S površino 103000 km2 je Island drugi največji otok v Evropi. Stoji v Severnem delu Atlantskega oceana in ima okoli 230000 prebivalcev, od katerih jih kar 1/3 živi v glavnem mestu Reykjaviku, ki je tudi najsevernejša prestolnica na svetu. Ime mesta bi lahko prevedli “dimni zaliv”, kajti v 9. stoletju, ko so ljudje naseljevali ta predel Islanda, se je tu iz tal dvigala para. Danes tukaj ni ne dima, ne pare, saj hiše ogreva topla voda iz bogatih geotermalnih območij. Reykjavik je mesto z lososi bogato reko, ki teče skozi središče. Tukaj domujejo tudi kolonije arktičnih ptic. Otok je poznan po izvirih tople vode in gejzirih. Ima oceansko klimo, s hladnimi poletji in blagimi zimami povp. do -50C).  Kar 13% površine tega otoka prekrivajo ledeniki še iz obdobja pleistocena (Vatnajokull, Hofsjokull, Langjokull). Islandci so potomci Ircev in skandinavskih kolonistov (vikingov), kateri ta otok odkrijejo na svojih potovanjih v 9. stoletju in ga začno tudi naseljevati. Islandska kultura je že zelo stara. In tukaj živijo legende. Ljudje verjamejo v palčke in gnome in za verjeti jim je, kajti to je dežela tisočerih presenečenj, tisočerih kontrastov, dežela ognja, žvepla, ledu in vulkanov. Dežela gejzirov in vetra. To je dežela, kjer v enem samem dnevu doživiš nekaj življenj. Tako se vozimo ure in ure, čas po travnati pokrajini, čas po pustih samotnih predelih, kjer ne zaslediš niti trohice življenja in ne srečaš živega bitja. Le tu in tam samotna farma.
Pot nas pripelje do slikovitega Geysira, ene glavnih atrakcij Islanda. Gejzir Deildartnguhver se vsakih nekaj minut vzpne tudi do 60 metrov visoko, bruhajoč velike količine vroče vode. Nedaleč, le kakšno uro avtomobilske vožnje po makadamski cesti, se ustavimo ob slapovih Gullfossa (zlati slap). Mogočen in deroč se bučeč v treh stopnjah spušča v 32 m globoko sotesko izjedeno v živo skalo. Naprej ob poti, se travnati predeli spremenijo v peščeno puščavo in skorjo strjene lave iz leta 1783 ter kamenja, kakor, da bi jih tam položila velikanova roka. To so pekleni predeli med dvema ledenikoma Langjokull in Hofsjokull. Ne glede na to, z odprtimi očmi zremo v pokrajino in občudujemo igro narave, ki s svojo domišljijo, tukaj na Islandu zagotovo ni skoparila.

Thingvellir Pot nas po dolgi vožnji pripelje do mesteca Svinavatn. Po krajšemu postanku se odpravimo dalje ter pot nadaljujemo po slikovitih predelih posejanimi s potočki, slapovi, jezeri in jezerci. Izmenično nas na tej dolgi poti spremlja dež, sonce in severni veter.

V Akureyriju, severnem pristaniškem mestecu izkoristimo postanek za ogled mesta. Okoli poldneva imamo “bojni posvet”. Odločitev pade za ogled znamenitih slapov Godofossa. Slapovi bogov, kakor jih Islandci imenujejo, so si to ime zagotovo prislužili, saj nas že od daleč pozdravijo z gromovitim bobnenjem in bučanjem, peneč se preko skalovja, strmo padajoč v globok prepad.

