bašemo s piščancem in krompirjem v restavraciji pod hotelom. Na koncu nas natakar oslepari za ceno in še poreče service not included, najraje bi mu dal ene dve facki po tisti maroški glavi. Vidno razvrvani zaradi zadnjega natega oddidemo spat, pred sobo nekdo obrnjen na vzhod še vedno moli njemu ljubega boga. Postelja je obupna, na sredini si približno pol metra niže od roba postelje, v bistvu spimo v visečih mrežah, hrbet uživa……

Sobota 10. april:
Barvarne usnja v Fesu, pot v Tangier, na trajekt, in začetek poti domov……….

Zelo zgodaj vstanemo in oddidemo na ogled Fesa. Ugotovili smo, da imamo premalo časa, da bi sami iskali po labirintu medine v Fesu zato najamemo mladega fanta, ki ne hodi v šolo govori pa šest jezikov po principu vsak odgovor ima v sebi: very much ali pa too many. Fant berberskega porekla se izkaže za dobro investicijo, v eni uri vidimo vse glavne stvari, po labirintih večih hiš nas je odpeljal na terase, odkoder smo si zastonj lahko ogledali večino znamenitosti. Najbolj zanimiva stvar v Fesu so barvarne usnja v katerih je postopek že 700 let enak. Moški barvajo usnje za dva evra na dan v neznosnem smradu. Presunljivo. Fes je z ene od teras, kot mravljišče, spada pa med zadnja naseljena starodavna mesta z velimi prizadevanji Unesca za njegovo ohranitev. Medina v Fesu je orientacijsko najtežja in najbolj obsežna v Maroku.
Ob desetih plačamo hotel in se namenimo proti Tangierju po lokalni cesti. Vozimo po zelo kmetijsko intenzivni pokrajini. Ker smo rahlo pozabili na gorivo zopet trepetamo. S tem rezevoarjem smo naredili že 950 km in zadeva bi se morala že ustaviti. Na vrhu prelaza napolnimo, v rezevoarju je bilo še manj kot pol litra nafte. Policaji nam žugajo, ker vozimo prehitro čez vas. V Larache pridemo zopet na obalo atlantika. V lepem sončnem dnevu vozimo mimo Asilaha, vseskozi po navadni magistralni cesti in nekaj pred četrto uro po maroškem času pridemo v Tangier. Na hitro nekaj pojemo in brzinsko pišemo kartice ter zapravljamo še zadnje dirhame. Jasno, da smo jih kasneje še kar nekaj našli po žepih.. Po našem mnenju ob petih smo na meji (imeli smo španski urnik, kar pomeni, da je bila ura dejansko že šest in bi moral trajekt odpluti). Ponovi se zajebancija iz vstopa v državo, le da tokrat damo par evrov in škatlo cigaret. Trajekt je polno uro čakal na nas, da smo opravili vse mejne formalnosti. Carinik z vijakom tolče po karoseriji iskajoč predele napoljnene s hašišem.
Kot pred pred zadnji se vkrcamo na nabito poln trajekt, na njem je bilo vsaj 300 ljudi. Morje je kar težko in dobra tretjina potnikov bruha kot za stavo. Pretežni potniki so maročani, nekaj bacpackerjev in ostalih turistov, zanimiv se mi zdi portugalski par. On v poznih štiridesetih, majhen in rahlo buckast, ona v poznih dvajsetih, precej večja od njega. Izgledalo je, da se imata kar rada, prav zanimivo. Na obalah Španije so nameščene številne vetrne elektrarne, ki lovijo vetrove iz atlantika. Spomnim se zelo aktualnih razprav na to temo doma, predvsem na bistriškem. Ni kaj čiste energije niso nič kaj lepe.
Pristanemo v Algericas, ura je devet zvečer. Španska kontrola ni nič posebnega, vnese nas v računalnik in to je to. Odločimo se, da nemudoma krenemo na pot in vozimo dokler ne bomo preveč utrujeni. Peter vozi proti Malagi in naprej po obalni cesti proti Almerii. Okrog desetih zvečer iščemo primerno postajališče, kjer bi lahko prespali. Nobeno ni ustrezno, zunaj je po dežju, zato kar zebe. Pred Almerio nas z lučmi ustavijo policaji, sledi rutinski pregled. Policista nista imela pojma in sta se med sabo spraševala, če je Slovenija v Evropi.

V Maroku smo pokurili 112 litrov goriva in zanj plačali 13.856,77 sit.

Nedelja 11.april: Čez Španijo
Izogibajoč se cestninam čez Španijo, zastoj na meji s Francijo…….

Zopet pridemo na avtocesto in Petra za krmilom zamenja Maša, ki vozi naslednje dve uri. Do Alicanteja v Španiji na avtocestah ne pobirajo cestnin, razen na delu od Malage do Algericasa. Ob tem s Petrom vseskozi spiva. Potem prevzamem Ožbej in pridem do malo pred Valencio. Oba spita, težko je voziti brez navigatorja. Šli smo čez Alcol izogibajoč se cestninam. Sredi Alcola je moderen lep most. Danilo se je že, ko me je dokončno sesulo in nisem mogel več varno voziti. Ustavimo se na postajališču, kot smo kasneje ugotovili enemu od tistih na katerih se zbirajo istospolno usmerjeni. Kar naenkrat uleti neki model in razlaga, da ima srčne težave. Po nekaj minutah se poberemo. Zopet vozi Peter, sesut spim zadaj, začenja me boleti glava in zelo slabo se počutim. Skorajda brez težav prevozimo Valencio in po obmorski cesti vozimo proti Barceloni. Počutje se mi izboljša in na enem od počivališč ob morju se nabašemo z mortadelo, kruhom in olivami. Neprespani zaspimo za pol ure na betonskih klopcah. Po kosilu je z mano vse slabše in slabše, očitno je, da sem se zastrupil s hrano. Glava me boli, stalno mi slabo dela, začne se driska. Prevozimo Barcelono in skozi obalna mesta nadaljujemo na sever proti francoski meji. Pero in Maša kosita v globalni podružnici Mc donaldsa meni se pa vrti v glavi na parkirišču. Pod večer smo na francoski meji. Španijo smo prevozili v 20 urah, plačali nismo niti evra cestnine. Na meji je zastoj, ker stara cesta čez manjši prelaz ne požira post velikonočnega prometa.
Na meji smo opazili nekaj prodajalk ljubezni. Peter vozi po Franciji po lokalnih cestah, še zmeraj se izogibamo cestninam. Zaradi bolezni nisem sposoben prevzeti vozniške smene. Vozimo čez zelo lepe francoske vasi. Šele pred Marseillom gremo na avtocesto, nekaj časa še vozita Peter in Maša potem pa parkiramo na počivališču. Peter in Maša spita v avtu, sam pa zaspim na travi pred njim. Neprespani še od prejšnje noči, v bistvu napol zombiji zaspimo za šest ur.

Ponedeljek 12.april.
Po skoraj 8000 km spet doma……..

Ob osmih zjutraj vozimo naprej in v dveh urah pridemo mimo Nice in Monte Carla na italijansko mejo in avtocesto rož proti Genovi. Še vedno sem slab in bolj kot ne spim na zadnjem sedežu. Iz Cremone do Padove gremo po navadnih cestah. Po italijanskih cestah smo se precej lovili. Označene so slabo. Navigacija je težja kot v Franciji. Ob dveh pridemo v Padovo in gremo zopet na avtocesto. Hitro pridemo na Venezio est in pičimo proti Villeseju. Ob štirih popoldne smo po skoraj 8000 prevoženih kilometrih zopet na Vrtojbi in v Sloveniji. Iz Algericasa do Vrtojbe smo prišli s tremi tanki goriva (en manj kot dol) in vozili 43 ur, od katerih smo jih le šest spali. Počutje in utrujenost je temu pimerna. Pot domov je bila veliko težja, ker je mene bolezen onesposobila vozniških dolžnosti s čimer se je močno povečala obremenitev ostalih dveh in naš skupni domet. Mašo na Vrtojbi pričaka mama. Poslovimo se. Vsa čast Maši, prej smo se le bežno poznali, pa je šla z nama na tako dolgo in izzivov polno pot in ves čas brez težav prenašala tudi kakšen šovinistični vložek moškega dela posadke. S svojo pozitivno naravnanostjo je veliko prispevala k uspešnemu doživljanju Maroka. S Petrom prideva v Ajdovščino in se raztovoriva. Puščavska lisica odrajda nazaj v Logatec. Izjemen pogum Petra, ki si je upal z lastnim avtomobilom na tako dolgo pot ob vseh kvazi opozorilih o nevarnostih je občudovanja vreden. Na vsej poti nismo imeli niti enega najmanjšega popravila (zamenjali smo eno žarnico), avto je deloval brezhibno, nič nam niso ukradli.

Za pot domov smo porabili 132,55 l goriva (67 l v Maroku, 46 l v Španiji, 19,55 l v Franciji) in za gorivo plačali 20.436,5 tolarjev. Plačali smo 14.040,00 sit cestnin. Skupaj smo porabili za pot domov 34.476,5 tolarjev. Povprečna poraba goriva je bila 5,02 litra (do 110 na uro, 2000 obratov).

Udeleženci: Peter Oštir, Maša Klavora, Ožbej Marc
Datum: 28.3.-12.4. 2004
Avto: Seat toledo 1.9 TDI

Statistika stroškov poti:
skupno Po osebi
Pot Vrtojba – Gibraltar 66.374,4 22.124,8
Pot Gibraltar – Vrtojba 34.476,5 11.492,1
Trajekt Algericas – Tangier 52.800 17.600
Olje 2.100 700
Mednarodno vozniško 2x 10.400 3.466
Provizije policiji 4.800 1.600
Cestnine Maroko 1.170 390
Parkirnine 5.616 1.872
Gorivo Maroko 13.856 4.618,6
Zemljevid Španije in Francije 3.744 1.248
Skupaj 195.336,90 65.111,50

Za vse stroške poti in bivanja v Maroku smo porabili okrog 120.000 tolarjev po osebi za 16 dni.

Na Prulah v Ljubljani, Na Tržaški v Ljubljani, v Ajdovščini aprila 2004

Avtor: Ožbej Marc

Douz je ljudem poznan kot mesto v katerem se prične Tunizijski Dahar, dirka z motori in Jeepi čez Saharska brezpotja, na katerih dirkah sodeluje tudi naš Miran Stanovnik. Med turisti pa je kraj poznan kot vhod v puščavo, tukaj je moč jahati kamele ali pa se s terenskimi vozili poditi čez peščene sipine. Tukaj so začetki Sahare in njenega finega drobcenega peska ter prav tako prekrasni razgledi v peščene daljave. Temperature v puščavi čez dan dosežejo tudi do 50°C medtem ko se čez noč gibljejo okoli ničle. Naslednja naša postojanka je bila Matmata, mesto v zemlji bi ga lahko poimenoval. Berberi so začeli gradit svoje hiše približno 6 m pod zemljo da bi se s tem dejanjem lahko izognili neznosni poletni vročini v tem delu puščave. Danes so nekatere hiše zamenjale ime in se imenujejo kar hotel pod zemljo saj je Matmata najbolj obiskan kraj v celotni državi. Tukaj je bil posnet film Star Wars! Ljudje so tukaj poznani po svoji negostoljubnosti in te sploh ne želijo sprejet v hišo ali jo razkazat dokler jim ne plačaš. Obnašajo se kot prostitutke, katerim plačuješ vnaprej! Na poti do Matmate smo ubrali stranske ne asfaltirane poti čez puščavo, kjer živijo divje kamele in številne druge živalske vrste. Avto kart s seboj nismo imeli zato smo se vozili 2 uri dlje teh par kilometrov. Na sami poti smo izkusili vožnjo Paris Dakar voznikov in tako nehote skoraj povozili divjo kamelo ki je tekala za in pred nami in nabili sprednji del blatnika našega Renault Clia ob cesto, ki se je nenadoma po spustu spet dvignila. Nič hudega ni bilo, samo zaščitna guma je nastradala, ki smo jo takoj po nesreči odstranili. Malce je manjkalo da bi na žaru obračali kamelo, katere meso je zelo cenjeno če je kamela mlada, okus njenega mesa pa je podoben naši »janjetini«. Kamela je tudi zelo draga žival, če vzamemo v račun da je blondinka vredna vsaj dve do tri kamele.

