popotnik.org - Slovenski popotniski portal - Kreta- izvrstna priložnost za treking

Kreta- izvrstna priložnost za treking

Avtor Jelena Miloševič
Friday, 01 October 2004
P-a-l-j-o-h-o-r-a-a-a-a ….. je sladka beseda, ki me v teh meglenih in mrzlih jutrih v Ljubljani spomni na nedavno klatenje po Kreti ter mi kljub jutranji zaspanosti zvabi zadovoljni nasmeh. Še vedno slišim globok, raskav, celo malo nemaren glas kapitana, ko je peščici potnikov oznanjal prihod v naročje tega prijaznega mesta. Vse skupaj se je začelo pravzaprav povsem slučajno in spontano. Tam nekje na severu otoka, ko sva po ogledu turističnih znamenitosti, ki jih ponuja Kreta odrinili proti jugu. PALEOHORA SKRITI BISER NA JUŽNEM DELU OTOKA Že sam začetek odprave je predstavljal neko vrsto kaljenja ali pa sprostitve v smislu »Take it easy«, ko sva se v eni izmed mnogih agencij dogovorili za najem avtomobila. Kot je bilo dogovorjeno, sva prikorakali ob dogovorjeni uri, le dogovorjenega avta ni bilo. Zato nama je preostal zgolj kompromis in najem drugega avtomobila, pri tem pa me je agentka prav prijazno ogovarjala z besedami »Don't loose your time, just relax, you are on holidays«. Kljub zagotovilom o skoraj novem avtu (želeli sva čim novejši avto zaradi manjšega tveganja morebitnih okvar), je sledilo naslednje presenečenje. Ko sva sedli v avto, je bil le-ta že precej razmahan, povsem slučajno priložena kopija prometne izkaznice, pa je potrjevala najino domnevo o dejanski starosti vozila. Ampak očitno so besede prijazne agentke le delovale pomirjajoče ali pa je bilo sončna pripeka ravno pravšnja, da se mi ni ljubilo ponovno pregovarjati in sva se odpeljali proti Iraklionu, glavnemu mestu Krete. Na obhodu skozi mesto sem povsem slučajno opazila poslovalnico agencije, pri kateri sva najeli avto, pred njo pa simpatičen Daewoo Matiz, z odprto streho, živo zelene barve. Če že avto ni nov, pa naj bo vsaj lep si rečem in zakorakam v pisarno. Na moje veliko presenečenje je bilo namesto pričakovane birokracije vsa zadeva urejena v nekaj minutah in že sva v lepem avtu drveli naprej. Juga otoka sva se lotili preko Chanie, ki poleg Rethymna velja za pravo meko ob že tako precej turistični, severni obali otoka. Cesta, ki naju je vodila proti Kisamosu je bila na karti kar zgledno označena, ampak kaj hitro sva ugotovili, da oznaka ceste na karti ne ustreza dejanskemu stanju. Cesta je bila ozka in ovinkasta, pa vendar lepa in se je strmo vzpenjala med tamkajšnjimi vrhovi. Najin naslednji cilj je bil samostan Chrissoskalitissa in čudovita plaža Elafonisi na JZ delu otoka. Samostan v katerem prebivata dve nuni se strmo dviga nad morjem, ker pa ju v času najinega obiska očitno ni bilo, sva si zadevo ogledali zgolj z zunanje strani ter odrinili proti obljubljeni rajski plaži. Tudi nenadna zgostitev prometa na že tako ozki cesti je potrjevala domnevo, da se sloves plaže Elafonisi precej daleč širi. Pogled na krasno, peščeno plažo in ljudi, ki so se po morju sprehajali do bližnjega otočka je vzbujal močne asociacije na obalo Karibov, vendar pa je silno navdušenje počasi splahnelo, ko se je poskus plavanja sprevrgel v plazenje po morskem dnu; gladina morja pač ni bila višja od kolen. Končni cilj današnje etape je bila vasica Agia Triada, po slovensko menda Sveta Trojica. Na poti tja se je cesta ponovno vzpela in še bolj zožila, kot da bi nama želela preprečiti globlji vstop v notranjost pokrajine. In