Provansa je enkratna, Provanso čutiš z vsemi čutili in zaznavaš vse njene okuse. Vzdušje v Provansi je nekaj, česar ne moreš opisati z besedami – Provansa te začara, je ljubezen na prvi pogled. Posebna je njena naravna raznolikost, posebni so ljudje, ki tam živijo in te očarajo s svojo prvobitnostjo.

Potovanje z avtom ali avtodomom je za nas Slovence najboljša izbira, ki ti omogoča svobodno gibanje in ustavljanje po željah vsakega posameznika. Midve, mati samohranilka in 11-letna hči, sva se odločili za avto in šotor. Odločitev je bila odlična, čeprav nisva še nikoli kampirali. Marsičesa sva se naučili ter se tudi neskončno zabavali. Prvi večer je moja Eva rešila najino »spanje«, saj jaz kot mama nisem imela pojma, kako se postavi šotor. Na koncu potovanja sva ugotovili, da morava za novo potovanje priskrbeti dovolj dolg podaljšek, da se lahko priključiš na električno omarico, mizico in dva stola, vrvico za obešanje perila in pripenjalke, svetilko. Ugotovili sva, da je najbolj praktično vse stvari v prtljažniku avtomobila shraniti v PVC zabojnike (posebej za obleko, posebej za kuhinjske potrebščine, za hrano…). V kampih so naju navdušili šotori, ki se postavijo in zložijo na najbolj preprost način. To bo najina naslednja investicija pri kampiranju, čeprav sva tudi najin majhen šotor na koncu postavili že v 10 minutah.

Za potovanje je nujno potrebna dobra avtokarta severne Italije in Provanse ter, če je možno, navigacija. Zgolj navigacije ne priporočam, klasika je še vedno najbolj preverjena. Sicer klasična varianta potovanja po Provansi popolnoma zadostuje, saj so prometne oznake zelo dobre. Če ste vseeno v dvomu, katera cesta je prava, so rondoji odlična rešitev, pač peljete po njem večkrat. Za Italijo in Francijo veljajo enake omejitve hitrosti na cestah kot za Slovenijo. V Franciji luči niso obvezne, v Italiji so. Dovoljena količina alkohola v krvi v Franciji je 0,50 promila. Bencin je cenejši v Franciji (od 1.29 € do 1.49€ disel/gazoline), najcenejši je v večjih mestih, najdražji na avtocestah. Glede cene bencina se pred odhodom splača preveriti na internetu (npr. na strani AMZS). Francoske avtoceste, ki se plačajo, so označene z modro, regionalne ceste z zeleno barvo. Najlažje vam bo, če si zapomnite, da besedica, ki je napisana na modrih tablah – payment, pomeni plačljivo. Na začetku vas bo to malce motilo. Navadne ceste so zelo dobre, zato se je bolje avtocest izogibati, sploh če želite videti čim več. Cestnine v Italiji niso ravno poceni (npr. Benetke – Milano 13.90€, Nica – La Spezia pa 24.40€). Za avtoceste v Franciji morate biti dobro »oboroženi« z drobižem.

Obvezno si priskrbite dober vodič po Provansi; priporočava Provansa in Azurna obala od Mladinske knjige. Vodič je dovolj izčrpen in ima vse uporabne podatke, ki jih potrebujete na potovanju. Prednost pa je tudi, da je napisan v slovenskem jeziku.

Vse cene kampov so navedene za 2 osebi, šotor in avto. Ponekod so upoštevali, da je Eva stara 11 let, torej otrok in ni bilo doplačila zanjo, večinoma pa ne. Kje bova kampirali, sva se odločali vsak dan posebej, rezervacije kampov so sicer možne, a glede na število kampov nepotrebne. Kampov je v Provansi veliko so zelo čisti in lepo urejeni, večina jih ima bazen in trgovino in možnost pranja perila v pralnem stroju.

Parkirišča v Provansi so večinoma brezplačna, če so malo bolj oddaljena od središča mesta, če pa so bližje mestom, so plačljiva. Vstopnine v muzeje in galerije so primerljive  s cenami drugod po Evropi (od 4€ do 13€). Večinoma upoštevajo razne stanovske kartice tako, da je vstopnina znižana ali celo brezplačna. Kartica Slovenskega konservatorskega društva deluje 100%. Celotno vstopnino sva plačali samo v Abbay de Sénanque.

Provansa je prijazna tudi za kolesarjenje. Obžalovali sva, da s sabo nisva imeli koles. Določene predele bi bilo lepo prekolesariti.

