Bliža se čas počitnic in čas v katerem se je večina že odločila ali se še bo, kje bo preživela svoje počitnice. V tej izdaji časopisa vam bom skušal predstaviti in opisati svoj turistični aranžma v Tuniziji, ki bo tudi letos kot že nekajkrat pred tem hit sezone.
Tunizijo sem skupaj s prijateljem Boštjanom in prijateljico Fabiolo iz Mehike obiskal v Februarju, v času kadar ne vladajo previsoke temperature, ni velikega števila turistov in ko so cene najnižje. Tunizijo bi razdelil na dva dela in sicer na turistični del ob vzhodni in severni obali Mediteranskega morja in južni ter osrednji puščavski del države, kjer prevladuje revščina in nerazvitost. Danes predstavlja Tunizija eno najbolj razvitih Afriških držav, šteje približno 9 milijonov prebivalcev med katerimi prevladujejo muslimani, Arabski Berberi. Uradni jezik je Arabski a poleg njega se pogosto uporablja še Francoščina. Nastanili smo se v mestu Sousse v bližini Monastira, kjer smo imeli zakupljen tedenski aranžma v hotelu 3 zvezdic. Ni kaj hotelu ni nič manjkalo, samopostrežni bifeji, velika izbira hrane, športne aktivnosti čez dan, animacije, zunanji bazeni, lastna plaža, … idealen prostor za razvajene turiste. Tudi sami smo bili s hotelom več kot zadovoljni a v njem nismo zdržali več kot 3 dni, smo pač takšne narave. V hotelu so ponujali številne izlete a vsi so bili preklemansko dragi, odločili smo se najet avto za tri dni in si pogledat Tunizijo po dolgem in počez. Ob polnoči smo štartali proti Sahari. Tunizijske ceste so v dobrem stanju le Tunizijci imajo slabo navado vozit po sredini ceste in trobit kadar želijo prehitet da se vozilo pred njim pravočasno umakne na stran, poleg tega pa je ob cestah ogromno policijskih kontrol in prebivalcev ob cestnih vasic, ker niso zgrajeni pločniki. Do Sahare so nas policisti ustavili vsaj 6 krat in vedno smo prehitro vozili a nikoli plačali kazni. V Tuniziji policisti namreč ne smejo kaznovat turistov udeleženih v prometnem okolju, prav tako smo pobrali policista štoparja, ki smo ga prepeljali v mesto Tozeur na severu ogromnega izsušenega slanega jezera čez katerega vodi cesta do Douz-a. Vožnja čez jezero je lahko edinstvena saj se zaradi današnjih kemikalij površina jezera lahko na eni strani obarva v roza na drugi strani ceste pa v zeleno. Če je na nebu močno sonce ste lahko deležni tudi prekrasnih optičnih efektov zaradi odboja sončnih žarkov od vlažne zemlje. Vožnja s policistom v avtu je bila enkratna saj smo lahko pritiskali na stopalko za hitrost kolikor smo le mogli pri tem pa se je policist samo čudil kako to da tako majhen avto gre tako hitro. Tudi mi smo se kasneje čudili ko so nas ponovno vstavili policisti. Na srečo je naš sopotnik v modrem vse uredil.

Douz je ljudem poznan kot mesto v katerem se prične Tunizijski Dahar, dirka z motori in Jeepi čez Saharska brezpotja, na katerih dirkah sodeluje tudi naš Miran Stanovnik. Med turisti pa je kraj poznan kot vhod v puščavo, tukaj je moč jahati kamele ali pa se s terenskimi vozili poditi čez peščene sipine. Tukaj so začetki Sahare in njenega finega drobcenega peska ter prav tako prekrasni razgledi v peščene daljave. Temperature v puščavi čez dan dosežejo tudi do 50°C medtem ko se čez noč gibljejo okoli ničle. Naslednja naša postojanka je bila Matmata, mesto v zemlji bi ga lahko poimenoval. Berberi so začeli gradit svoje hiše približno 6 m pod zemljo da bi se s tem dejanjem lahko izognili neznosni poletni vročini v tem delu puščave. Danes so nekatere hiše zamenjale ime in se imenujejo kar hotel pod zemljo saj je Matmata najbolj obiskan kraj v celotni državi. Tukaj je bil posnet film Star Wars! Ljudje so tukaj poznani po svoji negostoljubnosti in te sploh ne želijo sprejet v hišo ali jo razkazat dokler jim ne plačaš. Obnašajo se kot prostitutke, katerim plačuješ vnaprej! Na poti do Matmate smo ubrali stranske ne asfaltirane poti čez puščavo, kjer živijo divje kamele in številne druge živalske vrste. Avto kart s seboj nismo imeli zato smo se vozili 2 uri dlje teh par kilometrov. Na sami poti smo izkusili vožnjo Paris Dakar voznikov in tako nehote skoraj povozili divjo kamelo ki je tekala za in pred nami in nabili sprednji del blatnika našega Renault Clia ob cesto, ki se je nenadoma po spustu spet dvignila. Nič hudega ni bilo, samo zaščitna guma je nastradala, ki smo jo takoj po nesreči odstranili. Malce je manjkalo da bi na žaru obračali kamelo, katere meso je zelo cenjeno če je kamela mlada, okus njenega mesa pa je podoben naši »janjetini«. Kamela je tudi zelo draga žival, če vzamemo v račun da je blondinka vredna vsaj dve do tri kamele.

