Alessandro, italijan s katerim sem se spoprijateljil v prvih dneh mojega bivanja v Dublinu, mi je enkrat rekel: »Irci so hladni in nečustveni ljudje. Zdaj vem zakaj: to je zaradi vremena in hrane.« Iz zraka sem skozi majhno letalsko okence opazoval veličasno meni neznano pristaniško mesto le z naslovom v roki in s kolesom nekje v letalskem trupu. Oprtan z nahrbtnikom sem sedel na kolo, vzel še promocijski zemljevid Dublina in odkolesaril proti mestu. Prva težava s katero sem se srečal, kako kar naenkrat pozabiti na tisto, kar so me mami, oči, strici in tete učili celo mladost: vozi se po desni strani. Sprva je bil zame to kar trd oreh, kasneje, pa je postalo samoumevno.

Prvi stiki z ljudmi so bili izredno pozitivni in dublinčani so se pri meni zapisali kot izredno prijazni in gostoljubni ljudje. Presenetila me je njihova preprostost in dobrodošlico sem čutil na vsakem koraku. Na ulicah in številnih parkih je veliko mladih ljudi. Nekje sem zasledil, da je celo polovica ircev mlajših od 25 let in da ima Irska najmlajšo populacijo v Evropi. Ulice, ki so za promet zaprte kot sta Grafton Street in Henry Street, oživijo okrog poldneva ter so polne ljudi tja do pete ure popoldan, ko se zapirajo trgovine. V tem času se v nekaterih parkih vrstijo nastopi glasbenih skupin, ki ob lepem vremenu privabijo lepo število poslušalcev. Pa tudi ob večerih se zbira veliko ljudi na ulicah, še več pa v lokalnih pubih, kjer poteka veseljačenje ob tradicionalni irski glasbi in zvrhanih kozarcih irskega piva. Najbolj znan je gotovo temni dublinski Guinness.

Dublinske ulice so polne in pogosto kar prepolne vozil. Poleg avtobusov in taksijev za prevoz skrbi tudi lokalna železnica imenovana Dart, ki zaenkrat slabo nadomešča podzemno železnico. Za turiste vozijo posebaj vodeni avtobusi, iz katerih se da ogledati najpomebnejše zanimivosti. Za tiste bolj romantične duše pa vozijo po mestu konjske vprege. Številni so tudi kolesarji, in ker sem bil tudi sam med njimi, bi lahko rekel, da je zanjih dobro poskrbljeno glede kolesarskih stez. V meni so večkrat vzbujali strah predrzni in neobzirni vozniki avtomobilov, ki se na kolesarje sploh ne ozirajo. Pa tudi v mestu strašijo nekatera prikljenjana ‘okostja’ koles, ki so ostanek roparskih vandalizmov. Tako sem se kot večina dublinčanov pogosto odločal za pešačenje, ki je najbolj primerno prav za mestno jedro.

Bogastvo na vseh ravneh
Gospodarski in ekonomski razvoj Irske na čelu z Dublinom se je v zadnjem desetletju razmahnil čez vse meje. Nekoč ena revnejših držav EU, danes ena bogatejših in najdražjih. Tako so cene kot tudi plače dva do trikrat višje kot pri nas. Presenetila me je izredno visoka inflacija za to državo, ki znaša okoli 8%. Velik del ekonomije sloni na računalništvu, saj je Irska po izvozu računalniške opreme takoj za ZDA. Standart v Dublinu je tako visok, da so mnogi prisiljeni se odseliti v sosednja mesta, kjer je življenje tudi za tretino cenejše. Veliko ljudi prihaja na delo v Dublin iz okoliških mest, ki so oddaljena tudi do 100km. Kljub vsemu pa se število prebivalcev Dublina strmo povečuje in znaša miljon in pol ali slabo polovico vseh Ircev.

Posebno pozornost bi namenil parkom, ki so res številni. Dublin bi lahko imenovali tudi Mesto parkov. Vsi so izrdno lepo urejeni in tudi obiskani. Parki služijo predvsem sprostitvi ter opoldanskemu klepetu in poležavanju na mehki travi. Vidiš tudi poslovneže v oblekah, kako ležijo na travi v družbi prijateljev. Phoenix park je eden zanimivejših in je tudi največji park v Evropi (več kot 710 hektarov). V njem se prosto sprehajajo črede jelenov, prostor je našel tudi živalski vrt, ki je eden najstarejših na svetu. Park krasijo številni spomeniki in med njimi izstopata velik križ, ki je bil postavljen ob papeževem obisku leta 1979, in visoki Feniksov steber.

Izreden vtis je na meni pustila njihova stara arhitektura. Na prvi pogled je podobna angleški, vendar ima mnogo posebnosti. Med drugim iztopajo gregorijanske hiše s posebnimi vrati. Dajejo nam vtis, da so pri vsaki hiši najpomembnejša le vrata, ki se bohotijo z izstopajočimi barvami in imenitnimi podboji ter dajejo hiši mogočen videz. Mesto je polno tudi protestantskih in katoliških cerkva. Največja med njimi je katedrala sv. Patricka, ki je tudi zavetnik Irske. Prav tako je v ponos mesta ena izmed dveh dublinski univerz Trinity College. V njeni knjižnjici so razstavljeni drgoceni in redki rokopisi, med njimi najbolj znan Book of Kells iz okoli leta 800. V zadnjem času se predvsem v mestnem predelu Dockland v bližini pristanišča gradi mnogo novih sodobnih stavb, ki nekako izstopajo iz tradicionalne podobe mesta.

Mesto nam nudi sodobno in precej umirjeno življenje, ki ga vsake toliko časa popestrijo tekme popularnega hurling-a, galskega nogometa ali kriketa. Ne manjka pa tudi glasbenih koncertov tujih in domačih skupin, med katerimi so najbolj znani U2, The Cranberis, Boyzone in The Corrs. Dublin je bil tudi že sedemkrat gostitelj Evrosonga, iz česar je razvidno, da je ta trimilijonski narod izredno nadarjen za glasbo. Česar pa ne bi mogel trditi za kulinariko. Pestrost menijev je izredno revna. Vedno se na krožniku pojavi pečen krompir (chips) v konbinaciji z mesom. Glede na naše obroke sem začutil pomanjkanje zelenjave in sadja.

To vzdušje in čarobno prijaznost ljudi je treba doživeti, da lahko ločiš in spoznaš razliko med irci in angleži, ki jih pogosto mečemo v skupen koš.

Avtor Matej Hozjan