Vsa mesta in vasi nekje med 12 in 14 uro dobesedno »izumrejo«, živahni so edino trgi z lokali. Ljudje si vzamejo čas za kosilo in opoldanski počitek. Kosila so v povprečju tudi 30% cenejša kot večerje. Zelo priljubljena opoldanska hrana so sendviči, ki jih lahko poješ nekje v parku ali kje ob vodi ali pa v enem od mnogih prijetnih lokalov na trgu. Hrana v trgovinah (veliki supermarketi) je mogoče malenkost dražja kot pri nas ali pa so cene povsem primerljive. Cene spominkov variirajo za nekaj evrov, zato se splača malo pogledati naokrog, vendar naj velja načelo, če ti je nekaj res všeč, ne oklevaj, ampak kupi. Bolj odročna je vas, cenejši so paketki sivke in druge tipične malenkosti. Sire in olive se najbolj splača kupovati na tržnicah, pa tudi najbolj prijetno je. Na tržnicah je obilo možnosti pokušanja tako, da res izberete tisto, kar vam je najbolj všeč, pa še za kakšno kosilo prihranite z okušanjem raznih dobrot. Rogljički za zajtrk in bageta pa so tako ali tako obvezni. Če kamp nima trgovine, jih naročite v recepciji en večer prej (naročila praviloma sprejemajo do 20.00 ure). Ob poti pogosto prodajajo sadje in zelenjavo, cene so normalne, sadje in zelenjava pa dobre kvalitete. Sladoled je malo dražji kot v Sloveniji, za kepico odšteješ od 2€ do 2.50 €, so pa zelo dobri, sploh sorbeti. Cena piva je od 2.50€ do 3€ za normalno točeno pivo. Voda v trgovini ni ravno poceni, približno 1€ za 1 liter, vendar je pitna voda na razpolago po vseh kampih in po vseh mestih tako, da je kupovanje vode »pravi greh«. Provansa je zelo varna, niti enkrat se nisva počutili ogroženi niti nisva imeli nobene slabe izkušnje.

Med nujno opremo spada še dobro zaščitno sredstvo za sonce in seveda za komarje, ki jih je še posebej v Arlesu in Camargu nadležno veliko. Na običajna sredstva, kot je Avtan in kaj podobnega, so očitno imuni. Priporočava Fenistil, ki dobro ohlajen pomaga v primeru, ko ste že povsem popikani.

Francozi praviloma govorijo samo francosko, sporazumete pa se lahko tudi v angleščini ali pa kar v slovenščini. Nemščina jim ni ravno pri srcu. Za osnovno komunikacijo imate v vodiču priročen slovarček.

Najina pot:

1. dan, 2. avgust 2008

Šenčur – Ljubljana – Trst – Benetke – Milano – Torino – Susa – Montgenèrve – Briançon – Saint Blaise  (departma Alpes-de-Haute-Provence)

Potovanje sva začeli v Šenčurju ob 9.00 uri (začetni kilometri 10889).

Prvi dan je bil namenjen čim hitrejši poti do Francije. Ker so se v Italiji ravno pričele počitnice, sva se rahlo bali gneče. Sicer je gneča na avtocesti res bila, a k sreči v obratno smer. Do Suse sva se peljali po avtocesti, potem pa po dobrih regionalnih cestah. Najin cilj je bil Briançon, najvišje ležeče mesto v Evropi. Prvi dan sva postavili šotor v kampu v kraju Saint Blaise malo izven Briançona. Kamp je prijeten, ima tri zvezdice, nahaja se ob glavni cesti s krasnim razgledom na okoliške gore. Cena je 18.80€ za noč. Kamp ima bazen in trgovino. Glede na nadmorsko višino, se ponoči prijetno ohladi, dnevna temperatura je bila 28 stopinj, ponoči samo 12 stopinj.

Vaš brskalnik morda ne podpira prikaza te slike.

Cesta proti Briançonu

Vaš brskalnik morda ne podpira prikaza te slike.

Pogled na gore v bližini Briançona

2. dan, 3. avgust 2008
Saint Blaise – Abbay Boscodom – Embrun – Lac de Serre Ponçon – Tallard – Sisteron – Digne-les-Bains – Valensole – Moustiers Ste. Marie

