Po nekajurnem čakanju na letališču Keflavik (Island) na ugodno poročilo dežurne meteorološke službe, končno poletimo z avionom Swiss Aira proti Greenlandu, največjemu otoku na svetu s površino 2,175.600 km2. Otok, ki je 52 krat večji od Danske kateri pripada, pokriva z večine led in sneg (1,833.900 km2). Arktična klima za katero je značilno hitro menjavanje vremena, saj so tudi poleti možne snežne padavine, je zahtevalo temeljito potovalno pripravo. Tako se je v “potovalni malhi” nabralo kar precej potrebne opreme, od toplih termo oblek, gojzeric, rokavic in kap do raznih krem, ki naj bi nas zaščitile pred polarnim soncem in mrzlim vetrom, ki se svobodno preganja po teh polarnih krajih.
Po krajšem prijetnem letu nad severnim Atlantskim oceanom, si na kapitanovo povabilo pred pristankom ubogljivo privežemo varnostne pasove, radovedno pogledujoč skozi majhno letalsko okno. Pod nami kope oblakov, morje, razvejana obala polna fjordov, za njimi pa bleščeči večni sneg in led. Pogled iz letala je resnično veličasten, le tu in tam nam občudovanje zmoti sprožilec fotoaparata in tiho brnenje kamere. Tudi sam fotografiram. Letalo se z nekaj močnimi nagibi kril, sledeč zavoje fjorda in s tulečimi motorji končno spusti na trdna betonska tla letališča Narssarsuaq-a (nekdanja am. vojaška baza in naše izhodišče za potep po grenlandskih ledenih širjavah.

Končno stojimo na trdih tleh in se po budnem carinskem pregledu odpeljemo do edinega hotela, katerega so poimenovali z zvenečim imenom “Arctic Hotel”. Sobo delim s prijateljem Silvom. Oba sva navdušena nad prijaznim in ustrežljivim hotelskim osebjem, toplo in snažno sobo. Po krajšem počitku in obedu se sprijateljimo še z ostalimi avanturisti in čuda željnimi popotniki. V skupni sobi si ogledamo nekaj krajših video kaset, da se na kratko seznanimo z nekaterimi značilnostmi pokrajine in napotki za bivanje v naravnem in za človeka neizprosnem okolju. Po kratkem posvetu se odločiva najprej za ogled ledenika Quoroq in istoimenega fjorda, nato pa, če nama bo čas dovoljeval, še obisk bližnjega gorskega venca, razcepljenega z ledeniškim potočkom in ovitega v pritlikave breze. Mrzel veter nama je rezal v obraz, ko sva sopihala loveč zraka, ki ga je vse bolj primanjkovalo, višje sva se vzpenjala. A splačalo se je. Z vrha sva imela čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico, ki se je lesketala v vseh mavričnih barvah in odtenkih. Modrina neba je to lepoto še poudarjala in ji dajala mistični navdih. Le kaj je tam daleč, kaj naju še čaka? Bova srečala prave Eskime in če jih bova, kako se bomo sporazumevali? A se s takšnimi in podobnimi vprašanji nisva želela utrujati, zato sva se po krajšem oddihu napotila nazaj v dolino, v toplo zavetje hotelske sobe.

Zvečer priredimo manjšo skupinsko zabavo “ice party” in se z novo pridobljenimi prijatelji pogovorimo, si razkrijemo načrte in popotne želje. Ker je v slogi moč, se dogovorimo, da naslednji dan skupaj oddidemo na ogled bližnjega fjorda, kateri nas je vse zamikal že iz letala.

Naslednje jutro je bilo hladno, a se vseeno skupaj z ostalimi prijatelji vkrcava na krov majhne a močne ladjice Polar Moon. Opozorila niso bila zaman, saj dobro oblečeni kljubujemo mrzlemu vetru. Edino bledo jutranje sonce je dajalo pokrajini in gorskemu masivu nad nami kanček toplote. Mrzel arktični zrak, ustvarjen z bližino ledenika nas reže v obraz in išče še tako majhno odprtino v obleki. Vendar nas to ne moti. Mimo nas hite ogromni kosi odlomljenih ledenikov, pravi velikani vseh fantazijskih oblik, obarvani in oviti v tirkizno barvo. Ob straneh nas spremljajo in opazujejo kamniti venci, le na vrhovih pokriti z večnim snegom. Po njih se v stoterih mavričnih slapovih pretaka od sonca staljeni ledeniški led, ter se v tisočerih barvah razblinja na dnu.

