Pismo št. 1, 5. junij 2003 16:35
Ahoj,
No končno da nekaj napišem o Indiji Koromandiji. Da sem sploh prišel do mesta v katerem delam, imenovano Ahmedabad, sem potreboval cele 3 dni. Prvič sem moral prespat v Zurichu, kjer sem naslednje jutro imel let za Bombay kamor sem prispel šele pozno zvečer. V upanju da bom ujel zadnji vlak še isti večer sem se odpravil na železniško postajo, kjer sem vlak seveda zamudil za debelo uro in se pridružil množici spečih ljudi na tleh postaje. Ob 5.40 zjutraj sem se dokončno vkrcal na vlak in čez dobrih 9 ur prispel na cilj. Poklical sem odgovorno osebo za moje delo in se sprva odpravil do kolegice. Madonca kakšna luksuzna stanovanja imajo nekateri. Že ko smo se vkrcali v dvigalo nas je pričakal prvi sluga, potem pa še sluga v stanovanju. Sluge delajo za borih 22 USD na mesec. O stanovanju pa raje ne bom besed zgubljal, ker se mi je zazdelo da sem pravi revež v primerjavi z njimi. Enako se je kasneje dogajalo pri kolegu kjer sem prespal, sluga pa nama je skuhala super večerjo. Kasneje so prišli še njegovi kolegi in skupaj smo okinli nekaj rokovskih komadov na kitari. Dva tipa igrata celo v bandu.
V stanovanje sem se vselil šele danes. Imamo 4 sobe s po dvema ležiščema, pitno vodo, slugo in čuvaja hiše. Najemnina je kar visoka za indijske razmere in znese 2500 IR na mesec brez plačevanja elektrike (1 IR = 4,2 SIT). Moja mesečna plača bo znesla bruto 3000 IR, za obrok hrane s kruhom, solato, vodo in milk shaekom plačujem 72 IR. V stanovanju nas bo 8 praktikantov, zaenkrat pa smo tukaj iz Norveške, Bolgarije, Avstralije, Švice, Brazilije, Britanec pa jutri odhaja. Čez celo poletje pričakujejo Aiesecovci okoli 25 praktikantov.
Kar se tiče lepot mesta Ahmedabad se ne bi tukaj preveč ustavljal, mesto je med drugim grajeno brez zasnove in sploh ne veš po kateri ulici hodiš. Še domačini tega ne vedo. Najbolj je poznano po Mahmati Gandi, ki je izboril neodvisnost Indije. Je pa mesto drugače razdeljeno na vzhodni in zahodni del in ju loči ogromna zamazana reka. O prometu ravno tako ne bi želel zgubljat besed, o tem kaj več ko si nabavim pecikl. Prebivalcev je okoli 4 do 5 milijonov.
Vročina je eden večjih problemov v tem trenutku saj se gibljejo temperature okoli 45 stopinj, danes recimo 48. Bo pa čez dobra 2 tedna bistveno drugače saj se prične obdobje monsumov in vsi jih že nestrpno pričakujejo, kajti voda je biološka potreba vsakega zemljana, potreba za vzgojo kultur, poleg tega pa ima v Indiji voda še velik religijski pomen, predvsem nekatere reke kot so Ganga, Krishna, Brahmaputra, itd..
Delat pričnem šele jutri, tako da sem danes imel kar nekaj časa da se malo razgledam naokrog in na močnem soncu zapečem plešasto glavo.
Do naslednjič,

Pismo št. 2, 10. junij 2003 17:05
Alora,
Napočil je čas da se spet oglasim v živo iz Indije Koromandije. V tem zelo kratkem času se je marsikaj dogodilo. Pa gremo lepo po vrsti. V petek sem bil prvič v firmi in delam skupaj z mlado skupino na raznih projektih tako v mestu kot po vasicah. V soboto sem prvič obiskal vasico in to službeno, lepo prosim. Bil je to eden najlepših prizorov in doživetij iz vseh mojih potovanj, ti ljudje so fantastični, kar naenkrat se je zbrala množica okoli mene, same velike črne oči so jih bile, cel dan niso odmaknili pogleda z mene. Sprejeli so me kod še nihče doslej, mi nudili hrano in pijačo, razkazovali vasico in tempelj. Najlepši trenutek pa je bil takrat ko so vzeli bobne v roke in začeli udarjat po njih in se pozibavat v ritmih zvokov. Igrali so vaške pesmi in plesali vaške plese. Glede na to da sem v vasici kar se da užival v glavnem, sem se v tem čaru doživetij spozabil na visoke temperature in močno sonce, pa tudi ustekleničene vode mi je zmanjkalo, tako da sem v času kosila konzumiral kar vodo iz studenca. Drugače pa je vasica sama po sebi tista ta prava Indijska izpred nekaj 100 let, ženske so ovite v sarije različnih pisanih in živih barv in vsi skupaj živijo tradicionalno življenje. Otroci so po večini že vsi oženjeni, že pri 4 letih se starši odločijo za poroko svojih otrok. Oženjene punčke se prepoznajo po zapestnicah okoli noge. Seveda je življenje v mestih totalno nasprotno od vaškega. Vidi se da vaščani živijo ne stresno življenje in vsi so v glavnem veseli. Otroci so strpni in delovni, še dojenčki se ne jočejo.

