No, pa zacnimo! Kar nekaj časa sva se odločala ali iti na pot ali ne. Že spomladi sem moji dragi Tadeji rekel, da greva tudi letos nekam, če pa pač ne bo mogla iti, se bom žrtvoval in odšel sam. Vpisala se je namreč v šolo in bo preskočila kar lep del predavanj. Pa se je vseeno odločila in ugotovila, da šola lahko malo počaka. Kar nekaj časa sva spremljala cene letalskih kart po netu, predvsem www.odklop.com in končno nabavila povratne karte po ceni 756 € po glavi. Prej in kasneje so bile za vsaj 100 € dražje. Najin pogoj agenciji pa je bil, da letiva s QATAR AILRLINES ali FLY EMIRATES. Ti dve družbi imata vrhunska letala, vrhunsko postrežbo, zadnje filme na letalih (upam da bo Janez Bond tudi vmes) ter brezplačno pijačo – razen šampanjca. Tako greva 20. 11. v Munchen, kjer bova en dan preživela pri Claudii in Carlu, 21.11. pa imava let proti Dohi (Qatar) ob 12.00. Pa naj bo za danes dovolj, samo toliko da veste, da se vam bom javljal!

Kal, 20. 11.2008

Vsak trenutek bova štartala proti Munchnu. Prtljaga je spakirana, k sreči pa se je Tadeja zadnji trenutek spomnila, da sva pozabila maske in plavutke. No, pa bova že tako polne nahrbtnike v Nemčiji pri Carlu in Clavdii izpraznila in notri nabasala se to potapljaško opremo. Denar!? Kaj pa vem. Zaenkrat imava 400$in 500 €. In pa jasno Maestro, Eurocard, Visa, Magna, OMV, Mercator Pika … Lepo se imejte, pred jutrišnjim poletom pa se še enkrat javiva! Aja! Danes peljeva Carla, Clavdio in Rainerja na vecerjo za mojih okroglih 40! Ne bi se ga smela nažgati ampak pri njih se nikoli ne ve. Če jim zalaufa pumpa smo v riti. Če zvečer ne bo maila, potem sva doživela overdoze!

Munchen, 20. 11. 2008

Sedajle pa prepakirat že tako polne nahrbtnike. Za maske in plavutke se pa ja mora najti prostor. Danes nobenega overdoza, saj je šel Rainer zjutraj na jago, C & C pa v službo. Telefon bom pustil v Nemčiji zato me ne kličite vec!!! Na maile bom pa z veseljem odgovoril!
Drugače pa pot v Munchen brez problemov. Pri C & C sva bila ze štiri leta zapored, tako da z avtoceste z lahkoto zavijem za Ismaning, nato desno proti Unterforingu in se nato izgubim kot že štiri leta zapored! In nadaljnje pol ure iskanja, gledanja zemljevida na bencinski črpalki, ker mi je jasno nerodno že četrto leto zapored klicati, da me pridejo iskat na neko zabačeno bencinsko pumpo. Pa prav lep pozdrav vsem skupaj! Jutri javljanja ne bo, ker bova dan prezivela na letalih. Kot veste prehitevava čas, ko letiva proti vzhodu, tako da bova pristala sele 22.11. Avto bova kot vsako leto pustila tukaj v njuni garaži do konca potovanja.
Uživajte, komentirajte, zavidajte, privoščite …

Doha, 21. 11. 2008

Polnoč po lokalnem času! Štiri ure na letališču in ta trenutek se začenja vkrcavanje za najin nadaljnji let. Duty free shop pa za crknit! Od Porscheja do BMW serija 7, za kadilce pa smešno nizke cene. Marlboro steka 13.53 $. To je cca 12,5 Eura, pa parfumi za Tadejo, pa zlato … No sedaj pa hitro na devet in pol urno razvajanje v letalu najine priljubljene letalske družbe Qatar Airways in nadaljujeva najino pot do Manile. Ko se naspiva se vam spet javiva!
LP vsem skupaj!

