Leta 1993 sva z Igorjem študirala na elektrotehniški fakulteti v Mariboru. Bil je moj najboljši prijatelj v srednji šoli. Družila sva se na kolesu, pa tudi sanjarila ob stari strugi Drave. Poslušal me je tudi, če so moje ideje bile še tako neumne. Značajsko sva bila precej različna, vendar sva si obupno želela na pot. Verjela sva, da so študentska leta najina zadnja priložnost.
Novo potovanje je zame predstavljalo tudi beg od šolanja, negotove prihodnosti in osebnostnih problemov. Mislil sem, da moram storiti nekaj velikega, da bi me mediji sprejeli. Želel sem postati pisatelj-popotnik, ki ga bo poznal in cenil ves svet. Ja, želel sem si slave.

Odločila sva se za pot po Skandinaviji. To je bil najin prvi resnično velik projekt, saj sva bila na poti skoraj tri mesece. Namesto, da bi študirala sva iskala sponzorje. Jaz sem nad študijem obupal že po nekaj mesecih, Igorja pa je vleklo na teologijo in je tisto leto imel “prosto”. Z denarjem sva bila zelo na tesno, kljub temu da so nama pomagala določena podjetja. Pri pogovorih z direktorji sem si nabiral prve izkušnje, ki mi še danes prav pridejo. Pri določenih ljudeh sem uspel prodreti s svojo osebnostjo in marsikdo je v naju videl sebe, ki se mu podobne želje niso izpolnile. Takšni so najin uspeh doživljali tudi sami. Imela sva srečo, da so se za naju zanimale Slovenske novice in da nama je s kontakti pomagala Igorjeva mama. Po nekaj mesecih priprav sva bila približno nared.

Kolesariti sva pričela na norveškem. Še danes mi ni jasno zakaj sem silil na sever. Nekaj očitno je tam “gori”. Tudi ženi sem kasneje “moral” pokazati te čudovite neobljudene kraje in spet me vleče tja.

Norveška nama je poleg nizkih temperatur “podarila” tudi veliko vetra in dežja. Kot ena izmed najdražjih držav na svetu nama je tudi pošteno izpraznila denarnice, tako da sva na finskem poiskala delo. Prvič v življenju sva doživljala polarne dneve in preživela cel mesec brez teme. To naju je zelo fasciniralo in potovanju dalo poseben pečat, kakor tudi biti tako blizu severnemu tečaju. Neskončno število vzponov, fjordov, slapov, jezer, kamnitih prostranstev, tišina, veter, dež, mraz, neskončen dan, Laponci in jeleni so nama dali to kar lahko doživiš samo, če se odpraviš na sever. Duša je vriskala, čeprav je telo trpelo. V teh skrajnih razmerah sva velikokrat pomislila na topel dom, toda še danes se strinjava, da se je bilo vredno odpraviti na pot.

Pot na sever nama je vlila samozavesti, saj je bila kot kakšna starodavna indijanska iniciacija v svet odraslih. V naši civilizaciji je ta iniciacija zaključek šolanja, ki pa je zelo enostranska in nima dosti opraviti z življenjem. Najina pot pa je poosebljala življenje in učenje v najširšem smislu. Najino prijateljstvo je takrat doživelo svoj vrhunec in se nekako izpelo. Zdaj se redko druživa, ko pa se, večinoma obujava spomine iz preteklosti. Zdi se mi, da Igorju najina pot pomeni več, saj je bilo to njegovo edino pravo potovanje. Kmalu po prihodu domov in opravljeni vojaščini se je zelo navezal na kavo in cigarete, povsem opustil gibanje ter se popolnoma posvetil teologiji in delu kamermana. Naslednjih deset let je bil bolj lačen kot sit, vendar je vztrajal na svoji poti in zdaj ga je končno našla tudi prava ženska, ki ga ceni. Skozi garanje in pomanjkanje se je veliko naučil. Upam, da se bo čim prej rešil razvad in znova postal zasvojen z gibanjem. Igor, hvala ti za najino prijateljstvo!

Poleg Skandinavije sva takrat prekolesarila tudi velik del vzhodne Evrope, ki se je ravnokar prebijala izpod ruševin propadle Sovjetske zveze. Lahko sva doživela prostranstva državnih posesti, mnoge birokratske nesmisle ter paranojo ljudi, ki se niso upali pogovarjati z nama, ker so se bali agentov. To so bili verjetno zadnji trenutki, ko si še lahko zaslutil v kakšni psihozi so ljudje živeli. Radovednega otroka je mama nadrla in prestrašeno odvlekla na drugo stran ulice, da ne bi kdo opazil, da skuša govoriti s tujcema. Po drugi strani pa je že sam vozni park spominjal na nostalgične prizore izpred dvajsetih let, ko si tudi pri nas naletel na podobne Lada, Moskviče in Zaporožce. Danes je situacija na vzhodu popolnoma drugačna. Strah pred oblastjo je zbledel in zdaj bolj vlada kriminal, ki spoštuje zgolj denar. Ljudje iščejo načine, da bi nadoknadili zamujeno.

Iz skrajnega severa sva dobesedno prikolesarila domov in postala lokalna zanimivost. Slava, če sploh lahko temu tako rečem pa je zelo minljiva zadeva in kmalu je bilo vse spet po starem. Isti problemi, iste skrbi in ista lakota za novimi avanturami in begom.

