Mesec dni bo kmalu, kar smo se poslovili in sem se podal nazaj v mojo drugo domovino. Najprej sem imel pripravo na cerkveno poroko in drugi dan poroko samo, seveda v angleškem jeziku, kar ni bilo tako enostavno in lahko. Malo me je strah obdeloval, kar je sicer dobro, da niso ljudje na začetku preveč korajžni, potem jih pa zvije, kakor pravimo. Hvalabogu, ker je bilo lepo in so bili vsi izredno hvaležni, tako da se kar niso nehali zahvaljevati. Pa gre najprej zahvala dobremu Bogu, ki nas tako čudovito spremlja in varuje ter blagoslavlja.
Po poroki pa sem odšel spat k eni izmed naših družin, kjer smo klepetali vse do 2. ure zjutraj. V nedeljo 8. avgusta sem pri njih maševal, ker je cerkev daleč. Po zajtrku in po pozdravih sem odpeljal proti Göteborgu. Dva dni sem tam počival in urejeval nekatere stvari. Potem pa sem se 10. avgusta proti večeru odpravil na pot proti Oslu. Tam sem prespal, 11. avgusta sem tam zjutraj somaševal skupaj s hrvaškim duhovnikom Berislavom, s katerim sva ob pol eni uri popoldan občudovala sončni mrk, ki je bil dobro viden. Naredil sem posnetke, ker pa nisem imel nobenega filtra, ni od tega nič. Bom pa do drugega popolnega sončnega mrka čakal, ki bo leta 2081, saj je celo tisočletje pred nami. Popoldan sem prispel v Hammar, kjer sem si ogledal velik muzej z zanimivimi stvarmi, celo ostanke zidov mogočne katedrale, ene izmed petih od začetka katolištva na Norveškem. Proti večeru sem prispel k sedmerim jezerom nad Lillehammarjem, kjer sem doživel lep večer in kjer sem pri naših ljudeh prespal. Tam sem obiskal tudi grob znane norveške pisateljice Sigrid Undset. Naslednji dan sem potoval v smeri proti Trondheimu in ko sem prispel do Dombosa, sem zavil proti zahodu Norveške, to je proti Alesundu, ki je na obalah Atlantika. Čisto na koncu tega mesta sem obiskal akvarij, ki je pod gladino morja, kar je bilo zame izredno doživetje. Res je, da ne znam plavati in ne želim piti slane morske vode, ker je drugih boljših stvari, npr. atijevo vino. Ko sem doživel lepoto akvarija in tamkajšnjih prebivalcev, sem šel iskat katoliško cerkev in gospoda župnika Hans-Josefa, ki me je že čakal, saj sem bil najavljen, da pridem zvečer k njemu na obisk, kjer bom prespal. Sorodnica, ki je bila v tistem času pri njem na kratkem dopustu je pripravila odlično večerjo, kar je po dolgi in naporni poti na obale Atlantika izredno prijalo. Potem je bil kratek pogovor z gospodom župnikom o katoliški Cerkvi na Norveškem in o njegovi župniji. Bil sem zelo vesel, da sem vsaj malo več zvedel o zgodovini in življenju katoličanov v tej skandinavski deželi. Nikdar ni bilo za njih lahko, saj je bilo potrebno okrog leta 1.000 po Kristusu pridobiti za Evangelij tamkajšnjega vladarja, kralja Olava Haraldssona, ki se je takrat dal krstiti s svojo družino in je s tem dejanjem odprl pot pokristjanjenju Norveške in njihovih prebivalcev Vikingov. Na zahodni obali blizu tega mesta, kjer sem prespal, so nastali prvi benediktinski samostani, od koder so potem angleški in irski benediktinci odhajali oznanjat Evangelij v notranjost dežele. Mislim, da so bili izredno presenečeni nad lepoto fjordov, planin, čeprav je bilo takrat veliko teže potovati, toda so ob počasnem potovanju vsaj imeli čas nagledati se in naužiti se lepot, ki jih je dobri Bog tako velikodušno nasejal v tem predelu Norveške. Sicer pa so Vikingi poznali poti in so menihom prav gotovo pomagali pri potovanjih, tudi čez morje in fjorde. Danes je dokazano, da so Vikingi potovali že pred Kolumbom v Ameriko in Kanado, pa na Islandijo in GrenlandijoÉ
Kot sem izvedel, je danes na Norveškem približno 4,5 milijona prebivalcev in od tega je samo 40.000 katoličanov in to največ priseljencev z daljnega Vzhoda (Vietnamci, Filipinci, Tamilci s Šrilanke, Poljaki, Hrvatje in približno 400 Slovencev, ki so razkropljeni od Narvika, ki je daleč na Severu, vse tja do južne Norveške). Boguhvala za lepo izkustvo gostoljubja, za potrebni počitek, za dve sv. maši, saj sem tam maševal kar dvakrat, torej 12. in 13. avgusta. Tako sem bil prost skrbi, kje ob poti bom lahko opravil svoje dnevne dolžnosti.