Manila, 22. 11. 2008

Pa sva se spakirala v hotelček za eno noč. Nič kaj preveč čist, toda ni se nama dalo iskati predolgo. To vendarle ni Tajska!
Pa lepo po vrsti. Po devetih urah in pol iz Dohe sva varno prispela na letališče v Manili. Takoj sva se odpravila na sosednje domače letališče in kupila karte za let na Palawan, ki je najbolj zahodni otok Filipinov (cena za oba v eno smer je 3770 pesov, 1000 pesov pa je 16 EUR). Za nakup pa sva morala potrpežljivo čakati v disciplinirani vrsti v kateri sva se v uri in pol premaknila za pet metrov in s tem prišla na vrsto.
Potem pa taxi – stopiva do njega in vprašava koliko je do Malateja (Roxas bulevar) in ne da bi trenil tip prijavi 600 pesov. Rečem mu, da mu ne dam in naj vklopi taximeter, za to pa tudi ni bil. Nato naju le zvabi noter in v taxiju mu povem, da mu bom dal 100 pesov in da je to dobra cena za oba. Le prikima. Ko naju odloži pred super luksuznim hotelom na Roxas bulevarju, kjer portirji skačejo okoli naju kako bi nama ustregli, pa mu dam obljubljenih 100 pesov in skoraj se je zjokal, ko je tarnal osebju hotela. No, malo prej je pričelo rahlo deževati, žal šele po tuširanju, zato sva si vzela malo časa za pisanje mailov! Po javljanju pa nekam na večerjo in nič kaj postopanja po mestu. Zaenkrat LP vsem prejemnikom! Jutri bo v Puerto Princesi na Palawanu zagotovo boljša namestitev in upam, da tudi internet!

Puerto Princesa, Palawan, 23. 11. 2008

Pa nadaljujmo!
Po včerajšnjem poročanju sva odšla na sprehod po Roxas bulevarju ob morju, nato pa v lokalček na drugi strani na pivce (zares zastonj 35 pesov = 0,56 eura) in obenem sva si privoščila večerjo. Ko sva se bližala kompleksu teh lokalčkov so naju hkrati napadli vsi natakarji, kakšnih sedem z meniji v rokah in kričali: »Here Mam, Sir, follow me!« Tam te vsakdo naziva s sir ali mam. Odločila sva se za prvega, saj sem po pregledu par menijev ugotovil, da so cene kar enake. V glavnem, večerja in štirje mali piri = 500 pesov = 8 eurov. Ko pa sva se vračala v hotel, pa je Tadeja predlagala se eno pijačko in izbrala je lokal kjer sva se po vstopu samo spogledala. Ducat moških turistov v starosti čez 55 in preko sto deklic – nama so se zdele stare od 12 do 20. Kar ogabno, ampak vseeno sva spila pivce po bistveno višji ceni – 110 pesov. Potem pa spat. Zjutraj vstajanje ob 5.50, in s taksijem na letališče, kjer je vse potekalo BP. Cebu Pacific je resna firma, domestic airport pa je veliko boljši, popolnoma nov, kot international airport. Varnostnikov pa povsod na tisoče. Ob vstopu na letališče detektorski pregled, nato pa še dvakrat do poleta. Med vrsticami – vsak lokal in vsak frizer… ima uniformiranega varnostnika, da ne govorim o bankah in državnih ustanovah.
Po uri in 15 minutah sva pristala v Puerto Princesi, otok Palawan, kjer so se lokalci na izhodu skoraj stepli za naju. Po naklučju – v izogib vsem pritiskom sva po prospektu izbrala resor malo izven centra – Andys House of Rose www.houseofroseresort.com/ . Andy je 50 letni novozelandčan, Rose pa je njegova rosno mlada in zelo lepa žena Filipinka. Resor je odličen, bungalov tudi, pa še naplavala sva se v bazenu pred bungalovom. Cena sprejemljiva -1000 pesov na noč. Po kopanju pa na kosilo v bližnji Badjoas see front restoran s čudovito postavitvijo na pilotih v morju med mangrovimi drevesi. Zares lepo in okusno – že spet seafood, riž in ananasov šejk, za oba 500 pesov. Po kosilu pa peš v mesto in še prej po izredno pristnem in prijaznem predmestju. Hodila sva kar kakšni dve uri in za razliko od Manile otroci niso beračili temveč pozdravljali ter se želeli slikati z nama. Če pa sva jim potem še pokazala sliko, pa so bili na smrt srečni. Ura je zdajle 18.00 in že se temni. Greva še malo plavat v bazen in nato na večerjo. Aja, za juti sva se dogovorila za izlet v 12 km oddaljeni Honda bay, kjer je v okolici množica nedotaknjenih otočkov kamor te domačini popeljejo s čolnom. Turistov je zelo zelo malo, v mestu nisva srečala nikogar, na letalu pa le se dva para. Kaj več pa se jutri!