prav tako iznenada se je pred avtom znašel trop koz in ovac, ki so si privoščile popoldansko siesto kar na samem cestišču. Zdelo se mi je, da vzpenjanju ni ne konca ne kraja, ko se je naposled odprl fascinanten pogled proti morju. Počasnemu spuščanju proti morju je sledilo skrbno spremljanje zemljevida, toda o Sveti Trojici ne duha ne sluha. Medtem se je dan počasi prevesil v večer, zato sva sledili lučkam bližnjega naselja ob morju. Paleohora je pisalo na tabli. V Lonley Planetu na hitro preletiva, da gre za miren, obmorski kraj na južni strani otoka, ki je v preteklosti zlasti med hipiji užival precejšnjo naklonjenost in navdušenje. Nenadoma ugotovim, da je od zajtrka minila že cela večnost in da je že več kot primeren čas za večerjo. V mislih se že preigrava mesnata dilema: gyros ali suvlaki. S povsem izpraznjenim želodcem prešineva sceno v bližnjih tavernah ter se povsem nenačrtovano znajdeva v orientalsko - vegetarijanski taverni Tretje oko. Izbira hrane je res precejšnja in ponuja se pestra paleta jedi iz dežel Azije, Indije… le o mojih slastnih suvlakijih nikjer nič. Vseeno ostaneva, ker se nama ne ljubi premikati, pa tudi bežni pogled na edino cesto ob morju nič več ne obeta. Po večerji se odpraviva iskat prenočišče, kar sploh ne bi smelo biti problem, saj je vse polno tabel, ki naznanjajo možnost najema sob in apartmajev. Že v naslednjem hipu se znajdeva pred obličjem starejše, strogo urejene gospe, ki ni bila ravno gostoljubna, saj ji najina ena nočitev očitno ne predstavlja pravega razmerja med vloženim delom in zaslužkom. Njena sitnost in kapitalistična usmerjenost me odvrne od spanja pod njeno streho. Malo še poizvedujeva naokoli in pri stari ženici čez cesto že kmalu najdeva boljšo opcijo. Tik pred spanjem stopim na balkon, kjer presenečeno zagledam belo in bohotno razsvetljeno cerkev, ki se je kot poročna torta dviga proti nebu. Tole je pa vredno ogleda si rečem in kljub utrujenosti že korakava cerkvi nasproti. Z vsakim korakom pa se počasi in sramežljivo odkriva pravi, prijazni obraz Paleohore. Prometa v samem središču ni, avtomobile pa so na cesti nadomestile lesene mizice in stoli iz bližnjih tavern. Vsi spokojno sedijo, nekaj čebljajo, tudi na mizah ni več videti tistih kičastih turističnih koktejlov, pri katerih vsa priložena navlaka bolj spominja na novoletno rajanje in norijo. Tu, na jugu otoka ni več prostora za odvečni turistični kič in tudi pred lokali ni več vsiljivih in lepih mladcev, ki vabijo v svoj lokal, ki ponuja vesele urice celo noč. Tu nihče ne vsiljuje nič, te pa prijazna spokojnost in umirjenost počasi a zagotovo posrka vase. Brez dvoma, Paleohora iz trenutka v trenutek dobiva lepšo podobo, ampak nama se vendarle mudi. Ambiciozni cilji so še pred nama, zato že zgodaj zjutraj načrtujeva odhod iz Paleohore in nadaljevanje ekspedicije po otoku. Pa vendar ni bilo tako. Sončna in spokojna Paleohora je zjutraj le še bolj mikavna. Skupaj z nočjo je tudi večerni vrvež izginil. Privoščiva si jutranje posedanje in zajtrk v enem izmed lokalov. Sok sveže stisnjenih pomaranč mi da potrebno jutranjo svežino, crepes - palačinka s sadjem in čokolado pa na najbolj prefinjen način prežene lakoto. Medtem, ko se odličen sladkobni okus počasi širi po celem telesu, na bližnji tabli opazim, da je tudi turistični »English breakfast« nenadoma izginil. Juuuuhuu nič več jajc, fižola in slanine. V bližnji turistični agenciji