Minili sta že dve leti od tega, ko sva s prijateljem nazadnje obšla del poti iz Bangkoka v Singapur. Kar 3 prestolnice na enkrat sva obdelala, poleg zgoraj naštetih dveh še Kuala Lumpur, glavno mesto Malezije. Takoj po prečkanju meje s Tajsko sva začutila drugačnost države, ki je bolj urejena, razvitejša in mirnejša, za razliko od njene severne sosede, utapljajoče se v masovnem turizmu. Najin prvi postanek je bil nekdanji brezcarinski otok Penang, takoj ob Langkaviju, v katerem največjem mestu Georgetown-u živijo v večini Kitajski priseljenci, mesto diha in odseva kitajsko kulturo, arhitekturo, način življenja… Kitajcev, katerih obrtniška dejavnost deluje kar na ulicah v pritličnih prostorih hiš. V mestu me je najbolj navdihnila arhitektura in drugačnost mesta v celoti, tudi način izpeljane kanalizacije, ki poteka vzdolž pločnika ali ceste v potokih dreka. Pri tem seveda »prijetno« zaudarja svežina pravkar nastalih človeških iztrebkov. Tisti, ki so rojeni pod nesrečno zvezdo, naj pazijo na svoje korake, če ne bi želeli končati v svežem potočku iztrebkov. Ravno v času najinega obiska so Kitajci proslavljali festival namenjen bogu, ki jim omogoča letne poljedelske prirastke in dobro letino ter svežo zelenjavo. Njemu v čast so si nekateri prebadali ličnice in skozi potisnili dvometrsko palico, ostali se okajevali s posebnimi kadili in pri tem izvajali raznovrstne duhovne plese v popolni ekstazi. Festival je potekal po celem mestu in trajal teden dni, pri tem so morali obiskati vse templje v mestu in se pred vsakim poklonit in opravit obredni ritual.

No, Penang, ki je poznan kar pri množici turistov, je posejan s številnimi hoteli višjih in visokih kategorij. S celino ga povezuje tretji najdaljši most po določenih kriterijih, poznan je tudi po gondoli, ki te zapelje na najvišji vrh otoka, kačji farmi, parku metuljev… Nama se je zdel zanimiv obisk obale opic, katera je dostopna le s čolnom ali pa peš skozi deževni pragozd. Ker sva »budget travelerja«, sva se odločila za malce bolj avanturistično obliko obiska obale in sva šla skozi deževni gozd. Odhodna vasica je slikovita ribiška s prekrasnimi čolni ob obali in velikansko stanovanjsko zgradbo, skozi katere okna so se sušila oblačila ribičev in ostalih članov družine. Odšla sva, začetek poti je bil prekrasen, zaradi lesenih mostov, ki so sekali zalive morja in tu in tam kakšnega bungalova ter velike nasedle stare ribiške ladje, ki še danes sameva. Tudi kasneje, v osrčju deževnega gozda, je bila pokrajina zanimiva; tu in tam sva morala pešačiti kar po morju, splašila sva nekaj velikanskih lizardov, dokler se ni nebo po kakšnih 40 minutah stemnilo in naenkrat razklalo. V Maleziji je že navada, da vsak dan dežuje približno 30 minut. No, slutila sva, da to ni tisti običajen dež, ki nas vsakodnevno spremlja na poti, saj je začelo je grmeti in bliskati, strele so začele s svojim divjim plesom, ostala sva sama, ukleščena v deževnem pragozdu sredi ničesar in kdo ve, kako daleč je plaža, domovanje opic. Bila sva prepričana, da je obala blizu in da se nazaj ne vrneva, saj zaradi nenadne stemnitve ne bi našla prave poti nazaj. Pot sva nadaljevala mokra in od dežja premražena, pa čeprav se to v tropih zdi nemogoče, kaplje so postajale čedalje debelejše in naliv iz časa v čas močnejši. Izkazalo se je, da bo neurje trajalo kar ves dan. Čez kakšnih 20 minut po razmočenih, neprehodnih in drsečih poteh sva prišla do obale, pred nama se je slikovito raztezal pogled nanjo, žal pa na njej ni bilo niti ene opice, le dve požgani hiši, v katerih prebiva čuvaj obale, ki pa ga takrat še ni bilo iz mesta nazaj. Odločila sva se, da ga prosiva za prenočitev, ko se vrne z mesta s svojim čolnom. Zvečer, ko se je neurje malce poleglo, se je možakar vrnil, z njegovim prihodom tudi opice na plažo, midva pa še vedno premražena in mokra. Skuhal nama je juho in čaj, ponudil brezplačno prenočišče in nekaj odej. Vsa srečna sva odšla spat, a zaspat nisva mogla, vse naju je začelo srbet od prašnih odej, ki jih možakar ni uporabljal vsaj 20 let, komarji se niso vdali in po hiši so razgrajale opice. Na obali in v hiši seveda ni bilo elektrike, da bi si kako pomagala. Celo noč je divjalo neurje, ampak vsaj jutro nas je prebudilo v svojem prekrasnem blišču in z odsevom v morju. Nenavadna jutranja tišina in moč sonca sta nama ponovno vlili moči in volje, le tu in tam se je igrala kakšna opica in spuščala svoje krike.