Etape ture po Evropi (23.6.1993 – 2.9.1993):
100 km: OSLO, Asker, Drammen, Vestfossen, jezero EIKEREN – 26.6.1993
85 km: EIKEREN, Hönefoss, JEVNAKER – 27.6.1993
120 km: JEVNAKER, Brandbu, Gjövik, 20km pred Lillehammerjem – 28.6.1993
120 km: LILLEHAMMER, Ringebu, nekaj pred ENDNOM – 29.6.1993
125 km: ENDEN, Atnbrua, Folldal, Hjerkinn, KONGSVOLL – 30.6.1993
130 km: KONGSVOLL, Oppdal, Ulsberg, Berkåk, Stören, FLÅ – 1.7.1993
50 km: FLÅ, Trondheim, 10 km iz Trondheima – 2.7.1993
80 km: MALVIK, Stördal, Åsen, SKOGN – 3.7.1993
100 km: SKOGN, Levanger, Verdalsöra, Steinkjer, SNÅSA – 4.7.1993
130 km: SNÅSA, Grong, Gartland, NAMSSKOGAN + 15km – 5.7.1993
120 km: MAJAVATN, Trofors, Laksfors, MOSJÖEN – 6.7.1993
120 km: MOSJÖEN, Korgen, Mo i Rana, STORFORSHEI – 7.7.1993
120 km: STORFORSHEI, Korkstrand, Stödi, Storjord, VENSMOEN – 8.7.1993
50 km: VENSMOEN, Rognan, FAUSKE – 9.7.1993
125 km: FAUSKE, Straumen, Kråkmo, TÖMERNESET – 10.7.1993
120 km: TÖMERNESET, Ulvsvåg, Forså, GRINDJORD – 11.7.1993
90 km: NARVIK, Bjerkvik, Brandvoll, SETERMOEN – 13.7.1993
126 km: SETERMOEN, Andselv, Nordkjosbotn, OTEREN – 14.7.1993
120 km: OTEREN, Lyngen, Olderdalen, Storsett, SANDBUKT – 15.7.1993
100 km: SANDBUKT, Burfjord, Bognelv, ISNESTOFTEN – 16.7.1993
110 km: ISNESTOFTEN, Talvik, Alta, RAFSBOTN + 30km – 17.7.1993
150 km: SKAIDI, Russenes, Kåfjord, HONNINGSVÅG – 18.7.1993
70 km: HONNINGSVÅG, Nordkapp, Honningsvåg, KÅFJORD – 20.7.1993
130 km: KÅFJORD, Kistrand, STABBURSNES – 21.7.1993
130 km: STABBURSNES, Lakselv, Karasjok, KARIGASNIEMI – 22.7.1993
110 km: KARIGASNIEMI, Kaamanen, INARI – 23.7.1993
260 km: INARI, Ivalo, Sodankylä, Aska, 90km do Rovaniemi – 25.7.1993
110 km: Vikajärvi, Rovaniemi + še malo – 26.7.1993
125 km: MUUROLA, Jaatila, KEMI + 10km – 27.7.1993
125 km: KEMI, Maksiniemi, Olhava, Ii – 28.7.1993
120 km: Ii, Oulu, LIMINKA – 29.7.1993
120 km: LIMINKA, Pulkkila, Karsamaki, VIITASARI – 30.7.1993
110 km: VIITASARI, Äänekoski, JYVÄSKULA – 31.7.1993
115 km: JYVÄSKULA, Jämsä, KUHMOINEN – 1.8.1993
20 km: KUHMOINEN + 20km – 2.8.1993
10 km: ARRAKOSKI – 10.8.1993
85 km: ARRAKOSKI, … – 11.8.1993
90 km: Rilhimaki, HELSINKI – 12.8.1993
110 km: TALLIN, Vard, 10km do PJARNU – 15.8.1993
120 km: PJARNU, Tahkuranna, AJNAŽI – 16.8.1993
110 km: AJNAŽI, Dunte, RIGA – 17.8.1993
120 km: RIGA, Iecava, Bauska, PASVALYS – 18.8.1993
110 km: PASVALYS, Panevéžys, Ramygala, ŠETA – 19.8.1993
25 km: ŠETA + 20km – 20.8.1993
130 km: KAUNAS, Prienai, SIMNAS – 21.8.1993
140 km: SIMNAS, Lazdijai, Augustów, GRAJEWO – 22.8.1993
130 km: GRAJEWO, Lomža, OSTROW MAZ. – 23.8.1993
130 km: OSTROV MAZ., Wyszków, Radzymin, WARSZAWA – 24.8.1993
130 km: WARSZAWA, Radom, SZYDLOWIEC – 25.8.1993
70 km: SZYDLOWIEC, Skaržysko, KILCE – 26.8.1993
120 km: KILCE, Jedrzejow, Miechóv, KRAKOW – 27.8.1993
110 km: KRAKOW, Myslenice, Rabka, CHYŽNE – 28.8.1993
140 km: CHYŽNE, Ruženberok, Banská Bystrica, SIELNICA – 29.8.1993
130 km: SIELNICA, Zvolen, Šahy, VÁC – 30.8.1993
160 km: VAC, Budapest, Székesfehérvár, LEPSÉNY – 31.8.1993
130 km: LEPSÉNY, Siófok, NAGYKANIZSA – 1.9.1993
110 km: NAGYKANIZSA, Letenye, Čakovec, Ormož, PTUJ – 2.9.1993

Avtor Sergej Kaučevič