Po lepi panoramski cesti sva se odpeljali proti Moustiersu. Za začetek sva se ustavili v samostanu Abbay Boscadom iz 9. stoletja, kjer so se ravno pripravljali na mašo v tipični romanski cerkvici. Romanski samostan je lepo obnovljen. Pot sva nadaljevali mimo Embruna do Lac de Serre Ponçona, kjer je bila v manjšem kraju ob jezeru zelo slikovita tržnica. Jezero ima otoček s cerkvico. Pot sva nadaljevali po Route des Fruits et Vins mimo Tallarda do Sisterona. Zelo zanimivo mestece s starim mestnim jedrom, citadelo nad mestom in prijaznim mestnim bazenom (brez vstopnine) ob reki  Durance, ki je največja reka v departmaju Alpes-de-Haute-Provance. Pot sva nadaljevali proti Plateau de Valensole, kjer je doma sivka oz. sedaj tudi lavendin, hibrid sivke, ki se uporablja za izdelavo mila. Tukaj sva videli prve prave nasade sivke, še več pa že požetih nasadov sivke in tudi veliko požetih polj žita. Zrak je dobesedno prepojen z vonjem po sivki. Valensole je zanimiva vasica na kocu planote. Cerkveni zvonik ima za Provanso tipičen kovan zaključek z zvonom. V zdraviliškem mestu Digne-les-Bains sva si ogledali tradicionalni festival sivke. Zelo slikovito in dišeče. Ustavili sva se še v Riezu, vasici na robu valensolske ravnine, kjer so praznovali kmečki praznik Slikovita tržnica. Na polju so ostanki rimskega Apolonovega templja iz 1. stoletja. Pozno popoldne sva prispeli v krasno mestece s sijajno lego pod strmimi skalami ob vstopu v kanjon reke Verdon, Moustiers-Ste-Marie. V okolici je bilo kar nekaj kampov, prvi je bil zaseden, vendar sva imeli srečo že pri drugem – Camping Manaysse z dvema zvezdicama, do mesta je bilo 10 min hoje (v breg) s fantastičnim razgledom na mesto. Kamp nima trgovine, vendar lahko en dan prej naročiš rogljiček in bageto, mleko pa se da kupiti v trgovini kampa čez cesto. Cena za dva dni je 20,60€. Dnevna temperatura je bila 34 stopinj, ponoči samo 13 stopinj.

3. dan, 4. avgust
Moustiers-Ste-Marie – La Palud – sur-Verdon – Route des Cretes – La Palud – sur-Verdon – Castellane – Trigance – Pont de l’Artuby – Aiguines – Lac de Ste-Croix- Mousiers-Ste-Marie

Celodnevno potepanje po čudovitem kanjonu reke Verdon.

Kanjon je ena najlepših naravnih znamenitosti v Franciji in je primerljiv z Grand Canyonom v Ameriki. Potepanje sva začeli v Moustiers-Ste-Marie v smeri proti vasici La Palud – sur-Verdon, kjer sva zavili na slikovito krožno panoramsko cesto Route des Cretes. Vseskozi ob cesti so razgledišča, kjer se lahko ustaviš in uživaš v krasnih pogledih na kanjon in reko ter občuduješ plezalce v stenah. Krožna pot te pripelje nazaj v vasico La Palud – sur-Verdon, kjer je prijetno popiti kavo in sok (4.50€). Pot sva nadaljevali po desnem bregu reke Verdon v smeri proti Castellanu. Ob poti je veliko razgledišč, kampov in nešteto možnosti za planinske izlete, vožnje s kanuji ali kajaki in za druge vodne aktivnosti. Spustili sva se tudi do reke, kjer sva imeli ob vodi imeniten piknik. Voda je precej hladna, a za otroke to ni posebna ovira. Castellane je simpatično turistično mestece, zelo živahno in z bogato ponudbo športnih aktivnosti in velikim številom kampov v njegovi neposredni okolici. Nama je bilo bolj simpatično mestece Moustiers-Ste-Marie; priporočilo, da naj kamp raje  poiščeva tukaj, se je izkazalo za odlično. Pot sva nadaljevali po levem bregu reke Verdon, mimo vasice Trigance. Prečkali sva veličasten most Pont de l’Artuby, ki se pne čez reko Artuby. V vasici Aiguines sva si od zunaj ogledali grad iz 17. stoletja, ki je v privatni lasti in ima fantastično lego nad jezerom Lac de Ste-Croix. Poleg gradu je romanska cerkvica in pokopališče. Tudi sama vasica je prijetna z nekaj trgovinicami s spominki. Domačini so se zabavali z balinanjem. In v tistem vročem dnevu (do 34 stopinj) sva tudi midve končno dospeli do težko pričakovanega jezera Lac de Ste-Croix. Ob izlivu reke Verdon v jezero sva si sposodili pedolin in se za 2 uri odpravili na pedolinanje po kanjonu reke Verdon (cena 18€). Če boste najemali pedolin, pazite, da bo imel lestev, saj je drugače vzpenjanje nazaj na pedolin – po osvežujočem skoku v vodo – lahko problematično. Skratka, nepozabno doživetje z obveznim kopanjem v zelo topli vodi. Pozno zvečer sva se vrnili v najin kamp Manaysse v Moustiers-Ste-Marie. Za večerni sprehod do mesta ni bilo več ne volje in ne moči. Zadovoljili sva se z razgledom izpred najinega šotora.

