popotnik.org - Slovenski popotniski portal

S kolesi proti Lizboni

Avtor Ivan
Thursday, 27 November 2003
Ideja o potovanju s kolesi proti Portugalski je pričela zoreti kmalu potem, ko smo se s prijatelji lgorjem, Ivanom in Lukom vrnili s kolesarskega izleta po Dalmaciji. Preprosto, želeli smo iti še bolj daleč in predvsem za dalj časa. Želeli smo občutiti življenje s kolesom. Na pot Pot smo začeli v Ljubljani. Vozili smo po že tolikokrat prevoženi cesti na severu Ljubljanskega barja mimo Brezovice. Vrhnike, Logatcam, Planinskega polja. Vse je bilo še tako domače, tiako poznano. Ko prevoziš cesto čez Postojnska vrata, dobiš občutek, kot da bi prerezal popkovino. Pred tabo se odpre nov svet. Zagledaš Nanos in Pivško polje, nekje v daljavi že slutiš morje. Prvo noč smo prespali na Krasu. Naslednji dan smo se spustili v Vipavsko dolino, prešli italijansko mejo in pot nadaljevali po neskončni ravnini padske nižine. Obkrožali so nas vinogradi in obsežna polja, pomešana z industrijskinti objekti. Prespali smo v manjšem nasadu lesk. Ponoči je pričelo deževati, tako da smo postavili šotor. Zjutraj se je razvedrilo, mokre cunje smo navezali na kolesa in se podali naprej proti zahodu... Peti dan potovanja so se začele tehnične tcžave, ki so bile od tedaj naše zveste sopotnice. Že zjutraj mi je počila zračnica, popoldne pa sem moral zamerijati še dve počeni šprikli na zadnjem kolesu. Še isti dan smo se že precej naveličani ravnine končno začeli vzpenjati proti Apeninom. Pot nas je vodila po dolini reke Trebbije, ki je enkratna za kopanje, njena obsežna prodišča pa so izvrsten kraj za počitek. Sredozemlje Spust iz Apeninov je bil veličasten. Domala brez poganjanja smo v slabi uri prišli do Genove. Nadaljevali smo ob Azurni obali, kjer je cesta skoraj ves čas speljana tik ob morju in ponuja lep razgled. Mesta so nameščena v zalivih, ki so med seboj ločeni z nižjimi, a zelo strmimi gorskimi hrbti. Tako mestecu sledi strm vzpon, nekaj časa vožnje po grebenu ter nato spust v naslednje mestece. Prevozili simo tudi vsa mondena mesta Azurne obale, ceste, ki peljejo čez njih, pa so prej zmatrane kot mondene. Promet se odvija počasi, ogromno je semaforjev. V želji, da ne bi ustavljali brez potrebe, smo en dan na praznih križiščih prevozili več kot 50 rdečih luči. V večjih francoskih mestih smo se izgubljali kot za šalo, pravi labirinti. Očitno nihče več ne vozi po starih cestah in smerokazi tam niso več potrebni, če pa so že postavljeni, te usmerijo do prvega manjšega zaselka, ki ga na karti, merila 1 : 750.000, katero so uporabljali seveda ni. Francozi obožujejo turistične smerokaze tipa: levo ta in ta muzej, bolnica, katedrala. desno ta in ona univerza, hotel, lekarna..., ki so, če nimaš plana mesta, povsem neuporabni. Edina rešitev ostanejo prijazni mimoidoči, s katerimi smo se v polomljeni francoščini domenili o nadaljni smeri potovanja. Včasih tudi to ni pomagalo, tako da smo bili prisiljeni do prvega izvoza peljati po avtocesti ter se tam poskusiti v orientacijski veščini iskanja starih cest. Ker je to v manjših naseljih lažje, nam je po večini tudi uspelo. Pireneji Ivan in Luka sta čutila neprijeine bolečine v kolenih, a smo se kljub temu odločili odriniti proti Andori. Ovirala nas je okoli 4 Bf močna burja, ki nam je celo pot pihala v prsi. Čisto po naključju smo se