Do Myvatna, enega najlepših jezer na Islandu, ki je dobilo svoje ime po mušicah, ki so bogat vir prehrane za ribe, pridemo prek gorskega prelaza Breiodalsheidi. Jezero je pravi raj za geologe, raziskovalce, ljubitelje ptic in narave sploh.Tukaj se nam odpre nov svet. Čudovite in fantastične oblike skalovja, posejanega po jezeru nam v mislih pričarajo mesečevo panoramo, vzbujajoč občutek mističnosti in čarodejstva. Oči se nam dobesedno spočijejo na prelepih zelenih pašnikih in modri jezerski vodi. A ne za dolgo. Spuščamo se prek razbrazdanega gorskega prevoja v pokrajino Namaskardi, obdano z vulkanskim in žveplenim dimom in paro. Če beseda pekel, pomeni to, kar vidijo oči, potem si tukaj videl vse. Ogromno prostranstvo brez sledu življenja. Oster žvepleni smrad in dim. Ob kotlih, kjer prihaja na površje vrelo žveplo je težko vzdržati kakšno minuto ali dve. Dim sili v oči in pljuča. Samo dva, trije smo, ki se upamo plaziti po tanki strjeni skorji, ki nas loči od smrtonosnega vrelca pod nami. Fotografiramo, snemamo in končno ne vzdržimo več. Pobegnemo s pekočimi očmi, zadržujoč dih.

V daljini, z naše desne strani, se nam z juga okopana v soncu prikaže prelepa planina Herdubrid (kraljica planin), ponosno razkazujoč vso svojo lepoto, na vrhu obdana s kopo oblakov in ledenim pokrivalom. Dalje nas na poti pozdravljajo črede ovac in ponijev s psi čuvarji. V samotni, leseni cerkvici, si drznemo zbuditi stoletne Islandske bogove in si na orglah pričaramo nekaj poživljajočih akordov. Za nami je pol poti. V svoji prostranosti je pokrajina veličastna, a te ob vse bližnjem ledeniku Vatnajokull obdaja z občutkom majhnosti in izgubljenosti.

Selfoss Ta ledeniški velikan pokriva površino kar 8400 km2 ter se v svoji mogočnosti skoraj dotika Atlantskega oceana. Vreme, ki nam je bilo preteklo dopoldne naklonjeno se sprevrže v divje neurje, s seboj noseč leden severni dež in pesek pomešan z vetrom. Zunaj je nemogoče ostati. Poiščemo zavetišče, kjer si posušimo mokro obeko in opremo. Od Skogarja, vasice, ki leži nedaleč stran od manjšega ledenika Mirdalsjokulla, nas z morja spremljajo Vestmannaeyjarski otoki, naš naslednji cilj. Najamemo manjše potniško letalo in po polurnem letu se pod nami prikaže skupina otokov. Petnajst jih je. Heimaey pa je največji med njimi.

Ta otok je zaslovel po vsemu svetu natanko 23. januarja 1973 leta po erupciji vulkana, ki prične visoko v nebo bruhati lavo, pepel in dim. Tone in tone pepela prekrijejo majhno istoimeno mestece s 5 tisoč prebivalci. Zahvaljujoč hitri evakuaciji in prisebnosti, smrtnih žrtev ni bilo. Šele po štirih meseceh se prebivalci Heimaeya lahko vrnejo na otok in v svoje rodno mesto. S trdo voljo in svojstveno vztrajnostjo otočani mesto očistijo pepela in ga obnovijo. Le nekaj hišk pustijo na pol zametanih, v spomin na ta strašen nepozaben dogodek. Radoveden si s prijatelji, ki sem si jih pridobil na tem potovanju ogledam vulkan. Iz žrela vulkana, iz katerega je pritekala žareča magma se še vedno kadi. Tukaj na samemu robu vulkana, doživim enkraten in nepozaben sončni zahod. Veliko rdeče sonce, se je kakor tekoče zlato prelivalo po obzorju in se počasi, v vsej svoji veličastnosti potopilo in izginilo v Atlantski ocean. Pred slovo od teh prijaznih ljudi, si za spomin vzamem nekaj koščkov strjene lave. Zapuščamo Heimaey. Naslednji dan nas čaka letalo za pot proti domu. S teškim srcem zapuščam Island in vse tiste čudovite ljudi, ki sem jih srečal na svojem potovanju.

Avtor Srečko B.