V Tuniziji je šport številka ena nogomet in imajo zelo dobro afriško ekipo. V času našega obiska je potekal Afriški pokal in v času tekme smo se želeli okrepčat v mestu Sfax, kjer so v času tekme zaprli vse restavracije, na srečo smo le našli eno odprto ulično restavracijo v kateri so seveda gledali tekmo in navijali za svoje. Naročili smo si piščanca, katerega smo dobili hladno postreženega, z zamazanim, ne opranim jedilnim priborom in s še bolj zamazanim kozarcem nepitne vode. Najedli smo se pa le. Žal smo natakarja zmotili ob gledanju dvoboja. Tudi ženske se ukvarjajo s športom med katerimi je najbolj priljubljena odbojka.

Tunis glavno mesto države ni posebej zanimivo razen medine, stari del mesta in souq mestna tržnica, kjer se da dobit kar koli si zaželite pri tem pa morate za ugodno ceno biti precej zagreti in izurjeni pogajalci. Doživetje mestne tržnice je najboljše ob petkih v mestu Nabeul na Kameljem marketu malce severneje od Hammameta, ribiškega mesteca v zadnjih letih precej turističnega. V Arabiji ste in tukaj je pogajanje življenjsko pravilo števila ena, pravilo št. dva; nikoli ne reci hvala, pravilo št. tri spoštuj islam in drugačnost kar pomeni rokuj, dajaj, sprejemaj, jej z desnico (z levico se muslimani umivajo po opravljeni veliki potrebi), ne pogovarjaj se z ženskami, nosi dolge hlače, ženske ne sončite se zgoraj brez…

Ob večerih Arabci posedajo v »kafanah« ob kozarcu čaja in chichi, vodna pipa katero ponujajo brezplačno, zaračunavajo pa le tabletke različnih okusov. Ob večerih ne boste videli na ulicah žensk, one so doma, prav tako pa postanejo mestne ulice osamljene že po 22.00 uri. Alkohol v Tuniziji je drag, ker je prepovedan v islamu zaradi nekontroliranih dejanj, ki jih povzroči omamljen človek, in njegovih posledic v družbi.

Severneje od Tunisa se nahaja še nekaj lepih krajev, ki pa so za razliko od puščave dosti razvitejši in dostopnejši ter nasploh bolj obljudeni. Med njimi bi omenil Carthage in Sidi Bou Said. Carthage je kulturno središče Tunizije s številnimi romanskimi najdbišči med katerimi vsekakor izstopa romansko gledališče, Antonijeva kopel, narodni muzej, in še kaj. Sidi Bou Said je kakor pravijo domačini najlepše mestece v državi v prevladujoči belo modri barvi torej mediteranski na hribovitem področju z majhnim trgom, ki predstavlja središče mesta ob katerem so številne stojnice in majhne kavarne, ki te vabijo na požirek hladne pijače. V mestu je tudi ogromno pomaranč visečih na drevesih. Obe mesti sta že od Tunisa dalje povezani s panoramsko hribovito cesto z lepim pogledom na morje in peščene plaže.

Sousse, mesto v katerem okolici smo bili nastanjeni je poznano po številnih hotelskih verigah in hotelih, ki stojijo drug ob drugem ter številnih golf igriščih. Prav tako pa je v mestu prekrasen souq v medini, slikovita in tipična arabska tržnica s tipičnimi arabskimi začetnimi cenami, kjer je čisto normalno da te možakar z ulice kar usmerja v svojo prodajalno ali pa te dobesedno prime za roko in odvleče v trgovinico. Trgovci ponujajo ogromno najrazličnejših spominkov in umetnin ter izdelkov domače obrti, med katerimi izstopajo predvsem pisane arabske preproge (carpets), bras, kožni izdelki, …

Naš čas bivanja se je počasi iztekal, vstopili smo na letališče razmenjali njihov denar ker ga je prepovedano izvažat in zasedli sedeže v letalu. Iz Monastira smo poleteli nazaj proti Evropi, iz okenc letala pa opazovali na široko zasejana drevesa na obdelovalnih površinah, katera služijo kot senca v vročih poletnih dneh.

Avtor Senad Osmanaj

Še sem živ – s poti v Afriko
Ne morem verjeti, da se to res dogaja. Za mano je leto dni priprav, leto dni sanj. Kje je že zima, ko sem tekal okrog jezera. Zdaj stojim na startu in ljudje me gledajo. Dajmo, naredi to, če že moraš. Z najboljšimi slovenskimi kolesarji se vozim po ptujskih ulicah in maham someščanom. Tudi televizija je tu. Usedem se na kolo. Oh kako je težko. Kaj res moram imeti toliko stvari sabo? Kar samo si izbira pot. Tudi v Oslu pred dvema letoma je bilo tako. Z Igorjem sva se zaletavala v živo mejo in se delala kot, da je zanalašč. Kar nerodno mi je bilo. Kaj če bom padel pred tolikimi ljudmi, za mano pa vsi ostali tekmovalci.

“Sergej Kaučevič odhaja na dvoletno pot po Afriki, zaželimo mu srečno pot!” Srce mi je razbijalo, ko sem mahal v pozdrav. Adijo Ptuj, adijo Slovenija. Se vidimo! V Lovrencu smo s prijatelji še zadnjič spili rundo, nato pa sem zajahal svojega Gianta, ki so mi ga dali na Koroški 59. Tomaž je dejal: “Dobro se vozi. Giant so odlična kolesa!”. Po nekaj kilometrih sva bila že prijatelja. Ti boš odslej moj najzvestejši prijatelj, jaz pa ti obljubljam, da te bom kdaj pa kdaj očistil in namazal. Če boš priden ti bom tudi verigo menjaval, le nosi me srečno do konca. Nič ni rekel. Še zadnjič sem objel najdražje, ki jih bom hudičevo pogrešal. Hura na Ptujsko Goro in naprej do Celja! Tam sem stopil do gospe Zdenke in ji vrnil knjige. “Za vsak slučaj imam tvoj las, da ti pošljem energijo, ti pa beri knjige in meditiraj.” Hvala za hruške in vse ostalo, sem dejal. Hja, prve tri dni sem bil pravi gospod. Od Zdenke do strica, nato z Markom do Ajdovščine, kjer smo mojega Gianta opremili z dodatnimi opornicami za zadnji prtljažnik ter z Aleksandrom do Gorice. Saj to ni pustolovščina, sem si rekel. En velik turist si. Na meji sem še nabavil nalepko SLO, da se bo vedelo in Ciao Italia, come stai? Dirkal sem z vetrom. Vso pot prosim in že se je obrnil proti meni. Od takrat dalje sva bila le redko prijatelja. Kakšnih trideset kilometrov sem stisnil in pristal na zelenici ob trgovini z molzno opremo. Stuširal sem se in se smejal sam sebi. Kakšen as, prvi dan si v tujini pa ti je že uspelo vzpostaviti stik z ljudmi. Obesil sem oprani dres in šel na večerjo. Kaj si nor, zakaj imam tako majhen želodec? Lastnik trgovine je bil pravi poslovnež, ki je seveda govoril samo o kravah, jaz pa sem ga z zanimanjem poslušal.

Zjutraj sem se usedel na kolo in se poslovil. V naslednjih dneh mi je poslavljanje kar postalo hobi. Srečaš nekoga, ki te je pripravljen sprejeti k sebi, naslednje jutro ali dan po tem pa mu pustiš naslov. Mogoče se še kdaj srečava. Še popotnico so mi dali, sladkarije. Zadovoljno sem dirkal proti Benetkam in kmalu prispel v Mestre, ki so njen kopenski del. Tu se gredo industrije, na otoku pa turizma. Iskal sem kamping ter se odločil za zaraščen predel ob avtocesti. Kot pravi strokovnjak sem preveril vse kote in ugotovil, da sem “neviden”. Ravno sem se udomačil, ko sta mimo mene primarširala klošarja in me opozorila, da je tu nevarno, ker ljudje kradejo. Kazala sta na nebo in iskala prazne steklenice.

Prvi dež na turi pa sem še zmeraj suh. Kaj si ja nor, šotor ti si faca! Kar razganjalo me je od ugodja. Zjutraj sem napadel Benetke. Organiziral sem pohod čez nasip, do mesta. Bil sem edini udeleženec, ki se mu je dalo pešačiti pet kilometrov. Med potjo sem se dosti ustavljal in iskal kadre za kamero ter fotoaparat. Prva žrtev so bili potapljači, ki so ob nasipu iskali školjke. Ravno sem ujel punco, ki se je oblačila v neoprensko obleko. Nič niso spominjali na Benetke in ravno zato so mi bili všeč.

Prišel sem v center in ugotovil, da sem utrujen. Zavil sem v park in zajtrkoval ob spečem klošarju. Mogoče pa je bil popotnik? Gremo dalje, sem si rekel in šel snemat. Ogledal sem si razstavo Picassovih umetnin. To je bil res čuden tip. Jaz, ki se ne spoznam kaj dosti na umetnost, bi prej rekel, da je bil zajebant, ki se je posmehoval ljudem.

Eden izmed ciljev je bil tudi znameniti trg Svetega Marka. Gledal sem turiste, ki so zasedali stole na trgu. Takoj, ko so se usedli so jih pričeli obletavati natakarji. Malokdo si je kaj privoščil, saj so tam cene najvišje. Naletel sem se na slovenske turiste, ki so gagali za Kompasovo vodičko. Nisem jih vznemirjal s svojo prisotnostjo. Preblizu si še, sem si dejal. Iskal sem dalje. Hotel sem najti kak manj turistični utrinek. Videti prave Benečane, brez znamenitih mask. Tako sem se zapodil v ozke ulice, da nisem več znal nazaj. Vročina mi je kuhala možgane. Poiskal sem senco in počakal na prvega domačina, ki je poznal labirint ozkih uličic.

Spet sem bil v vrvežu. Kaj sploh žene ljudi v to mesto? Res je lepo, toda preveč komercialno. Želja trgovcev, da bi ti kaj prodali, me je prej odbijala kot privlačila. Ogromno je bilo vzhodno evropejcev in poševno okih, ostali pa kot da so se jih že nagledali.

Ko se je pričelo mračiti, sem že marširal nazaj proti šotoru. Ves dan me je pomalem skrbelo, če ga ni kdo pregledal. Bili so trenutki, ko sem hotel kar eksplodirati od skrbi in trenutki, ko sem bil popolnoma miren. Zanašal sem se na intuicijo in na to, da sem človek, ki nikomur noče nič žalega. Zakaj bi mi torej kdo kaj vzel? Na šotoru sem pustil celo prošnjo, da naj ne kradejo in se lepo zahvalil.

Res mi niso ničesar ukradli. Bil je nedotaknjen. Spet se je pripravljalo k dežju. Kot senci sta mimo švignila tudi kolega iz prejšnjega dne. Dež ju ni motil. Eden je spet kazal v nebo in se smejal. Jaz tudi, iz šotora. Benetke so bile za mano. V Padovi si nisem nameraval prav nič ogledati. Dopovedoval sem si, da grem v Afriko in da je Evropa le poligon za treniranje. Z muko sem ustvarjal zapiske za reportaže. Padovo sem hotel obiti po obvoznici pa mi ni uspelo. Zašel sem, kot je pri meni že v navadi. Sledil sem znakom do basilike Sv. Antona v centru in ga posnel. Mnogi so posneli mene. Vrgel sem gor Nesov anorak in šel vanjo. Veličastni oltarji in spovedovanje v štirih jezikih, so še enkrat potrdili mojo misel: Od kar so verniki zgradili prve cerkve, je krščanstvo največja svetovna indristrija. Iz mesta mi je nato pomagal nek prijazni kolesar iz Verone.

