Srednjedalmatinski otok Hvar je po velikosti (300 m2) četrti na Jadranu, po številu sončnih dni, blagi klimi in bujnem sredozemskem rastlinju pa nedvomno prvi. Zato moja odločitev, da ga prekolesarim in prehodim po dolgem in počez v mesecu juniju, ni bila naključna. Svež morski zrak je takrat namreč še posebej nasičen z opojnimi dišavami cvetoče lavande, mirte, rožmarina in kadulje. Svoje dodajo še borovci, vinogradi, oljke in smokve na pobočjih nad sinjim morjem ter neštetimi skalnatimi in prodnatimi plažami. Skratka, pravi raj. Moja pot se začne na glavnem trgu mesta Hvar, kjer je bilo pred davnimi stoletji grško naselje Dimos. Močan vtis name takoj naredi katedrala sv. Stjepana z renesančnim zvonikom. Malo naprej na glavnem trgu je Arsenal iz 13. stoletja, zatočišče občinske bojne galeje, nad katerim so v 17. stoletju zgradili eno najstarejših gledaliških dvoran v Evropi. Pod trgom je mandrač, ograjeno pristanišče za manjše ladje. Mimo čudovite gotsko-renesančne mestne lože in stolpa z uro ob hotelu Palace, zgrajenem na mestu nekdanjega beneškega knežjega dvora, pridem do glavnih mestnih vrat. Nad njimi štrli nedokončana palača Hektorović s prekrasnimi gotskimi okni. Sprehodim se po tesnih ulicah in stopniščih starega mestnega jedra, polnega majhnih gostilnic, ki ponujajo različne dobrote hvarske kuhinje. Ob romanskem mestnem obzidju se povzpnem do beneške, kasneje pa avstrijske trdnjave Španjol iz 1557. Še više na zelo strmem hribu ob stari cesti je trdnjava Napoleon, ki jo je zgradila francoska vojska leta 1811 in dominira nad celotnim Hvarskim kanalom in Paklenimi otoki. Spustim se do polotoka Sv. Katarine, kjer se v borovem gozdičku nahaja nekdanji grško-pravoslavni samostan sv. Venerande. Leta 1807 so ga Francozi spremenili v vojaško utrdbo, danes pa je tam poletno zabavišče. Pod njim je mestno kopališče, malo naprej pa oba največja hvarska hotela Amfora in Pharos. Med potjo iz mesta  se na zahodni obali ustavim še pri frančiškanskem samostanu iz 15. stoletja, ki je prava zakladnica dragocenih umetnin iz različnih obdobij. Pred vzponom na glavno cesto se za hip pomudim tudi pri elegantni majhni francoski fortifikaciji iz 1811. Po 6 km lepe široke ceste se pripeljem do Milne, romantične vasice s številnimi gostilnicami in prenočišči. Med imeni lastnikov je najpogostejše Tudor po  plemiču iz angleške dinastije, ki si je med svojim potepanjem po Sredozemlju privoščil daljši postanek v tem rajskem zalivu s štirimi čudovitimi peščenimi plažami. Njegovega bivališča žal ne najdem, zato pa si ogledam kar dobro ohranjen baročni letni dvorec družine Ivanić, ki hrani dve poprsji in grb nekdanjih lastnikov, potomcev slovitega Matije Ivanića, vodje ljudskega upora v 15. stoletju. Za osvežitev si izberem najlepšo, vendar tudi najtežje dostopno plažo, pravo sinje modro laguno, do katere se prebijem po skalovju in skozi goščavo. Od Milne se glavna cesta vijugasto vzpenja visoko nad morjem. Spodaj se belijo plaže dveh majhnih zalivov Zarače in Dubovica. Do zaselkov vodijo ozke in zelo strme poti. Po hudi pripeki se počasi le privlečem do  predora, ki povezuje severni in južni del otoka. Zgrajen je bil pred tremi leti. Na drugi strani je vožnja prijetnejša, saj vodi ovinkasta cesta venomer