Še isti večer, ko sem se vrnil nazaj domov v stanovanje in odšel spat me nenadoma ob 3.00 uri zjutraj prebudi dretje na ulicah. Pogledam skozi okno in vidim totalno nasprotje tistega kar sem doživljal v vasicah. Ljudje se mlatijo in lovijo po ulicah, vsi opremljeni s palicami. Vrnil sem se v realen svet. Naslednje jutro pa izvem, da so lopovi vdrli v neko stanovanje in skušali nekoga okrast. Seveda je policija naredila mir na ulici in prijela lopove. Sprva sem mislil da gre za nesporazume med brezdomci, ki jih je tukaj ogromno, sicer ne toliko kot v Bombayu. To noč sem spoznal kako solidarni in bratski so Indijci, medtem ko se pri nas nihče ne bi zmenil za sosedovo stanovanje je ulico in bližnjo okolico preplavila množica ljudi pripravljena na boj z vlomilci.

In ko se naslednje jutro po na pol neprespani noči prebudim, spoznam da imam vročino in bolečine v glavi. Šlo je za sončnico, ki me je spremljala cel dan s povišano temperaturo. V ponedeljek se odpovem službi kajti poleg sončnice sem dobil še drisko in do 13.00 ure sem kar 5 krat opravil potrebo. Obiskal sem zdravnika in ta me je »nafilal« s tabletami. V ponedeljek sem jih kar 11 pojedel, danes pa 10. Sicer se je stanje danes izboljšalo, drži me še samo driska pa še to moram preverit. V takšnih kriznih trenutkih si ne morete predstavljat koliko bi mi pomenil vsaj eden prostor v štirih stenah, kjer bi se lahko vsaj malce razhladil. Nemogoče, zunaj je 47 stopinj, ventilator pa razpihuje samo topel zrak. In koliko bi mi pomenil tuš s hladno ali vsaj normalno vodo iz pipe, nemogoče kajti voda iz tuša je tukaj vroča zaradi visokih temperatur. Takšne razmere te prisilijo v razmišljanje in spoznanje o tem koliko vrednot imamo Evropejci, ki jih ne znamo cenit. Edini način razhladitve je bil torej ta, da sem se predajal hladni vodi iz hladilnika, jogurtu in tuširanju z vročo vodo in kasneje sušenju telesa pod ventilatorjem. V teh treh dneh sem kar nekaj kg izgubil, kajti teka sploh nisem imel, bil sem večji del na dieti, tablete pa jem na prazen želodec. No ta glavne muke so za mano, upam de se ne bodo več ponovile, spet se privajam na visoke temperature in danes sem spet začel delat. Spet smo obiskali vasico, tokrat manjše naselje revnih v mestu zgolj za dobro uro. Vozili smo se kar v ambasadorju, belem udobnem vozilu z odprtimi okni.

Drugače pa naj še kaj zapišem o cenah; pregled pri zdravniku z 9 tabletami stane 20 IR, 2 litra vode 20 IR, pri »prascih« stane kg jabolk 100 IR, ... (1 IR = 4,2 SIT).

Če je kdo med vami in si želi obiskat Indijo v poletnem času mu to odločitev z vsem svojim srcem in ljubeznijo ne priporočam, sicer pa se bodo temperature v času monsumov znižale in bo stanje bolj znosno, bodo pa zato poplave in redne padavine. Indijo obiščite med septembrom in februarjem ali marcem, takrat je življenje tukaj še najbolj znosno.

Pismo št. 3, 14. junij 2003 16:46
Alora,
Ničesar še nisem zapisal o tem kako izgledajo javni prevozi v Indiji. Začeli bomo kar v Bombayu kamor sem priletel iz Švice. Že na samem začetku so nas pričakali zamaskirani zdravniki z nagobčniki proti popularnem SARS-u, kajti Švica kot tudi Italija naša soseda so države v katerih je SARS prisoten. Nič nas niso posebej spraševali, zgolj to če imamo temperaturo ali oteženo dihanje. Podpisali smo še nek dokument in se odpravili na carino, kjer so nas pričakali oboroženi policisti, zgleda malce čudno ampak nič strašnega. No in potem si moraš na letališču kupit taxi karto ker je nočna tarifa taxija dvakrat dražja kot dnevna. Taxi je v večernih urah Bombaya edini možen prevoz z letališča. Mene je zapeljal na železniško postajo, kjer sem skušal ujet zadnji vlak za Ahmedabad. Na sami poti, ki traja kakšnih 30 do 40 minut doživljaš same pretrese, prvič ne moreš se izognit pogledom dobesedno na cesti spečim ljudem, drug ob drugem, družina ob družini, drugič promet ovirajo krave in preštevilčni udeleženci v cestnem prometu, tretjič ceste se dušijo v smogu plinov pomešanem z vonjavami indijske kulinarike in začimb. Bombay je mesto revežev na eni strani in mesto bogatašev na drugi. Bombay, mesto, ki ustvari letno več filmov kot sam Hollywood je ekonomska velesila Indije, ki se ukvarja s problemi prenaseljenosti zaradi omejene geografske lege vzdolž obale in kopenske ožine. Na postajo sem prispel ob približno 24.00 uri in zamudil zadnji vlak. Imel sem dovolj časa da si pravilno izberem najprimernejšo vozovnico, kajti v Indiji obstajajo številne razlike in pomembnosti v železniških vozovnicah. Razlikujejo se po razredih, po vrstah sedežev in ležišč, po vrsti vlakov, ali ima razred air con ali samo ventilator, pri vsem tem je pomembno da si ob nakupu narediš rezervacijo sedeža, kajti v nasprotnem lahko na vlaku samo stojiš (ordinary ticket, ki je najcenejša).

