Po dolgi in naporni vožnji z avionom, sva skupaj s prijateljem Potrčem le pristala na Bangkoškem letališču, od koder sva se z vlakom odpravila v popotniški del mesta Khao San road. Transfer je trajal kar celo uro pri tem pa se je naša dogodivščina začela s polno paro. Iz nabito polnega vlaka sva opazovala gosto naseljena revna prebivališča Tajcev, kateri večino življenja preživijo pred svojo bambusovo barako. Na glavni železniški postaji sva komaj izstopila, saj so nas na novo vstopajoči potniki dobesedno zablokirali. S težkimi nahrbtniki na ramenih sva bila neokretna vse dokler niso začele delovati najine glasilke (MOVE YOUR ASS, sva vzklikala). Na postaji sva opazovala potepuške lačne pse, kateri so del vsakdanjika Tajske. Ni ga kraja brez njih še v jungli ne.
Bangkok, mesto angelov, slovi po nečistoči, celo vozniki tuk-tukijev si preko ust nataknejo robec. Ozračje je megleno od umazanije. Nad mestom sva bila sila razočarana, zato sva se že drugi dan po pristanku letala odpravila v Kanchanaburi, kjer sva si ogledala most na reki Kwai, vojno-ujetniški muzej in vojno pokopališče. Že naslednji dan pa sva prvič vstopila v junglo po kateri sva tavala cel dan. Pot naju je pripeljala v podzemno jamo, ki sva jo s svetlobo iz vžigalnika v celoti raziskala. Globoka je okrog 15 m in “zelo temna”.
Najlepši del potovanja se nama je pripetil na severu, kjer sva se nastanila v najlepšem mestecu na Tajskem, Pai. Spoznala sva Nemca Alexa in dve Belgijki. Skupaj z lokalnim vodičem in njegovo ostro nabrušeno mačeto smo se odpravili na več dnevni treking po jungli. Obiskali smo plemena, raftali na bambusovih slapovih, jahali slone in na samosvoj način prečkali brzice rek. Srečanje s plemeni je edinstveno doživetje, ki se nama je pripetilo. Obiskali smo tri vasice sredi jungle, v njih pa živijo različna plemena, ki prihajajo iz Burme. Najznačilnejša za ta del Tajske so Karen, Lisu, Lahu in Karenni (dekleta z dolgimi vratovi).
Vsa plemena so oblečena v samosvoja oblačila za njih značilna in na zunaj prepoznavna. Govorijo svoj jezik in se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo, denarja nekateri ne poznajo drugi pa predobro, šol ne obiskujejo. Živijo skupaj z živalmi, ki imajo svoj prostor na tleh pod hišami, katere so dvignjene na kolih. Vse hiše so zgrajene izključno samo iz bambusa razen štirih podpornikov, kateri so iz dreves. V hiši ni niti enega uporabljenega žeblja, saj jih ne poznajo. Kuhajo na ognju, jejo iz doma narejene posode z rokami, njihova življenjska starost pa je daljša kot pri nas. Striktno se držijo zakona narave. Bog je za vse poskrbel! V vasici sredi jungle ni stranišč, le ta so za prvim grmom ali pa ob obrežju reke. Tuširali smo se skupaj z domačimi in to kar v reki. Med potjo nazaj v barako, kjer smo prespali, smo že bili do kolen blatni. Spali smo kar na tleh tako kot domačini - saj smo si tega želeli in ni nam bilo žal. Vsa plemena so na tajskem zaščitena, s čimer imajo oblasti velike težave predvsem zaradi proizvajanja opijuma. Proizvajanje tega je njihovo tradicionalno početje, uporablja pa se za zdravljenje različnih bolezni - seveda v zmernih količinah. S časoma, ko so opazili nenasitno uživanje turistov pri kajenju opijuma se je razvilo preprodajanje, pa tudi večina plemen zdaj bolj redno in pogosto kadi. Če se turistom nič ne zgodi se tudi nam ne bo, oblasti pa nad tem početjem plemen postajajo zaskrbljena.
