Pri pristanku letala v poznih večernih urah v finančnem središču Indije in mestu v katerem se proizvede največ filmov na svetu, Bombay, so me pred vstopom v državo pričakali zamaskirani zdravniki kot preventiva pred takrat razvpitim SARSom. Sledili so kulturni šoki in goljufije, ki so vsakdanji pojav na ulicah države. Tudi zrak, ki sem ga vdihaval je imel vonj po Indiji, poleg tega pa je bil nasičen z vlago. Vožnja iz letališča na železniško postajo mi je razkrila najbolj temačno plat mesta. Reveži v barakarskih naseljih se dobesedno borijo za vsak kotiček prostora ob cesti oz. na cesti, zaviti v cunjo in gola temna telesa medtem ko se v ozadju vijejo številni moderni nebotičniki. Tudi na železniški postaji je slika enaka, pridružil sem se množici na tleh spečih ljudi, čakajočih na jutranje odhode vlakov. Prispel sem v 5 milijonski Ahmedabad, poznan poleg industrije tekstila še predvsem po verskih nemirih med muslimani kot največjo manjšino in hinduijci. Najbolj odmevni dogodki iz teh krajev so zažig vlaka pri čemer so muslimani pobili 200 ljudi in kasnejše žrtvovanje Indijcev in pokol več kot 1000 muslimanov. V muslimanskih predelih mesta Indijci niso dobrodošli in obratno, tam kjer pa živijo skupaj lahko še slepec opazi razdeljene narode na levo in desno stran ulice.

Indija se razlikuje po mnogih stvareh od drugih držav in je nekako najbolj prepoznavna v svetu med laiki kot država verovanj in pripadnosti bogovom. A žal sem v tem pogledu ostal razočaran, kajti Indijci so religiozni navzven in ne navznoter v duši. Zrasli so kot otroci, ki morajo po tradiciji verovat v bogove in tako so bili naučeni in vzgajani, enak nauk se posreduje naprej v nove generacije čeprav v mestih vse manj. Obiskujejo templje in govorijo o bogovih a po drugi strani zaničujejo in ne spoštujejo religije in delujejo proti njenim pravilom. Z za gotovostjo lahko trdim da Indija ni več država religije koz nekoč ampak duhovnosti (joga, meditacija, alternativna medicina, …). Najbolj religiozni ljudje v državi so tukaj živeči tujci, tisti ki verujejo v hinduizem večina v boga Krishno. Še Indijci ne morejo verjet svojim očem predanosti tujcev do njihovih bogov. Drugače pa je Hinduizem zaznamovan po treh največjih bogovih. Brahma je tisti ki je ustvaril svet in je upodobljen s štirimi glavami. Vishnu je zaščitnik in je upodobljen v devetih podobah med katerimi so najbolj prepoznavni liki Rame, Budhe, Krishne, nekaterih živali in podobno. Shiva je uničevalec in hkrati ustvarjalec življenja, prepoznaven po kobri okoli vratu, vilah v roki in tretjem očesu na čelu. Kadar bo Shiva odprl svoje tretjo oko bo konec sveta. Njegovo življenje je povezano s Himalajo in sveto reko Ganges, ki je prišla iz višjega planeta in bila zaustavljena s Shivimi dolgimi lasmi, da nebi s svojim deročim tokom prodrla našega planeta in oddrvela v nižjega.

Ganges je reka, v kateri želi vsak umreti. Velja splošno prepričanje da oseba, katere ostanki po smrti zažganega telesa so posipani v tej reki pride k bogu, s čigar dejanjem se prekine tokokrog ponovnega rojstva – duša se osvobodi. Za žive pa velja da s kopanjem v sveti reki umijejo vse svoje grehe. Zaradi tako velikega pomena reke so na njej zrasla številna pomembna in sveta mesta v Indijski religiji kot so Haridwar in Rishikes v Himalaji in Varanassi, mesto Shive, v nižini. Drugače pa najdemo v Himalaji še sveta mesta drugih religij, recimo Dharamshala, kjer deluje Tibetanska oblast v izgnanstvu na čelu z Dalai Lamo ali pa Manikaran in Amritsar za Sikhiste. Poleg Hinduizma in Islama najdemo v Indiji še druge religije med katerimi so največje Budizem kot pod religija Hinduizma, Sikhizem, Jainizem, Zoroastrianizem, Krščanstvo in Židovstvo.

Himalaja kot streha sveta je po mojem prepričanju eden najlepših kotičkov Indije in sveta s Kašmirjem na čelu poleg Kerale na jugu in Rajasthana na severu zahodu. Je mogočna in spoštovanja vredna in z naravnimi lepotami očara vsakega popotnika. Ena izmed slikovitih dolin, ki jo priporočam za ogled je Parvati Valley kot del Kulu valley – dolina jabolk, s slikovitimi vasicami in skozenj drvečo reko Parvati, imenovano po Shivini ženi, ki se je v njej vsakodnevno kopala, zastražena s sinom Ganeshom, nastalim iz njene umazanije.