Se vedno Puerto Princesa, 24. 11.2008

Po včerajšnji odlični večerji v najinem resorju, kjer so zelo zmerne cene (riba, riz, solata = 120 pesov) sva še malo kockala (Kniffel) in nato na zgodnje spanje. Mislil sem vstati ob 6.00 in oditi teč, pa sem smrčal do 07.20, ko me je Tadeja že pripravljena za tekaške podvige vrgla iz postelje in odvlekla na polurni tek po vroči in vlažni, vendar prečudoviti okolici. Obilo zelenja, palme, bananovci, nasmejano začudeni domačini, ko so gledali dva cepca, ki tekata naokoli. Nato pa zmeren zajtrk in ob 09.00 odhod v Honda bay, kjer sva se naveličala čakati na še kakšnega turista, da bi znižala ceno najema in sva sama najela čoln za 1300 pesov ter najprej odšla na Pambato reef – čudovit koralni greben, kjer sva eno uro občudovala korale in ribe vseh barv. Zal pa je tudi ta greben zaradi neosveščenosti domačinov poškodovan (med drugim lov z dinamitom), izumira pa tudi zaradi nalaganja alg. Nadalje smo se zapeljali na Snake Island, ki je ime dobil zaradi cca 15 m sirokega in cca 1500 m dolgega peščenega grebena v obliki kače, ki sva ga jasno prehodila in s tem malce prehitro zaužila obilo sončne energije kljub faktorju 20. Na otoku sva si privoščila sveže morske dobrote in jasno riž (Tadeja je imela spopad z rakovicami, saj je za na krožnik v morju izbrala še žive, čez pol ure pa jih je že jedla). Nato pa počasi nazaj proti zalivu, kjer naj bi naju čakal tricikel, ki sva ga naročila in naju je pripeljal že zjutraj. To pa je malo daljša zgodba. Že včeraj sva se dogovorila z voznikom, da naju pride iskat. Točno ob 09.00 naju je čakal, ko pa je zagledal prvo policijsko kontrolo v mestu je obrnil in iskal \”bližnjice\”. Povedal nama je, da je danes dan za bele tricikle in ne modre, kot ga ima on. Ko smo naleteli na naslednjo kontrolo je spet obrnil in tako naprej, da je bila pot dvakrat daljša. No pa sva imela brezplačno panoramsko vožnjo. V mestu s 450.00 prebivalci je preko 4.000 triciklov – taxijev in mestna oblast je zanje določila dve barvi in vsaka lahko vozi le vsak drugi dan. Kot pa povsod tudi tu obstajajo posebne nalepke za priviligirance. No zdajle pa sva med pisanjem maila povečerjala škampe velikane in pa za naju se neznanega raka v velikosti jastoga, ki pa je se boljšega okusa kot škampi, pa jasno riž in zelenjava. Zdajle pa bo Tadeja pogleda na mail, če je naredila izpit, potem pa fešta v vsakem primeru, ha, ha, če verjamete. Jutri pa v vasico Sabang, kjer ni maila, ni elektrike, le zvečer agregati, med 18.00 in 22.00. Imajo pa baje čudovito podzemno reko in pa peščeno plažo, pa kolibe na plaži, pa svečke, pa pivo, pa …
Do nadaljnjega lep pozdrav!