navzdol, tako da mimo pred kratkim odprtega sodobnega pristanišča, ki je največje v srednji Dalmaciji, dobesedno ‘padem’ v Stari Grad. Mesto leži na koncu 6 km dolgega zaliva, ki so ga v 4. stoletju p. n. št.  naselili Grki z egejskega otoka Paros. Naselbina se je imenovala Pharos, kasneje pa rimski Pharie. Ostanki grškega obzidja so vidni pri romanski cerkvici sv. Ivana, ki je najstarejši sakralni center na otoku. Zanimiva je starokrščanska krstilnica iz 6. stoletja v obliki križa, katere pa mi delavci, ki obnavljajo sosedno hišo iz neznanega vzroka ne dovolijo slikati. Po ozkih ulicah med značilnimi hišami iz kamnitih blokov se pripeljem do majhnega trga, ki ga zelo skladno obvladujeta župna cerkev in zvonik iz 17. stoletja. Ustavim se tudi pred dominikanskim samostanom iz 1482 z vogalnima obrambnima stolpoma. Največ moje pozornosti pa seveda pritegne Tvrdalj, utrjeni letni dvorec, ki ga je v 16. stoletju dal zgraditi hrvaški renesančni pesnik in mislec Petar Hektorović zase in svoje prijatelje. V primeru nevarnosti  pa so v njem dobili zatočišče vsi prebivalci Starega Grada. Renesančni duh tistega časa razodevata predvsem ribnik in perivoj, torej vrt ali park v notranjosti dvorca. V ribniku se mešata morska in izvirska voda in je pravi raj za ciplje. Nihil occultum – Nič ni skrito, pa je eden izmed številnih latinskIh napisov, vklesanih v kamnite portale te  preproste in vendar neverjetno veličastne zgradbe. Utrujenost naredi svoje, zato si poiščem prenočišče pri zelo prijazni domačinki, s katero sva že kar stara znanca. Naslednji dan  me pot vodi po rodovitni Hvarski ravnini mimo vinogradov, sadovnjakov in celih nasadov dišeče lavande do Vrboske. Mestece ima zelo zanimivo lego ob morskem rokavu ali kanalu, imenovanem ščiga, ki se zajeda globoko med gotske hiše. Njegovi obali povezujejo majhni mostički. Na rahli vzpetini sredi mesta se nahaja monumentalna zgradba, kakršne ne najdemo nikjer drugje na Jadranu. To je pravzaprav cerkev – trdnjava, ki je nastala okoli 1575, ko so zaradi nenehnih turških napadov utrdili že obstoječo cerkev sv. Marije. Kolesarim naprej ob obali v globoki senci košatih borovcev. Občudujem lične počitniške hišice. Neštete stezice in stopnice vodijo do plaž in majhnih pomolov. Ob prihodu v Jelso še vedno čutim svežino gozda, ki pokriva obe strani zaliva, le da tukaj prevladujejo topoli namesto borov. Mestni perivoj za občinsko zgradbo daje Jelsi videz novejšega mesta. Kmalu pa začnem odkrivati preteklost. Ogledam si baročno kapelo sv. Ivana, ki jo obdajajo renesančne meščanske hiše z zanimivimi napisi na portalih. Ob regulirani rečici Slatini pridem do župne cerkve. Njena moderna fasada in zvonik iz 19. stoletja zakrivata pogled na prekrasno renesančno trdnjavo. Po nekakšnem križevem potu se dobesedno priplazim do zavetne cerkve Matere Božje iz 1535, kjer pa se zavem, da me najhujši napori šele čakajo. Kolo pustim pri cerkvi in jo peš mahnem proti vrhu hrbta otoka. Malo pod njim, na okoli 500 metrov visokem hribu namreč stoji megalitska grška opazovalnica Tor iz 4. stoletja p. n. št. Zadnjih nekaj metrov skoraj že plezam po skalah, obraslih s trnjem in makijo. Pričaka me kup kamenja, zloženega v nekakšen stražni stolp. Nič posebnega, ampak razgled na celoten