13. avgusta sem zgodaj zjutraj odpotoval proti zanimivemu cilju, to je Trollstigenu in Geirangerju ter od tam naprej proti eni izmed ledeniških dolin. Trollstigen je ena najbolj obiskanih poti v osrčju Norveške. Ni ga popotnika, ki se ne bi želel vzpeti po tej poti na vrhove gora in se nato spustiti v zaliv Geiranger-ja. Žal meni in mnogim drugim turistom ni bilo dano peljati po tej poti duhov (Trollstigen pomeni: troll=trolčeki so zanimivi duheki, dobri in hudobni, eni ti pomagajo, drugi pa ti nagajajo na poti; stigen pa pomeni pot), saj je bila pot tako v slabem stanju, da so jo do prihodnjega leta zaprli, ker jo obnavljajo in jo bodo morali na nekaterih mestih zavarovati. Upam, da bo pot odprta v naslednjem letu 2000, kar bo izrednega pomena za norveški turizem. Kot zanimivost naj povem, da sem bil na začetku te poti in sem videl med drugim tudi najvičjo navpično plezalno steno Trollvägen, ki jo lahko preplezaš v Evropi, prav tako pa je ta stena ena najvišjih tudi na svetu. Tam sem naredil tudi nekaj posnetkov. Ob priliki vam pokažem diapozitive tudi o tem lepem, zanimivem in skrivnostnem potovanju. Koliko lepot naenkrat, koliko zanimivega in poučnega je bilo, da človeka kar prevzamejo vsa ta izkustva. V Geirangerju sem se podal v hribe. Ko sem prevozil kar nekaj deset kilometrov, sem prispel do razglednega mesta, kjer sem se še enkrat ozrl nad fjord Geiranger, nad slapove Sedem sester, nad vijugasto cesto, ki me je popeljala v višine. Ko sem tam naredil posnetke, sem hitel v proti Dalsnibbi, ki leži dobrih 1500 metrov nad morjem in od koder je en čudovit razgled daleč nad vrhovi nad omenjenim fjordom. Tam sem prvič od bliže videl ledenik, seveda še ne tistega, ki me je čakal naslednji dan. Po doživetju lepot planiskega sveta, večjih in manjžih jezer, snega, lepot pokrajine, kjer so posebej zanimivi slapovi, pa življenje ljudi, ki se zares martrajo, ko skrbijo za živino: krave in ovce, ki sem jih srečeval pogosto ob poteh. Med drugim sem nekje ustavil avto, kjer sem natočil ledeno hladne vode in kjer so me prišle obiskat ovce, kakor da bi poznale "pastirja". Zanimivo doživetje, podobno, ko smo bili na kamniškem sedlu skupaj z našimi planinci. Tudi brat Jani je bil tam z nami. Ko so me ovce vsega oblizale in sem jih pozdravil v slovenskem jeziku, sem se od njih tudi poslovil, saj me je čakala dolga pot po kateri sem se spustil spet v Sognefjord. Prispel sem v Kaupanger, kjer sem srečal eno izmed 28 lesenih (Stavkyrkor, Stave Churches) cerkva iz prvih stoletij krščanstva, pomeni, da so nekatere teh cerkva stare skoraj tisoč let. Teh in takšnih cerkva je bilo samo na Norveškem čez sedemstvo. Ker so čisto lesene, so žal mnoge izgorele. Ni še dolgo, kar so eno izmed teh cerkva zažgali člani satanistične sekte in je čisto zgorela. Tako je uničen še en dragoceni pomnik krščanstva in norveške kulture in gradnje cerkva iz tistih časov. Obisk cerkve v Kaupangerju je bil kratek, ker sem moral hiteti naprej. Toda Boguhvala za počitek, za kratko molitev v eni izmed starodavnih cerkva. Pot me je vodila spet čez planine, kjer imajo celo poletno smuko, npr. Strynske planine, kjer tudi naša alpska reprezentanca vadi (med drugim). Pot me je končno pripeljala v ledeniško dolino Lodallen, kjer sem našel streho nad glavo. V kraju Sande, ki leži ob ledeniškem jezeru, sem ustavil svojega konjička, tam dobil prenočišče in se pripravil na večerne posnetke in na slavljenje šeste obletnice, kar sem prispel v Skandinavijo. To je bilo 13. avgusta 1993, ko sem prispel na Švedsko. Boguhvala za vse moje dobrotnike, najprej za vse moje domače, ki mi s svojimi darovi pomagajo, da morem preživeti svoj