El Nido, Palawan, 29. 11.2008

No, pa nadaljujem opis iz Puerto Princese. V Honda bayu je bilo čudovito! Za tiste; ki sprašujete kako si planirava pot in postanke pa takole. Okvirno sva si zadala cilj od juga proti severu, vmes pa se ustaviva kjer nama paše. Iz Palawana greva še na druge otoke, vendar ne veva v kakšnem vrstnem redu, ker je vse odvisno od transporta. Zanimivosti ugotavljava sproti, saj drugega dela tako ali tako nimava.Za razliko od Tajske tukaj ni mogoče potovati kot bi si želel. Glavna cesta iz Roxasa v El Nido je enaka cestam na tankovskem poligonu Poček. Ker pa je tukaj še vedno skoraj vsak dan nevihtica, si ceste lahko samo predstavljate. Filipini turistično niso razviti in temu primeren je transport. Ko bi morala oditi iz Puerto Princese v Sabang, je moja draga zbolela (želodec) in še en dan sva preživela pri Andyu in Rose. Ker je Tadeja celo dopoldne prespala, sem z Andijem odšel na tržnico in kupil nekaj rib ter zelenjave za juho, da sem zvečer skuhal ribjo juho po dalmatinskem (mojem) receptu, ki je mimogrede odlično zdravilo za prebavo. Okoli poldne je bila moja draga že malo bolje in s triciklom sva odšla na pol ure oddaljeno krokodiljo farmo in na farmo metuljev – na tisoče krokodilov in nekaj manj raznoraznih metuljev. Ko sva se s triciklom vračala v resor se je ulilo in tropska nevihta je povzročila izpad elektrike zato se vam tudi nisva mogla javiti. Ima pa Andy agregat tako da smo v miru kuhali – jaz ribjo juho, Rose pa je pripravila piščanca in nešteto prilog. Par miz smo dali skupaj in večerjali kot kralji. Moram reči, da smo postali prijatelji. Naslednje jutro pa sva kljub ponovnemu dežju odšla na pot proti Sabangu in to z avtobusom \”Ko to tamo pjeva\” in še malo starejšim (slike boste videli naknadno, saj net deluje prepočasi), cesta pa kot sem že opisal – polovica v redu – betonska, drug del proti Sabangu pa pravi vojaški, tankovski poligon. Pa smo le prispeli v malo vasico ob prelepem peščenem zalivu, kjer sva se po vabilu lokalnega \”vodica\” Miquela nastanila v resorju na koncu zaliva (cca 800 m od centra vasi – jasno po beli peščeni plazi) kar se je izkazalo kot odlična poteza. Hrana odlična, cene pod povprečjem, prijaznost pa na vrhuncu. Tu sva prenočila trikrat, Tadeja se je se malo zdravila (šele danes je spet popolnoma zdrava) na plaži pod palmami, včeraj pa sva si ogledala še naravni park, po katerem je ta vasica sploh postala znana – Underground river. Par km iz vasice je vhod v podzemno reko, ki se razteza v lepi kraški jami 8 km v notranjost otoka. S čolničkom te popeljejo 1,5 – 2 km globoko in med obilico kapnikov si izmišljajo razno razne podobe (gola Sharon Stone, Jezus, gobe). Pa sva se danes spet podala na pot, tokrat z minivanom, ki je veliko hitrejši od busa – glede na to kakšna je cesta pa je razumljivo, da smo se vozili 7 ur do trenutnega El Nida, kamor sva prispela že po temi (cena prevoza pa zasoljenih 1400 pesov po glavi) in se nastanila v yelo lepi in čisti sobi za 400 pesov na noč (zastonj). Sedaj pa na večerjo, kaj več pa jutri, ko bova verjetno že opravila prvi izlet s čolnom na okoliške otočke koralnega arhipelaga Bacuit. Vsem hvala za izčrpno poročanje, midva pa sva tudi odlično, sedaj pa greva na morske dobrote – lačen (od zajtrka še nisem jedel!!!)

Še vedno El Nido, 1. 12. 2008

Tukaj je že tema, pravkar sva z večerje, spet morska hrana, oba lignje (Tadeja ocvrte in jasno riž, jaz pa z lokalno blitvo – črna omaka odličnega okusa in ne vprašajte – riz). Pivo pa je se vedno isto, tri vrste in ista cena 40 pesov = 0,62 €. Aja, hrana je tudi poceni in sicer cela večerja za enega od 120 do 180 pesov = 1,86 do 2,?? € (kar računajte). Včeraj sva si privoščila izlet po koralnih otočkih tukajšnjega arhipelaga Bacuit z lokalnim filipinskim čolnom – od otoka do otoka, pa Small Lagune, Big Lagune, Secret Lagune pa ta Island, pa oni Island. Prelepo, pa še kosilo na peščeni plaži je vključeno v ceno 500 pesov za izlet na osebo, jasno ribe na žaru, riž, obilo sveže zelenjave in ananas kot posladek. Pod vodo in nad vodo pa neverjetne stvaritve matere narave, zares čudovite lagune, pod vodo pa korale vseh barv, oblik … Ribe pa raznovrstne – velike, majhne, rdeče, oranžne, modre, zelene. Ena sorta rjavo črna me je celo dvakrat napadla – ugriznila, pa ni imela vec kot 10 – 12 cm. Po povratku pa že spet lačna in ob 19.00 na večerjo, potem pa na net bookirat letalske karte (Cebu Pacific) iz Puerto Princese do Cebuja – eden večjih otokov in drugo največje mesto na Filipinih (letiva 04.12., pojutrišnjem, 03.12. pa se vračava z busom po tankovski cesti v Puerto Princeso). Da sva uspela plačat letalske karte preko neta z EC sva porabila uro in pol zato vam včeraj nisem pisal. Pa danes malo več. Po netu pa spat oz. pogledala sva še za kartice. To pa je tu spet nekaj posebnega. Kartice iščeva že od prihoda in ali jih nimajo ali pa so iz leta 1950. Tu sva končno danes našla nekaj kolikor toliko spodobnih, da naju ni sram dati gor podpisa. Ker je danes tu praznik (ta mesec bom jaz 40 in tudi Filipinci praznujejo), pošta ne dela in odposlala jih bova jutri zjutraj. No, danes zjutraj sva pred, med in po zajtrku pisala kot norca, tekla še po pet kartic, pa spet pisala, pa spet tekla …. Potem pa končno kavica v miru, pa spet pisat, pa tect …. V glavnem po pisanju kartic sva najela kajak (450 pesov za popoldan) in odveslala cca. 2,5 km do drugega bližnjega otočka, se parkirala na beli peščeni plaži (edini osamljeni), kjer je pisalo \”Privat property of Castro family\”. Na to se nisva ozirala in cel dan je bila plaža samo najina in najina …. Kot povsod sva tudi tu raziskovala pod vodo in spet našla koralni greben, ki se je vil od najine plaže proti odprtemu morju. Prelepo za opisat. Moramo vzpostavit kakšne stike za usposabljanje naših profi potapljačev! Sonce pa kljub faktorju 20 pušča na nama čokoladne posledice. Aja, prejle sva na večerji spet srečala 4 slovence, ki sva jih že v Manili na lokalnem letališču in v Dohi. Majhen svet, ni kaj! Kaj pa po netu? Danes pa si bova morda privoscila kaksno pijačko – Tadeja je naredila izpit, pa je bila zadnjic se preveč bolana da bi kaj spila! Jutri pa spet na izlet s čolnom na drugih pet destinacij istega arhipelaga, z enakim kosilom na drugi beli peščeni plazi, za malo višjo ceno, ker je bolj dalec = 600 pesov na osebo. Dolgočasno, vam povem. Stalno eno in isto, pa vroče, pa … Prav želim si malo kidat!