Eno izmed osnovnih pravil te ture je: izogibaj se glavnim cestam, zato sem iskal stranske, manj prometne. Izbral sem bližnjico in se vzpenjal proti Teolu, ki je bil edini vzpon daleč okoli. Ampak bilo mi je všeč. Predstavljal sem si, da sem v Dolomitih ali v Alpah ter lezel. Na vrhu je bil res čudovit razgled. Najboljšo pozicijo pa si je izbrala vojska. Usedel sem se pred zaprto trgovino in pisal v osvežujoči senci. Na ravnini sem si včasih žvižgal, včasih drl ali pa preprosto prepeval Čebelico Majo, ki je nekako moja himna.

Ko mi je bilo dovolj čakanja, na odprtje trgovine, sem vprašal gospo, ki je čakala na avtobus, za pot do Ponticellija. Nihče ni vedel za to vas, čeprav bi morala biti deset kilometrov od tod. Končno se je našel nek zapit domačin, ki se mu je zdelo ime znano. Samo ravno pa boš tam. Grazie! In bil sem tam, v Esteju, kraju v povsem drugi smeri. Trideset kilometrov je šlo v nič. Sem pa vsaj videl vidro, ki se je igrala v kanalu in se najedel fig. Fige me sploh več ali manj spremljajo na vsej poti. Prikažejo se ravno takrat, ko jih potrebujem. Pravim jim dinamit, saj mi dajo dosti energije.

Vozil sem se skozi nasade vinske trte in željno opazoval nezrele vinske jagode. Kak mesec prehiter si, sem si rekel. Kampiral sem pri nekem kmetu, ki se sploh ni zanimal zame. Rekel je le, da lahko postavim šotor nato pa se je dalje ukvarjal s svojimi biki. Kot pravi kavboj je metal laso, pa nič ulovil. Biki so kot ponoreli dirkali iz enega kota v drugega. Za večerjo mi je prinesel melono, ki sem jo stuširan hitro zmazal do polovice, ostalo pa pustil za zjutraj. Zadovoljen sem sklenil, da bom vsak dan pral in se tuširal. Od tedaj je preteklo že kar nekaj časa in marsikaj se je spremenilo. Počasi postajam žival, zvit, umazan in lačen.

Sončil sem se ob jezeru v Mantovi, ki mi je bila zelo všeč. Pročelje gradu iz krvavo rdeče opeke se je mogočno šopirilo, medtem ko sem se valjal po travi poleg reke.

Bližal sem se reki Pad, ko me je zalivalo z neba. Ravno sem za silo posušil obleke, ki mi jih je namočilo skozi “nepremočljive” bisage dva dni prej. Da so nepremočljive, je trdil prodajalec. Do treh sem že imel devetdeset kilometrov. Iskal sem prostor za šotor. Zavil sem na kmetijo in kmalu ugotovil, da je tovarna sandalov. Tam je bil pač edini človek. Ostali so bili na njivah. Vprašal sem ga če lahko postavim šotor. Malo začudeno me je pogledal. Tako hitro? Razložil sem mu o dežju in razumel je. Kar tam ga postavi. Hop, in že stoji. V par minutah sem razstavil še dobršnji del opreme na ograji. Razen muh in psa moja skulptura nikogar ni zanimala. Slikal sem jo zase.

Skoraj ves dan sem bil sam. Možakar je kar naprej nekam divjal z novim Mercedesom, žena pa se sploh ni hotela pokazati. Zdelo se mi je, da me ne mara. Zvečer sem ga zaprosil, za telefon. Ni mu bilo po volji, zato sem dodal, da bom seveda plačal za to minuto. V stanovanje me ni spustil, ker je preveč “razmetano”. Odšla sva v tovarno in moji so zvedeli, da sem živ in zdrav. Plačila ni hotel.

Razložil sem mu o moji turi in tip se je čisto spremenil. Predstavil me je ženi, ki je bila Poljakinja in že smo sedeli v Mercedesu ter se peljali na kosilo k njegovim staršem. Oče je bil pravi Italijan, nasmejan, porasel po plečih, okoli vratu pa mačovska verižica. Ponosno mi je pokazal svojega Colnaga za 3.5 milijona lir ter se pohvalil, da je prejšnji dan naredil osemdeset kilometrov. Jedli smo torteline, nato pa sir in šampanjec. Imenitno sem se počutil in počasi se mi je dremalo. V šotoru sem se odklopil.

Kmalu sem bil v Parmi in se koncentriral na Apenine. Zanimala me je Formula 3, ki so jo imeli v bližini. Od blizu sem se lahko naposlušal brnenja in cviljenja. Fantje si res veliko upajo.

Kot bi začaral, so se pokazali griči in ravnina se je poslovila. Počasi je šlo navzgor in oči so spet oprezale za figami. Ves dan sem se dvigal po samotni cesti in sanjal kako se bomo tu nekega dne vozili s potovalno hišico. Vijugali bomo po cesti in jaz bom kazal na podrobnosti ki so mi ostale v spominu. Šli bomo čez Italijo do Španije, nato pa na sever.

Zvečer dolgo nisem našel kampinga. Preprosto me niso hoteli sprejeti. Bil sem utrujen in brez hrane. Nek starček mi je dal tri deci vina, kar me je ogrelo, da sem zmedeno polagal ovinke. Končno me je sprejela neka gospa, ki ima sina v Ameriki. Hčerka je pripravila štiri obložene tople sendviče, vnukinji pa sta mi krajšali čas. Najmlajša me je strašila s plišastim psičkom. Če ne boš priden, te bo pojedel!

Zlezel sem čez Paso del Bocco, ki me je s svojimi 956 metri kar zmatral Z vrha sem se zabarikadiran v Supradinov anorak spustil do morja. V Chiavariju sem si kupil nekaj kruha in tarnal kako ne bom mogel shajati z petimi markami na dan. Sanjal sem o deželi kjer bo vse poceni. Upal sem, da jo najdem v Afriki, kjer pa je bilo bistveno drugače od mojih pričakovanj.

Iskal sem kamping pa ni bilo sreče. Probal sem v smeri bližnjega Rapalla, kjer so naši podpisali znamenito pogodbo. Malo pred njim sem obupal. Hribi so bili strmi in terasasti. Vsekakor previsoki, da bi se tja podal s Giantom. Prosil sem neko gospo, se prijazno smehljal in krilil z rokami. Izgovarjala se je, da moža ni doma in da jutri zgodaj nekam odidejo. Nisem ji več težil, le za vodo sem še prosil. Iskal sem dalje pa me je nadrl pes. Tudi moja volja je bila na psu. Smilil sem se sam sebi in skušal priti skozi ograjo, ki je varovala posebni del zemljišča ob obali.

Obupaval sem, ko sem končno zagledal primerno teraso. Skobacal sem se gor in pričel pisati pismo. Potožil sem se. Terasa je bila poševna, tako da sem počasi lezel proti robu. Običajno sem se tik pred padcem prebudil. Tako je to, če greš na pot z minimalno denarja in sovražiš normalne kampinge, ki so predragi. Hoteli pa sploh ne pridejo v poštev.

Nič kaj dobre volje nisem kolesaril proti Rapallu. Obtičal sem ob obali in gledal penzioniste, ki so krmili golobe. Dva domačina srednjih let, ki sredi delavnika nista imela kaj početi, sta glasno debatirala. Nič me ni zanimalo, hotel sem si le odpočiti. Brez pričakovanj sem šel proti Genovi. V glavi mi je še vedno odmevalo Milano-Torino-Genova; industrijski trikotnik.

Znašel sem se v tem trideset kilometrov dolgem mestu. Ne da se mu izogniti, sem si mislil. Pa gremo zopet v smog. Grizel sem skozi semaforje ter kratke strme klance, ko sta me dohitela dva kolesarja. Žrtvi sem pomislil. Beseda je stekla. Bila sta downhillerja. Povedal sem jima o poti. To me je izučila izkušnja z Verdijemi. Komplimenti, je dejal Marco. Luca je bil takrat še nekoliko bolj tih. Bolj bogo sta klestila angleščino. Prosil sem ju, če mi lahko pokažeta trgovino z video opremo. No problemo.

Zavili smo v specializirano trgovino in iskali plastično zaščito za podvodno snemanje. Niso je imeli, imeli so pa ceno 500 DEM. Tako kot v Avstriji, sem pomislil. Trgovino so zaradi popoldanske pavze zaprli. Vprašala sta me če sem lačen. Seveda sem. Pridi z nama, mama bo nekaj pripravila.

Srečali smo jo pred vhodom v zgradbo. Marmorna tla so odbijala obris njene perfektne postave. Ko smo se najedli, so me vprašali kje bom spal. Namignil sem, da običajno spim pri ljudeh, ki jih srečam. Končno so mi ponudili prenočišče. Skočil sem do plafona. Pokazala sta mi sobo in računalnik. Pomirjen sem kramljal o poti, o Italiji … Marco se je ponudil, da me popoldan pelje z vespo v drugo trgovino. Vsaj ena prednost velikih mest, sem si rekel – boljša ponudba. Usedla sva na vespo, si nadela čeladi in odbrzela na drugo stran mesta. Prosil sem ga naj vozi počasi, saj se še nikoli nisem peljal s tem čudom. Polaganja ovinkov, če nisem sam za krmilom nisem nikoli maral. Zavila sva v ta famozni Videon in imeli so jo. Lepo rumeno se je svetila v izložbi. Cena je bila ista. Ponujal sem jim Eurocard oni pa niti slišati niso hoteli zanj. Only cash, please!

Marko je spet zakurblal vespo, ki nama je na križišču pred banko izdihnila. Prva je bila zaprta, v drugi pa sva imela srečo. Menjal sem in dobil nekaj čez pol milijona lir. Upala sva, da bo vžgala. Spet je bila pri volji in odbrzela sva nazaj. Že so jo nama hoteli zapakirati, ko sem se spomnil, da bi bilo dobro preveriti, če res paše. Italijani bi ti prodali kar koli, če nisi previden. Niso nama je hoteli posoditi, zato sva spet polagala ovinke proti domu. Zdaj sem se že nekoliko varneje počutil pri 60 km/h in s čelado na glavi, ki mi je lezla na nos ali hotela postati ruta. Doma sva vzela kamero in mamino vespo z vetrobranom. Sonyjevo čudo je pasalo kot ulito. Zdaj sem že užival v vožnji. Nič več me ni bilo strah. Na začetku sem se res moral prepričati, da je življenje pač avantura..

Povabila sta me se na fiesto njihovega časopisa pa sem bil preveč utrujen. Skušal sem nekaj napisati nato pa zaspati. Drugo jutro sem že bolj ojunačen sedel na vespo z gospo Tiziano. Obljubila mi je, da mi pokaže mesto. Imel sem enkratno priložnost, saj je bila pomočnica direktorice vseh muzejev in galerij v Genovi. Gospa je speljala tako sunkovito, da sem skoraj padel, nato pa počasi nadaljevala. Nisem se je upal prijeti, da ne bi bilo kaj narobe. Kmalu sem ujel njen ritem. Ko je speljala, sem se nagnil naprej in skušal vztrajati v tem položaju, dokler me ni pospešek prestavil v pokončni položaj. Parkirala sva pred Pallazo Rosso. Ta muzej je bil njena služba. Peljala me je v svojo pisarno, ki je bila čisto na vrhu stavbe. Z nje je lahko kot pravi oblastnik opazovala življenje Genovčanov. Hiše so se drenjale tam spodaj in vsakdo je imel kak razlog, da se prebija skozi mesto.