delovni dopust v domovini. Skupaj z dobrotniki Makovimi s Švedske pa mi je bilo letos omogočeno, da sem videl in doživel eno najlepših pokrajin Norveške in s tem tudi Skandinavije. Mislim, da ni nikjer v tem severnem delu Evrope kaj lepšega in vznemirljivejšega. Res je, da sem zapravil ves denar, toda tudi takšna doživetja imajo vendar svojo ceno. Med drugim moram povedati, da je Norveška izredno draga (ne vem, če ne celo bolj ko žafran). Ko sem torej praznoval svojo 6. obletnico mojega bivanja v Skandinaviji, ki sem jo obilno zalil z Warsteinerjem (nemško pivo), sem odšel k zasluženemu počitku. Zjutraj zgodaj sem vstal in bila je sobota 14. avgusta ter god Sv. Maksimiljana Marije Kolbeja, poljskega mučenca iz Aušvica. Ob šestih zjutraj sem rad prisluhnil signalom ure budilke. S hladno vodo sem si umil obraz. Nato sem maševal, hitro zajtrkoval in pohitel na pot, kjer sem se prvič v življenju srečal s pravim ledenikom. Nikogar ni bilo tam, ko sem prispel k Kjenndalsbreen. Mogočna muzika tamkajšnjih slapov, pa jutranjega vetra, ki je preganjal oblake, da se je dalo videti tudi z žarki obsijane vrhove. Žal je bilo prezgodaj, da bi videl ledenik s sončnimi žarki obsijan. Bilo je precej hladno in veter je pihal. Sicer pa kaj bi drugega pričakoval ob večnem ledu, ki je plavo zelen in marsikje tudi umazan. Ko sem naredil posnetke, tako da imam tudi dokazni material, da sem bil zares tam, sem odšel na pot proti Bergenu, ki je bila dolga dobrih 700 kilometrov. Boguhvala za novi dan, za še mnoga presenečenja, ki so me čakala na tej etapi v soboto 14. avgusta, ko sem kmalu nato še enkrat doživel še en ledenik B?jabreen. Da sem videl zelo od blizu ta ledenik, sem moral voziti skozi približno 10 km dolg predor in plačati cestnino 130 Nk, kar je bilo kar precej. Toda videti mogočen ledenik na poti proti Bergenu in to v soncu, to ni kar tako in je bilo vredno te cene.
Po dolinah in zavitih cestah, po hitenju proti še enemu cilju, sem na poti srečal olivno zelenega Audi-ja 6 2,6l, ki je imel registracijo MS 71-76E. Poblinkal sem jima, a žal nista ustavila. Bil je mlajši par, kar sem videl, ko sem ju prehitel. Skoraj sto kilometrov smo vozili drug za drugim, dokler nismo prispeli v sam Bergen, kjer sta naša rojaka šla svojo pot. Žal pa tudi sam nisem imel veliko časa na razpolago, saj sem bil dogovorjen s tamkajšnjim g. župnikom, da se dobimo ob 18. uri, oziroma najkasneje ob 19. uri, ko bo končal sv. mašo in bo odšel na obisk k družini, ki je imela ta dan poroko. Hvalabogu, da sem imel toliko časa na razpolago, da sem kljub iskanju župnijske cerkve in župnijskega doma vendar še pravočasno prišel do kraja, kjer sem nato prespal in drugi dan, to je na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja (Velike maše; kako lepo bi bilo, če bi ta dan mogel biti na Sv. gorah, tam somaševati in skupaj z Božjim ljudstvom prepevati tako lepe slovenske Marijine pesmi!!!) v Bergenu ob 11. uri somaševal z g. župnikom in s tamkajšnjim oltarnim občestvom praznoval ta največji Marijin praznik. Po sv. maši smo skupaj z vsemi navzočimi odšli v župnijsko dvorano, kjer je bilo srečanje ob kavi in kjer smo se pogovarjali med seboj. Ljudi je zanimalo, od kod sem, kaj delam tukaj v Skandinaviji in kako je v Sloveniji... Kot zanimivost naj povem, da je bilo pri sv. maši največ katoličanov z daljnega Vzhoda, od Šrilanke, Vietnama, pa z Afrike, Filipinov in nekaj je bilo navzočih tudi Norvežanov. Ob vsem tem doživetju in izkustvu morem ugotoviti kako pestra je Kristusova Cerkev, s tem pa tudi katoliška in vesoljna. Na takšen način človek še bolj doživlja katoliškost Cerkve, to je njeno razširjenost po vsem svetu.