tistega dne v mestu Prades srečali s karavano kolesarjev Tour de Franca. Ko so »pičili« mimo s kakimi 40 km/h, sem imel občutek, da so neustavljivi stroji, ki jim ni kaj dosti mar za veter. Vzhodni Pireneji so me v marsičem presenetili. V Mont Luisu, najvišjem francoskem mestu z okoli 1600 metri nadmorske višine, nisem pričakoval listavcev, še manj pa, da bom jedel divje češnje. Gozdna meje je bila visoko nad nami, na višini kakih 2200 metrov. Tritisočaki so bili po vrhovih porasli s travo. Pleistocenske poledenitve so imele v Vzhodnih Pirenejih zaradi vpliva morja in manjše geografske širine veliko manjši obseg kot v Alpah. Ledeniki so tako pokrajino razbrazdali bistveno manj. Pogled na gore je zaradi vsega tega bolj kot na (po višini primerljive) Julijce spominjal na Karavanke. Tisto noč je tudi mraz pokazal svoje zobe. Na sebi sem imel vse, kar sem tovoril s sabo, a je bilo vseeno premalo. Komaj sem že čakal, da bo konec noči. Naslednji dan smo se čez 2407 metrov visok prelaz Pas de la Casa spustili proti Andori la Velli. Največje dosežene hitrosti so se zelo približale 80 km/h. Španija Od Andore smo pot nadaljevali po španskem vznožju Pirenejev. Ko smo se spustili do mesta La Seu d' Urgeil, je v nas buhnila vročina centralne Španije. Temperature so čez dan dosegale 40° C in več. Oprema je mono trpela. Bili smo že kar navajeni, da vsak drugi dan menj amo šprikle in da moramo flike jemati kot ekstremno potrošni material, da moramo flikati z nasmeškom, da kolo pač od časa do časa rado poškripa, prestave zaribajo... Dvajseti dan smo prispeli v Donostio (San Sebastian). Pozdravili so nas oceansko deževje, meglice in veter. O Baskih sem slišal in bral, da naj bi bili precej nezgovorni in vase zaprti ljudje. Sicer zelo nerad posplošujem družbene značilnosti, pa vendar povem, da so bili vsi Baski, ki smo jih spoznali, zelo odprti, prijazni, ustrežljivi in komunikativni. Njihov izvor še danes ni povsem pojasnjen. Nekateri zgodovinarji »špekulanti« so celo mnenja, da bi lahko bili potomci preživelih prebivalcev iz Atlantide. Atlantska španska obala je zelo slikovita in razgibana, zdaj strma, zdaj položna, tudi v nogah jo kot kolesar pošteno začutiš. Obrat v notranjost Galicije nam je postregel z novim zelo obilnim dežjem, ki nas je spremljal vse do Portugalske. Ponoči smo se zavlekli v nek opuščen mlin ter upali na boljši jutri. Naslednji dan so zaznamovali gumi defekti. Kljub rahlemu dežju smo kolesarili. Nekajkrat sem dobil občutek, kot da vozim samo še zato, da nabiram kilometrino in da od tega nimam popolnoma nič drugega kot utrujenost, slabo voljo in že en teden mokro in smrdljivo prtljago, ki je nimam kje posušiti. Pa še 10 čukov sem že zmetal za te ušive šprikle. Kadarkoli se je kdo izmed nas ukvarjal s takimi ali podobnimi črnimi mislimi, je pričel zaostajati za ostalima dvema kljub temu, da smo bili kondicijsko približno enako pripravljeni. Motivacija in začrtan cilj sta pri takem načinu potovanja vsaj enakovredna, če že ne pomembnejša od telesne pripravljenosti. Portugalska Sploh se ne da opisati veselja ob prihodu na Portugalsko. Veter nam je odtlej (po skoraj dvajsetih dneh pihanja v prsi) začel pihati v hrbet, povprečna hitrost je narasla na 23 km/h, pivo je bilo poceni... Zdelo se nam je, da smo za vse napore na poti do sem poplačani. Severni