Šla sva v Palazzo Ducale, kjer je bil pred leti na obisku tudi Michael Gorbachov. Z vrha sem posnel panoramske posnetke mesta, kar baje pustijo le redkim televizijam. Vse se da z blagoslovom gospe direktorice. Na vrhu stolpa je bila včasih ječa za politične nasprotnike. Ti niso risali golih žensk pač pa politične karikature. Od tam sva šla še na ogled razstave aboridžinske kulture, ki so jo ravnokar pospravljali. Medtem ko sem gledal film o Avstralskih domorodcih, ki so ga zavrteli posebej zame, me je Tiziana zaradi pomembnega sestanka zapustila. Ostal sem sam v mestu. Nič več ni bilo prostih vstopov in neomejenega snemanja. Odpravil sem se v največji akvarij Evrope, ki so ga zgradili ob petstoti obletnici Kolumbovega pristanka na ameriški obali. Takrat je bila v Genovi svetovna razstava. Ogledal sem si morske pse, tjulne, delfine, mnoge male ribe in kače. Kljub zame ogromni vstopnini se je splačalo posneti nekaj dobrih kadrov.

Genovo sem zapustil naslednji dan in se odpeljal proti Savoni. Etapo sem zaključil v Allasiu, majhnem pristanišču ob strmi obali. Upal sem, da bom našel dober kamping. Vozil sem se po pomolu in govoril s turisti. Na tihem sem upal, da me bo kdo sprejel k sebi pa nisem imel sreče. Postajal sem čemeren, zato sem se usedel na klopco da se umirita Jing in Jang, kot bi rekel Tomo. Po skalah sem skakljal do vode in si jo ogledal. Takrat sta se okrog bicikla začela motati dva dolgolasca. Refleksno sem se nasmehnil in pomahal, saj je vedno bolje biti prijazen. Zvedel sem, da sta tudi ona dva kolesarja. Usedli smo se na pločnik. Rudi je povedal, da je študent matematike in ekonomije, Stephen pa je dodal, da študira politične vede in novinarstvo.

Škoda, da ne potujemo v isti smeri, sem rekel. Azurno obalo sta že videla, jaz pa ne. Domenili smo se, da bomo skupaj kolesarili do Monaka. V San Remu smo se zadihani ustavili. Poznalo se je, da sta imela vsaj pol manj prtljage. Rudi je diktiral zame oster tempo. Šel sem na obalo malicat, ona dva pa v trgovino s kolesi, po zdravilo za Rudijev plesoči prtljažnik.

V Mentonu sem se poslovil. Hotel sem poiskati kamping še pred Monte Carlom, ona dva pa sta nadaljevala proti Nici. V miru sem se usedel, si ohladil glavo, malo pojedel in pogledal po slovarju. Francoščina je zame pretežka, sem sklenil. Saj niti prebrati ne znam. Vozil sem se naokoli pa same palače. Celo otroško igrišče je bilo zagrajeno. Otroke so dovažali z najboljšimi avtomobili, jaz pa sem se počutil kot pasji drek. S svojim biciklom nisem pasal med te ljudi. Razmere v katerih živijo so se mi zdele nečloveške. Vse je bilo lepo, vendar nekako instant. Nekatere hiše so imele celo na dovozih obrožene stražarje. Povejte vi meni, če je to življenje? Kot bi si sam ustvaril zapor.

Vrnil sem se nazaj na klopco, kjer sem sedel že prej. Pričel sem pisati, ko me je ogovoril starejši par. Povedal sem jima, da iščem kamping zastonj. Gospa mi je hotela pomagati in je stopila na turistični biro. Starega sem že previdno masiral, ko sta se pripeljala Rudi in Stephen. Mojih upov je bilo v hipu konec. Bili smo trije.

Nekaj časa smo se gledali, nato pa sklenili, da se premaknemo na Cap d’Ail. Rudi nam je hotel prihraniti vožnjo čez mesto, zato smo šli po obvoznici. Vštel se je, saj smo morali premagati dolg in strm klanec. Smo vsaj imeli dober razgled. Končno je šlo tudi dol. Energije mi je naglo zmanjkovalo.

Iskali smo kakšno zapuščeno plažo, pa zaradi želežniške proge nismo mogli do obali. Končno smo našli stopničast most in skakljali do hiš. Šele kasneje smo ugotovili, da do tja vodi tudi cesta. Nek prijazni Francoz mi je pokazal ozko stezico med hišami do plaže. Bila je tako ozka, da sem se komaj peljal, vendar se je splačalo. Pristali smo na kamniti plaži in bili smo skoraj sami. Varnost ni bila problem.

Razgrnili smo spalne vreče, Rudi je pričel kuhati zelenjavno juho. Tudi jaz sem je bil deležen. Človeka na tako dolgi poti je pač treba razumeti. Navsezadnje sta le Nemca. Bil sem bolj utrujen kot onadva, zato sem kar zlezel v spalko. Iz vljudnosti sta se umaknila na drug konec. Spal sem kot dojenček. Naslednji dan sem že ob osmih startal proti Nici, medtem ko sta ona dva še en dan poležavala na plaži. Domenili smo se, da se dobimo v St. Etiennu de Tinee, čez dva dni.

Dirkal sem nazaj v Monako. Spet po klancu navzgor, toda tokrat sem bil spočit. Zanimalo me je. Prišel sem v Monte Carlo. Vsepovsod sam blišč in ostro pokošena trava. Slišal sem mnogo Čehov, ki so se ponosno sprehajali. Spet sem se počutil zelo malega. Vsi so name gledali kot na nezanimivega reveža, ki nima denarja za kaj drugega kot kolo.

Od Alexandra sem izvedel, da v Monaku živi samo 5.000 pravih Monačanov. Ostalih 25.000 so samo papirnati prebivalci, ki imajo tu svoj naslov zaradi ugodnostih pri davkih. Pozimi so cele stolpnice nerazsvetljene. Becker in ostali športniki ter milijonarji so drugje. Takrat je Monte Carlo mirno, skoraj mrtvo mesto. Zdaj skoraj nisem mogel najti prostora na plaži, pa tudi mikalo me ni preveč. Največ je bilo Azijcev in vzhodno evropejcev, ki po dolgem času spet lahko potujejo. Tudi Američanov je nekaj, vendar dosti manj kot prejšnja leta. Cene jim letos niso dišale, kaj šele meni.

Iz Monaca sem šel proti Nici, ki se mi je bolj dopadla. Sprehajal sem se po angleški promenadi in gledal marino, vmes pa malical. Šel sem v center in si ogledal hotele ter Casino. Tukaj ljudje nisi bili več tako arogantni. Bili so bolj naravni. Skočil sem se v Cannes. Pravim skočil, v resnici pa me je cel čas zaviral veter, vendar se je splačalo. Slikal sem odtise dlani Sharon Stone iz leta 1992. Naletel sem tudi na avtobus poln Slovencev.

Če bi se mi to zgodilo kje drugje bi, se drl od veselja. V Cannesu je bilo vse preveč normalno. Nič skupnega z njimi nisem čutil. Pravzaprav me Cannes ni več tako zanimal. Lepih plaž sem imel že dovolj. Spet sem gonil nazaj do Nice, oziroma skoraj do tja. Pri reki Vesubie sem zavil na levo, proti goram. Iskal sem primeren kraj za spanje. Bil sem že tudi zelo lačen in brez hrane. Goltal sem robide, ki so se mi ponujale ob cesti. Vse so mi pasale, od velikih še nezrelih do že posušenih. Trudil sem se, da bi čimprej prišel iz industrijskega dela. Vsepovsod so bile samo tovarne in servisi.

Tudi svinjarije je enkrat konec. Prišel sem na kmetijsko področje. Levo in desno pokriti nasadi paradižnika. Kar videl sem se že med njimi, pa me je nekaj zaviralo. Nisem se mogel dovolj zbrati, da bi jih zaprosil za prenočišče. Ko sem stopil do nekega kmeta, pa me je ugriznil pes. Ni me močno, toda ugriz je le ugriz. Najlepše sem se zahvalil potencialnim gostiteljem in odšel. Bil sem za silo sit in vsekakor sit tečnih ljudi. Šotor sem razgrnil kar pod nekakšnim skladiščem za kmetijske stroje. Bilo je ogromno in prazno, brez ene stranice. Spravil sem se v kot in zaspal. Še prej sem pisal Neži. Nekako vsak teden sem začutil, da ji moram pisati.

Ko sem ravno zaspal me je prebudil glas motorja. Nekdo se je pripeljal na pony exspresu. Pričel se je pogovarjati z nekom, ki je že bil tam pa ga prej sploh nisem opazil. Govoril je zelo energično in glasno. Drugi mu je samo boječe pritrjeval, jaz pa sem razmišljal ali sta me opazila. Ker sem bil v kotu, sem bil v senci. Nisem se upal premakniti. Spraševal sem se ali naj zbežim ali oznanim svojo prisotnost. Odločil sem se, da bom tiho kot kamen. Možakarja sta stopila v rastlinjak. Zaslišal sem razbijanje in postalo me je strah. V mislil se mi je že vrtel scenarij, ubil ga bo zaradi nečesa. Najbolj nerodno se mi je zdelo, ker sta govorila arabsko. Zaplapolal je ogenj in za smejala sta se. Torej je vse v redu, sem pomislil. Nekaj mu je še naročil, nato je nastala tišina. Stari na pony expresu se je končno odpeljal in odleglo mi je. Zaspal sem.

Na pol v spanju sem zaslišal tuljenje sirene. Prihrumel je kamion, iz njega so poskakali možje in se rutinsko razporedili. Dajali so kratke in jasne komande. Pomislil sem, specialci. Evo, trofo sem na alžirsko mafijo. Kasneje sem zaznal toploto, ki je prihajala rastlinjaka. Bili so gasilci.

Spet sem bil v dvomih, ali naj se pokažem ali ne. Spet sem se odločil, da bom kamen. Kaj se bom jaz mešal v ta kaos. Čez kakšno uro so odšli. Pričakoval sem še policijo pa ni bilo nikogar več. Le tihi človek je ostal in lomastil po rastlinjaku. Bil sem preveč zaspan, da bi me bilo strah. Zjutraj sem odšel kar se da hitro. Nisem hotel, da bi me kdo slučajno uporabil za pričo. Mislim, da je bil požar podtaknjen.

Šel sem proti St. Etiennu. Cesta se je ves čas dvigala, od ničle do 1250 metrov nad morjem. Še veter mi je bolj nagajal kot pomagal. Takrat sem prvič menjal franke. Vse do tedaj sem jedel hrano iz Italije, ki sem jo nakupil v San Remu. Zelo slabo sem menjal. Za 100 DEM sem dobil 300 frankov, namesto 350. Pač nisem vedel. Na domenjeno mesto sem prišel ob treh. Prijateljev še ni bilo, zato sem napisal sporočilo in ga spravil na domenjeno mesto – zataknil sem ga za znak. Odpravil sem se iskat primeren kraj za divje kampiranje. Po tako razburljivi noči sem potreboval miren spanec. Šotor sem postavil tik ob reki, malo ven iz vasi. Varoval me je tanek gozdni pas. Šel sem do reke in opral umazane cunje. Kar ponosen sem bil nase. Madona kako sem samostojen. Samozadosten, če odmislimo prijatelje. Na koncu sem opral še sebe. V nizki toda deroči vodi sem nekaj sekund sedel in se drl. Drenje mi je sploh postalo domače. Za vsako malenkost sem si zavriskal ali zapel. Najraje seveda Čebelico Majo, pa Horuk v nove čase ali pa si kakšno melodijo izmislim tudi sam. Ustne harmonike še nisem uporabil.

Tik pred temo sta se prikazala tudi Rudi in Stephen. Skoraj sem že mislil, da ju ne bo. Našla sta moje sporočilo. Vse sem jima lepo narisal. Noč je bila mrzla in polna komarjev, zato se nismo dosti pogovarjali. Zlezel sem v dve spalni vreči in kmalu začutil toploto, ki pa je proti jutru žal popustila. Kot ponavadi me je zazeblo v stopala. Nekaj me je poklicalo ven na zrak – božanski sončni zahod.