4. dan, 5. avgust
Moustiers-Ste-Marie – Gréoux-les-Bains – Manosque – Apt – Roussillon – Gordes – Abbay de Sénanque – Borijska vas – Avignon (departma Vaucluse)

Po zajtrku in pospravljanju šotora sva se odpravili še na jutranji potep po mestu Moustiers-Ste-Marie, kjer je ob torkih tržni dan. Mestece je fantastično, voda bruha izpod vsake skale, arhitektura je zelo zanimiva, povsod slikovite hiše z obilico cvetja, nešteto vodnjakov, lepa romanska cerkev, v kateri ob večerih prirejajo brezplačne koncerte, na vsakem vogalu trgovinice s spominki, predvsem s tipično fajanso. Nakupili sva sir in kruh za kosilo. Mimo Rieza sva pot nadaljevali v drug departma. Prečkali sva znamenito zdraviliško mesto Gréoux-les-Bains, znano že v času Rimljanov in mesto Manosque nad reko Durance, ki je znano po središču za jedrske raziskave in po lepotni industriji (L’Occitane). Pokrajina je razgibana z lepimi strnjenimi kamnitimi vasicami v brežinah. Veliko je osamelih kmetij. Videli sva polja sončnic, sivke in ogromno požetih žitnih polj. Ob cesti občasno prodajajo sadje in zelenjavo. Ustavili sva se v simpatičnem mestecu Apt, ki je izhodiščna točka za pot v naravni park Luberon. Info točka se nahaja v zanimivi graščini iz 17. stoletja. Park sva spustili, ogledali pa sva si mesto, ki je svetovna prestolnica kandiranega sadja. Staro mestno jedro je prijetno, mestna vrata imajo tipičen kovan zaključek z uro. Veličastna cerkev je odzunaj še popolnoma romanska, v notranjščini pa bogato predelana v 19. stoletju. Iz Apta sva pot nadaljevali do Roussillona, vasice, kjer je bil sedež pridobivanja okre. Ogledali sva si staro tovarno za pridobivanja okre – Conservatoire des Ochres et Pigment Appligués, kjer ti pokažejo, kako so delali različne odtenke oker pigmenta. Tukaj se odvijajo vsakodnevne delavnice, najdemo pa tudi simpatično prodajalno, kjer prodajajo pigmente. Odtenkov oziroma različnih vrst okre naj bi bilo kar 17. V vsem sijaju se oker pokaže v sami vasici, kjer je vsaka hiša odeta v svojstven drugačen barvni ton fasade. Izpred cerkve je fantastičen razgled na okolico. Vidni so tudi posamezni opusteli kamnolomi okre. Pot sva nadaljevali proti vasici Gordes, ki ima izjemno lego in se v terasah spušča po brežini. Ogledali sva si ga samo iz razgledne točke in iz avta, saj se nama je mudilo do cistercijanske opatije Abbay de Sénanque, kjer je zadnji ogled možen ob 16.35 uri. Odmaknjena lega opatije je fantastična, prav tako njena podoba v sivem kamnu, obdana s sivko, kar je tako rekoč sinonim za Provanso. Že zato je ogled opatije nujen. Ogled je voden in traja debelo uro. Vodič seveda govori samo francosko. Vstopnina je 7€ za odrasle in 5€ za otroke. Tukaj vse stanovske kartice odpovejo. Opatija je iz 12. stoletja (1148); čista romanska arhitektura zgleda fantastično. Le malce zmoti spoznanje, da na mali razstavi z omembo vseh evropskih držav, kjer se nahajajo cistercijanski samostani, ne najdemo Slovenije. Naša Stična je npr. nastala že leta 1132. Ker sva se kmalu naveličali dolgoveznega vodiča, sva se uspešno izmuznili in se pridružili skupini, ki je ogled že končevala in tako prihranili vsaj 30 min časa. Polja sivke oz. lavendina pred samostanom so bila zelo vabljiva, zato sva si ravno tukaj drznili nabrati skromen šopek za spomin. Mimo mesteca Gordes sva se nato odpeljali še do Village des Bories. Boriji, bivališča iz suhe zložbe kamna, ki se datirajo v 2. tisočletje pr. n. št., so bili v funkciji še v prejšnjem stoletju kot zavetja za živali in pastirje. V poznem popoldnevu sva izbrali najhitrejšo cesto do Avignona in uspešno kampirali ob reki Rohni v kampu Bagatella. Kamp leži nasproti starega mestnega jedra, zraven je mestno kopališče, do mesta pa je 15 min peš. Postavljanje šotora je bilo oteženo zaradi peščenih tal, saj v kampu ni trave. Po tuširanju in večerji sva se sprehodili do prav živahnega mesta. Dnevne temperature so se dvignile do 36 stopinj, noč je bila zelo topla (24 stopinj) z nekaj kapljami dežja.