Prevoz z vlakom je dober uvod v spoznavanje Indije, kar nekaj ljudi sem tako spoznal, pokrajine in običaje. Sprva sem bil kar precej šokiran saj si niti približno nisem predstavljal da se vlak lahko tako napolni, zdaj vem kakšen je resničen položaj sardelic v konzervi. Ljudje, ki vstopajo na vlak kasneje na vmesnih postajah, se dobesedno borijo za vsak delček prostora v vagonu pri tem pa komaj vstopajo v vlak. Pot nadaljujemo tako da potniki visijo z vlaka, pri tem pa slišiš kako nemočni, predvsem otroci, zaradi prenapolnjenosti jočejo, saj se ne morejo niti za malenkost premaknit. Sam sem sedel odzgoraj na tri četrt zvit zaradi malega prostora (to je tam kjer pri nas dajemo prtljago). Poleg mene sta bila še dva, čeprav sem imel rezervirano celo posteljo, a čez dan postelj ni (preplačal sem 300 rupij, sama karta pa je stala 100 rupij brez postelje). Pri tem pa moj sopotnik ne prestanoma kar premika moje noge sem ter tja. Na postajah vstopajo in izstopajo prodajalci hrane, vode in ostalega, pri tem se derejo kot zverine da bi čim več prodali. Prevozom z vlakom se ne moreš kar tako izognit v tej deželi, saj so v večini primerov udobnejši kot avtobusi pa še cenejši povrhu vsega, poleg tega pa imajo dobro razvito omrežje.

Preidimo na ceste. Ceste so ponavadi tri pasovne v mestih, po njih pa se lahko vozijo vsi ki se lahko premikajo to je rikše, avti, motorji, vespe, avtobusi, traktorji, krave, kamele z vprego, peciklisti, psi, pešci, biki, itd. Čeprav so ceste enosmerne se jih vedno eno par najde ki vozijo v nasprotno smer. Ti »kontraši« so najhujši ponoči, ko se vozijo brez luči. Najhuje je ko hočeš prečkat cesto pa se ti en motorist tak nedovoljeno nasproti pripelje. Hupa je osnovni instrument s katerim krmarijo in brez tega prevoz ne funkcionira. Tukaj ni nobene discipline kot recimo obvezno prižgane luči ponoči, obvezno biti pripasan, smerokazi, ogledala, brezhibno vozilo, itd., edino pravilo je hupa, potrobiš vedno takrat ko nekoga prehitevaš in mu skušaš povedat naj se umakne drugače bo popravljal zvito pločevino. Vsi vozijo na centimetre tudi varnostne razdalje so centimetrske. Le s težavo sem se privadil na ta cestni kaos. Za pešce je tukaj še ena ovira in to je pesek katerega je ogromno v mestu zaradi bližnje puščave. Mesto je včasih tak zapeščeno da sploh sonca ne vidiš, dosti ga je v zraku in takoj postaneš peščen. Danes je recimo motorist kar tako malo za šalo zbil peško, starejšo Indijko, ker se mu ni umaknila (pa še potrobil ji je naj se umakne - ni se zmenila na njegove signale - tako nekako si to razlaga motorist). Včeraj nas je celo policija ustavila ker se nas je 5 vozilo v rikši, dovoljeno pa je samo 4. Medtem ko je šofer razpravljal s policajem se je mimo odpeljalo vsaj 5 rikš z več kot 7 potniki. In ko je končno plačal kazen se je lahko usedel nazaj v rikšo in z enakim številom potnikov nadaljeval vožnjo. Neverjetni so! Ali pa recimo ta; na motorju se kar trije vozimo brez čelad in to na centimetrske razdalje z ostalimi udeleženci v prometu. Moje življenje v tem primeru zavisi od motorista, njegovo pa od volje boga Šive, boga uničenja. V krožna križišča vstopa istočasno tudi do 12 vozil. Na delovno mesto se vozim z rikšo skupaj s sodelavko (cena 30 rupij), nazaj pa najraje z avtobusom (4,50 rupij), ki pa nima rednega časa vožnje, pride ko pride. Pri avtobusih številke linij niso označene v latinici in potem ne veš kateri avtobus je pravi in v katero smer vozi.

Pa naj bo to dovolj za danes. Tudi zdravje mi spet služi, poleg tega pa so še temperature nekoliko padle in na jugu je že začelo deževat. Medtem ko se monsum počasi bliža severu se mi severnjaki še vedno borimo proti visokim temperaturam, južnjaki pa čofotajo v poplavljenih ulicah. A po vsakem dežju posije sonce, pa tudi obratno.

Pismo št. 4, 4. julij 2003 15:19
Alora,
Po dolgem času vam spet serviram z nekaj dogodki in doživljaji iz te mistične dežele. Tokrat pričenjamo z življenjem v mestu. Ahmedabad kot mesto je zelo raztegnjeno in ničesar ne moreš obiskat peš, zato so tukaj rikše in avtobusi. Taxijev v mestu ni. Če se že odločiš da se podaš na pot peš, potem se srečaš s številnimi ovirami na poti kot so pregost promet in nekultura voznikov, velike razdalje, krave na/ ob cesti in njihovi iztrebki, pesek na cesti iz bližnje puščave, peš poti v mestu ne obstajajo. Sam promet v mestu je zelo nevaren za pešce in nikdar točno ne veš ali ne moreš predvidet kdaj te bo kdo povozil ali se zaletel v tebe. Avtomobilov sicer ni dosti, so pa zato rikše tiste ki so najbolj nevarne, rikša je skoraj tako velika kot avto poleg tega pa jih vozniki naganjajo do konca. Včeraj nas je recimo avto oplazil medtem ko smo se vozili v rikši. Zanimivo je bilo predvsem to, da se nihče ni razburjal kljub zviti pločevini kaj šele da bi se voznika zaustavila, izmenjala kupone, police, klofute - španska vas.