Naslednji dan smo zagrizli v klanec. Petindvajset kilometrov je pisalo na obcestnem kamnu. Zrežirali smo nekaj kadrov za moj film, nato pa nadaljevali vsak s svojim tempom. Po pričakovanjih sem bil najpočasnejši, čeprav sem na tihem upal, da ju bom dohitel. Mislil sem, da sem toliko močnejši. Po parih kilometrih mi je postalo jasno, da zmeraj bolj zaostajam. Sprijaznil sem se in preizkusil še najlažjo prestavo. Nič ni pomagalo. Pretežak sem.

Ustavil sem se in naredil fotografijo. Uporabljal sem isto finto kot Igor pred dvema letoma. Ko ne gre se ustavi in fotografiraj. Tako sem delal vse do vrha. Kamere pa nisem hotel uporabiti. Manjkalo mi je energije, zato sem vmes jedel kruh in opazoval ovce. Celo dolge hlače sem oblekel. Upal sem, da bo proti vrhu bolje, da bom s trmo zmogel pa je bilo le še huje. Če sem se zagnal, me je kmalu spet zmanjkalo. Tik pod vrhom mi je nasproti na specialki pridirkala babica šestdesetih let in mi vzklikala: “Kuraž! Kuraž!” (Pogum! Pogum!) Če ona zmore, zmorem tudi jaz. Čez petsto metrov sem se dokončno zlomil. Ovce so me opazovali in se oglašale, jaz pa sem jih le gledal in iskal energetske rezerve, ki jih že dolgo ni bilo več. Preslabo ješ, fant moj sem si rekel. Pogoltnil sem se zadnji krajec kruha in izpil skoraj vso vodo. Po slabem kilometru sem prišel na Col de Restefond 2678 m. Od tam vodi dodatna pentlja do La Bonette, 2.802 m. Bilo je prestrmo zame – čez dvajset procentov. Še peš sem komaj porival kolo. Na vrhu sta me čakala Rudi in Stephen. Stephen me je vprašal, kako se počutiš? Death, sem dejal. Rudi je kuhal juhico, ki jima je ostala. Hitro sem našel žlico in se pogrel.

Na vrhu sem tako kot običajno vzel kamen za spomin. Zraven je pasala tudi slika. Celo kamero sem pripravil. Vse nas je pomalem zeblo, zato smo pohiteli in se spustili. Vsakemu sem posodil eno odvečno rokavico, ki sta si jih dala čez nogavice. Pod klanec sta mi pobegnila. Nisem hotel divjati. Dnevi, ko sem dirkal v škarje in pod klanec prehiteval avtobus so mimo. Rad bi še živel nekaj let in se s prijatelji veselil življenja. Vseeno priznam, da me je mikalo. Ko sem se spuščal sem prebiral imena profesionalnih kolesarjev, ki so se tod podili na eni izmed etap Tour de Francea. Kar toplo mi je bilo pri srcu ob Indurainu, Chiapuciu in Bugnu.

Naslednji dan sem premagal še Col d’Allos 2250 metrov. Bilo je lažje, saj se je cesta rahlo dvigala. Na čase se je skoraj zravnala. Spustil sem do St. Andre les Alpes in srečal Folkerja, ko sem ravno potreboval prijatelja. Prejšnja dva Nemca sta me zapustila po prvem klancu. Morala sta se pripraviti za študij. Folker je študiral ekonomijo in je imel čas.

Šla sva v supermarket, po nekaj hrane. Tisti dan sem si privoščil čokolado. On je kupil liter vina, ki sva ga kasneje izpila. Šotora sva postavila ob deltastem izlivu reke Verdon v jezero. Obala je bila polna na živega blata, ki naju je požiralo tudi do pasu. Folker je hodil spredaj, jaz pa za njim. Previdno je tipal proti vodi in iskal najplitkejše blato. Fant je bil res malo utrgan. Ko sva se končno vsa blatna prebila do plitke struge mrzle alpske reke, sem se pohecal, da bi se bilo najbolje vleči vanjo. Ko sem ga pogledal, je že ležal v vodi. Posnemal sem ga. Fant ima debelo kožo, sem si mislil. Ni čudno, saj je iz severa Nemčije. Čista sva nato spet zabredla v blato ter se prebila do brega.

Govorila sva o vzhodni Nemčiji in vlekla primerjave o ljudeh, ki so bili prej na visokih položajih in so jih ohranili do danes. Naslednji dan je večinoma deževalo, zato sva posedala v šotoru ali pa v restavraciji ob kavi. Tri ure sva sedela pa naju niso vrgli ven. V Franciji ljudje veliko posedajo po gostilnah in klepetajo. V njih je obvezna tudi televizija, ki pa jo prižgejo le ob vremenu ali atomskih poizkusih, ki so bili takrat v središču pozornosti.

Veliko mi je povedal tudi o Egiptu. Zmenila sva se, da se dobiva v Kairu in greva skupaj na Sinaj z bicikli. Tam se bova potapljala na koralnih grebenih in fotografirala. Sabo bo vzel prijatelja, jaz pa Nežo, če bo utegnila pa še Igorja.

Tako sem ga navdušil nad klanci, da je kar šel po moji poti, jaz pa sem nadaljeval ob jezeru Verdon in se namakal. Celo brado sem si ostrigel. Bližal sem se Grand Canyonu du Verdon, ki so ga okupirali turisti. Res je lepo, če si ga ogledaš z vrha, pot tabo pa se gredo vriskajoči turisti raftinga. Idilično vzdušje je motil le močan veter, ki me je prisilil, da sem tudi pod klanec pridno poganjal in se drl. Pel sem si: I dont need a whole lot of money, I dont need big fancy car, I just need someone beside me…

Iz kanjona sem prikolesaril v naslednje jezero in kampiral skupaj s potovalnimi hišicami. Bilo je lepo in mirno. Od tam sem kolesaril čez ogromne vinograde. Tokrat je bilo grozdje sladko in sočno. Napokal sem se ga. Končno so bile mrzle Alpe za mano. Mudilo se mi je do morja, do polotoka kjer je najvišja obala v Franciji. S tristotih metrov so se včasih z avtomobili podajali čez rob. Hotel sem se povzpeti pa sem zgrešil cesto, ko sem se peljal iz Cassisa. Francozi se v tem delu države res ne morejo pohvaliti z oznakami. Vsak pa ima tablo: zasebna lastnina, vstop prepovedan.

Naslednji dan sem bil v Marseillu. Iskal sem Tujsko legijo (Legion Etrangere). Spraševal sem po mestu polnem črnih obrazov. Celo tržnico so zasedli in prodajali kar se ti zahoče. Ni čudno da Marseille imenujejo tudi Severna Afrika. Še dobro, da sem imel plan mesta, ki mi ga je podaril Luca. Nisem se dobro počutil. Vozil sem se po ulicah polnih smeti. Okrog pristanišča pa je bilo še dosti slabše. Bilo je nekako mrtvo, le kontejnerji so se drenjali, ko se jim je mudilo na smrdeče tovornjake. Nikjer nič naravnega.

Na policiji so mi povedali, da moram iti v Aubagne. Se jim boš pridružil, jih je zanimalo, ko so gledali naloženega Gianta. Sanjaril sem kako bi zgledalo, če bi postal rekrut ali pa bi se zgolj javil in si nato premislil. Inflirtriral bi se med njih. Skočil sem še na pošto, kjer so mi povedali, da imam ponarejen kovanec za deset frankov. Hitro sem ga podtaknil peku, ki ni imel nič proti.

Po nekaj kilometrih sem stal pred njihovimi vrati. “Legion Etrangere” je bilo vklesano. Tipične svečane uniforme in belih kap se ne da spregledati. Srce mi je kar razbijalo. Nekaj časa sem kar strmel in se čudil. To je torej ta elitna vojska! Ko sem bil mlajši, mi je ime Tujske legije vedno pomenilo nekaj posebnega, najboljšega kar premorejo vojske sveta. Takrat sem seveda mislil, da gre za Ptujsko legijo in ni mi bilo jasno, kaj dela v Franciji. Zdaj sem stal pred vrati rekrutnega centra kamor pride vsakdo, ki hoče postati legionar.

Stopil sem do vojaka in ga pobaral, če zna angleško. Little, je dejal. Zanimalo me je, če bi lahko šel v kasarno in si jo ogledal. Govoril sem mu o svojem potovanju in da pišem za časopis. Dolgo je samo odkimaval, da ni mogoče, nato pa končno prikimal, ter dejal, naj pridem jutri zjutraj obrit, brez Gianta zgolj z opremo. Ne, ne razumete, jaz bi samo gledal. Ne razumem, je dejal mehanično. Pokazal je na drugo stran vojašnice in dejal da je tam muzej. Po dobrem kilometru strme ceste sem našel muzej, ki je bil na drugi strani vojašnice. Grizel sem po klancu in opazoval nekega azijskega legionaja, ki si je vneto popravljal ograjo. Ker je bil ponedeljek, je bil zaprt. Ogovoril sem mimoidočega legionarja in spet vprašal, če zna angleško. Rekel je, only German. Opazil sem, da na uniformi piše Stojakovič in preklopil na hrvaščino. A Slovenac, šta očeš? Ne može, danas je zatvoren. Dođi sutra u deset. Možeš sve da snimiš, mi je zagotovil. Sline so se mi cedile. Hotel sem se še malo pogovarjati z njim, vendar me je samo prijazno prekinil in odšel. Ker je bilo se prezgodaj za iskanje kampinga sem se vsedel ob ograji na kateri je bilo jasno označeno, da gre za vojaško področje in pisal dnevnik, ki zdaj leži nekje na francoski plaži.

Okrog petih sem šel do hiše, ki je imela osla za gnojenje. Večinoma se je mirno pasel, od časa do časa pa ga je nekaj pičilo. Pričel je glasno rigati. Ker me je zanimalo zakaj to počne sem stopil do kosmatega kolega, ki me je samo čudno gledal. Kaj gledaš, osel?, sem skoraj slišal.

Žena je znala nekaj malega angleško, mož pa je treniral lavinske pse. Kjer koli je bil potres ali se je sprožil plaz, je prihitel s svojim psom in iskal preživele. Pohvalil se je, da je rešil dva človeka. Ostal sem en dan.

Zjutraj sem šel pogledat muzej. Čeprav je bil poudarek na zgodovini, je bilo zanimivo. Razstavili so zastave polkov, ki so se borili na vseh celinah ter uniforme od bradatih drvarjev do današnjega časa. Pritegnila me je Schwarzkopfova slika s podpisom, ki jo je podaril muzeju Tujske legije za pomoč pri operaciji Puščavski vihar ter uniforma, ki so jo leta 1993 nosili legionarji na področju bivše Jugoslavije.

Govoril sem z vodjo muzeja, upokojenim legionarjem. Govoril je z nemškim naglasom. Sodeč po letih, bi lahko bil bivši SS-ovec, saj so po koncu II. svetovne vojne prav oni polnili vrste Legije. Zanimalo me je, zakaj Francija uporablja tuje vojake za svoje vojaške operacije. Povedal je, da se je Tujska legija leta 1962 preselila v Evropo in, da je zelo stara in častna vojska. Mi jih ne jemljemo, sami pridejo, ker bi se radi borili za Francijo. To je njihova prostovoljna odločitev. S tem mi je tudi dal vedeti, da je najinega razgovora konec.

Kakor koli že gledamo na to organizacijo, moram priznati, da občudujem te visoko usposobljene pse, ki so se sposobni znajti v kakršni koli situaciji ne da bi za trenutek podvomili v odločitev nadrejenega. Če poveljnik ukaže, skoči iz stolpnice, se to brez pomisleka zgodi že v naslednjem trenutku. Ogledal sem si sobo z imeni legionarjev, ki so padli za Francijo. Malezija, Indokina, Maroko, Egipt, Makedonija, Alžirija …, so se svetile zlate črke na marmorni plošči ob večni luči in znaku Legije. Navaden vojak se gre v bolnišnico zdravit, legionar le umret. Ni prostora za smiljenje. Umreti v boju, pa magari do zadnjega, je največja čast.