Ledenik Quoroq, kateri se v svoji mogočnosti in silni deviški belini, da bolijo oči, vzvišeno vzpenja pred nami in istoimenim fjordom, se iz daljne bele notranjosti leno zajeda ter se v blagemu loku spušča globoko v zaliv fjorda, nam je tako rekoč na dosegu rok. Tisoče in tisoče ton odlomljenega in razdrobljenega ledu v manjših, večjih in velikanskih kosih tukaj na robu ledenika (gletcher-ja) končujejo svojo ledeniško pot in se objeti v mrzlih arktičnih vodah, pričenjajo svojo novo oceansko pot, saj jih odlomljenega v kosih odnašajo morski tokovi na odprto morje kjer se z njimi radovedno poigravajo in pozibavajo, kot bi bili iz najfinejšega puha. Naše nemo občudovanje teh čudovitih vsemogočih oblik plavajočega ledu in ledenih skal, ki jim je botrovala mati narava ter jim vdahnila najraznovrstnejše drzne, čarobne, vilinske, skorajda abstrakne oblike, naenkrat zmoti nenaden krčevit ropot močnih dizelskih motorjev in utihne. Kot odrezano nas preplavi globoka samotna tišina fjorda. Vprašljivo se pogledamo, ko se majhna, a čvrsta, dobro grajena ladjica ob pozibavanju valov in trkov s plavajočimi kosi ledu ustavi. Ne, še zdaleč nas ni strah, le počutimo se nekako osamljeni, nemočni in nebogljeni ob pogledu na izvir te opojne arktične lepote, ki nas obdaja in ki te opaja in prevzema z vsakim vdihom in pogledom.

Prijazen mlad fant, čokate postave, ki se v kratkemu poletnemu obdobju preživlja s prevozom turistov in kot oglje črnih las in oči, katere spominjajo na Azijate, nas z širokim nasmehom povabi v podpalubje na “tea & coffee”. Res je kratek čas za premor in še tako potrebno okrepčilo pred vrnitvijo. Začetku ledenika smo se nevarno približali, pa tudi od tukaj dobro vidnemu razklanemu tisočletnemu ledeniku se ne smemo več približati, saj bi nas trenutno odlomljena ledena stena za vedno pokopala v mrzli večni objem fjorda.
Premraženi, polni silnih vtisov se odpravimo v podpalubje, kjer nas lastnik ladje s svojo prijateljico postreže s pecivom, toplim čajem in kavo. Kako poživljajoče dene vroča kava in okrepčilni čaj. S prijatelji si pogrejeva premražene ude, na hitro zapiševa v popotni dnevnik vse zanimive informacije in se zopet odpraviva na palubo, kjer s Silvom poslikava še preostanek filma, na karti poiščeva najin položaj in ga vneseva v zemljevid.

Sonce se je v tem kratkem dnevu že dodobra nagnilo, kamniti oddaljeni vrhovi ledenika se nežno obarvani v rumeni barvi sanjsko bleščijo v bledem popoldanskem soncu. Vračamo se. A nikomur ni do tega, da bi si poiskal varno zavetje pred vse bolj surovimi sunki vetra in ledenemu mrazu. Trdno stojimo na palubi, močno oprijemajoč se varne ladijske ograje in opazujemo manever našega kapitana, kateri nas s spretno vožnjo in slalomsko dovršenostjo med plavajočim ledom varno pelje v pristan.

V povratku nas na poti spremljajo številni deviško čisti ledeniški slapovi, ki se v senci mogočnega skalovja, drzno spuščajo s hrbtišč fjorda in nam nevidnih oddaljenih ledeniških vrhov ter se pobrateni z vetrom v mavričnih barvah združijo v objemu oceana.

Premraženi in utrujeni se kaj hitro poberemo v varno zavetje naših sob. Ker je že kasno popoldan, skorajda konec dneva, spremeniva načrt in se po oddihu odpraviva v obližnjo kantino, kjer si za večerjo privoščiva kar lososa, požirek španskega vina, ki nama dokončno prežene nakopičeni mraz iz kosti. Z drugo steklenico vina sva hotela potrditi rek, da vino resnično oživi telo in duha, vendar naju prijazno osebje kantine vljudno spomni, da je ura že šest zvečer in zato točenje alkoholnih pijač po zakonu ni več dovoljeno. Pa nič zato, saj je nekaj skrite rezerve (za osebno uporabo) varno spravljene v nahrbtniku (na Greenland je dovoljeno prinesti samo 3/4 l žgane pijače ali 1 l vina in kar se tega tiče so cariniki strogi kot sam vrag, o.p.). Ob obisku kantine skleneva še nekaj poznanstev z domačini in obiskovalci te eksotično ledene severne dežele, katera vsakemu popotniku vtisne neizbrisen svojstven ledenokristalni nepozabni pečat.

