Skupaj s prijateljem Boštjanom sva se dokončno odločila da obiščeva Arabijo. Izpraznila sva še zadnje nogavice, polne denarja, uredila vizume in odvandrala v neznano islamsko Arabijo. Najina pot se je začela v Madžarskem obmejnem Lentiju, od koder sva prek Budimpešte, Romunske Transilvanije, Bukarešte in Bolgarije po dveh dneh in nočeh prispela v Turški Istanbul. Iz Istanbula sva pot nadaljevala prek Sirije in Jordanije v Egipt, od koder sva poletela v Prago in se nato z vlakom vrnila v Maribor. Potepanje se je dejansko začelo v Siriji oz. Aleppu, drugem največjem mestu. Takoj ko sva se naslednje jutro prebudila, sva se srečala s prvimi težavami v zvezi z denarjem. Imela sva potovalne čeke, ki jih niso nikjer menjavali, in pa turški denar, ki ga prav tako nobena izmed bank zaradi slabih meddržavnih odnosov in velike inflacije v Turčiji ni menjavala. Denar sva lahko menjala le na črnem trgu med avtoprevozniki, ki so ponujali zelo nizek menjalni tečaj, vse dokler nisva pričela lagati, da sva Muslimana iz Bosne, in pritegnila Ahmeda na svojo stran. Ahmed je vse uredil po najboljšem možnem tečaju v najino korist, kljub temu pa sva nekaj le izgubila. V mestu sva bila med muslimanskim praznikom Bajram, ko so po ulicah klali ovce in jih podarjali prijateljem. Te so po mestnih ulicah ležale še nekaj dni. Mesto je poznano po pokriti mestni tržnici Souk, arheološkem muzeju, romanskem gledališču in številnih mrtvih mestih v njegovi okolici.

Sirija je pretežno muslimanska država, danes jo ZDA uvrščajo na spisek terorističnih držav, kjer prevladuje islam med ostalimi kulturami, ki so jih v svojih pohodih in osvajanjih tukaj pustili Romani, Grki, Egipčani, Bizantinci … Predstavlja izredno pomembno trgovsko središče, ki povezuje Evropo z Azijo in Afriko po kopnem, in ker Sirija ni bila nikoli vojaška velesila, je vedno podlegala pred drugimi velikani. Tukaj so ohranjene številne podobe iz krščanstva, tukaj se je rodila pisava alfabet in še marsikaj drugega je moč tukaj najti. Ženske so zavite v rute in nobena izmed njih ne razkazuje svojega telesa, razen če ni Rusinja. Srečala sva avtobus, poln Ruskih prostitutk, ki so jih zvodniki razvažali po hotelih kot vreče, polne humanitarne pomoči. Okoli avtobusov pa množice Sirijcev, ki so si Ruska dekleta, oblečena v mini krila, obuta v visoke pete, naličena in odišavljena, strastno želeli. Še nekaj časa po razvozu deklet so Sirijci tekali po temačnih ulicah mesta v upanju na … Razgaljena dekleta so še naju komaj pustila hladna, kaj šele muslimane, ki vse življenje gledajo v črnino zavite žene. Muslimani v Siriji imajo lahko 4 žene, če imajo za to dovolj denarja, prevladujta pa le ena ali dve ženi na muslimana.
Odšla sva v Palymiro, oaza, sredi Arabske puščave, poznana med starodavnimi potniki in velikimi karavanami, ki so se tukaj ustavljale na svojih poteh. Mesto je danes najbolj turistična točka zaradi številnih arhitekturnih ostankov tedanjega časa in gradu. Mesto je poznano tudi po Beduinih, muslimanskih plemenih, ki živijo tukaj. Hotela sva jih spoznati, zato sva prenočila kar pri njih. Takoj za njihovim šotorom v zavetrju, narejenem iz vreč humanitarne pomoči iz Avstralije, v katerih so jim pošiljali moko, sva si postavila svoj šotor. Z Beduini sva preživela 3 noči. Ti ljudje so reveži, ukvarjajo se z živinorejo in agrikulturo, nimajo elektrike in vode, hodijo bosi in so zelo umazani, vendar ne zaudarjajo. Spijo in živijo v šotorih, na katerih tleh so položene prekrasne preproge ročne izdelave. V Palymiri sva zadnji dan izkusila puščavski vihar. Močno je pihalo, pesek se je visoko dvigoval, postajalo je hladno in zaradi tega sva se odločila, da odpotujeva proti Damascousu, glavnemu mestu. V omenjenem vremenu potovanje ni bilo najbolj prijetno, kar so še posebej občutili tisti, ki so zaradi slabe vidljivosti zapeljali s ceste.
Čez nekaj dni sva prispela v Jordanijo, gospodarsko zelo razvito državo, katere denarna valuta je močnejša od ameriškega dolarja, državo, ki slovi po številnih turističnih krajih in ki ima največjo turistično atraktivnost v Arabiji-Petra. V bližini glavnega mesta Amann se nahaja Mrtvo morje, z več kot 30% koncentracijo soli, zaradi česar ni v morju ne živali ne rastlin. Na gladini morja lahko le plapolaš in bereš časopis. Plavanje pod vodo, ki sem ga želel okusiti, mi je zaradi močne koncentracije soli povzročilo krvavo rdeče oči in edino, kar mi je preostalo, je bilo, da sem si jih izpral s sladko vodo.
Petra, roza rdečkasto skalovje s kanjoni, vklesanimi templji v skale in samostani, je biser Arabije. Še ne dolgo so v jamah skal živeli Beduini, ki pa jih je nato država izselila in nastanila v bližnji vasici. Beduini so zato danes bolj veseli, saj imajo streho nad glavo, ki je zamenjala njihovo življenje v odprtih jamah na prepihu. V Petri je bil posnet tretji del filma Indiana Jones. V bližini se nahaja Wadi Rum, skalovje sredi puščave. Tukaj je možno prespati kar pod zvezdami ali pri Beduinih, kakor je koga volja. Wadi Rum je kraj za doživljanje miru in obenem doseganje adrenalinskih užitkov, če se popelješ z Jeepi po peščeni podlogi ali zajahaš kamelo. Tukaj sva srečala televizijsko ekipo iz Beograda, ki je snemala dokumentarno oddajo o Jordaniji in tudi naju so posneli.