Poleg vsega junaštva je Legija za Francoze le kup tujcev, ki jih ni škoda. Zakaj se torej ne bi vtikali v vojne po svetu ali jih celo povzročali? Med največje blamaže vsekakor sodi potopitev ladje Greenpeacea, ki je pred časom nadzirala zdaj spet obnovljene atomske poizkuse. V vojna žarišča jih prebrisano vtikajo. Najprej tiste, ki jim bo pogodba kmalu potekla in ne nameravajo nadaljevati. Gorje tistemu, ki bi skušal dezertirati. Za takšne imajo poseben oddelek, ki jih lovi po vsem svetu, dokler jih ne najdejo pa četudi mine nekaj desetletij. Ponavadi jih postrelijo pred očmi novih rekrutov. Vsa svarila so ob tako slikovitem prizoru odveč.

Po prevedreni noči sem se poslovil od gostiteljev in jo mahnil proti Arlesu. Šotor mi je podrl dež in sem se moral umakniti na teraso. Tudi zjutraj je pihalo. Veter se je vseskozi obračal proti meni. Nekako sem se sprijaznil s tem. Hotel sem čim prej v Španijo in nato v Afriko. Montrpellier je bil naslednja postaja. Vinogradi so me le bežno zanimali, toliko da sem se najedel. Enkrat sem jedel celo nektarine. Takrat je še posebej vleklo, da sem se ustavil in skušal najti delo za dan ali dva. Nimaš delovne vize? Ne moremo.

Mudilo se mi je v Perpignan. Nič lepega ni bilo, sama industrija in prodajalne rabljenih avtomobilov. Gledal sem zemljevid in tuhtal kje so ceste najbolj mirne. Odločil sem se pot ob velikem jezeru Et de Berre, ki pa je bilo tako umazano in razburkano, da mi ni bilo všeč. Svoje so dodali tudi fantje iz Totala, ki so vanjo spuščali nafto. Adijo Francija, tu ni več kaj videti. Divjal sem proti vetru in se na koncu ustavil na plaži, ki je bila še kar prijetna na pogled, če odmislim smrad industrije in grude katrana, ki so se sončile v pesku. Skopal sem se v morju, ki je bilo na drugi strani ceste. To ni bila Azurna obala.

Počakal sem, da se je zmračilo nato pa postavil šotor in stavil z vetrom, kdo je pametnejši. Zmagal sem, nisem pa premagal tatu, ki mi je proti jutru ukradel torbico z zapiski, rezervnimi očali in tristo markami. Pravzaprav sem imel srečo, da se mi ni dalo znositi v šotor še mnogo vrednejših stvari. Eurocard Ljubljanske banke in dokumente sem pustil kar na Giantu. Prav tako tudi kamero in fotoaparat. Zmedeno sem dirkal okoli šotora in nisem mogel verjeti svojim očem. Po Sherlokovsko sem si ogledal stopinje v pesku in jih fotografiral, da se bom doma hvalil. Od takrat naprej sem dosti bolj previden. Celo nož imam vedno pripravljen. Kaj se ve.

Malo pred Špansko mejo sem si v Sigeanu ogledal pravi afriški safari. Cena šestdesetih frankov me je šokirala. Imel sem jih samo dvajset. Sline so se mi cedile ob napisih: imamo tri tisoč živali in pet tisoč obiskovalcev na dan. Srce mi je razbijalo. Moram vedeti te živali preden grem v Afriko. Nekaj časa sem begal gor in dol ob vhodu ter se na koncu ojunačil. Stopil sem do gospe, ki je prodajala karte in povedal od kod sem in kam grem. Kako, da nimaš denarja, če greš tako daleč? Zjutraj so mi ga ukradli, se nisem zlagal. Si vso pot kolesaril? Sem! Tu imaš vstopnico, naš gost si, je rekla po kratkem premisleku in se nasmehnila s pokvarjenimi zobmi.

Skočil sem na minibus in se zapeljal med medvede, leve, antilope, zebre, nosoroge… Zelo so me zanimali tudi krokodili in kače, ki jih še posebej spoštujem. Če so bile skrite v travi, jih nisem mogel izslediti. Ni čudno, da v naravi nisem opazil še nobene.

V Le Perthusu sem zapustil Francijo, ne da bi pokazal potni list. Španija me je pričakala s klanci in dežnimi kapljicami, ki so ploskale 2.500-tim kilometrom. S ponosom pa sem opazoval turistično tablo, ki je opozarjala, da je prav tod tekla prva cestna povezava med starimi Rimom in Galicijo. Emona in Poetovio sta bila dobro vidna.

Za dežjem vedno pride sonce. Ustavil sem se v vročem Lloret de Maru. Kljub temu, da načeloma ne maram krajev z množičnim turizmom moram priznati, da mi je bil všeč. Vsak konec tedna je tam množica izletnikov iz bližnje Barcelone.

Ker sem se preveč bal za svojega Gianta, sem se odpeljal nekoliko vstran od vrveža. Nek prijazen gospod je popazil nanj, medtem ko sem se na hitro okopal. Bil sem mu tako zelo všeč, da sem si lahko pri njem doma opral nekaj dresov. Ko se je hotel tuširati z menoj, mi je komaj postalo jasno zakaj se me toliko dotika in hoče biti moj amigo.

Počasi sem se prebijal skozi promet Barcelone in si prepeval Fredyjevo uspešnico s tisto zavaljeno gospo božanskega glasu. Skušal sem se vživeti in vzljubiti smog, pa se mi je zdela takšna kot vsa druga mesta. Počutil sem se ujetega. Preveč ljudi, ki nekam hitijo. Bolj mi ustrezajo brezpotja. Potil sem se od hrupa in živčnosti, ko sem iz majave katrce zaslišal: Živijo. Koprski parček je drajsal po štiripasovnici. Madona Slovenci, sem se drl. Upal sem, da se bosta malo ustavila in bomo dve tri rekli. Nisem ju več videl. Pa tako bi se rad pogovarjal z vama. Kje je narodna zavest, sem se mulil. Vsedi se, sem si rekel. To je mesto z največ klopmi za sprehajalce kar si jih kdaj videl. Razgrnil sem malico in nisem se še napolnil, ko so me že pričeli obletavati prosjaki. Neka ženska je imela celo nekakšen dokument, da lahko. Moje baterije so bile prazne in najrajši bi se kot tisti bližnji klošar ulegel na klopco in zadremal. Pa nisem, strah ima velike oči. Raje sem stopil na Radio Catalunya, ki je najbolj poslušana postaja v Kataloniji. Prosil sem jih, če lahko pošljem poročilo za Radio Slovenija in dodal, da pišem za Večer, ki med najbolj branimi časopisi v Sloveniji. Z veseljem so mi pomagali in Slovenija je lahko v petek že poslušala moje sporočilo.

Ker pišem za Večer sem si izprosil tudi računalnik. Ob osmih zvečer pridi, je rekel šef izmene. Oči so se mi kar zasvetile in sklenil sem, da bom pisal vso noč saj tako nimam kje spati. Šel sem spet nazaj v mesto in opazoval istega klošarja, ki je imel vse svoje imetje v dveh vozičkih iz veleblagovnice. Bil je gluh za svet okrog sebe. Ljudje ga niso zaznavali. V miru je molil in se kakšno uro vztrajno križal. Kasneje ga je zmotil dež. Pobral je svoje stare prepihane kosti in odšepal. Življenje na ulici je res hudič, to jaz kar dobro razumem, sem si mislil.

Ob dogovorjeni uri sem sedel v veži. Mišičasti paznik me je že poznal. Posadili so me pred računalnik in na hitro razložili delovanje njihovega programa. Pričel sem. Vzdušje je bilo enkratno. Dvanajst ljudi iz izmene je vneto buljilo v ekrane CNN-na, SKY News-a in ostalih televizij. Nenehno so listali po računalniških mrežah tiskovnih agencij in čakali na novice. Tipkovnice so škripale in glasovi so se mešali v ustvarjalni kaos. Katalonski radio oddajajo 24 ur na dan najbolj sveže novice.

Čez noč sta se zamenjali dve izmeni in niti za trenutek nisem bil sam. Skušal sem se spomniti vseh podrobnosti, ki sem jih redno zapisoval v ukradeni dnevnik. Bil sem presenečen nad svojim spominom in koncentracijo. Če si v tako delavni družbi, ne moreš počivati. Do šestih zjutraj si nisem vzel niti pet minut pavze, nakar sem pregorel in odnehal. Besedilo se je varno spravilo na disketo in na papir. Malo sem še spremljal program, ter se ob svitu poslovil.

Mislil sem, da bom eden redkih nemotoriziranih ljudi ob tej uri, pa sem se vštel. Ne razumem kako lahko ljudje tako zgodaj tečejo, saj sam vedno tečem popoldan. Očitno smo različni. Na obvoznici so veke postale pretežke. Ob reklamni tabli sem razgrnil spalno vrečo in skušal zaspati, ko so se pojavili pešci. Bilo mi je nerodno. Popokal sem stvari ter se po štiridesetih kilometrih utaboril v gozdu. Spal sem do naslednjega jutra.

Iz govorilnice sem poklical naše veleposlaništvo v Madridu in jih lepo prosil, če lahko pri njih malo tipkam. Absolutno ste dobrodošli, je rekla ataše za kulturo. Čez teden dni sem pri vas, nasvidenje. Kako je lepo če te nekdo pričakuje. V Madridu me čakajo Slovenci. Dajmo Giant, greva čez te klance.

Dva dni sem se zlagoma vzpenjal in že počasi verjel, da bom kmalu v nebesih. Ni hotelo iti dol, Giant je postajal vedno težji. Končno sem na 1.200 metrih prišel na plato. Klanci so se utrujeno obrusili v valovito pokrajino, posuto z grmičevjem.

Ovce so me pozdravile s svojim oglašanjem in pomahal sem pastirjem. Kako zdržijo tu gori v tej samoti? Kako pa ti zdržiš sam na biciklu? Problem z vodo me je od začetka zabaval. Iz kamnite pokrajine vse odteče, ostane le grmovje. Lezel sem po ravni cesti in si predstavljal, da sem na divjem zahodu. Skrivoma se oprezal, če me slučajno ne opazujejo Indijanci. Le tu in tam kakšna stisnjena vasica z kamnitimi hišami, ki vsaj na zunaj ne obljubljajo pretiranega udobja.

Zaljubil sem se v ta mesta v katerih stare mame in dedki sedijo pred vrati ter se pogovarjajo. Dober dan, sem jih pozdravljal kar po slovensko. Eni so odzdravili in mi mahali, drugi pa me samo opazovali kot da sem z Lune. V teh krajih ni turistov. Pred cerkvijo kakšen vodnjak in zahvala bogu za to brezbarvno tekočino. Potem pa spet suša, ki gospodari kar štiri neprekinjene mesece. Natočil sem bidone in nazaj na cesto.

Včasih so se prikazale njive sončnic in ker je bila ravno nedelja in trgovine zaprte, sem jih pač grizel cel dan. Prav zabaval sem se in bil presrečen, da je tako malo ljudi. Ravno, ko sem si zaželel sadja in ji mi je zmanjkalo lešnikov, ki sem jih nabral nekaj dni nazaj, se je prikazalo grozdje. Vsedel sem se med prijateljice in jih goltal. Napolnite me z energijo! Vse bi vas pojedel, če bi mogel. Saj ne, da ne bi maral Rochevih vitaminov, toda sveže sadje je le nekaj drugega. Če je škropljeno ali ne, me ni zanimalo.