Ahmedabad slovi in je poznan kot mesto v katerem je prebival Mathmata Gandi, človek ki je Indijo popeljal v neodvisnost in samostojno državo, prej je bila Indija britanska kolonija. Zaradi Angležev se Indijci še danes vozijo po levi, poleg tega pa kar precej dobro govorijo Angleško v primerjavi z ostalimi azijskimi državami. Mathmata je bil precej veren človek, človek z velikim srcem zato ga Indijci na veliko obožujejo, čeprav je že pokojni. V mestu ob reki je lociran Gandijev ašram, v katerem je opisan potek njegovega življenja in vsa njegova dejanja.

Poleg Gandija slovi mesto še po nekajdnevnem festivalu zmajev v začetku leta, ko mesto obiščejo ljubitelji zmajev iz vseh koncev Indije in drugih držav ob tem pa spuščajo svoje umetnine visoko v zrak. V Indiji je mesto najbolj prepoznavno po tekstilni industriji, poimenovali so ga kar azijski Manchaster.

Gremo nazaj v realnost, če položim roko na srce potem lahko mirno rečem da nisem ravno oboževatelj tega mesta, ki je razmetano in ne plansko urejeno poleg tega pa je najbolj onesnaženo v celi Indiji. V njem se sila težko orientiraš, karta mesta z vsemi ulicami sploh ne obstaja, ker jih preveč in ker so grajene tako kot se je komu zdelo primerno. Sicer se v mestu da videt marsikaj zanimivega in lepega za oko, predvsem v starem delu mesta, ki je označeno z 12 vhodi in ima več kot 6000 pool-ov. Pool je ulica obdana z hišami z obeh strani, hiše se držijo ena ob drugi, nad vhodom v pool je soba z oknom in napolnjena z bogastvom. V njih so prebivali stražarji ulice - poola v starih časih, poleg tega pa je pred vsakim vhodom v pool tabla na kateri so napovedani dogodki v bližnji prihodnosti. V mestu so številne mošeje, iz peščenih kamnov, grajene po mešanici muslimanske in jainske kulture, prepoznavne po posebej izklesanih kamnih – prava umetnost.

Kar se tiče temperatur in vremenskih razmer je vreme spet poletno. Ozračje se je sicer ohladilo a temperature še vedno dosegajo do 39 stopinj, dežja pa je bore malo, od 860 mm povprečnih količin padavin za to obdobje leta so jih zabeležili nekaj manj kot 200, pa tudi pravih poplav še ni bilo in bliskovitega grmenja.

1. julija bo v starem delu mesta vsakoletni festival, Rath yatra, posvečen bogu Krišni, ki ima v Indiji mislim da celo največ oboževateljev. Na festival bo prišla kolonija 16 slonov z več kot 300 guruji iz cele Indije, ki romajo iz kraja v kraj. Slabost festivala je da poteka vsako leto na istem mestu, to je večji del v muslimanskih naseljih. Zaradi številnih religijskih nestrpij, je nekaj dni pred festivalom že kar nekaj bomb eksplodiralo v starem predelu mesta. Za red in mir na festivalu bo skrbelo več kot 10000 policistov. Ahmedabad je drugače kar precej kulturno nestrpno mesto (negativen odnos do drugih kultur), muslimani in hindujci se neprestano bojujejo med seboj. Tukaj so bili že številni izgredi, najodmevnejši je tisti iz lanskega leta ko so muslimani zaustavili vlak in celega zažgali skupaj vred s potniki. Mene vedno zamenjujejo z Američanom ali Britancem. Vedno kadar grem mimo nekaj oseb se derejo za mano Amerika. Sicer ne vem ali mislijo kaj pozitivnega ali negativnega o Ameriki in zaradi Američanov posredno o meni. Vem pa zagotovo da jih imam že poln kufer in da me roka vse bolj in bolj srbi. Enkrat bom enega zagotovo mahnil po ličnici.

Indijci so sicer kar precej človeški, strpni, razumljivi, dobrosrčni, gostoljubni in podobno a hkrati so precej utrujajoči za turiste. Neprestano te nadlegujejo z vedno istimi vprašanji: HU A JU, VAT IS JOU NEM, VAT IS JOU KANTRI, VAT IS JOU FADER NEM, itd. in to je vse od Angleščine, ki jo večina prebivalcev mesta razume in govori. Da pa je slika bolj popolna poskrbijo z glasnim pozdravljanjem in drenjem HALLOOOOOOOOOO, prisilnim rokovanjem, prisilnim klepetanjem in še čem. Moja meja tolerance se zato počasi bliža limitu in vse bolj in bolj izgubljam svojo razumnost in strpnost do njih. Najbolj me ubija v pojem ko vsi nemo bulijo v mene ali pa ko se derejo iz peciklov medtem ko se mimo peljejo, ali pa reveži ko se prilepijo na tebe (2 povprečno v dnevu), najbolj pa to ko mislijo da sem Amerika. Včasih človek sploh ne ve kaj je prav in kako bi naj reagiral, da bi bili vsi zadovoljni. Slika na podeželju je vsekakor drugačna od prikazane v mojem mailu, vendar pa jaz živim v mestu, mar ne?

