Počitnice so za nami in vsakdo jih je preživel na svoj, samosvoj način doma ali v tujini. Tisti, ki se na počitnice šele odpravljate izberite Tajsko, kajti klimatske razmere so v tem trenutku popotnikom v prid. Poleg tega pa je Tajska precej varna, raznovrstna in raznolika dežela tako da lahko vsak najde sebi kaj primernega. Tokrat sem obiskal Tajsko tretjič in z veseljem vam napišem nekaj najlepših utrinkov, pripetajočih se na mojih poteh. Država se v glavnem deli na zanimiv in gorat sever, poznan po raznolikih plemenih in njihovih nekdaj velikih obdelovalnih poljih maka in na prekrasen jug s številnimi otočki ležečimi v turkizni barvi morja in živo pisanimi koralami.

Gorat sever je precej zanimivejši in na popotnika naredi večji vtis predvsem zaradi tukaj živečih plemen Karen, White Karen, Lisu, Lasu, Karenni, Akha itd. Plemena živeča na teh področjih so se sem preselila v glavnem iz sosednjih držav, največ iz Kitajske, kot begunci. Nekatera plemena se preseljujejo in iščejo nov življenjski prostor vsakih nekaj 10 let ko izčrpajo naravna bogastva nekega področja. Posledica tega je zmanjševanje divjega živalstva. Nekoč je bil sever Tajske prepoln opic, tigrov in drugih divjih živali. Danes jih lahko vidiš le s pomočjo sreče in naključja.

V goratem severu se nahaja kar nekaj zanimivih mestec med katerimi izstopata Pai in Mae Hong Son. Pai, po mojem mnenju najlepše mestece ali vasica na Tajskem, leži na precej raznolikem in hribovitem področju poraslem z deževnim pragozdom, kjer se nahajajo manjši kanjon, naravni vrelci, podzemne jame, slapovi, številne vasice plemen Karen, Lisu in Lazu. Najbolj odmevne aktivnosti, ki jih popotnik lahko izbere so nekajdnevni treking v deževni pragozd in obisk vasic okoliških plemen, rafting, gorsko kolesarjenje ali naganjanje z mopedi, učenje tajske kulinarike, sproščanje ob tajski masaži in najodmevnejša med tistimi, ki si ne zaslužijo prostora na tem planetu, to je uživanje drog. Zaradi takšnih in podobnih človeških duš hrepenečih po ne vem kakšnih nadnaravnih užitkih se podoba severa počasi spreminja na slabše. Tako lahko danes celo slepec opazi v prekrasnem mestecu Pai »nafiksane« in zadete popotnike, predvsem Angleže in Izraelce, ki s tetovažami po celem telesu poskrbijo še za ogaben a »atraktiven« izgled živega trupla.

Mae Hong Son, sicer ni tako atraktiven kot Pai, je pa zanimiv po plemenih Karenni, beguncih iz sosednjega Myanmara, ki so tukaj našli svoj mir in novi dom. Karenni so najbolj prepoznavni po ženskah z dolgimi vratovi kakor po čem drugem. Obroče okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh razlogov: kot zaščita pred tigrovim ugrizom, medsebojnem prepoznavanju in kot simbol lepote. Natikat si jih začnejo že kot 5-letne deklice, vsako leto vse več. Zadnjega si nataknejo pred poroko, tako da poročene ženske danes nosijo nekje med 22 in 27 obročev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Naj pojasnim, da ženske v resnici nimajo daljših vratov, kot si mi to predstavljamo, res pa je, da imajo dolge, kar je posledica prevelike teže na njihovih ključnicah in zaradi tega se jim nivo ključnice pomakne navzdol. V vasici se učijo 4 jezike, in sicer angleškega za komuniciranje s turisti, tajskega za sporazumevanje z lokalci, myanmarskega, od koder prihajajo, in karennskega kot jezik plemena. V vasici živita še dve vrsti plemen med njimi tudi ženske, prepoznavne po dolgih ušesih ali Red Karen. Vsa ta plemena imajo različna verovanja. V vsakem izmed plemen je moč najti budiste, kristjane in tiste, ki verujejo v duhove. Prav ste prebrali, tudi kristjane, ki so si postavili svojo cerkev z Jezusovo sliko. Cerkev je seveda iz bambusa, v njej pa ni ničesar, kar bi se svetilo. Budisti imajo svoj tempelj v hiši, tisti ki verujejo v duhove, pa imajo svoja oguljena drevesa na koncu vasi, kjer izvajajo razne ceremonije proti odganjanju zlih duhov.