povprašava o možnosti organiziranega trekinga v dolini mogočne Samarie Gorge. Organiziran odhod je predviden šele v četrtek, hkrati pa se izkaže da je Paleohora več kot odlično izhodišče za tovrsten podvig. Takoj sledi bojni posvet in nenadna sprememba plana, ki opušča predhodne potovalne ambicije. Hkrati s tem pa se nama ponuja možnost daljšega bivanja v mestecu ob morju, ki mi postaja vse ljubše. Odločitev je v trenutku sprejeta in že sledi ponovna, hitra akcija iskanja prenočišča. Že ob bežnem pogledu naokoli se mi pogled ustavi na hiši, v neposredni bližini morja. Afrodita - Rent Rooms. Stopiva do sključene starke s sivimi lasmi, ki sedi pred hišo ter z nekaj na novo osvojenim grškimi besedami, predvsem pa z rokami hitro sklenemo vsem sprejemljiv dogovor. Druga, tudi starejša, gospa Marija ravno čisti sobe, zato zgolj plačava in se dogovoriva, da ključ prevzameva kasneje. Tudi prtljage se nama ne ljubi zložiti iz avta, pač pa se takole v polni bojni opremi peljeva proti bližnjemu kraju ob morju. PO EVROPSKI PEŠ POTI OD SOUGIE DO LYSOSA Z avtom se ponovno vzpenjava in spuščava proti morju in kmalu zatem že sediva na obali Sougie ter srebava opoldansko kavo. Kakšen luksuz; čisto pravi italijanski kapučino. Samo cimetov posip na trdno spenjenem mleku kapučina daje kavi grški pridih. Takole ob kavi izveva, da je iz mesta speljana dobro označena peš pot, ki te v uri in pol pripelje do zgodovinsko ohranjenega naselja Lysos. Brez obotavljanja se odpraviva do avta, lahkotne natikače zamenjava s pohodnimi čevlji in se podava mimo plaže po opisani poti. Kar malo smešno se mi zdi, ko v pohodnih čevljih korakava po plaži ampak videti je, kot da se z nama prav nihče ne ubada. Pot, ki je dobro označena je sprva položna, nad nama pa se visoko, dvigujejo rumenkaste stene. Srečanje s peščico turistov nama potrjuje, da sva na pravi poti. Po lahnem vzponu, ki le nekoliko obarva lica in pospeši dih se na vrhu odpre čudovita planota, kjer se prepletajo zeleno-rumene barve rastlinja z modrino neba in belino oblakov. Ustavljam se, lovim prizore v fotoaparat pa se mi vseeno zdi, da ta mala naprava preprosto ne more zaobjeti vse te lepote, ki se ponuja. Z vrha planota se na drugi strani ponovno odpira pogled proti morju, hkrati pa so v dolini že videti kamniti ostanki nekdanjega naselja. V dilemi med spustom k morju ali osvojitvi novega vrha, ki se dviga nad dolino, morje prevlada. Na hitro snameva pohodne čevlje in nogavice, ogrete noge pa kar same silijo v vodo. Prodnata tla so ravno pravšnja za kratek počitek na obali. Šele visoki vrhovi, ki zakrijejo sonce oznanijo, da je čas za povratek. Trije ostareli pohodniki si privoščijo prevoz s čolnom do Sougie, mladi par še vedno zavzeto bere in videti je, kot da se jima prav nikamor ne mudi. Tudi nazaj se odpraviva peš, sprva med oljkami iščeva črno-rumeno oznake s katerimi je markirana pot, nato pa v družbi starejšega Angleža skupaj najdemo pot in vsak v svojem tempu stopi naprej. V pogovoru z ne ravno mnogimi pohodniki izveva, da gre za del evropske peš poti E4, ki se začenja na Portugalskem, konča pa na skrajnem vzhodnem delu otoka v Zakrosu. Kasneje v Lonley Planetu preberem, da je peš pot, ki se razteza skozi Kreto prehodljiva v treh do štirih tednih, kar naj bil po moji oceni tudi primeren čas za bolj detajlno spoznavanje otoka in vseh štirih delov, na katere je otok razdeljen: Chania, Rethymno, Iraklion, Lasithi. Na