El Nido, 2. 12. 2008

No, čez en teden bom 40. Nenavaden občutek, ampak praznoval bom pa v čudoviti druzbi v sproščenem okolju (darilo, ki mi ga je Tadeja namenila pa sem tudi že videl – ko se je v Dohi na letališču izmuznila v Duty Free Shop). Pa se najprej vrnem malo nazaj na pot iz Sabanga v El Nido. Naš voznik kombija za sedem oseb je ves čas tipkal in prejemal SMS ter vozil preko vseh meja tako, da je bil produkt našega divjanja povožen psiček, povožena kura in prebita guma. Skoraj smo ga odpustili – zamenjali ne da bi mu plačali, ampak smo ga nato vsi le pošteno nadrli. Zato pa ni dobil napitnine in je imel ksiht do tal. No, danes sva spet odšla na omenjeni izlet s čolnom z vključenim kosilom, ki ga sploh ne bom omenjal – ga že poznate. Spet ena lepa izkušnja s čudovitim podvodnim in nadvodnim svetom, ko pa smo prispeli na Snake Island pa smo bili tam le štirje turisti, dva para od tega dva para slovencev. Pot smo nadaljevali skupaj in zdajle se dobimo na večerji. Bomo videli kako se bo končalo, kajti verjetno se nam bodo pridružili se štirje fantje od prej in ko je osem slovencev na kupu – no, bomo videli. Jutri pa navsezgodaj na pot. Ob sedmih imava mini van do Puerto Princese, tam prespiva, naslednji dan pa ob 10.15 z letalom na Cebu. Jutri se spet javiva, če ne bo nevihte in izpada elektrike. Spala bova spet pri Andiju in Rose in spet okusila njeno hrano. Danes sem preselil slike iz polnega fotoaparata na USB kljuc in pripel eno slikico na hitro izbrano iz izbora za Miss Filipini for Miss Earth 2008, ko so nas lepotice obiskale v najinem resortu v Sabangu. Nalagalo mi jo je pa sedem minut, tako da boste na druge slike malo počakali in cedili sline po ogledu prve. Vam pišem spet jutri!

Ponovno Puerto Princesa, 3. 12. 2008

Pravkar sva se spet razkomotila pri Andiju in Rose. Danes vam spet pripenjam dve sličice. Pot je bila kar dolga, zato bova malo počivala, jutri pa imava ob 12.05 polet na Cebu, nato pa na otok Bohol z ladjico ali speed boatom, potem pa bova se videla kam. Na Boholu bova preživela nekaj dni, si ogledala znamenite Chocolate hills itd. Danes smo imeli pazljivejšega voznika tako, da nismo povzročali žrtev po cestah. Smo se pa kar prepogosto ustavljali in ker kombi ni bil poln turistov, smo pobirali in oddajali lokalce po vaseh. Tako je vožnja trajala osem ur. Zdajle pa bova spet malo pojedla in ….
Lep pozdrav vsem skupaj!