Na severu živeča plemena se ponavadi navzven prepoznavajo po svojih oblačilih, govorijo svoj jezik in imajo svoje običaje. Ženske iz večine plemen se poročajo z moškimi iz istega plemena, kar pa ne velja za pleme Lisu. V Pai je prišel tudi eden naših, Slovenček iz Kranja, ki se je na prvi pogled zaljubil v eno izmed deklic Lisu. Poročila sta se. Pogoji poroke za pripadnike drugih skupin so jasni, plača se okoli 1000 do 2000 evrov, pri tem pa mora ženin ostati v vasi še vsaj 4 leta po poroki. Ali se je Slovenček iz Kranja res zaljubil na prvi pogled ali pa si je le prišel oprat svoje ime, je nebistveno vprašanje. Kakor koli že, želim mu prijetno bivanje v globoki džungli in neokrnjeni naravi, pa seveda tudi večne ljubezni. Da je to možno samo v plemenu Lisu, je tudi že poznano, saj so edini v tem delu Tajske, ki te vlečejo za rokav za dosego svojega prodajnega cilja ob prodajanju raznih ročno narejenih izdelkov.

Jug Tajske je za razliko od severa precej drugačen. Zaznamovan je s številnimi otočki in prepoznaven po prekrasnem podvodnem svetu. Za razliko od severa so cene tukaj očitno višje zaradi razvpitega turizma. Poleg razvpitih otokov kot so Phuket, Pai, Kho Samet itd. obstajajo še številni, ki niso podvrženi tako množičnemu turizmu. Med popotniškimi izstopajo v glavnem Kho Pha-ngan, Koh Samui in drugi. Nekako najzanimivejši po svoji raznolikosti je Kho Samui, ki je kar precej raznolik s številnimi slapovi, višinskimi točkami razgleda, raznolikimi trekingi, safariji, kokosovimi plantažami, številnimi budističnimi templji itd. Poleg tega pa lahko poleg razvpitih plaž najdeš številne takšne na katerih si sam svoj gospodar, le kakšen lizard zmoti tvoje lenarjenje. Koh Samui je torej na eni strani precej turističen, na drugi pa precej osamljen. Je skratka otok za vsak okus. Kho Pha-ngan je otok mladih, željnih Full moon partijev in je zgolj za nekaj kilometrov oddaljen od Koh Samui-ja. Tudi tukaj lahko miroljubni ljudje najdejo svoj kotiček miru vstran od vsega tega kaosa in oblizovanja z alkoholom.

Še nekaj besed o Tajski prestolnici Bangkok. Prvi vtisi ob vstopu v mesto, za tiste ki prihajajo prvič na Tajsko, so kar precej negativni, še posebej če z letališča proti mestu potuješ z vlakom. Vlak je nabito poln domačinov in zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju napol golih teles, ob progi so postavljene barake revnih meščanov, v zamazanih rekah perejo posodo, se tuširajo, potepuški psi nikoli ne zginejo s pogleda, če imaš nesrečo se še vlije z neba, itd. Ko stopiš na ulico ves izgubljen pod omenjenimi negativnimi vtisi in zagledaš pred seboj še ta kaos iz prometa in zavohaš dim avtomobilskih izpušnih cevi, bi se najraje vrnil od koder si prišel. No, z druge strani te spremljajo ves čas, kamor koli se obrneš, le nasmejani obrazi. Prvič v življenju (če še nisi nikdar potoval) srečaš mimoidočega monka, budističnega meniha v oranžnem pregrinjalu in obriti glavi, slučajno te voznik tuk tukija nagovori o prevozu do guest housa na Khao Sanu in ves srečen se potem nadaljnje pol ure v življenjski nevarnosti voziš v trikolesniku, spet prvič v življenju. Kako romantično!

Pa še nekaj česar zagotovo niste vedeli. Uradno ime mesta Bangkoka je najverjetneje eno najdaljših na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit.
In kaj boste rekli na to? Srečno pot v deželo smehljaja!

Avtor Senad Osmanaj