poti nazaj v Paleohoro si obetava kosilo v eni izmed vasi. Spomnim se, da so nama predhodno povedali, da sta v vasici Rodovani bojda dve dobri taverni. Pri tem mi še vedno ne gre iz glave tista Sveta Trojica in taverna Michalis, katero nama je priporočal Reinhard na avionu. Saj res, celo uzo pri Michalisu naj bi nama vnaprej plačal, zdaj pa ni ne Michalisa, ne Svete Trojice. Kot, da se je vse skupaj nekam udrlo. Pripeljeva se v vasico Rodovani, ko zagledava oznako taverna čeprav vse skupaj izgleda bolj pusto, prazno in zapuščeno. Kot privid uzrem na tabli napis »Parking for taverna Michalis«. Brez obotavljanja pade odločitev in prav tako hitro vstopiva v hišo, kjer se starejši par že suka okoli naju. Razen naju ni več nikogar. Sedeva za edino mizo sredi sobe in se razgledujeva naokoli. Ne starec, ne starka ne govorita angleško, midve prav tako ne grško, tako so nam bile roke v precejšnjo pomoč pri vzpostavitvi komunikacije. On me takoj povabi v kuhinjo, kjer mi razkazuje lonce s slastno vsebino: v enem riž s pečenim piščančjim stegnom, v drugem pečene sardelice…. Ona pa že pripravlja ponev, da popeče domače zvitke iz testa polnjene s špinačo in sirom. Brez razmišljanja naročim še grško solato in se sprehodim naokoli. Sprašujem se, ali je to Michalis, ki ga je imel v mislih Reinhard, omenim njegovo ime toda zdi se, da nihče ničesar ne razume. Tok misli mi nenadoma prekine ideja, da bi bilo vse skupaj odličen material za pripravo kakšnega dokumentarca. Medtem prineseta odlično grško solato, ki jo na mojo željo še dodatno zalijeta z odličnim olivnim oljem, hkrati pa se tudi zlato opečeni zvitki kar topijo v ustih. Ob vsem tem zopet pozabim na moje souvlakije. Ko povprašam po vinu, gospa z dvema velikima kozarcema za sok stopi do soda in ju do roba napolni z vinom. Vino je temno, gosto in trpkega okusa…na trenutke se mi zdi, da ima bolj okus po žganju. Po vsem tem se vrneva v Paleohoro k naši Afroditi, kjer pa na najino veliko začudenje ključa od dogovorjene sobe ni. V najino sobo pa tebi nič meni zakoraka mlad nemški par, za katerega ugotoviva, da je sobo prav tako najel istega dne. Hmmm spet se nam obeta nova prigoda na grški način. Stopiva do starejše ženice, s katero smo se zjutraj dogovorili za sobo in ji skušava dopovedati kako in kaj. Pa nekako ne gre. Ona v svojem jeziku trdi svoje, midve ji z rokami dopovedujeva svoje. Stvar izgleda dokaj brezizhodna, zato za pomoč pri prevajanju prosim prijazno gospodično iz bližnje turistične agencije. Tudi njej ni nič jasno, torej jezik le ni bil edina ovira, zaradi zmedenosti in pozabljivosti stare ženice pa nama predlaga naj se obrneva na njene otroke, ki imajo taverno v neposredni bližini. Potem se le nekako sporazumemo, da je prišlo do nesporazuma in, da je stara gospa očitno nekaj pomešala, tako za prvo noč dobiva sobo v notranjem dvorišču, za naslednje noči pa nama je obljubljena soba s pogledom na morje. Tudi naslednji dan se obeta odlično jutro v Paleohori. Stari ženici je zaradi zapleta prejšnjega dne zelo neugodno, zato se nama opravičuje in naju povabi v svoje stanovanje, kjer nama razkaže poročne slike in slike otrok…ob izhodu pa nama stisne v roke piškote ter se prijazno nasmeje. Pa saj ji kar ne moreš zameriti. Sledi ustaljena jutranja seansa, nato pa osrednja dnevna aktivnost – poležavanje na plaži. Pri tem je na voljo bogata izbira med severno, ki je veliko bolj vetrovna in bojda