Malana, je vasica visoko v hribih doline Parvati na približno 3500 nadmorske višine in v njej vladajo lokalni zakoni temelječi v glavnem na kastni ureditvi. Celo Indijska vlada in policija se jim ne morejo postaviti po robu ali ji spremeniti zaradi težke dostopnosti terena in strmine. Vasica je za popotnika precej čudna, kajti ljudje tukaj živeči pripadajo visoki kastni ureditvi, katera ne tolerira nižjih kast. Tako se ljudje v glavnem s popotniki, ki jih tretirajo v nižje kaste in obenem kot ničvredneže, ki se oblačijo v kožna oblačila in pri tem ubijajo živali celo za svoje slabe prehranjevalne navade, ne pogovarjajo in niti ne hodijo ob ali za tabo. Na veliko se nas izogibajo, poleg tega pa nam ni dovoljeno dotikanje njihovih osebnih predmetov, hiš, vstopiti na dvorišče ali templje in podobno. Vasica je živa slika življenja nekaj 100 let nazaj z lesenimi hišami brez elektrike razen ob večerih, navadah in oblačilih ljudi, itd. Hrano tovorijo vsako jutro s 30 konji iz doline pri čemer je v eno smer 2 uri hoje, zaradi velikih kamnov še konji ne morejo tekat. V vasici je edini vir zaslužka vzgajanje marihuane, ki je tukaj dovoljena. Zaslužek od marihuane porabijo za življenjske stroške to je za hrano, zdravnika in prevoze do najbližjega mesta.

Kar se tiče kulinarike je Indija država stotih začimb. Kuhinja se razlikuje na sever in jug države pri čemer hrana na severu sploh ni tako pekoča kot na jugu poleg tega pa vsebuje manj začimb. Na ulicah so številni »štandi« s hitro pripravljeno poceni hrano in čajem, katere se žal turisti izogibajo zaradi spranih možganov. Včasih imajo prav, predvsem v času deževnega obdobja, kadar moraš biti pozoren na to da je hrana resnično segreta na dovolj visoki temperaturi. Drugače pa se ponavadi vsak turist prihajajoč in zahoda sreča s kakšno okužbo, drisko, trebušnimi težavami, zvišano temperaturo, sončarico in podobnim in je to nekakšna popotnica ali dobrodošlica vsakemu turistu. Sam sem se okužil z vodo, ki sem jo moral spiti na vasi kar iz studenca zaradi neznosne vročine pri 48 stopinjah in posledično velike potrebe po vodi, istočasno pa sem dobil še sončarico. Nekako najbolj popularna in prepoznavna hrana je Masala Dosa pripravljena na več načinov, kruh Chapati, Roti, Nan, Parantha, Puri; juha Dal; pijača Lassi ali Indijski čaj, itd. Indijci so v glavnem vegetarijanci in ne jedo mesa, morskih sadežev, rib in jajc. Najbolj pogoste sestavine v obrokih so krompir, špinača, grah, leča, čičerka, jogurt in drugo.

Življenje na vasi se precej razlikuje od tistega v mestih, kjer se izgubljajo vrednote in tradicija zaradi vpliva iz zahoda. Vaščani so bolj temne poti in oblečeni v živo barvna oblačila. Ženske so odete ponavadi v pisane sarije (obleka dolga 3 metre in posebej ovita okoli telesa) ali punjabi (dvodelno široko oblačilo pri čemer sega zgornji del skoraj do kolen) medtem ko moški zvečine nosijo dotije (5 metrsko belo pregrinjalo ovito okoli nog in bokov). V mestih so moški oblečeni v hlače in srajco, ženske pa v punjabi. Hiše v katerih prebivajo vaščani so narejene iz posušenega kravjega blata, ki se strdi in s svojim za človeka ne zaznanim vonjem odganja insekte skupaj z malaričnimi komarji. Tradicija na vasi še vedno živi in se prenaša iz roda v rod. Ena takšnih tradicij nam zanimivih je recimo v naprej dogovorjena poroka pri čemer se pričnejo deklice poročat že pri svojih 4 letih.

Na osnovi astroloških znamenj, osebnega horoskopa, osebnih lastnosti in drugega iščejo starši sinov njim podobno ženo. Čeprav se mladoporočenca nista še nikoli v življenju videla postaneta zakonski par, ki mora skrbeti za naraščaj kot bodoča delovna sila na poljih in kot skrbniki staršev ko ostarijo in omagajo. Šele s časom čez par let ko mladoporočenca ugotovita da imata veliko skupnih lastnosti se prične razvijat prava ljubezen, ki potem traja do smrti enega od partnerjev. Včasih je bil zelo pogost prizor da so se žene umrlih možev zažgale v istem ognju kot truplo umrlega moža zaradi velikanske ljubezni in verovanja v to da se bosta duši ponovno spojili v naslednjem življenju. V Indiji je za razliko od materialno razvitega in duhovno nerazvitega zahoda zelo malo ločitev (največ v mestih), čeprav sta se osebi poročili brez ljubezni. Pri nas je seveda obratno, ko smo najbolj zaljubljeni in obenem nespametni se poročimo in šele čez čas ponavadi ugotovimo da je partner popolnoma neustrezen naši osebnosti. Ločitev je ponavadi izhod iz te krize, vendar pa se napaka ob naslednji poroki ponovno ponovi in svet se zavrti v isti smeri!

O New Delhiju, Bombaju, Jaipuru, Agri, Ahmeabadu in ostalih večjih mestih v Indiji nebi želel izgubljat besed; mesta so zamazana, vlada prometni kaos in nered, trgovci so »posiljevalci« turistov, revežev je na tone, gužva na ulicah in vročina te še dodatno zdelata, itd. Kljub temu da je New Delhi glavno mesto Indije sta edini njegovi atrakciji muslimanska mošeja in trdnjava ob reki, čeprav je tista v Agri bolj zanimiva in lepša, poleg tega pa se tam še nahaja najlepši spomenik ljubezni Taj Mahal, narejen od Mongolskega vladarja in posvečen njegovi preminuli ženi v času vdora in vladavine Mongolov. Mongoli so za seboj pustili prekrasne arhitekturno dovršene spomenike, ki krasijo Indijo še danes in na čigar žuljih Indijci danes prodajajo svojo zgodovino namesto da bi nadaljevali in zapuščali takšno bogastvo v isti meri naslednjim generacijam.

Avtor: Senad Osmanaj