5. dan, 6. avgust
Avignon

Veličastno mesto papežev, s skoraj 4,5 km dolgim obzidjem, papeško palačo, mostom, starim mestnim jedrom, cerkvami,… Začeli sva z jutranjim ogledom Pont du Avignon ali Pont St-Bénézet, ki ga je po legendi leta 1177 zgradil pastir Bénézet. Most je bil delno porušen v enem od napadov na mesto. Vstopnico za most in papeško palačo se splača kupiti pri mostu in to v kompletu, prihranek je tako v času kot v denarju, saj je gneča pred papeško palačo precej velika. Sledilo je potepanje po mestu, ogledovanje znamenitosti in seveda očarljivih trgovin. Opoldan se mesto počasi izprazni, tako sva tu midve pobegnili pred vročino v kamp na kosilo in nato na kopanje. Cena celodnevne vstopnice za zelo urejen bazen je 10€ za odrasle in 6€ za otroke, po 17. uri je cena nekoliko nižja. Po osvežujočem plavanju in večerji sva šli na večerni potep po mestu. Za začetek sva se peljali z velikim kolesom, ki je bilo postavljeno ob reki Roni. Vožnja je bila prijetna; razgled s ptičje perspektive na mesto in bližnjo okolico pa fantastičen. Dan je bil vroč – 36 stopinj. Cena kampa za dve noči je znašala 37€.

6. dan, 7. avgust
Avignon -  Châteauneuf-du-Pape – Orange – (departma Vaucluse) -Pont du Gard (departma Bouches-du-Rhône)

Šotor sva uspeli pospraviti še pred dežjem. Dopoldne je bilo oblačno z občasnimi dežnimi kapljicami in s »samo« 25-stopinjami. Najini prvi izbrani destinaciji dneva sta bila Carpentras in Fontaine-de-Vaucluse, a nama očitno nista bila namenjena. Znašli sva se v papeški poletni rezidenci Châteauneuf-du-Pape, sredi vinogradov približno 20 km od Avignona. Vinograde je dal zasaditi papež Janez XXII. S tega področja prihaja najbolj znano vino Provanse. Lahko ga poskusiš v eni od mnogih vinskih kleti in ga seveda tudi kupiš. Mestece prijetno, palača ruševina. Ogledali sva si še gradič v bližini, ki je spremenjen v hotel in ima prav tako klet za pokušino in kupovanje vina. V prijetni vožnji med vinogradi sva bili nenadoma v mestu Orange, ki ima ohranjena dva najlepša rimska spomenika v Evropi, slavolok zmage in antično gledališče – amfiteater. Mimo slavoloka sva se pripeljali v mesto. Ob cesti pri slavoloku je veliko brezplačno parkirišče, kjer sva se ustavili in si ogledali slavolok z vsemi svojimi krasnimi reliefi, ki pripovedujejo bogato zgodovino Rimskega imperija. V mestu sva ujeli še zadnje trenutke odprte tržnice, potem pa sva se posvetili ogledu enega najbolje ohranjenih amfiteatrov v Evropi. V njem se danes odvijajo koncerti in razne druge prireditve. Po ogledu Ornagea sva še enkrat poskušali priti do Carpentrasa in Fontaine-de-Vaucluse, vendar sta spet čudežno izginila in namesto do njiju sva prispeli sva tik pred Pont du Gard in v drugi departma Bouches-du-Rhône. Pred vstopnim info. centrom je veliko parkirišče, plača se parkirnina (5€), vstopnine ni. Ogledali sva si ostanke mosta, ki je bil del najvišjega akvadukta v Rimskem imperiju in je nastal v 19. stoletju pr. n. št. Dovajal je vodo iz izvira pri Uzèsu v mesto Nîmes. Seveda je tukaj obvezno kopanje v prijetno topli reki Gard. Kamp – Camping International Les Gorgs du Gardon sva našli ob reki v smeri proti Uzèsu. Je zelo prijeten, nahaja se sredi zelenja ob reki, ima tudi bazen in trgovinico. Cena kampiranja znaša 20€. Po dopoldanskem kislem vremenu se je naredil lep sončen popoldan s temperaturo do 30 stopinj.