Ko smo končali srečanje v župnijski dvorani, sem se poslovil od gostoljubnega nizozemskega župnika Mikaela in dobri ljudje, ki so bili pri sv. maši, so mi pomagali priti ven iz Bergena in na cesto E 16, ki me je popeljala novim dogodivščinam naproti. Tako sem imel priliko vsaj malo doživeti Voss, ki je en sam smučarski center, kamor prihajajo ljudje z vsega sveta v zimskih mesecih smučat. Mislil sem si, kako bi bilo lepo tam preživeti nekaj dni pravega dopusta, kjer bi si človek spočil od napornih voženj in napornega dela na Švedskem. Toda sanj je bilo kmalu konec, ko sem ugotovil kakšne so cene bivanja in ostalih stroškov. Mislil sem si, naj se kar oni smučajo, ki imajo globoke žepe in seveda polne denarja, jaz pa sem zadovoljil kar s smučanjem v Ulricehamnu, ki je blizu Göteborga in kjer si človek lahko sposodi vse potrebno za smučanje za majhen denar. S temi mislimi in nekaj prospekti sem odšel ponovno na pot, ki me je popeljala nazaj v planinski svet, nazaj v doživljanje planinskega sveta in fjordov. Ponovno me je pot pripeljala do Aurlanda in preko planin nazaj v L?rdal in kmalu nato po lepi ter ozki dolini v Borgund, kjer je ena najimenitnejših starih lesenih cerkva. Bilo je že kar pozno, okoli 19. ure zvečer, ko sem prispel tja, čeprav je bilo poletno sonce že zelo visoko na nebu. Še pravočasno, da sem mogel kupiti vstopnico za ogled te tako zmanenite cerkve. Tam je bilo veliko turistov, od Poljakov do Japoncev in drugih, ki so se zbirali ob cerkvi in se pripravljali na ogled. Cerkev sama je torej popolnoma lesena, niti enega železnega žreblja. Ker so les pravočasno posekali, so tako dobili izredno dobro zaščito, saj tamkajšnji les raste v zelo težkih vremenskih pogojih in vsebuje zelo velik odstotek smole, ki je najboljša naravna zaščita. Poleg tega dejstva pa je pomeben tudi pravočasni posek lesa.
Ko sem vstopil v to starodavno in čudovito borgundsko cerkev, sem bil Bogu hvaležen, da sem še pravočasno prispel do tega kraja in da sem si lahko duhovno in telesno odpočil ter nabral novih moči za zadnji del dolgega potovanja proti Oslu in nazaj v Göteborg. Poleg te znamenite cerkve je tudi muzej o njeni zgodovini, o gradnji in o življenju ter običajih v tem predelu Norveške. Tam sem naredil par posnetkov, seveda poleg tistih o zunanjosti te lepe in zanimive cerkve. Nisem pa bil vesel, ker so imeli zelo slabe diapozitive o zunanjosti in notranjosti tega svetišča, kjer protestanti še danes obhajajo molitveno bogoslužje in kjer se da čutiti neko duhovnost in svetost tega kraja od vsega začetka nastanka cerkve, ki leži na samotnem kraju.