Pismo št. 5, 10. julij 2003 17:32
Pozdravljeni,
festival, Rath yatra, v božjem imenu, imenu Krišne smo preživeli in doživeli. Festival se odvija enkrat na leto v dveh indijskih mestih t.j. Ahmedabad in še eno drugo mesto v Gujarati državi. Poteka po poti, na kateri so romali Krišna, njegov brat in sestra. Festival se odvija več kot sto let in vsako leto ga obiščejo množice Indijcev. Večji del festivala se odvija v starem delu mesta, predvsem v današnjih muslimanskih predelih zaradi česar je za red in mir skrbela več kot 10.000 glava množica policistov. Festival se prične ob 4.00 uri zjutraj in konča ob 8.00 zvečer. V tem času se prehodi Krišnova pot. Na čelu parade so guruji iz cele Indije, okrog 300 njih se je zbralo, sledilo je 16 slonov okrašenih v različnih pregrinjalih in barvah, za njimi skoraj 2 urna parada tovornjakov prav tako okrašenih v vse mogoče religijske simbole in barve s slikami Krišne in podobnim, za tovornjakarji so prišle na vrsto kamele z vozovi, za kamelami umetniki in za njimi okrašene prispodobe Krišne, njegovega brata in sestre.

Bilo nas je 5; 5 turistov, ki smo na srečo lahko opazovali zaključek festivala iz strehe hiše ene družine. Preden smo se povzpeli na streho smo festival opazovali s prvega nadstropja in večkrat oz. vsakokrat bili tarča napadov agresivnih nastopajočih Indijcev. Osnova festivala temelji na obdarovanju ljudi z bonboni, paradižniki, slivami, kumaricami, kokosovimi orehi ipd. katere mečejo nastopajoči iz tovornjakov, vpreg in podobno. Nekateri nastopajoči (ne vsi) so nas dobesedno zasuli (beri bombardirali) z vsemi temi darovi in ni ravno najbolj prijetno če ti kdo z vso silo vrže paradižnik, bombon, kumarico v glavo. Mene sicer niso zadeli v glavo so pa ostale. Na festivalu se večkrat pojavijo celo najeti razgrajači, ki poskrbijo za nered med muslimani in Indijci. Še danes ne vem kakšno vezo imajo ti ljudje z religijskim festivalom.

Zaradi razgretosti nekaterih nastopajočih nas je celo policija popisala in zahtevala da opazujemo festival iz ozadja in na ta način prikrijemo našo očitno prisotnost iz varnostnih razlogov. Nekateri Indijci niso ravno gostoljubni do turistov na religijskih festivalih in brez težav bi lahko kdo v nas vrgel steklenico z eksplozivom, vsaj tak so nam policisti rekli. Kakor koli že, festival je za nami, minil je brez večjih incidentov (samo 2 mrtva) in nepotrebnega prerivanja. Bil je precej zanimiv in posebej barvit.

Zdaj pa se vrnimo spet na ulice mesta. Mesto je kot že rečeno precej zamazano, odpadki ležijo po ulicah, cestah in podobno, celo krave se z njimi prehranjujejo. Večina krav je brez lastnika zato jih nihče ne hrani s travo. Krave so se prisiljene prehranjevat z odpadki ležečimi na cestah. Da pa mesto le ne bi izgledalo tako zamazano poskrbijo lastniki domov in zjutraj vsaki tretji ali četrti dan, pač po potrebi, z bambusovimi grabljami pometejo odpadke na cesti na kup in zažgejo. Precej enostaven način reševanja problemov z odpadki a hkrati okolju ne primeren. Mogoče se kateremu od mariborskih svetnikov porodi podobna ideja in reši smradno trpljenje prebivalcev Pobrežja. Ravno danes se mi je zgodilo da me je krava nasadila in to brez razloga. Mirno in pristojno sem korakal mimo nje kot ponavadi mimo vsake krave na cesti, ko se je nenadoma obrnila za mano in me z glavo nasadila v rit. Še sreča da je bila mlada krava brez velikih rogov. Srečanje s kravo sem odnesel nepoškodovan.

Hrana v Indijskih restavracijah je ponavadi cenejša kot v trgovini, zato ni dvomov o tem da se redno prehranjujem v izbrani restavraciji, ki nudi južno indijsko, Punjabi, kitajsko in kontinentalno hrano. Najdražji obrok hrane v moji restavraciji stane okroglih 40 rupij kar je pomnoženo s 4,2 natanko 168 sit, medtem ko stane povprečen obrok 30 rupij. Včeraj sem za razliko zamenjal restavracijo in obiskal eno kar precej nobl restavracijo RED CHILLI na terasi s pogledom na mesto. Cene so se v povprečju vrtele okoli 70 rupij, s to razliko da so natakarji skakali okoli mene kot ponoreli.

Danes na poti v službo so študentje zaprli najbolj prometen most v mestu, ki povezuje vzhodni del mesta z zahodnim. Povod za stavko je bil dražji vpis v šole. Vpisnina se je podražila za 2.000 rupij kar je skoraj 10.000 sit, verjetno pa to ni edini razlog. Ko so jih policisti že imeli poln kufer se je igra pričela. Z pendreki (beri lesenimi palicami) so jih začeli mlatit dokler se množica ni prisilno razšla. Ker sem bil tudi sam v množici (drugače ne bi prišel v službo) in hkrati zaradi študentske solidarnosti in sočustvovanja z njimi sem bil deležen procesa, kar pomeni da sem po dolgem času spet izprobal eksplozivnost visokega starta na dolge proge. Odnesel sem jo brez prask pa tudi v službo sem prišel ob pravem času.

Naslednjič napišem kaj več o mojem delu, indijski korupciji v državnih službah, popularnem Soltiare na računalniku in ‘bomo že’ načinu dela.