Iz Aquabe, obmorskega letovišča, kamor evropske agencije pošiljajo svoje turiste, sva se nato z ladjo odpravila še proti Egiptu, deželi faraonov in piramid. Sprva sva se ustavila v hipijevskem mestu ob Rdečem morju Dahab, ki leži tudi na Sinajskem polotoku in ravno zaradi tega ni poznano samo po prekrasnih koralnih grebenih v morju, ampak tudi po nepozabnih izletih v Sinajske gore po možnosti s prenočevanjem pri lokalnih Beduinih. Obisk tega mesteca je nadvse priporočljiv za backpackerje, turisti pa le pojdite v južnejši Saram el shaik. Z obiskom ne zavlačujte predolgo, saj bo vlada kmalu postavila verige znanih hotelov in spremenila hipijevsko mestece v medene turistične kraje.

Cairo je glavno mesto Egipta in bolj kot po tem, slovi po Gizi, največjih piramidah na svetu, ki pomenijo eno izmed sedmih svetovnih čudes. Egipčani so piramide gradili zato, da so v njih zakopali umrle skupaj z vsem premoženjem, ki so ga umrli hoteli imeti v naslednjem življenju. Vsak, ki se je hotel dokopati do kraljevega bogastva in ga odtujiti, je dočakal nesrečo. To so bili predvsem arheologi, ki so v svojih raziskovanjih naleteli na sobe, polne kraljevega bogastva in čez čas nesrečno umrli. To bogastvo je danes razkazano v narodnem muzeju, kjer pa so poleg tega prikazani še številni drugi arheološki ostanki starega Egipta. V Gizi je poleg piramid moč videti še Sfingo, nežen ženski obraz na levjem telesu, in druge ostanke, kot npr. prostor, kjer so se srečevali faraoni, ali muslimanska pokopališča. V samem Kairu se splača ogledati si Islamsko četrt s številnimi mošejami, trdnjavo, stari Kairo in mestni market.

Za konec naj povem še, da potovanje zaradi sovraštva Arabcev do Američanov in Evropejcev ni bilo sproščujoče in sva zato morala velikokrat lagati, da prihajava iz Bosne, muslimanske države, ob tem pa nisva več komunicirala v angleščini, saj bi naju v trenutku obsodili za Angleža in prodajno ceno bodisi v restavraciji, na lokalnem avtobusu ali kjerkoli drugje nekajkrat povišali. Vljudnost Arabcev se od kraja do kraja razlikuje. Najvljudnejši in prijaznejši so v glavnih in večjih mestih in nič čudnega ni, če si sprva presenečen nad gostoljubnostjo nekega Arabca, že naslednji trenutek pa razočaran, ko te takoj za prvim vogalom na glas obrekujejo. V Arabijo se prav gotovo ne bom več vrnil, vsaj za nekaj let, in to kljub temu da je narava prekrasna!

Avtor Senad Osmanaj