med surferji zelo priljubljena in južno, ki je bolj mirna in spokojna. Seveda je bilo potrebno užiti radost poležavanja na obeh, pri menjavi lokacije pa je sledila neobhodna grška kava. Pravi pravcat zalogaj; kava z veliko smetane in cimetovim posipom. Tako, povsem neopazno je dan spolzel mimo in bil je že čas, da se odpraviva v turistično agencijo, ki naj bi organizirala treking skozi Samario Gorge. Izlet je bil zaradi majhnega števila prijav odpovedan. Tako nama je preostal edini avtobus ob 06.15, ki naju bo popeljal v Omalos, od koder se začenja treking skozi mogočno dolino. Ob nakupu hrane in pijače se mi je zdelo, kot da se odpravljava na šolski izlet. Kljub predvidenemu zgodnjemu vstajanju si privoščiva pivo v eni izmed tavern. Medtem v mestu nenadoma zmanjka elektrike – zagotovo je kriva bohotno razsvetljena cerkev - ampak zaradi tega se prav nihče posebno ne vznemirja. Vse se v enakem, počasnem ritmu odvija naprej, le glasbo iz lokalov zamenja bolj glasno govorjenje. Kmalu se odpraviva spat, vendar elektrike še vedno ni, zato se mi zdi, da je nocojšnja nehigiena nekako dopuščena. MOGOČNA SAMARIA GORGE Zvonjenje alarma na telefonu me za hip zmede, da je potrebno vstati in odkorakati v službo, toda že hiter pogled čez balkon in mirna gladina morja me spomni, da je pred nama težko pričakovani treking. Zaradi časovne stiske se nič ne obotavljava, sledi hitro umivanje in oblačenje in že korakava po cesti proti avtobusni postaji. Zunaj je še tema in upam, da bo vsaj še kdo na postaji, kot dokaz in zagotovilo, da avtobus res obstaja in da tale jutranji napor ni bil zaman. Bolj sva se bližali postaji, večja je postajala gruča ljudi. Na najino veliko presenečenje sva našteli petindvajset ljudi, različnih starosti, ki so navsezgodaj čakali na avtobusni postaji. Vsi zbrani z eno in isto željo. Opraviti treking skozi Samario Gorge. Kar ne morem verjeti svojim očem, da se je v tem malem mestu nabrala takšna skupina intuzijastov, ki so namesto ležernega poležavanja navsezgodaj vstali zaradi soočenja s tem izzivom. Avtobus je prišel s pol urno zamudo in komaj sva zasedli dve prosti mesti, sta se že našla dva nemška turista, ki sta naju zaradi napačne številke sedežev presedla. Neverjetno. Tale nemška pedantnost se niti na jugu ne sprosti. Z avtobusom smo se počasi vzpenjali navzgor in prvi sončni žarki so me potopili v manjkajoči jutranji spanec. Agia Irini, me je zbudil glas šoferja, ki je oznanjal prvo izstopno postajo. Le-ta ponuja krajši treking po čudoviti pokrajini, ki pa ni tako zelo znana in opevana kot njena malo višje stoječa soseda. Izstopila sta zgolj dva potnika. Naslednja postaja je bil Omalos, kjer naj bi se vse skupaj začelo. Oster mraz nas je vse skupaj pregnal v notranje prostore, kjer je bila urejena prava gorska postojanka. V vrsti za samopostrežno hrano se je nabrala nepregledna kolona ljudi, pripravljali so vsemogočo hrano in iz kuhinje je dišalo po kavi in čaju. Skoraj celo uro sva se borili z obilnim sendvičem, še topel čaj in že sva se odpravili na pot. Pred nam je bil en in edini cilj: prehoditi pot do določene ure, ko sva morali v vasici Agia Roumeli ujeti edino ladjo za Paleohoro. Soteska je res čudovita, z vseh strani se strmo dvigajo vrhovi. Vonj borovcev se meša z vonjem pinij. Celo območje je bilo leta 1962 spremenjeno v nacionalni park in tudi stanovalci dveh-treh vasi so bile tedaj preseljeni izven parka. Žuborenje