Pismo št. 6, 27. julij 2003 10:17
Alora,
Kot rečeno danes nekaj več o delovnih navadah Indijcev in ne racionalizaciji zaposlenih ter o mojem delu, na koncu pa postrežem še z nekaj statističnimi podatki o sami Indiji, ženskah, otrocih, kritiki kapitalizma itd..

Zaposlen sem v ISCE (Indian Society for Community Education), kjer delam na projektu Rural development in agriculture. Za kaj sploh gre; v svojem delu sem dolžan raziskat ekonomsko najracionalnejše kmetijske pridelke (mango, paradižnik, bajri, soja, čičerka, …) katere bodo kmetje v prihodnosti sejali na osnovi združevanja delovne sile in pridelovalnih polj ter opreme. Hkrati bom poskrbel za to da bodo dobili državne subvencije, ugodna bančna posojila in ustrezno zavarovali pridelke ter jih prodali izvozniku ali predelovalcu v tovarno. Cilja sta dva; kmet postane finančno samostojnejši in neodvisen hkrati pa pridobi na času katerega lahko vloži v razvoj samega sebe na osnovi programov, ki jih ISCE ponuja. Najbolj relevantni podatki ki pridejo v poštev so stroški dela, subvencija države, prodajna cena, povpraševanje, število produktov na hektar, … da sem dobil vse te podatke sem moral obiskat kar nekaj institucij obenem pa preučit njihov bančni sistem in sistem delovanja zavarovalnic ter dolgo verigo vpletenih v prodajo od kmeta pa do kupca, ki so v Indiji popolnoma drugačni od naših. Med drugim sem obiskal narodno banko Indije, Nabarad – National Bank for Rural and Agricultural Development, General Insurance Company, Ministrstvo za kmetijstvo, itd. Skratka več kot preveč institucij in na osnovi vseh teh obiskov lahko zapišem nekaj skupnosti ki jih državne ustanove imajo.

Prva opazka; skoraj nihče ne uporablja računalnikov česar posledica je kup zaprašenih knjig in dokumentov na preobteženih policah. Tisti, ki pa računalnik že uporabljajo so modro ugotovili da je ta stvarca lahko tudi precej zabavna. Danes ga večina uporablja za igranje popularne igre s kartami – Soltiare.
Druga opazka; Število zaposlenih je preveliko čigar posledica je da nihče nič ne dela ker se vedno izgovarjajo na druge, pošiljajo te iz enega oddelka v drugega, iz drugega v drugo ustanovo itd. V trgovinah so recimo posebej zaposleni delavci samo zato da ti pakirajo nakup v nosilne vrečke in zato da hodijo ob tebi če bi jih morda želel kaj vprašat, nekatere trgovine imajo še varnostnika da ti odpira vhodna vrata namesto avtomata. Zaradi poceni delovne sile imajo vsi zaposleni v državnih firmah najete gospodinje, ki delajo po njihovih domovih. Naš dom obiščejo tri ženske vsako jutro za eno uro in pospravijo celo stanovanje, obrišejo tla, umijejo kopalnico in posodo ter perilo za 20 USD na mesec.
Tretja opazka; državna služba je najbolje plačana vendar pa zelo težko prideš do nje. Korupcija v Indiji je zato na najvišjem nivoju. Zgolj denar za podkupnino (40.000 IR – skoraj 200.000 SIT) je premalo. Preden se uresničijo sanje številnih, je pred njimi dolga vrsta tistih ki so birokrate – pisarniške molje že podmazali. V Indiji je 93% samozaposlenih.
Četrta opazka: sestankov ni treba predhodno napovedat. Ko se ti da, enostavno greš v pisarno želene ustanove in sogovornik te z obema rokama sprejme. Poleg tega pa si za tebe vedno vzame čas, celo preveč časa, ker pač nima kaj za delat. Običajno se po koncu formalnosti ob skodelici čaja pomenimo malo o hrvaškem in slovenskem nogometu, jugoslovanskih košarkarjih in o tem kakšno vlogo je imela Slovenija v Jugoslaviji. Najlepši del sestankov so klimatizirani prostori, čeprav so temperature v tem obdobju okoli 30 stopinj.
Peta opazka; vsi zaposleni zijajo v mene, verjetno ker sem bel ali pa zato ker nosim kratke hlače in majico medtem ko so vsi Indijci vedno oblečeni strogo v dolge hlače in srajco tudi ko so temperature 48 stopinj. Zgolj zjutraj do 8.00 ure jih lahko vidiš v kratkih hlačah in športnih copatih ko se vračajo iz joginga iz parka. Ali pa zato ker mislijo da sem Američan. Američani so pri Indijcih zelo priljubljeni kajti številni Indijci delajo v ZDA in na tak način vzdržujejo svoje doma. Celo Jeremy iz Kalifornije je izjavil da je Indija edina država v kateri se mu ni treba sramovat da je Američan, celo nasprotno danes z vsem veseljem pove vsakemu da je od tam od koder Coca Cola prihaja.
Šesta opazka; s sodelavci se sploh ni mogoče razumet če z vsakim od njih pred začetkom dela ne spregovoriš o prejšnjem dnevu vsaj za 10 minut. Bog ne daj da bi prišel v pisarno se usedel za računalnik in začel z opravili. Potem je tukaj še vsakodnevni čaj in dnevno prebiranje časopisa. Nikoli se nobenemu ne mudi in za vse imajo čas, za klepet pa čas sploh ni vprašljiv. Na osnovi raziskave, ki jo je opravila SEWA banka; kaj zaposleni v firmah najbolj pogrešajo je bil rezultat premalo klepetanja s sodelavci, čeprav mi niti malo ni jasno kako je to mogoče če pa celi dan samo ‘lapajo.’
Sedma opazka; z delom vedno odlašajo na naslednjič ali pa na nikolovo in organizacija dela je na najnižjem nivoju. Urnikov se nikoli nihče ne drži ker se vsakodnevno spreminjajo. Najbolj presenetljivo pa je to da vse firme pozitivno poslujejo čeprav nihče nič ne dela. Razlog temu je velik market s številnimi potrošniki in nemočna konkurenca. Zakaj bi si belili glave z racionalizacijo proizvodnje in učinkovitostjo posameznega zaposlenega če pa to ni potrebno. Uspeh praktikanta ki skuša reorganizirat delovne navade je vnaprej obsojen na propad in praktikant v tem primeru je bolj učinkovit če nič ne dela in se namesto dela pogovarja s sodelavci. V ISCE je Mancy zaposlena samo za to da služi kot nekakšen link med zaposlenimi. Enkrat na dva meseca organizira kakšen seminar preostali čas pa porabi za telefonske razgovore pošiljanje sms-ov in klepet z zaposlenimi in ostale malenkosti.