Puerto Princesa, 4. 12. 2008

Aja, pa še slovenski večer! V El Nidu sva se na večerji dobila z Ursko in Tomijem Curkom (amaterski kolesar, ki ga zagotovo poznate nekateri moji sodelavci). Že čez dan smo skupaj raziskovali koralne otoke, nato pa smo se dogovorili za večerjo. Tam so bili tudi štirje slovenci od prej, vendar so nas zapustili in odšli po svoje in dejali naj pridemo zvečer v lokalno diskoteko. Po večerji smo odšli na drink z Martinom (vodič tistega dne po otokih) in pa z Angelom, ki je skrbel za najino počutje zadnja dva dni v El Nidu (Martinov brat in šef – organizator dnevnih izletov in skrb za goste). Zadržali smo se kakšni dve uri ob dveh, treh pivcih, nato pa si je Urška, ki je bila že cel večer zaspana, zaželela postelje. Onadva sta odšla spat, midva pa še pogledat v diskoteko. Kot zadružni dom iz Kungote iz leta 1972. Trideset najstnikov domačinov, večina deklic, ena turistka in pa dva od naših slovencev že močno v rožicah, vsak s svojo filipinko. Deklici sta se zelo trudili okoli njiju, njima pa je bilo kar pošteno nerodno pred nama in ta ki je sedel bližje nama se je kar naprej opravičeval ali pa usmerjal pozornost na druge teme. No, v izogib zadregi in ker to ni bil prostor za naju sva se pobrala v posteljo. Tole vam pišem pred poletom, čez eno uro gremo na letališče. Ko sva vstala je rahlo deževalo in namesto teka sva si privoščila bazen za pol urice. Zdajle pa že močno pripeka sonce in kopalke bodo suhe do odhoda.

Panglao, 5. 12. 2008

Pa spet nadaljujem malo bolj nazaj, da se ne bom spet potem vračal. Iz El Nida v Puerto in naprej na Panglao sva potovala s francoskim parom Olivier in blablabla (ne vem kako, ima pretežko ime). Ko smo se pogovarjali za namestitev na Panglau sva sprejela njegovo ponudbo, da svojega francoskega internet znanca vpraša, če bi sprejel tudi naju dva v nedograjenem resorju. Pričakal nas je v pristanišču in takoj je bil za. Cena prijateljska = 1000 pesov za odličen, praktično končan resort Villa Belza www.villabelza.com z ogromnim bazenom, biljardom, pink ponk mizo in le 10 minut peš od Alone beach. Z najetim motociklom za 500 na dan pa imava cel otok pod kontrolo. Ko smo se namestili v resortu, smo takoj odšli na večerjo (laačeeen), nato pa smo bili skupaj povabljeni v sosednji lokal, kjer je 23 letna žena Irene 54 letnega lastnika Dicka (jasno Filipinka in Evropejec) praznovala rojstni dan. Zato se tudi nisva oglasila po mailu, toda ne mislite, že ob 22.00 smo odšli nazaj v resort (vsi smo bili z enim avtom), kajti danes nas je lastnik Janique popeljal na izlet z motorji na sosednji Bohol (povezan z dvema mostovoma). Ogledali smo si vse znamenitosti vključno s Chocolate hills in Trasierjem – najmanjšim primatom na svetu, podobnemu opici (slike sledijo), pot pa je merila 165 km in ramenski obroč je kot okamenel. Sedajle po večerji na Alona beach pa sva začutila potrebo, da vam malo poročava (pa ne vseh detaljev). Pa se kakšno pivce si bova privoščila, pa ne zavidajte, ne pretiravava …. Pa se to. Prvič v najini potovalni karieri sva spala kot prva v novem bungalovu (tik pred nama so strgali polivinil iz jogijev in pospravili prostor). Danes vam ne bom pripenjal slikic, jih moram še nekaj sneti s fotoaparata.

Panglao, 6. 12. 2008

Pa je še en garaški dan za nama, vi pa se izležavate v soboto. Navsezgodaj plavanje v ogrooomneeem bazenu in takoj po zajtrku spet razmigat najine boleče riti na motor. Tokrat se je nas petero (oba francoza in pa Janique – lastnik resorta) podalo na ogled slapov na sosednjem Boholu in kopanje pod slapom, kosilo v Tagbilaranu (tokrat Japanese style sea food), nato pa na Domaloan Beach, kjer sva veselo tauhala ob beli pesceni plazi, ki se vije kakih 100 m v morje do globine 7 – 10 m. Nato pa koralni rob in stena navzdol, da ji ne vidis konca. Vidljivost so zastirale številne ribe, ki so se zadrževale na previsu in ob steni. Po tauhanju pa kot majhni otroci podajanje z žogo ter odbojka in norčije v meter globoki vodi – še filipinski otroci so se nam smejali in se nam tudi priključili. Nato pa spet \”domov\” – s tem sva spet opravila novih 80 km tako so najine riti že precej bolj utrjene. Polna energije po napornem dnevu sva odšla se malo tečt in odplavat par dolžin v bazen, stuširat in pa na večerno poročanje vsem Vam, dragi prejemniki (če ste me že siti mi samo javite). Jutri pa se kakšna slikica. Lep pozdrav vsem skupaj!!! Aja, jutri pa s čolnom na potapljaški raj – otoček s koralnim grebenom, baje eden najlepših dive pointov na Filipinih) To nama je povedal nizozemski podvodni snemalec Jurij, ki že dve leti živi tu, tauhal pa je po celem svetu!