vode se meša z žvrglenjem ptic. Zdi se, kot da bi se življenje tukaj ustavilo, le pohodniki so tukaj edini, ki mimo brzijo. Na trenutek se mi zdi, kot da sodelujemo v olimpijskem maratonu, ljudje s palicami ali brez urno korakajo mimo, kot da časovni rezultat kaj šteje. Na poti srečava ekipo estonijske televizije, ki očitno snema dokumentarec ter mimoidoče sprašuje o razlogih za trekinig skozi Samario Gorge. Hitro se zmuzneva naokoli in v zmernem tempu nadaljujeva pot, ki pa po drugi polovici postaja vse ožja in vse bolj ukleščena med visoke stene okoliških vrhov. Soteska se v najožjem delu zoži na vsega 3,5 metre, kar tvori tako imenovana Železna vrata, kar je priljubljen foto motiv številnih pohodnikov. Po šestih urah hoje brez večjih težav prikorakava na cilj v vasici Agia Roumeli. Pohodniki, se zleknemo na plažo in sledi zaslužen počitek ob morju. Prebudi, no ja prestraši naju zamolklo piskanje, ki oznanja odhod ladje. Prav počasi stopim do ladje in enega izmed mornarjev povprašam, ali je ladja namenjena v Palehoro. Ne, ne… mi odgovarja. Počasi se obrnem in odkorakam stran, ko se nenadoma spomnim, da to pravzaprav v grškem jeziku pomeni da, tako se hitro vkrcava na ladjo. POSLEDNJA VEČERJA IN SLOVO OD PALEOHORE Za poslednjo večerjo v Paleohori si izbereva taverno, ki jo imajo otroci stare ženice, pri kateri imava najeto sobo. Prejšnji večer sva namreč ugotovili, da je možakar, za katerega sva predvidevali, da je njen vnuk, odličen poznavalec Slovenije. Kot iz rokava je stresal imena slovenskih mest ter hvalil lepoto naše pokrajine ter dobrote naših gostiln. Kakšno prijetno presenečenje. Za začetek, Grki temu rečejo meze, si naročiva tradicionalno kretsko solato, ki jo sestavlja star in posušen črn kruh, ki je nežno prepojen z olivnim oljem, na njem je zložen pretlačen svež paradižnik, vse skupaj pa je bogato prekrito z naribano feto in origanom. Hmmmmm kako dobro, pa tako preprosto. Sledi mousaka in souvlaki in povsem spodobno vino, ki nama ga plača naš novi slovenski prijatelj. Po večerji, ki je bila že precej obilna si zaželim še nekaj iz slaščičarne v sosednji ulici, ki ponuja izvrstne, tradicionalne dobrote. Poleg baklave ter drugih mikavnih slaščic me premamijo ocvrte kroglice iz testa, ki so na prvi pogled povsem podobne našim miškam. Tople in rahlo popečene, prelite z medom in posute s cimetom se kar topijo v ustih. Kakšen božanski okus. Saj kar ne morem verjeti svojim očem, medtem, ko s poslednjimi močmi bašem že šesto kroglico. Ko je krožnik naposled prazen ugotovim, da je božanski okus krepko presegel moje kapacitete in je moj želodec odločno prepoln. Ahhhh, ko pa je bila to poslednja večerja v Paleohori. Odpraviva se še do lokala, v katerem nama je prijazni mladenič ves ta čas stregel slastne zajtrke in svež pomarančni sok. Običajno dela zjutraj, pa vendar ga zopet srečava tam. Še rakijo, dve…zgolj za očiščenje umazane duše, kot nama kasneje obrazloži in čas v Paleohori se počasi izteka. Naslednje jutro zgodaj zjutraj vstaneva in se odpraviva. Na svidenje Paleohora, si zamrmram. Do prihodnjič, kajti sem se zagotovo še vrnem. Komentarji (1) RSS feed Comments ... napisal FRENK, March 24, 2008 Lep pozdrav ,imam eno vprašanje letos nameravam obdelati KRETO,kako bi bilo če bi zarental motor in šotoril ,ali so to praksira na tem otoku. HVALA Napiši komentar Ime E-mail Spletna stran Naslov Komentar Powered by Azrul's Jom Comment