7. dan, 8. avgust
Pont du Gard -  (departma Bouches-du-Rhône) – Uzès  (departma Gardes) – Nîmes – Arles (departma Bouches-du-Rhône)

Po zajtrku in pospravljanju šotora je bil najin prvi cilj muzej Haribo bonbonov, ki se nahaja malo pred mestom Uzès. Ogled muzeja je seveda »obvezen« za male sladokusce. Vstopnina zanaša 5€ za odrasle in 3€ za otroke, vendar že z vstopnico prejmeš paketek Haribo bonbonov in še žeton, za katerega v muzeju dobiš še dodatne 4 paketke. Zdaj tudi veva, da ime Ha-ri-bo prihaja iz imena in priimka ustanovitelja firme Hansa Riegla in besedice bonn (bonbon). Dalje je »obvezen« tudi nakup v tovarniški prodajalni. Kasneje sva si ogledali še očarljivo mestece Uzès s fantastično iz peščenjaka grajeno arhitekturo in izredno živahnim mestnim utripom. Na trgu so predstavljali lokalna vina, a pokušanje v tej vročini bi lahko imelo posledice. Zato sva zaupali poznavalskemu okusu prodajalke in vino kar kupili. Najina naslednja postaja je bilo mesto Nîmes z veliko ohranjene rimske arhitekture, simpatičnimi ulicami, prodajalnami blaga in seveda areno, kjer trikrat letno prirejajo bikoborbe. Zvečer sva prišli do Arlesa in dobili prostor v kampu – Camping Cyti. Sprehodili sva se do mesta, ki je od kampa oddaljen dobrih 15 min hoje. Kamp ima bazen, zato je po vrnitvi iz mesta sledilo obvezno večerno kopanje. Dan je bil vroč – 33 stopinj. Svet je res majhen – najini sosedje v kampu so bili člani prijetne družine iz Bele krajine s katero smo ob kozarčku vina izmenjevali popotniške vtise in izkušnje.

8. dan, 9. avgust
Arles – Salin-de-Giraud – Piémanson – Domaine Paul Ricard – Pont de Gau – Aigues-Mortes – Stes-Maries-de-la-Mer  (departma Bouches-du-Rhône)

Sledilo je celodnevno potepanje po naravnem parku Camargue. Park je redko naseljen, sestavljajo ga obsežna območja slankastih močvirij, jezer, pašnikov, mokrišč, nasadov riža, solin, sipin; res prava neokrnjena narava in čudovito bogastvo živalskega in rastlinskega sveta (camarški konji, biki, flamingovci, evropski bober, komarji,…). Najprej sva šli do mesteca Salin-de-Giraud, kjer so naju v info. centru opremili z zemljevidom in koristnimi informacijami. Pot sva nadaljevali ob rožnatih solinah, kupih soli, močvirju do peščene plaže Piémanson, kjer veter resnično divje piha in ustvarja krasne sipine. Z avtom se lahko pripelješ skoraj do morja, ob obali je možno kampirati. Najin spomin na ta kraj so veliki valovi in veliko školjk. Ob poti sva na pašnikih videli tudi prve camarške bike in konje. Sveže prepihani sva se vrnili v Salin-de-Giraud, kjer so imeli ob 12.uri predstavitev camarški kavboji – gardians, s svojimi belimi konji so prikazali, kako zganjajo bike. To je bilo zelo zabavno doživetje polno adrenalina! Dopoldanske temperature so se dvignile samo na 26 stopinj.