S Penanga sva se odpravila rajskim otočkom Perhentian islands naproti, ki je v bližini največjega muslimanskega mesta, v državi Kota Baru, kjer pa za čuda niti en dan ni deževalo. Prvi pogled z ladjice na turkizne barve morja, na s palmami in tropskim rastlinjem poraščen otok in pogled na zalivčke ter lepe peščene plaže je bil edinstven. Hkrati sva se zbala, da tukaj za vedno ostaneva. Prvi stik s toplim turkiznim morjem in plažo naju je obvezal preživetju medenih tednov ravno tukaj; tukaj kjer domujejo prekrasne korale, tukaj kjer želve valijo jajčeca, tukaj kjer večno hrepeniš po lepotah morskega življenja in tukaj kjer je najlepše domovanje naše oble. Otočje je v notranjosti poraslo z deževnim pragozdom, bananovci in papajevci in nudi življenje številnim raznolikim živalskim vrstam. Edina nevšečnost se nama je pripetila zadnjo nočitev, ko so naju v napol odprtem bungalovu ponoči prišle obiskat podgane, ki so v prijateljevem nahrbtniku zavohale hrano. Bile so velikanske, spet sva bila brez elektrike in le ugibala sva, kaj bi to naj bilo, dokler nisva prižgala sveče in začela preštevati velike družine podgan, ki so prijateljev nahrbtnik dodobra razcefrale. Nisva jih mogla odgnati, zato sva sklenila, da prespiva kar na plaži. Na poti do nje sva srečala še mačko z velikansko podgano v gobcu. Seveda nisva mogla zaspati na plaži, kajti povsod okoli plaže je mrgolelo teh mrcin! Spet sva ostala sama pod zvezdnatim nebom, midva v čolnu na obali in podgane okoli naju!

Nekaj dni sva preživela še v glavnem mestu, ki je v svetu prepoznavno po najvišji stolpnici na svetu – Petronas twin towers – in dirkah v formuli 1 ter tovarni avtomobilov domače znamke Proton. To pa še ni vse kar mesto ponuja, saj je poleg tega in še vsega ostalega prav zanimivo opazovati številne tukaj živeče narode, od Indijcev, Kitajcev… do Evropejcev, ki so se sem že pred stoletji začeli naseljevati. Žal turisti in popotniki poznamo zgolj celinski del Malezije, medtem ko je Malezijski Borneo še vedno skromno obiskan, a gotovo dosti bolj vreden obiska. Že samo doživetje srečanja z orangutani in plezanje na najvišjo goro v JV Aziji je tega dejanja vredno, da o številnih narodnih parkih, tradicionalnih plemenih in lovcih na glave ter največje rože Rafflesie premera do 5m sploh ne zgubljam besed. O avanturističnih potepanjih v Maleziji se obrnite na TA Viva na Slomškovem trgu, kjer vam bodo državo predstavili z besedo, sliko in kratkim video filmom.

Avtor Senad Osmanaj