Edina stvar ki me skrbi je ta da mi ugaja tak način dela, ne samo meni ampak vsem praktikantom zaposlenih po različnih firmah. Nikoli in nikdar ti šef ali kdo drug ne bo rekel da nič ne delaš in da moraš nekaj naredit čeprav resnično nič ne delaš. Nikoli te nihče ne bo silil v delo ali se pritoževal nad tabo ker bereš časopis v delovnem času. Nikoli se nihče ne sekira, si ne beli glave, nerga, je živčen, se pritožuje, itd. Vsi so srečni in vzdušje je prekrasno, vse je enostavno in počasno, najbolj presenetljivo kot že rečeno pa so pozitivni prodajni rezultati. Predhodne raziskave tržišča so tukaj nepotrebne. Cilje si zastavljajo kar tako na slepo, recimo v naslednjem letu bomo prodali 10.000 produktov, čeprav še sami ne vedo ali je to previsoka ali prenizka številka. To se dogaja tudi v bankah in podobnih ustanovah ne samo v podjetjih. Na kratko rečeno v službo hodijo zato da rešujejo brezposelnost in da hkrati še nekaj zaslužijo za preživetje. To so ugotovitve vseh nas praktikantov. Sicer pa je moje delo precej obsežno za bora dva meseca in si več ali manj ne morem privoščit indijskega načina dela. Po eni strani je to dobro kajti v tem primeru si ne bom nesel dela domov v Slovenijo, po drugi strani pa zamujam indijsko ležernost in spoznavanje delovanja njihove enostavnosti brez razmišljanja na posledice.

Še nekaj najnovejših statističnih podatkov iz leta 2001. Po številu prebivalcev, 1.027.015.247 je Indija druga najbolj poseljena država na svetu takoj za Kitajsko in kot kaže bo čez nekaj let Indija najbolj poseljena država glede na to da so kitajske oblasti omejile rojstvo zgolj na dva otroka in da število prebivalcev Indije narašča v povprečju zadnjih deset let za 21,34%. Ti statistični podatki ne vsebujejo podatkov o prebivalstvu v okupiranih področjih v Kašmiru in Jammu s strani Pakistana in Kitajske in v potresnih območjih zaradi nedostopnosti do terena. V Indiji je pismenih 65% prebivalstva od tega 75.85% moških in 54.16% žensk. Od neodvisnosti Indije v letu 1947 pa do danes se je število prebivalstva povečalo za približno tri krat.
70 novorojenih otrok od 1000 umre v prvem letu starosti. 53% otrok starih do 5 let je podhranjenih. 27% vseh žensk med 15 in 19 leti je že poročenih. V prvem mailu sem zapisal da se ženske poročijo že s 4 leti. Dve ženski izmed petih se lahko odločijo kako porabit prislužen denar. Ena petina žensk nima pravice odločanja o svoji zdravstveni higieni. 46,3% žensk starosti 15 do 4 let trpi za anemijo.

In mi razviti Evropejci se pritožujemo nad našim življenjem in pravicami in ne vem še nad vsem čem. Sploh ne vem od kod si jemljemo vse te pravice. Postali smo sužnji kapitalizma z nevidnimi lisicami na rokah. Seveda je povsem razumljivo da je potrebno ves naš razkoš vzdrževat in plačevat in ker ga je v celoti gledano preveč se naša nezmožnost vzdrževanja vsega luksuza odraža skozi godrnjanja, pritoževanja,... pa bog ne daj da bi kdo preživel en dan brez mobilnega telefona (življenje zastavi na kocko) ali pa odšel čez dravski most peš ali pa preživel večer brez televizije ali pa zavrnil željo otroka po nakupu, kaj šele dvignil roko nad njega, ali pa kupil modro mašno namesto rdeče, itd.. kaj bi se šele zgodilo da bi se tem in podobnim situacijam skušal za vedno izognit – verjetno bi Amerika bankrotirala!

Raje bom nehal s pisanjem. Pa brez zamere

Senad, dolar na dveh nogah je moje ime v Indiji

Pismo št. 7, 11. avgust 2003 15:30
Alora,
Še zadnje javljanje iz Indije Koromandije. Moje delo se je končalo in postal sem ponovno svoboden kot ptica, ptica s krili da lahko svobodno odletim kamorkoli mi je volja.