Makarski kanal do Starigrajskega zaliva je zares osupljiv. Tretji dan mojega romanja se odpravim na južno, težje dostopno in manj naseljeno stran otoka. Prvi postanek je Vrbanj, največja vas v notranjosti Hvara, žarišče ljudskega upora leta 1510, ki ga je vodil domačin Matija Ivanić. Hiše obdane z obzidjem s strelnimi linami pričajo o burnih časih 16. in 17. stoletja, ko so z obale vsak hip lahko pridivjale divje gusarske tolpe. Med zgradbami izstopajo Kraljevi dvori iz zgodnjega srednjega veka, morebitni županski ali patricijski center. Nad vasjo bedi najvišji vrh otoka, 626 m visoki Sv. Nikola z istoimensko cerkvico, ki jo je že leta 1487 kot znamenje svoje moči zgradila skupina pomorščakov na čelu s prej omenjenim hvarskim junakom Ivanićem. Med napornim pešačenjem do vrha in morda še težjim kolesarskim vzponom do predora na klancu Vratnik, se odločim za slednjega. Prisopiham do vasice Pitve. Sestavljena je iz dveh ločenih naselij: staro ilirsko in novejše, ki so ga zgradili prišleki iz Bosne. Na obronku med njima je cerkvica sv. Jakova, pred katero stoji znamenita Janusova glava. Še nekaj ovinkov navkreber in že sem pred 1400 metrov dolgim predorom. Takoj mi je jasno, da je vožnja s kolesom skozenj smrtno nevarna avantura. Tunel je namreč brez kakršnekoli razsvetljave, poleg tega pa tako ozek, da se dva osebna avta nikakor ne moreta srečati, razen na sredini, kjer je malce razširjen. Kar bo, pa bo, si mislim. Zapodim se vanj. Že po nekaj metrih me objame popolna tema. Groza! Nazaj ne morem, pred seboj pa ne vidim nič. Tanek žarek baterije usmerim v golo skalnato steno in po neskončno dolgi vožnji le pritavam do izhoda, kjer se odpre prekrasen pogled na morje. Globoko si oddahnem, vendar me čaka še strm, vijugast spust do Zavale. Po pobočju so razmetane številne hiše, ki ponujajo prenočišča. Nekatere so prav razkošne vile, druge malo skromnejše. Pod njimi pa se nizajo nepopisno lepe plaže z ‘žalom’. Seveda si vzamem čas za osvežitev v sanjsko čistih valovih, potem pa se napotim naprej proti vzhodu. Sonce neusmiljeno žge, ko hodim po kamniti grbasti poti visoko nad morjem. Vožnja s kolesom bi se namreč bržkone kaj hitro klavrno končala s prerezano gumo. Po 6 kilometrih izčrpan in ves osmojen končno prispem v Gromindolac, zaselek ob obali, takorekoč v divjini. Neki domačin ne more verjeti, da sem prišel peš in ne s kakšnim terenskim vozilom. Kljub temu mi pokaže pot do ‘Budić kuće’. To je čudovit renesančni ‘majur’, letni dvorec družine Lupi iz 16. stoletja. Stoji tik ob plaži in je res vreden ogleda. Nazaj grede se na  križišču pod predorom odločim še za ogled vasice Sv. Nedjelja, ki leži zahodno od Zavale na prepadni stenI. Nad njo se v kraški ‘špilji’, votlini, nahajajo ostanki avguštinskega samostana, pod njo pa je gozdiček, ki nekako povezuje vasico z morsko obalo. Pot do same ‘špilje’ je precej strma in nevarna zaradi kač. Na obali je izjemno zanimiv naravni most, ki ga je iz žive skale nekako izklesalo morje. Pot nazaj v Stari Grad poteka popolnoma gladko in brez težav. Raziskovalni del mojega potepanja je tako končan, prepustim se počitniškemu poležavanju na plaži in kopanju, zvečer pa sproščenemu kramljanju z domačini ob pristnih dalmatinskih večerjah.

Avtor: Igor Cotič