S polnim želodcem sem ga spet mahal dalje in si želel še bolj odštekanih krajev. Izbral sem si najožjo cesto na zemljevidu in se vozil skozi revirje merjascev, ki so se oglašali. Vmes je bila ograja. Cesta se je iz lepe gospodične postarala v grbavo starko. Buške so postajale vedno bolj izrazite in na čase je celo zmanjkalo asfalta. To je test za Afriko sem si rekel in opazoval zračnice. Ustavil sem se ob posebej označenem izviru pitne vode in se je naklokal. Sprva sem mislil, da gre za nekoliko zastarel znak za bencinsko črpalko. Zleknil sem se v senco in pozdravljal ljudi, ki so z avtomobili prišli po vodo. Zakaj to delate, sem hotel biti prepričan? Tam kjer živimo ni vode. Bravo, to je Španija, ki sem jo sanjal, me je razganjalo. Tu ni rumeno-črnih taksijev Barcelone. Za spremljanje programov domače televizije je samo reklama za oddajnik, ki ga bodo kmalu zgradili.

Ob cesti sem zagledal zanimivo cerkev. Vhod kraške jame so zazidali in si naredili nekakšne katakombe. Hodniki so bili tako ozki in nizki, da sem se komaj premikal. Mogoče je bil to samostan za otroke? Vsekakor so bili na dieti. Nikogar ni bilo, ki bi mi kaj več povedal o tej zanimivi zgradbi, le konji preko ceste so me brezbrižno opazovali. Poleg nje je bila še manjša nezazidana jama preko katere se je metal bistri izvir. Stopil sem do te naravne zavese. Kar utaboril bi se v njej, če ne bilo še tako zgodaj in veter ne bi pihal v moji smeri.

Našel sem torej kar sem iskal, toda ekstaza ni dolgo trajala. Želel sem si nazaj v nižine. V dveh spalnih vrečah sem nekako prestajal noči in si namesto jutranje kave, ki je pri nas v navadi glasno prepeval Horuk v nove čase. Hočem toplote, hočem Slovence, hočem Madrid in hočem pisma od doma. Zdaj sem bil še samo stopetdeset kilometrov od cilja in srce mi zaigralo. Marsikaj sem pogrešal, toda to je avantura in naredil bom to za kar sem se odločil. V prvem mesecu dni so bili dnevi, ko sem se zjutraj ves poten zbujal od strahu, da sem se poražen vrnil domov. Zmeraj je bilo kaj narobe s kolesom ali pa sem kar brez razloga odnehal. Včasih sem sanjal, da mi kdo streže po življenju. Enkrat so me celo zabodli.

Spustil sem se do reke Tajo in se skopal v ledeni vodi, ki si je vrezala strugo skozi kraški svet. Par besed sem še rekel z kajakaši, ki so vadili eskimski zavesljaj nato pa odšel dalje. Malo sem bil jezen nanje, saj se nisem mogel sprehajati gol. Obleke nikoli niso zares postale del mene.

Nebo je bilo brez oblačka in odločil sem se, da ne bom postavljal šotora. Nadel sem si kapo in opazoval kako je tema počasi premagala svetlobo. Zvezde so sramežljivo pokukale na plano. Ker nisem navajen počasnih filmov sem sredi predstave zaspal. Ko sem se naslednjič prebudil, je bila na nebu cela Rimska cesta. Koliko takšnih noči sem že prespal v šotoru ali doma? Premalo gledam v nebo, čeprav sem nepopravljiv sanjač, ki nima obstanka na enem mestu, sem ugotavljal. Vztrajal sem dokler me ni spet premagal spanec.

Naslednji dan sem končno prišel na glavne ceste, ki je vodila do Guadelajare. Veter se je spet odločil, da mi pomaga in skupaj sva drvela po spuščajoči se avtocesti, ter oprezala za policijo. Ko so se pripeljali mimo, sem se delal da gledam na karto, ker sem se zgubil. Nisem bil zanimiv. Pri najboljši volji ni šlo drugače, saj je bila to edina cesta do Madrida. Guadelajaro sem obšel po obvoznici. Nisem hotel izgubiti niti kilometra ob tako odličnih pogojih. Na izstopu iz mesta me je pozdravila velika maketa bika, ki je zaščitna znamka španske pokrajine. Kasneje so mi povedali, da tudi traktorji niso redkost na avtocestah. Odleglo mi je.

Pozdravljen Madrid! Letala so vsakih nekaj minut pristajala ali vzletala. Sledil sem napisom v center in čez čas našel naše veleposlaništvo. Dober dan Slovenci! Kar naprej, je rekel Smiljan. Spoznal sem vso osebje, vključno z veleposlanikom, gospodom Francom Jurijem. Ob sladoledu smo pokramljali o moji poti. Z razumevanjem so mi odstopili računalnik in dopisal sem manjkajočo pot od Barcelone do Madrida. Res je lepo biti med Slovenci in lepo je pisati za Večer.

Skoraj bi se razlezel od ugodja, ko so me šokirali z novico, da se na vizo za Maroko čaka dva meseca, če si je ne urediš na Dunaju. Jezen sem bil na svoje priprave. Kaj sem sploh delal doma, samo sanjal ali kaj? Saj me ne bo ustavila takšna malenkost, sem upal. Misli so mi begale. Spominjal sem se starta in navdušene množice, pa vseh podrobnosti s poti. Je to konec, sem vse zasral zaradi birokratske fore? Veleposlanik je končno potegnil asa iz rokava. Kasneje se mi je zdelo, da je zavlačeval, ker je hotel videti mojo reakcijo. Napisali so noto veleposlaništvu Maroka.

Zadeva je bila urejena že drugi dan. Za vsak slučaj sem se še obril. V potovalnih priročnikih sem prebral, da brada v arabskem svetu pomeni hipija in ti so nezaželeni, saj nimajo denarja. Na meji te lahko zavrnejo tudi, če imaš potrjeno vizo. Z birokracijo Tunisa ni bilo problema. V dveh dneh bo vse gotovo, so rekli. Nabavil sem še dober kompas, jamarsko svetilko, svetlečo palico in malo lažje zadihal.

Smiljan, fant mojih let, ki dela kot veleposlanikov šofer mi je ponudil prenočišče. Z veseljem sem se za nekaj dni preselil k njima. Odstopila sta mi odvečno spalnico v popolnoma novem bloku z klima napravo, bazenom, varnostnikom itd. Celo svojo kopalnico sem imel. Pustila sta mi odprto pot do hladilnika in nisem se držal nazaj. Prijazna žena mi je celo oprala obleke, ki sem jih dober mesec pridno mazal. V reki se nikoli ne opere kot v stroju.

Dopoldan sem se sprehajal po mestu in si ogledal največjo ulično prodajo knjig kar sem jih kdaj videl. Nekaj sto metrov montažnih hišk se je raztezalo ob glavni cesti. Lahko kupite rabljene ali čisto nove. Cene niso fiksne.

Zvečer sem po dolgem času gledal televizijo. Zanimale so me bikoborbe. On gostiteljev sem izvedel kaj pomenijo obcestni plakati. Karavana bikoborcev se vso sezono seli po Španiji. V eni predstavi običajno nastopijo trije bikoborci. Vsak se bori dvakrat. Da bika razjezijo, mu jezdeci zapičijo zastavice ter mu povzročijo krvaveče rane. Prav te veliko pripomorejo, da postane bik omotičen in nepazljiv. Borba je končana, ko žival zabodena obleži. Redko se zgodi obratno, če pa že podleže človek, vklešejo biku v areni spominsko ploščo ter ga ohranijo za razplod. Obstajajo posebni rejci, ki skrbijo za njihovo kondicijo in izgled. Vsak bik gre v areno le enkrat.

Bikoborci so zelo čaščeni in nemalokrat se zgodi, da v areno poleg rož prileti tudi kak kos ženskega perila. Priznati moram, da občudujem njihov pogum, čeprav nisem za mučenje živali. Včasih živali obrnejo hrbet in tvegajo, da jim bik zlomi hrbtenico, ali pa se s čelom dotaknejo njegove glave. Za pravo mojstrovino se šteje, če se bik sesede in ob vbodu v srce pri priči izdihne. Takrat se množici trga od navdušenja in bikoborec je v nebesih.

Najbolj me moti neenakopravnost med borcema, če je o tem sploh umesno govoriti, saj bik nikoli ne bi prostovolno prišel v areno, za razliko od bikoborca, ki to počne zaradi denarja in slave. Naj se enkrat zgrabita brez pomočnikov, ki žival razburijo s prebadanjem, pa bomo videli koliko si jih bo še upalo v ring. Uboga žival se včasih sploh noče boriti dokler je rane ne prisilijo, da obupana in besna podleže pod mečem. Največja uganka so zame gledalci. So Španci res tako krvoločni, da uživajo v živalskih mukah? Na ulicah izgledajo normalno. Kaj se zgodi z njimi, ko sedijo na stadionu. V tem “športu” ne vidim nobene vrednosti. Da je to kultura, pa me tudi ne bo nihče prepričal.

Bike mučijo tudi na druge načine. Včasih mu namažejo rogove z vnetljivim lepilom, da mu zgorijo. Živali se od strahu in vročine zmeša da umre, Španci pa se veselijo. Prav tako je zelo znano bežanje pred biki, ki jih spustijo po ulicah. Fantje bežijo pred njimi, kar je nekakšno potrjevanje moškosti. Žrtev je bistveno več kot v arenah, saj biki marsikoga pomendrajo.

Poleg bikoborb so utrgani tudi na nogomet. Ko je v Madridu tekma, bi človek pomislil, da je Novo leto. Pred kratkim so navijači od silnega navdušenja odtrgali roku kipu v središču mesta. Kje je športni duh? Resnici na ljubo, tudi pri nas ni dosti bolje.

Ob vseh teh podatkih so me bila sama ušesa. Slišal sem tudi precej pritožb na špansko počasnost in nenatančnost. Reklamacije so tu vsakdanja stvar. Po nekaj servisih stvari ponavadi začnejo delovati, kot bi morale že ob nakupu. Slišal sem pritožbe čez vodovodarje, električarje, avtomehaniki pa so sploh stvar zase. Ambasadorjev Mercedes se vedno bolj kvari od kar ga oni servisirajo, kot da bi napake namerno povzročali. Zato pa je življenje cenejše. Pezeta je približno toliko vredna kot naš tolar. Zaslužijo pa nekaj več kot mi.

Tretji dan bivanja v Madridu sem spet romal na tunizijski konzulat. Konzul me je poklical k sebi in me malo zaslišal. Ni hotel razumeti zakaj nimam vžigov Italije, Francije in Španije, ali še bolje viz. Vljudno sem mu razložil, da smo v Evropi in da se ne ubadamo preveč z mejami. Koga briga kako se pišejo turisti, ki se prevažajo po Evropi. Nekako se je sprijaznil z mojim odgovorom. Vseskozi sem ponavljal, da mi je njegova dežela zelo všeč in da bi si jo rad podrobno ogledal, on pa ni je poudarjal, da mora skrbeti za mojo varnost. Nato je nastal problem okoli cene vize. Bolj znani Hrvati jo dobijo zastonj, za Slovence pa nihče ne ve. Problem je bil v osemsto tolarjih, ki sem jih na koncu plačal in dobil vizo za tri mesece.

Vse je bilo urejeno. Skočil sem še po Gianta, ki je imel posebno čast, da je lahko vse dni prebival na veleposlaništvu. Prav lepo ga je bilo pogledati, ko se je stiskal h knjigam o Sloveniji. Mislim, da mu je kar pasalo. Hvala gospod Jurij, hvala Slovenija. Seveda bom pozdravil ambasadorja v Kairu in dopisnika Hladnika. Srečno!