Še kar Panglao, 7. 12. 2008

Se vidi da je vikend, nobenih odgovorov lenobee! Midva pa garava. Včeraj po poročanju sva odšla na slovensko francoski večer v Oops bar na Alona Beach (sobota, ples, happy hour …), pa sva se spet vrnila malo po polnoči. Zjutraj pa spet utapljanje v bazenu, po zajtrku pa na družinski izlet z Janiqom in družino in njegovimi francoskimi prijatelji (skupaj z dvema članoma posadke 12 ljudi). Ima čisto novo barko, po mojem največjo na otoku. Odsli smo na bližnji Balicasag (potapljaški raj), kjer sem se med drugimi lepotami uspel potopiti pod jato kakšnih 1584 Jack fishov v velikosti do 40 cm in se dvigal med njimi – sploh se niso bali in kaj dosti umikali. Po snorkljanju kosilo na plazi in nato z manjšim čolnom (nas ima preveč ugreza) na Virgin Island. To pa je majhen peščen otoček brez prebivalcev s peščenim grebenčkom, ki se vije v obliki podkve levo in desno od otoka, večji del pa je viden le ob oseki. Pred večerjo sva še malo čofotala v bazenu ter v pink ponku nabrisala ves francoski kolektiv. No, pa bom nehal nakladati, verjetno že težim! Jutri pa morava malo počivat, tole je kar malo prenaporno …., ha, ha!!

Panglao, 8. 12. 2008

Zaradi vseh znamenitosti, infrastukture, povezanosti s sosednjim Boholom (mostova) in seveda poceni najema motocikla (500 pesov na dan za 110 kubično hondico) sva se odločila, da bova tu do 11.12., ko imava polet v Manilo. Danes je bil dan za lenarjenje, čofotanje in sončenje na razvpiti Alona Beach in pa jasno tudi brez snorklanja ni šlo. Izsledila sva smrtno strupeno kačo Banded Sea Kraight (cca 1,2 m) in jo kar nekaj časa zasledovala. Je pa to \”dokaj\” varno, saj ima tako majhno čeljust in zobe, da te lahko ugrizne le med prste. Žal pa sva vse te podatke pridobila šele po najinem prihodu iz vode. Popoldan pa sva si privoščila profi masažo, ki nama jo je zrihtala solastnica najinega resorta Eva (Janiqova žena) in zares je bila dobra (jaz nimam toliko izkušenj, Tadeja pa pravi, da najboljša v njenem življenju). Poiskala je vse vozličke po telesu in jih boleče pregnetla in zravnala v normalno tkivo. Tako sva jo naročila še za pojutrišnjem po isti ceni 4 € za eno uro. Za jutri pa sva si podarila dva potopa ob otočku Balicasag, kjer sva snorklala včeraj in z Genesis divers greva ob 09.00 tja (24 eurov en potop na osebo). Vrneva se zgodaj popoldne, potem pa celebration ….Uživajte!!!

Panglao, 10. 12. 2008

Najprej vsem hvala za čestitke!!! No ja, kar malo težje je pisati po štiridesetem! Jutri odhajava z avtom v Tagbilaran na sosednjem Boholu, z ladjo na sosednji Cebu (2 uri), nato z letalom v Manilo in nato z nočnim busom na sever otoka Luzon – Banaue od koder bova odšla na treking na znamenite riževe terase. Potem pa že počasi domov. Včeraj sva si po jutranjem obilnem čofotanju v našem bazenu privoščila dva potopa ob otoku Balicasag (48 €/osebo), kjer smo s tokom pluli med 10 in 20 m ter se srečevali z želvami, barcudami, Jack fishi …. Popoldan sva še malo poležala na plaži saj je sonce pražilo 100 na uro. Potem pa spet plavanje v bazenu, pink ponk brez konca, večerja in malo popivanja do 00.30 (povabila sva najine francoske prijatelje in pa počastila se lastnika lokala Dicka z ženo Irene (od koder se vam pridno javljava skoraj vsak večer). Danes pa na motor in na ogled enega največjih pitonov na svetu (8m, 250 kg), nato pa v lokalni shoping center v Tagbilaranu. 200 m pred pitonom naju je ujel tropski naliv in premočena sva eno uro vedrila pred lokalno kapelo. Pa sva se do shoping centra spet posušila na motorju, saj je sonce noro pripekalo. Nakupi se ne morejo primerjati z Bangkokom (taksen je tudi rezultat – skoraj nič kupljenega). Popoldan pa še malo plavat in še enkrat pod strokovne roke najine maserke. Se spet javiva, ko bo možnost. Jutri bova namreč cel dan in celo noč na poti!