del dežele je paša za oči. Obale so položne, plaže ogromne in, kar je najpomembnejše, naravne. Turistov kljub vrhuncu sezone skoraj ni. Verjetno jih motijo močan veter, ki konstantno piha vzdolž obale proti jugu, ter valovi in morski tok. Poleg nas nisem v vodi videl nikogar, vsi so se skrivali za improviziranimi vetrobrani iz blaga in se pražili na žgočem soncu. Portugalski dajejo poseben pečat njene »zjahane« ceste, vendar se tudi to izboljšuje, saj je kot država na repu Evropske unije deležna znatne finančne pomoči. Vsi Portugalci, s katerimi smo se pogovarjali, so vedeli za Slovenijo, po zaslugi koga drugega kot nogometaša Zlatka Zahoviča (beru: Zaovika), ki ga skrajšano kličejo Viko. Skoraj vsi obvladajo angleščino, še posebej mlajši, za razliko od Špancev, Francozov in tudi Italijanov. Proti jugu so se ceste postopno izboljševale in tudi pokrajina je postajala bolj razgibana in našim utrujenim mišicam manj prijazna. Vožnja po portugalski Estramaduri je bila sproščujoča. Ta pokrajina je kot polica nad morjem in se vanj spušča s strmimi klifi. Vozili smo vsak zase in razmišljali o kdo ve čem vsem. Spraševal sem se, kam je šla tista začetna zagnanost, ko smo še vozili v gosjem redu tesno drug za drugim, skriti v zavetrju. Sedaj nam je bilo jasno, da nas nič več ne more ustaviti. Vedeli smo, da bomo, če ne bi šlo drugače, tudi prepešačili tistih zadnjih sto kilometrov, ki so nas še ločili od cilja. Jutro triintridesetega dne je bilo kljub razburkani noči eno najlepših. Iz oceana so se v lahnem vetriču prek klifov dvigale meglice in ustvarjale vtis pravljične dežele Petra Pana Nije. Okoli poldneva smo stali na skrajnem zahodu evropske celine, na rtu Roca. Od tam pa samo še navzdol proti Lizboni! Ponoči smo s težavo našli kamp. Mlada slovenska popotnika sta nam povedala, da je kamp najdražji na Portugalsken in da se vanj splača »prešvercati«, češ da ni šans, da te dobijo. In res smo se prav po francosko zmuznili mimo vratarja, postavili šotor, odprli steklenico portovca ter nazdravili. Lizbona je mesto, kler se na vsakem vogalu najde kakšna znamenitost. Kar lep kos smo je videli že ponoči, ko smo iskali kamp. Prihodnji dan pa smo se z avtobusom napotilu v center mesta, da bi nakupili še kakšne spominke, mogoče komu poslali kartico ipd. Na ulicah so nam lokalni dilerji na veliko ponujali hašiš, ki tja prihaja iz Maroka. Vse skupaj se nam je proti koncu dneva zdelo že zelo smešno. Nizkim gospodom v črnih oblekah z navoskanimi lasmi smo se očitno zdeli »ta pravi«. Z namenom, da čim ceneje pridemo domov, smo se za dobre pol ure usidrali na informacijah glavne železniške postaje. Prepričan sem, da bi se vse skupaj dalo urediti dosti prej, če bi bil seveda interes za to na obeh straneh. Za vozovnico od Lizbone do Trsta smo z vsemi možnimi popusti in vožnjo s počasnejšimi vlaki odšteli vsak približno 35.000 SIT. Na poti proti kampu smo se oskrbeli še z nekaj kartonskimi škatlami, iz katerih smo izdelali potovalne torbe za kolesa, saj te na vlak s kolesom spustijo le, če je v enem kosu v torbi. Zvečer smo sonce še zadnjh poslali v Ameriko in se v mislih že pripravljali na belo Ljubljano, od katere so nas ločili še trije dnevi zibanja na vlaku. Komentarji (0) RSS feed Comments Napiši komentar Ime E-mail Spletna stran Naslov Komentar Powered by Azrul's Jom Comment