V Tuniziji je šport številka ena nogomet in imajo zelo dobro afriško ekipo. V času našega obiska je potekal Afriški pokal in v času tekme smo se želeli okrepčat v mestu Sfax, kjer so v času tekme zaprli vse restavracije, na srečo smo le našli eno odprto ulično restavracijo v kateri so seveda gledali tekmo in navijali za svoje. Naročili smo si piščanca, katerega smo dobili hladno postreženega, z zamazanim, ne opranim jedilnim priborom in s še bolj zamazanim kozarcem nepitne vode. Najedli smo se pa le. Žal smo natakarja zmotili ob gledanju dvoboja. Tudi ženske se ukvarjajo s športom med katerimi je najbolj priljubljena odbojka.

Tunis glavno mesto države ni posebej zanimivo razen medine, stari del mesta in souq mestna tržnica, kjer se da dobit kar koli si zaželite pri tem pa morate za ugodno ceno biti precej zagreti in izurjeni pogajalci. Doživetje mestne tržnice je najboljše ob petkih v mestu Nabeul na Kameljem marketu malce severneje od Hammameta, ribiškega mesteca v zadnjih letih precej turističnega. V Arabiji ste in tukaj je pogajanje življenjsko pravilo števila ena, pravilo št. dva; nikoli ne reci hvala, pravilo št. tri spoštuj islam in drugačnost kar pomeni rokuj, dajaj, sprejemaj, jej z desnico (z levico se muslimani umivajo po opravljeni veliki potrebi), ne pogovarjaj se z ženskami, nosi dolge hlače, ženske ne sončite se zgoraj brez…

Ob večerih Arabci posedajo v »kafanah« ob kozarcu čaja in chichi, vodna pipa katero ponujajo brezplačno, zaračunavajo pa le tabletke različnih okusov. Ob večerih ne boste videli na ulicah žensk, one so doma, prav tako pa postanejo mestne ulice osamljene že po 22.00 uri. Alkohol v Tuniziji je drag, ker je prepovedan v islamu zaradi nekontroliranih dejanj, ki jih povzroči omamljen človek, in njegovih posledic v družbi.

Severneje od Tunisa se nahaja še nekaj lepih krajev, ki pa so za razliko od puščave dosti razvitejši in dostopnejši ter nasploh bolj obljudeni. Med njimi bi omenil Carthage in Sidi Bou Said. Carthage je kulturno središče Tunizije s številnimi romanskimi najdbišči med katerimi vsekakor izstopa romansko gledališče, Antonijeva kopel, narodni muzej, in še kaj. Sidi Bou Said je kakor pravijo domačini najlepše mestece v državi v prevladujoči belo modri barvi torej mediteranski na hribovitem področju z majhnim trgom, ki predstavlja središče mesta ob katerem so številne stojnice in majhne kavarne, ki te vabijo na požirek hladne pijače. V mestu je tudi ogromno pomaranč visečih na drevesih. Obe mesti sta že od Tunisa dalje povezani s panoramsko hribovito cesto z lepim pogledom na morje in peščene plaže.

Sousse, mesto v katerem okolici smo bili nastanjeni je poznano po številnih hotelskih verigah in hotelih, ki stojijo drug ob drugem ter številnih golf igriščih. Prav tako pa je v mestu prekrasen souq v medini, slikovita in tipična arabska tržnica s tipičnimi arabskimi začetnimi cenami, kjer je čisto normalno da te možakar z ulice kar usmerja v svojo prodajalno ali pa te dobesedno prime za roko in odvleče v trgovinico. Trgovci ponujajo ogromno najrazličnejših spominkov in umetnin ter izdelkov domače obrti, med katerimi izstopajo predvsem pisane arabske preproge (carpets), bras, kožni izdelki, …

Naš čas bivanja se je počasi iztekal, vstopili smo na letališče razmenjali njihov denar ker ga je prepovedano izvažat in zasedli sedeže v letalu. Iz Monastira smo poleteli nazaj proti Evropi, iz okenc letala pa opazovali na široko zasejana drevesa na obdelovalnih površinah, katera služijo kot senca v vročih poletnih dneh.

Avtor Senad Osmanaj