Pot sva čez osrčje parka nadaljevali v smeri proti Méjanesu. Ustavili sva se na posestvu Domaine Paul Ricard, kjer sva šli za eno uro na jahanje s pravimi camarškimi konji. Super doživetje! Fotoaparat je žal moral ostati na posestvu, saj dovolijo samo fotoaparate, ki jih lahko obesiš okoli vratu. Varnostni ukrep pač. Opremijo te tudi z varnostno čelado. Edini res moteči element so bili komarji, zato je obilna zaščita zelo priporočljiva. Jahanje po močvirju do morja je krasna izkušnja. Za strahopetne imajo na posestvu tudi vlakec, ki te prav tako popelje po močvirju do morja. Pot sva nadaljevali do trdnjave Aigues-Mortes iz leta 1300, ki jo je kralj Ludvik IX. Sveti dal postaviti ob morju v nižini Camarguea kot izhodiščno točko za križarske vojake. Pred izredno živahnim mestom je pristanišče, kjer so zasidrane ladjice, ki te popeljejo po kanalih do morja. Kasneje sva ob mestu odkrili tudi kamp in če bi to prej vedeli, bi zagotovo eno noč prespali tukaj in se naslednji dan popeljali po kanalih reke Rone do morja. Ker je bilo pozno popoldne sva zelo neradi zapustili mesto in se odpravili do Pont-de-Gau, kjer je Parc Ornithologique – zelo zanimiv park z veliko vrstami ptic in drugimi živalmi. Videli sva flamingovce, race, sove, čaplje, polojnike, bobra, vidro, strupeno zelenega kuščarja, kačje pastirje, metulje… Skratka, resnično vredno ogleda, sploh po 18.00  uri popoldan, ko se večina ptic že odpravlja k počitku. Za Stes-Maries-de-la-Mer je zmanjkalo časa, zato sva se le popeljali skozi mesto in se na hitro ustavili ob obali. Popoldanske temperature so narasle do 31 stopinj. V poznih večernih urah sva se vrnili v kamp v Arlesu.

9. dan, 10. avgust

Arles – Salon – Aix-en-Provance – Aubagne – Cassis  (departma Bouches-du-Rhône) – La Ciotat – Toulon – St. Tropez – Saint-Aygulf (departma Var)

Šotor sva pospravili in šli na zgodnji jutranji potep po Arlesu. Pred 9.00 uro praktično ni življenja, večinoma se mesto začne prebujati šele okoli 10.00 ure. Ogledali sva si katedralo, areno, rimski amfiteater in Van Goghovo sobo, kjer je preživel 15 mesecev in kjer je naslikal nekaj svojih najbolj znanih slik ( Arležanka, Nočna kavarna…). Tržni dan je v Arlesu v soboto in ne v nedeljo kot sem imela v spominu. Iz Arlesa sva se odpeljali proti obali mimo Salona, kjer je živel in umrl Nostradamus, mimo  Aix-en-Provance z veličastno goro Mont Ste-Victoire, ki jo je Cézanne neštetokrat naslikal, mimo Aubagneja do Cassisa. Cassis je prijetno pristaniško mesto, stisnjeno ob hrib, v bližini so tri lepe plaže in veliko skalovje.

Zanimivi so tudi Les Calanques, slikoviti ozki zalivi, ki spominjajo na fjorde. Ogledali sva si calanques Port –Miou, ki je najbližje Cassisu. Sledilo je obvezno kopanje na eni od obal pri mestu Cassis. Na plaži je bila gneča, morje pa ne ravno toplo. Ker je bil kamp zaseden, sva pot nadaljevali po slikoviti obalni cesti proti La Ciotatu, mimo Touluna proti St. Tropezu. Vožnja ob obali je bila zaradi gneče zelo počasna in ker še vedno nisva našli prostega kampa, sva se odločili, da St. Tropez prepustiva bogatim turistom in se odpeljeva ob obali naprej proti St. Raphaëlu. Prostor sva naposled našli v kampu ob obali v malem mestecu Saint-Aygulf pred St. Raphaëlom. Lokacija kampa je odlična, samo 5 min je oddaljen do lepe peščene obale, ki niti ni bila pretirano natrpana. Sledilo je večerno kopanje in pica na obali.

Cena kampa za eno noč znaša 26€. Temperature so bile za razliko od prejšnjih dni malo nižje, dopoldan do 23 stopinj, popoldan do 28 stopinj, vreme pa lepo sončno.

10.dan, 11.avgust
Saint-Aygulf – Fréjus – St-Raphaël (departma Var) – Cannnes – Antibes – Nica

(departma Rivera in Alpes Martimes) – Genova – La Spezia – Lereci  (Italija)

Počasi sva se začeli vračati proti domu. Zjutraj sva po pospravljanju šotora namenili dve uri še kopanju v res toplem morju. Avto sva lahko brezplačno pustili na parkirišču kampa. Drugače je parkiranje ob obali zaradi velike gneče lahko zelo velik problem. Po obalni cesti sva se nato peljali mimo Fréjusa in  St. Raphaëla do Cannesa. Obala je krasna, čudovite pa so tudi rdeče skale oz. gore nad morjem in v zaledju. Ker sva Cannes že videli, sva se odločili, da opustiva zelo počasno vožnjo po obalni cesti in se zapeljeva do Nice po avtocesti, za katero moraš vnaprej pripraviti drobiž; cena je od 1.30€ do 2.00€. Situacija spominja na razmere v Sloveniji pred uvedbo vinjete, saj so cestninske postaje zelo pogoste. Ustavili sva se v Antibesu, da bi si ogledali Picassov muzej. Žal je bil zaprt. Živahno mestece iz mojega spomina je danes dokaj prazno. Odločili sva se, da Nico spustiva, saj sva jo tudi že videli in da si rajši ogledava eno najlepših vil na Azurni obali v Cap Ferratu (Musée Ephrussi de Rothschild). Vendar Cap Ferrata nisva uspeli najti ne z zemljevidom, ne s pomočjo navigacije, kljub natančnemu naslovu in hišni številki. Ker je naposled pričelo še neumorno deževati, sva se odločili, da se vrneva na avtocesto in se zapeljeva prav do Italije. Z nujnimi postanki sva zgodaj zvečer prispeli v La Spezio, kjer se je začelo divje iskanje kampa. Po treh neuspelih poskusih sva našli prost kamp nad mestecem Lereci. Prvič sva šotor postavljali v čisti temi ob 22.00 uri!