Še pozno v noč sva s Silvom ob karti in priročnikih piljila, dopoljnevala in brusila načrt za prihodnje dni in bližajoče ledene arktične avanture. Če nama bo vreme naklonjeno, kar lahko samo upava, se jutri odpraviva na raziskovanje flore, odločiva pa se tudi za naskok drugega gorskega venca, kateri vrh naju je mamil že odkar sva ga ugledala in samega prihoda na Greenland. Utrujena, željna prepotrebnega spanca se končno odpraviva v posteljo, a noč na Greenlandu je nekaj posebnega, svojstvenega in magičnega. Globoka tišina, ki jo melodično prekinja zavijajoč veter, od tu in tam pa se mu vsiljivo pridruži oddaljeno grmenje, ki spominja na pravi pravcati stampedo, ne, bolje rečeno tornado. Ob pogledu skozi okno, iz varnega zavetja tople sobe in čeprav je že krepko čez polnoč, je zunaj še vedno svetlo.

Mesec pošilja svoj srebrni sij v snopih daleč po kamniti razbrazdani pokrajini, le tu in tam obrasli z grmičastimi brezami in majhnimi vrbami. Od tisočletja izlizani kamni in razpokane skale vseh velikosti in oblik so prevzele svoje nočne sanjske podobe in naju omamno vabile ven, na tihi nočni sprehod. Poskušam zaspati, vtisi so osvajajoči ter premočni, da bi bilo to možno takoj in ko mi to končno uspe, me iz postelje vrže mogočno in zamolklo bobnenje lomečega se ledenika, ki se je prebudil iz globokega spanca, njegov ranjeni krik pa se je iz daljnega fjorda razlegal po vsej pokrajini. Ne dojemam, še posebno ne, ko pogledam na kazalce svoje ure in ugotovim, da je ura šele tri zjutraj. Pogled skozi okno pa me je, zaspanega, dobesedno zmedel, saj je bil zunaj skorajda dan in le s težavo mi kasneje uspe priklicati tako potrebni pomirjajoči spanec.

Zjutraj, po obilnemu zajtrku in na veliko vidno zadovoljstvo glavne kuharice (nasmeh in pomežik včasih naredita čudeže), za nameček brezplačno pospraviva še nekaj na oko pečenih jajc s slanino, se toplo opraviva in že jo mahava otovorjena z nahrbtnikom, fotografsko in drugo opremo na načrtovani raziskovalni potep. Vreme je odlično, modrina neba, toplo sonce, umirjen veter in šilce žganega za popotno moč nama vlije novih moči, zato se vse bolj veseliva bližajoče potovalne avanture, ki je pred nama. Gorski masiv s svojimi strmimi pobočji in pravo džunglo grčastih pritlikavih brez in vrb, se vabljivo vzpenja pred nama. Ob vznožju naletiva na čudovite primerke arktičnega rastlinja in eruptivno kamenje.

Vztrajno fotografirava, nekaj vzorcev kamenja roma v nahrbtnik. Nekje na sredi poti nama pot zapre ozek, a silno deroč ledeniški potoček. Bistra, kakor kristal čista ledeniška voda naju po nekaj previdnih in počasnih požirkih prijetno osveži. Ledenomrzlo oviro odločno preskočiva in po skalah in mahovju nadaljujeva svojo pot. Po več kot poldrugi uri vztrajnega plezanja nama postane jasno, da vrha ne bova dosegla. Vse bolj naju ovirajo prepletene pritlikave breze in škrbasto skalovje, ki se je vse bolj zajedalo v najine dlani. Samo z mačeto bi se lahko prebila skozi džunglo pritlikavih brez, a te nimava. Po kratkem oddihu, nabirajoč novih moči in temeljitemu razmisleku si na karti poiščeva drugo pot, zato se obrneva in se po mehkem mahovju, kakor po perzijsko stkani preprogi spustiva nazaj v zavetje doline. Po ponovnem oddihu in krepki malici poskusiva ponovno osvojiti gorski vrh po drugi, na videz manj zahtevni poti, a tudi tukaj ne gre brez zapletov in vsemogočih ovir, ki nama grenijo in otežujejo vzpon.

Po dobri uri vzpenjanja se nama nekje na pol poti, med skalovjem prekritim z lišavjem in mahom pridruži polarna lisica, si naju radovedno dodobra ogleda, tako, da imava še čas za njeno fotografiranje in portret ali dva in že z gibkimi akrobatsko prefinjenimi skoki izgine v svoje hladno zavetje kamnitega kraljestva. Vztrajno plezanje, trma in po vrhu še kaj zraven je na vrhu obrodilo sadove vztrajnega, napornega in dolgega vzpona. Pogled nama zajame večji del Eriksfjorda, njegova razbrazdana hrbtišča in stene po katerih se spuščajo bistri ledeniški slapovi in v njegov objem ujeto zeleno modro obarvano morje, posuto s plavajočim ledom. Pogled nama zajame tudi sam ledenik Kiaqtut, naslednji cilj najine avanturistične odprave, kateri se kakor srebrna ogromna kača spušča v dolino večne John Dahlove zemlje. Z oddaljenim šumom ledeniških slapov se nama pridruži še igrivi severni veter in ponese pozdrave najini domovini, nekje tam daleč, daleč na drugi strani zemljine oble, kakor da bi vedel kam hrepeni srce.

Avtor Srečko B.