Letalisce Cebu, 11. 12. 2008

Je že prilika za javljanje – free internet na letališču in pol ure do check in! Včeraj sem pozabil napisati kako je bilo v veliki samopostrežni trgovini v shoping centru v Tagbilaranu. Natanko ob 15.00 sva brskala po policah, po ozvočenju pa je kar naprej nekaj žlubodralo. Hodil sem in hodil ter opazil, da se premikam samo jaz, vsi ostali v celem centru so obstali kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Nihče se ni niti premaknil. Pričel sem poslušati in ugotovil, da je po ozvočenju molitev, ki se je po kakšni minuti končala z \”amen\” vseh strank v trgovini. Fanatiki, ni kaj! Danes pa kot sem vam že javil – zjutraj sva se dve uri sončila na ladji do Cebuja, zdajle pa sva tri ure preživela ob masaži nog (pol ure masaže je dve pivi na letališču = 130 pesov), ob kosilu in pa ob ogledovanju trgovin, kjer pa je roba tri do štirikrat dražja kot v trgovinah v mestih in vaseh! Za kadilce pa samo tole – škatlica Winstona stane 20 – 23 pesov, Marlboro pa 35 pesov. Torej za 1 € dobiš vsaj dve škatli!!!!???

Banaue, 12. 12. 2008

Riževe terase so delno v megli, midva pa oba kar dobro prehlajena! Nočni bus iz Manile je šopal klimo na ful kljub temu, da že tako ponoči ni vročine in se povzpneš na malo čez 1000 m. Pa sva vseeno prispela zgodaj zjutraj v to izredno zanimivo mestece, postavljeno na obeh straneh strme soteske tukajšnje reke, ki napaja riževa polja skupaj s termalnimi izviri. Narava je zares lepa, slike sledijo. Danes sva si privoščila kar lep trening, ko je Tadeja sledeč ga tik za petami \”zakurila\” najinega vodiča in se je pognal med terasami (na stotine stopnic in strmin) tako, da sem komaj sopihal za njima.
Jutri pa če bo vreme dopuščalo pa še na druga riževa polja, nekam slabo kaže, zvečer pa z nočnim busom nazaj v Manilo.
Se javiva, lep pozdrav!

Banaue, 13. 12. 2008

Prava mora! Po včerajšnjem javljanju sva si hotela privoščit večerjo in ko sva dobila juho je moja draga (že močno prehlajena) stekla v sobo in pregorela. Prehlad se je močno razvil v njej in ji prinesel se vročino. čez kakšni dve uri pa se bruhanje! Jaz sem večerjo končal, Tadejino pa sta pojedla znanca Britanca, živeča v Novi Zelandiji (za pola cene). Ko sem se pridružil Tadeji v sobi pa je zvilo še mene in celo noč in cel današnji dan sva se kuhala in smrkala v sobi (spanje – manj kot 10 % časa). Zdajle pa sva se morala spakirat in nekaj malega pojest (stalno pa se tudi filava s tableti), saj najin avtobus odpelje ob 20.00. Če do Manile ne bova boljša bova pa se tam najela sobo v bližini letališča do 04.00 ko imava check in. Aha, pa se uspavalne tablete imava za na bus!

Prehlajen, vročičen pozdrav!

Za zaključek Kal, 16. 12. 2008

Vse se enkrat konca! Vsem vam se iskreno zahvaljujeva za spremljanje najinih prigod! Jutri zjutraj že v službo, za konec pa se dve, tri slikice! Pot domov je potekala BP po voznem redu, prespala sva v Munchnu pri Claudiji in Carlu, zjutraj pa domov.

Lep pozdrav in upam, da se bova prihodnje leto spet od kod javljala!

Vsakdo lahko pokliče za kakršnekoli informacije – Matjaž 031 326 720 ali matjaztomsic@yahoo.com

Avtor: Matjaž Tomšič