Ko sem končal ta tako zanimiv obisk cerkve in kraja, sem se podal k nadaljnim dogodivščinam naproti. Čez doline in planine me je pot peljala k še nekaterim lesenim cerkvam, ki pa so bile žal že zaprte. Vendar sem bil vesel, ker so te cerkve majhne in tako lične, da bi jih človek, ko bi jih mogel, odpeljal v našo lepo Slovenijo in jih postavil na lepe gričke ali v doline, ki so težje dostopne in ki imajo možnost za samoto ter pravo meniško življenje. Poleg tega sem smel občudovati druge naravne znamenitosti, kot na primer jezera, planine, slapove, kakor tudi sončni zahod in oblake na nebu, ki so ob zahodu dobivali razne odtenke barv. Pokrajina, skozi katero pelje cesta E 16 je izredno zanimiva, bogata z naravnimi lepotami in marsikje posejana z gozdovi, kjer v glavnem prevladujejo vitke smreke. Škoda je tudi, da ni bilo časa za ogled raznih spomenikov in drugih znamenitosti, na katere so opozarjali cestni znaki. Škoda je tudi, da nisem smel kreniti z glavne poti na katero izmed panoramskih cest, kjer bi človek videl naravne lepote, ki so skrite očem voznika, ki dirja po glavnih cestah proti Oslu. Namreč čas in denar sta me preganjala domov. Pa vendar sem še opazoval na primer jezero, katerega gladina je bila ob obali popolnoma mirna in tam, blizu obale je bil pripeta stara barka. V večernih urah, ko je bilo še kar prijetno svetlo, je bila gladina jezera kot ogledalo, v katerem se barka ogleduje. Popoln mir in spokojnost tam doli ob jezeru, mimo katerega je tekla cesta in na tej cesti "švedski vagabund". Žal bo ta posnetek ostal v spominu le na zapisan način, ker nisem imel niti enega posnetka več. Lahko bi rekel, da sem bankrotiral s filmi. Ko pa sem prispel še do enega počivališča in kampa, kjer sem lahko kupil, je bilo žal prepozno, da bi se vrnil nazaj k jezeru in od blizu slikal to krasno staro barko, ki mirno počiva na gladini jezera in se vanj ogleduje.
Po kratkem počitku pri kampu ob koncu velikega jezera, po pogovoru s prijazno prodajalko, ki je zelo "navijala" za lepote Norveške, sem tudi sam postal še bolj samozavesten in ponosen na Slovenijo in njene lepote ter sem tej vljudni gospe začel predstavljati mojo majhno in lepo domovino, ta biser Slovenije in to gospo povabil na obisk, da bo videla še kaj lepšega, kot je njena Norveška. Res je lepa, zanimiva in bogata z zgodovino, naravnimi lepotami in drugimi zgodovinskimi znamenitostmi, toda Slovenija je tisočkrat lepša in prijaznejša. Če bi moral izbirati mesto bivanja v Skandinaviji, bi seveda rad izbral prav enega izmed predelov, ki sem jih smel videti po dobroti Makove družine in mojih domačih. Lepa je Švedska, toda preveč ravna. Norveška pa je s svojimi grički in dolinami, z jezeri in planinami izredno lepa in zanimiva. Pa še ljudje so bolj prijazni in drugačni od Švedov.
Če so zgornje besede kompliment Skandinaviji, niso kritika deželi in ljudem, kjer smem bivati in delovati kot narodni dušni pastir za Slovence, vendar morem in smem ponoviti pregovor: "Povsod je lepo, a doma je najlepše". Tako bi tudi smel reči, ko sem se z dolge poti srečno vrnil v moj drugi dom, v župnišče v Göteborg. Tako bom vesel in Bogu hvaležen, ko se bom smel in mogel vrniti nazaj v domovino, med svoje drage domače in vse, s katerimi smo postali povezani v življenju na moji duhovniški poti.
Dobrih 2.500 km dolga pot je trajala 4 dni in pol. V zgodnjih jutranjih urah na god Sv. Roka sem se srečno vrnil domov v Göteborg. Kako je bil dobrodošel počitek, saj je bil potreben kot voda žejnemu v puščavi. Ko sem se naspal in odpočil, sem začel s svojim delom za našo misijo in rojake, ki živijo razkropljeni na področju 5-tih Slovenij.
S tem kratkim potopisom se želim zahvaliti najprej družini Ludvika in Marije Mak, ki so mi omogočili ta "delovni dopust". Bogu hvala za vse, kar so moje oči smele videti in kar sem lepega smel doživeti na tej poti po Norveški. Bogu hvala tudi za vsa srečanja z ljudmi pri sv. mašah, za vso pomoč na poti, za vso prijaznost in domačnost. Bogu hvala za večje poznanje življenja in dela katoliške Cerkve na Norveškem, kakor tudi župnikoma v ?lesundu in Bergenu. Prav tako se želim na tem mestu zahvaliti hrvaškemu narodnemu dušnemu pastirju Berislavu Grgiću in Osla, ki mi je pomagal priti do sester, kjer sem prespal prvo noč in drugi dan začel svoje potovanje po Norveški s sv. mašo, ki sva jo skupaj pri sestrah darovala. Skupaj sva doživela tudi sončni mrk in posredoval mi je tudi potrebno informacijo o župnijah, kjer sem prespal ter je zame vzpostavil prvi stik s pomočjo telefona, da sem sploh mogel priti na obisk k tem dohovnikom.