Dnevne temperature so nihale od 23 do 28 stopinj. Deževalo je vso pot od Nice pa skoraj do La Spezie.

11. dan, 12. avgust
Lereci – Porto Venere – Cinque Terre  (Italija)

Enajsti dan je sledilo celodnevno potepanje po Cinque Terrah. Zjutraj sva se odpeljali v obalno mestece Lereci, ki je eno od izhodišč za celodnevni izlet z ladjo do 5Terr. Parkirišče je veliko, pa vendarle je bilo iskanje parkirnega prostora »mala loterija«. Avtomati so pri parkirišču, celodnevno parkiranje stane 12€; seveda moraš imeti pripravljen drobiž. Nama je zneslo samo do 15.30, saj nikjer v bližini ni možno menjati bankovce v drobiž; ura je bila 10.15, do pristanišča je 15 min zelo hitre hoje, ladja pa je imela odhod ob 10.30. Tako naju je cel dan po malem skrbelo, kakšna kazen naju bo doletela. Naposled se je vse srečno izšlo in ob 18.00 uri, ko sva se vrnili nazaj v Lereci, sva doplačali parkirnino do 21.00 ure. Izlet z ladjo je celodneven, cena za odraslega je 23€, za otroka 13€. Izlet z ladjo je zelo prijeten, iz Lerecija se najprej pelješ do Portovenera in nato naprej ob obali, kjer se ladja ustavi v vsakem od 5 mestec 5Terr. Poljubno lahko izstopaš in vstopaš na naslednjo ladjo. Zadnja postaja je mestece Monterosso, kjer smo imeli 1.30 min časa za ogled mesta in kopanje. Mestece je očarljivo, plaža prodnata, morje toplo, a kar precej umazano. Po isti poti smo se z ladjo nato vračali nazaj. Morje je bilo precej razburkano, zato je potnike na prednjem delu ladje nekajkrat zalilo morje. Za 1.30 min smo se ustavili še v mestecu Portovenere, ki je zelo simpatično, s prijetnimi lokali, simpatičnimi trgovinicami. Okoli 18.00 ure smo se vrnili v Lereci, kjer sva si privoščili še večerno kopanje na peščeni obali v zelo toplem morju. Mestece je zelo prijetno z vrsto lokalov. Šli sva na klasično italijansko večerjo (beri: pico, ki je skupaj s pijačo stala 12€).

Kamp v Italiji je bil bistveno slabši od francoskih, za tuširanje s toplo vodo moraš kupiti žeton za 1€, pa tudi cena je precej višja, 46€ za dve noči. Čistoča v sanitarijah je skromnejša. Kamp sicer ima bazen, ni pa trgovine. No vendarle, imeli pa so malega zajčka, ki je prosto tekal po kampu in bil prijazna popestritev za otroke.

12. dan, 13. avgust

Lereci – Parma – Verona – Padova – Benetke – Trst – Ljubljana – Šenčur

Ker je bila vremenska napoved za naslednje dni zelo slaba, sva se odločili, da se vrneva domov in spustiva postanek v Parmi in Benetkah. Iz Lerecija sva se tako mimo Parme, Verone, Vicenze, Padove, Benetk, Trsta in Ljubljane zgodaj zvečer pripeljale v rodni Šenčur. Do Verone je kar precej deževalo, potem pa se je vremo ustalilo. Za »žensko dušo« sva se ustavili v Padovi in sicer ne v mestu, ampak kar ob avtocesti, v IKEI.

Iz končnega stanja kilometrov – 13925 sva razbrali prevoženo pot – 3036 kilometrov!

In kakšen je bil občutek ob zaključenem potovanju? V Provanso se bova prav gotovo še vrnili!

Avtorja: Damjana in Eva