S čistimi oblekami in veselim srcem sva se odpeljala. Zadnje dni se mi je zdel lažji in lažji, da se že razmišljal, če nisem česa pozabil. Vse je bilo na kolesu, kot prvi dan, ko sem nerodno zavijal po Ptuju. Očitno sem se navadil na njegovih štirideset kilogramov. Kar dvigoval sem ga, ko sem ga prestavljal. To je bil še en dokaz, da se z redno vadbo da dobro natrenirati telo. Tega spoznanja sem bil neznansko vesel. Bil sem zdrav in dovolj močan, da sem lahko brez skrbi potoval. Rochev Supradin in kalcijeve tablete so skrbele za moje kitasto telo. Tudi želodec se je navadil, da ima včasih ogromno dela, včasih pa prisilni počitek..

Po avtocesti sem zapustil mesto, ki ima dva milijona psov. Vse povsod jih je polno in so zelo disciplinirani. Veter mi je pomagal, da sem hitro napredoval. Nog sploh nisem čutil. Enostavno so opravljale svoje delo. Le na klancih so me spomnile, da so del mene.

Kakor hitro sem bil izven naselij je voda spet postala problem. Za vsak slučaj sem si je vozil tri litre, kar je nekako zadostovalo za en dan. Toledo se je kmalu prikazal. Na hribu se je obdan z zidom ponosno razgledoval po pravkar obranih bombažnih poljih in izsušenih rečnih strugah. Spomnil me je na mnogo večji Krakow, ki je podobno zgrajen. Tlakovane ulice, veliko cerkva pa tihi parki za penzioniste in zaljubljene v centru, so se mi v nedeljskem opoldnevu zdeli tako lepi, da sem kar pozabil na zaprte trgovine in prazen želodec. Ob odhodu sem še zadnjič pozdravil reko Tajo s katero sva se vsakih nekaj dni obiskovala. Užival sem, ko me božala s svojo mrzlo vodo. Tukaj na ravnini je bila že precej utrujena od poti. Molče je prenašala tovor, ki so ji ga kljub čistilnim napravam naložila mesta. Mahnila jo je proti Portugalski, jaz pa na jug. Po najbližji poti do Afrike.

Na Lanzi, časopisu Ciudad Reala so me lepo sprejeli in napisali celo članek o moji poti, ki je izšel naslednji dan. Kar niso mogli verjeti, da to počnem. Po dvo urnih težavah, nam je končno uspelo stiskati reportaže, ki sem ga nosil na disketi. Španci se ne spoznajo ravno najbolje na računalnike. Po nekaj začetnih neuspelih poskusih so mi prepustili celo mrežo. Sam si naredi, če znaš. Zaradi težav s španščino in posebej prirejenimi programi je trajalo dalj časa.

Do Cordobe sem imel že resne težave z vodo. Moral sem uporabiti klorove tablete. Bila je zelo blatna, toda pil sem jo saj me je zanimalo, če bom dobil drisko, ki je tako popularna v Afriki. Vse je bilo vredu. Andaluzija je že bolj spominjala na Arabijo. Na barvah zgradbah se je poznalo, da so nekoč tu prebivali Arabci. Stene so bile bele, okvirji oken in vrat pa modri, kar baje odganja mrčes.

Naslednji dan sem prišel do napol presahle reke Guadalquivir. Če bi jo pogledal bi bolj spominjala na biserno verižico, saj je bila sestavljena iz jezer. Pretok je bil zanemarljiv. Pritoki pa so bili sploh suhi. Samo bujnejše rastje je izdajalo njihovo pot. Skušal sem se kot bližnja vidra malo okopati pa so me posvarili pred blatom, ki požre vsakogar, ki se ji hoče približati. To me je spominjalo na Verdon in pogumnega Volkerja s katerim sva gazila po podobnem blatu. Takrat sem si rekel, nikoli več, zdaj pa sem bil tu preznojen in željan božanja vode. Trmast značaj me silil, da sem dobro uro iskal primeren dostop. Zakaj nimam kril kot tista čaplja? Na oddaljenosti dveh metrov sem ves opraskan od trnja in grmičevja odnehal. Preveč se je vdiralo. Bil sem živčen, blaten in utrujen. Žalostno sem se prideval do najbližje hiše in se potožil. Kljub temu, da že štiri mesece ni deževalo, sem se lahko stuširal. Lastnik je bil profesor zgodovine in zemljepisa. Z rokami sva razglabljala o moji poti in risala po pesku, ko se je pripodil vihar. Peščeno zemljo je razmetavalo po pokrajini. Vidljivost se je zmanjšala na kilometer. Nebo se je stemnilo in samo čakal sem, da se pošteno vlije. Profesor je bil brez skrbi, ko so priletele prve kaplje. Nič resnega ne bo. V Španiji si, je dejal. Poln vtisov sem pisal dnevnik, ko se prikazala mavrica. Kot blazen sem pograbil fotoaparat ter tekel nekaj sto metrov, da sem našel primeren kot. Še zdaj mi je žal, da tega posnetka ne bom nikoli videl.

Nekaj kilometrov pred Sevillo sem se končno kopal v reki, ki je bolj spominjala na gramoznico. Pol ure sem samo sedel v njej in užival. Bila je blatna in postana, toda bila je voda. Krapi so se metali iz vode. Že sem si postavil šotor, ko so me prišli posvariti, da se tu radi zbirajo narkomani. Prestavil sem se v goščavo in se obdal z vejami, ki me bodo opozorile na prišleke. Noč je bila mirna, le okrog polnoči se je Giant odločil, da se bo ulegel. Pok vej me je tako prestrašil, da sem vzel nož in se pripravil. Nisem pogumen, prej strahopetec, toda kradel mi ne bo nihče več, sem si govoril.

Iz Seville sem ves poparjen kolesaril proti Cadizu. Ves popoldan sem preklinjal, ker mi niso pusti tipkati na ABC-ju, ki je največji dnevnik v Andaluziji. Žal ni direktorja in vam ne moremo ne moremo za tri ure odstopiti računalnika. Najlepše sem se jim zahvalil in v slovenščini dodal nekaj na račun njihove samostojnosti odločanja, ko so me fotografirali za naslednjo številko. Bil sem prav jezen, da ne poznam več kletvic.

Kolesaril sem proti Gibraltarju. Veter se je odločil, da ne bo več moj prijatelj. Njegove usluge sem vračal z visokimi obrestmi. Nobeno pogajanje in brezbrižen nasmeh ni pomagal. Menjal sem v prestavo, ki jo ponavadi uporabljam za vzpone in lezel po ravni. Z boka se je zaletaval vame in me hotel vreči s ceste, kar mu je nazadnje tudi uspelo. Prav nerodno sem se zvrnil v jarek. Odločil sem se, da bom pešačil, saj je bilo mešanje zraka ob prehitevanju tovornjakov prenevarno. Še peš me je prestavljalo. Za finale je sledil še pravi peščeni vihar. Zrna so mi prebadala kožo, da sem se moral čimprej obleči in si nadeti ruto čez obraz, da sem lahko dihal.

Lep kos dneva sem se po polževo premikal do planote, kjer se je veter toliko vnesel, da sem spet sedel na Gianta. V daljavi sem prav na vrhu planote zagledal veternice za elektriko in hotelo se mi je zmešati od veselja. Tu torej zmeraj piha, močno piha. Počutil sem se heroja in mučenika ob enem. Žuljenje najlažjih prestav je naenkrat dobilo smisel. Takrat še nisem vedel, da bom moral prav do tisti veternic.

Šel sem na malico in spoznal simpatična Nizozemca, ki se je s kombijem sam podal na pot. Bil je eden izmed surfarjev, ki so se prišli borit z vetrom. Pohvalil se je, da se da divjati tudi z osemdesetimi kilometri na uro. Ker sva bila namenjena v Maroko sva zamenjala informacije. Severna polovica Maroka je en sam drek. Tam so ljudje nasilni in te ne pustijo na miru, je dejal. Njegovo stališče mi ni prav nič dišalo. Dejal sem, da bom kolesaril po brezpotjih in slabših cestah. Za te ni vedel.

Odpeljal sem se do Tangierja in srečeval kampe, ki so jih poimenovali po vetrovih (Taifun, Tornado, Maestral…). Cesta od Tangierja do Algecirasa je vodila točno mimo veternic, ki sem se jih malo prej veselil. Dve tretjini vzpona sem prepešačil zaradi vetra, nato pa se spustil do polovice in se utaboril na grebenu, s katerega se je odlično videl Gibraltar. Kar iz šotora sem opazoval kako se je prižigala ulična razsvetljava. Blizu se je pasla zadovoljna družina pujsov.

Zjutraj sem v Algeciriasu poiskal pristanišče. Nek prijazen Arabec se je kar nalepil name in me odpeljal do ene izmed mnogih prodajaln z vozovnicami za Ceuto in Tangier. Kljub temu, da je uslužbenec znal angleško se je vsiljeval s prevajanjem. Ignoriral sem ga. Na koncu je hotel za svojo uslugo še tisoč pezet. Pogrelo me je. Pokazal sem mu drobiž, ki mi je še ostal. Njegov moledojoči skoraj cmeravi obraz, se je zresnil. Rekel je O.K. in me potrepljal po rami, nato pa odšel kakor da me ne pozna.

Imel sem še štiri ure časa, zato sem obiciklal do Gibraltarja. Na meji sem pokazal potni list in že sem bil v Združenem kraljestvu. Dostop do centra je za nekaj minut preprečilo vzletajoče letalo, saj imajo del steze speljane čez cesto. Končno je nekdo bolje govoril angleško od mene. Počutil sem se odlično. Neka starejša sprehajalka je pobrala pločevinko, ki se je valjala po cesti, čeprav ni bila njena. Živela angleška urejenost. To se v Španiji ne bi moglo zgoditi. Poiskal sem znameniti naravni rezervat Uper rock, do katerega vodi ozka strma cesta, ki se dvigne na dobrih štiristo metrov.

Namesto običajnih petih funtov, sem plačal le polovico. To je zato, ker ne morem gledati tvojega preznojenega obraza, mi je dejala simpatična prodajalka. Najprej sem poiskal edine prosto živeče opice v Evropi. Čeprav so navajene človečke družbe, previdnost ni odveč. Grizejo. V prospektu, ki sem ga dobil skupaj z vstopnico, sem zasledil še stotonski top, ki je pomenil vrhunec takratne tehnologije in je nagnal strah v kosti vsem, ki so hoteli pregnati Angleže. Prav topovi so bili njihovo glavno orožje in Španci so lahko še naprej sanjali. V skalo so izkopali rove in si pridobili idealne pozicije za obrambo. Gibraltar nikoli ni padel, čeprav so bili apetiti sosedov ogromni. Zdaj so prijatelji, čeprav se mi zdi, da Angleži gledajo na njih nekoliko zviška.

Ogledal sem si kraško jamo, ki jo uporabljajo za koncerte. Pridušena klasična glasba s sinhroniziranimi barvnimi refloktorji, me je prisilila da sem se usedel in pozabil na trajekt. Zunaj so me oblegali italijanski turisti, ki so se pohvalili, da poznajo restavracije v Kopru, Portorožu in Piranu ter seveda Petrol. Dobro se vozi in pazi nase, so se poslovili. Žal nisem imel časa za gibraltarske ptice, zajce in kuščarje. Trajekt je čakal na drugi strani zaliva. Še bom prišel, sem rekel prodajalki. Okay, ti samo pridi.

Z vetrom v hrbet sem dirkal nazaj v Algeciras. Trajekt so že pripravljali za odhod, ko sem se zadihan spokal na ladjo. Bil sem edini kolesar. Ogledoval sem si Arabce in jih skrivoma fotografiral, kot da jih ne bom več videl. Za mano je bilo več kot 3.500 kilometrov evropskih cest, pred mano pa še slabi dve leti kolesarjenja po črni celini. Pluli smo čez Gibraltar in trajekt se je lahkotno pozibaval.

Ko mi je ravno postalo malo dolgčas, je prisedla simpatična Nizozemka, ki se je s štirimi fanti podala čez Afriko.

Avtor Sergej Kaučevič