V samem mestecu Pai na severu Tajske se nahaja kar nekaj plemen. V bližini je tudi prelep kanjon, slapovi rek, narodni park in naravni vrelci, voda v njih je tako vrela, da si lahko skuhaš jajca. V mestecu sva nehote srečala tudi enega naših-Slovenček iz Kranja se je namreč prišel poročiti z dekletom iz bolj civiliziranega plemena, ki je prej nikoli ni poznal-ljubezen na prvi pogled. Pogoji poroke so jasni. Dekle se kupi (približno 1000 - 2000 DEM), fant pa mora ostati v plemenu najmanj 4 leta. Naj povem, da mu je ta velik met uspel. Poročil se je z dekletom iz plemena Lahu. Ali si želi fant oprati ime ali pa se je resnično tako močno zaljubil v pičlih nekaj dneh za nas ni tako pomembno. Želim mu srečno zakonsko razmerje v harmoniji z naravo sredi globoke in divje jungle.
Zadnji dan na severu se s spalnim vlakom odpraviva na otok Koh Samui (Tajska eksotika), kjer se od vseh treking tur, slovenskih "mafijcev" in napornih potovanj odpočijeva v bungalovih ležečih neposredno na plaži pod kokosovimi palmami na dolgi peščeni plaži. Na otokih se močno čuti vpliv turizma - angleških dam. Cene so dosti višje pa tudi domačini so bolj izurjeni pri barantanju. Na plažah si za borih 1200 SIT (na severu 600 SIT) lahko privoščiš tajsko masažo ali pa masažo stopal. Dekleta so se pripravljena tudi poročiti s tabo - dokler jih ne pripelješ v Evropo. Evropejcem je čudno; kako to, da ljudje bežijo iz raja ko pa je tukaj tako lepo? Ali je tukaj res tako lepo kot to prikazujejo slike? Odgovor je pritrdilen, če vas z denarjem hranijo bogate starejše Angležinje in Angleški huligani, na katere valim krivdo za način spremembe življenjskega stila teh Tajcev. Zdaj so vsi bolj vsiljivi pri prodaji njihovih uslug ali storitev. Pri izstopu iz avtobusa ali vlaka se ne more zgoditi, da vas ne pričaka vsaj pet Tajcev, kateri ponujajo “najcenejšo” vožnjo s tuk-tukiji do npr. guesthousa, kjer nato od lastnika zaslužijo še dodatno provizijo. Ob podpori neumnih turistov in radodarnih angleških “kavalirk” služijo Tajci ob prijetnem nasmešku “duplo”. Ali je res denar sveta vladar, se s prijateljem sprašujeva? Da, nažalost!
Naj še povem nekaj v zvezi s služenjem vojaškega roka. Vojaško služenje je obvezno za 1/4 vseh moških državljanov. Pri tem se le ti izžrebajo. Pokliče se 100 vojaško obveznih in sposobnih moških neke krajevne skupnosti med katere se razdeli 100 žetonov - 25 rdečih in 75 črnih. Rdeč žeton predstavlja glavni dobitek t.j. služenje vojaškega roka za nadaljnji dve leti ob mesečni plači 24.000 SIT (učiteljeva plača je za primerjavo 36.000 - 72.000 SIT). Ostalim pa več sreče prihodnjič. Ta prihodnjič več ne obstaja. Ali so izžrebanci z dobitkom zadovoljni? Večina da, saj je ta večina revna in hkrati hvaležna za tako visoko plačo, ki jo redno mesečno prejemajo.
Če že vojska ni obvezna za 75% moških državljanov, imajo za to na Tajskem nadomestilo t.j. služenje Budi. Na Tajskem je 80% budistov (budizem ni religija ampak enostavno način življenja oz. življenjska šola). Monki oz. menihi so prepoznavni po obritih glavah in obrveh ter oranžnih ter svetlo oranžno-rjavih oblačilih iz treh kosov. Vsak moški mora Budi služiti najmanj 1 teden, lahko pa tudi celo življenje. Za razliko od vojakov, Monki za svoje početje niso plačani. Živijo od poklonjenega denarja in darov, ker pa denarja ponavadi ni dosti, so zadovoljni že s prejeto hrano. Ko mu nekdo daruje hrano se za prejeto hrano naredi kratek molitveni obred s strani obeh - darovalca neke dobrine oz. hrane in Monka. Ljudje, budisti, ki darujejo hrano Monku verujejo, da se jim bo ta hrana v naslednjem življenju povrnila. Ali se jim bo res, prepričajte se sami!
Senad Osmanaj
 |
RSS feed Comments