Delo in praksa sta se neverjetno hitro končala in še vedno ne vem da se avantura prava šele pričenja. Kot sem v prejšnjih mailih že omenil način dela v Indiji, ki ne temelji oz. ne poudarja denarja kot glavni motiv ampak postavlja v ospredje človeški faktor in njegov odnos, se je to še enkrat potrdilo na moj zadnji delovni dan s sodelavci. Vsi zaposleni so mi pripravili prijetno presenečenje ob skodelici posebnega lassija, tudi uradni govor ni manjkal, poleg tega pa so mi še marsikaj zanimivega poklonili v spomin. Štorija je enaka s praktikanti, približno 16 nas je trenutno v Indiji medtem ko so jo predčasno, zaradi problemov samim s seboj zapustili praktikant iz Grčije, Španije in Filipinka iz ZDA. Narodnost je precej obarvana in praktikanti prihajajo iz Brazilije, Mehike, Avstralije, sLOVEnije, Poljske, Bolgarije, Švice, Italije, Češke, Slovaške, Nemčije, Avstrije, Švedske, itd.

Naj na kratko napišem okviren plan nadaljevanja moje poti potem pa zapišem še nekaj enostavnih receptov. Iz Ahmedabada ga mahnem direktno v državo Radjastan, kjer obiščem Udaipur in Jaipur poznan kot pink city ali mesto vetrov po vetrovni palači. Iz Jaipurja se potem pomaknem na sever Indije v državi Himacal Pradesh, kjer na kratko obiščem Shimlo in potem Kullu valley, kjer nameravam 7 dnevni treking iz Kullu v Manali čez tri doline v sami Himalaji. Tukaj živi ogromno Tibetancev in ni slučajnost ali naključje da grem zaradi tega v Himalajo. Od tam se odselim v državo Uthar Pradesh v Haridwar, sveto mesto na sveti reki Ganges in bližnji Risikhes na učne ure joge. Zadnji del bo najverjetneje ostal rezerviran za Varanasi ali Mathuro in Agro. Obe mesti sta sveti, Varanasi je mesto boga Shive in kraj kjer žgejo mrtve Indijce in potem odvržejo v sveto reko Ganges. To je mesto kjer vsak Indijec želi umreti; Indijci verujejo da s tem prekinejo tokokrog ponovnega rojstva. Mathura je rojstno mesto Krišne, Hare Krišne. Zadnji del je rezerviran za Delhi če hočem nazaj domov in če bo SWISS letalska družba takrat še vedno obstojala.

Zadnji vikend v Ahmedabadu sem preživel v jain templju skupaj z monki in sadhuji. Malo sem se spoznaval z njihovo religijo in načinom življenja. Morda nekaj zanimivosti nam povsem nejasnih; smo pač malo preveč v vase zagledani:
- najmanj enkrat na leto si moški izpulijo vse lase in brado
- po 6.00 uri ne jedo hrane ker sončna svetloba z UV žarki ni več tako močna da bi uničila vse bakterije
- oblečeni so vsi v belo in dajo vse na čistočo, celo preden se usedejo na tla si z metlico očistijo pod in na očiščeno mesto postavijo belo brisačo
- odrekajo se materializmu kar pomeni da jim ni tuje hodit naokoli brez oblačil
- je edina religija, ki sem jo spoznal, ki te nagradi za součestvovanje na pridigah. Podarijo ti kovanec za 1 rupijo in brezplačno kosilo
- poznajo 24 bogov in vsi so spoštovani enakovredno
- je poleg hinduizma edina starodavna, antična religija v Indiji
- Jain templji so arhitekturno izpopolnjeni v vseh detajlih, notranjost diši po češnjevem lesu
- itd.

Tukaj imate zapisanih nekaj zelo enostavnih in precej okusnih receptov:

SLADKI JOGURT:
V navaden jogurt dodaš 3 žlice sladkorja, premešaš in poješ.

SLADKI LASSI:
Lassi se lahko je ali pije odvisno kako ga zgostite. Zmešaš vodo in jogurt v razmerju 1 : 3 dodaš sladkor po okusu in poješ ali spiješ. Za obogatitev recepta lahko dodaš še na drobne koščke nasekljano pistacijo, suho sadje, lešnike, poper, itd. Da je okus še boljši lahko dolijete sladki sadni sirup ali pa na mesto vode zmešate sladko smetano. Ne se bat popra, naredi izvrstno mešanico okusa.

SLANI LASSI:
Zmešaš jogurt in vodo kot pri sladkem lassiju in dodaš sol ter poper. Dodatno se dodajo še kakšne začimbe, recimo petršilj.

JAIN PIZZA:
Pripraviš testo za pizzo, ga premažeš s kečapom in daš pečt. Ko je testo s kečapom pečeno dodaš nasekljano čebulo in papriko in čez naribaš zelo mehki sir za debelino treh prstov. Velikost pizze je kot podstavek za skodelico kave. Zelo okusno.

ČEBULINA SOLATA:
Narežes čebulo na kolobarje, limono prerežeš na pol in iztisneš sok po čebuli.

INDIJSKI ČAJ:
v lonec zliješ deciliter vode, deciliter mleka, sladkor in četrt žličke čaj masale (dobi se v trgovinah z orientalskimi začimbami) tako da mešanica dobi rjavo barvo. Ko čaj zavre precediš in spiješ.

To bi bilo zaenkrat vse. Če se vam sline cedijo potem je najenostavneje da pridete kar v Indijo. Lahko pa ostanete seveda tudi doma kot ponavadi.

Se slišimo ko pridem domov, takrat pošljem še zadnji mail z opisom dogodivščin z mojih potovanj.

Lp Senad

Komentarji (0)

RSS feed Comments

Ime

E-mail

Spletna stran

Naslov

Komentar

Dodaj komentar