DJERBA – Otok najprijaznejših ljudi v Sredozemlju

V začetku junija smo se odpravili v severno afriško državo Tunizijo, oziroma natančneje na otok Djerba. Polni pričakovanja smo v popoldanskih urah pristali na otoškem letališču. Kar takoj nas je pozdravila prijazna Kompasova predstavnica na otoku, ga. Mateja Radkovič. Na vožnji do hotela nam je povedala osnovne informacije o tem lepem sredozemskem otoku. Namestili smo se v hotelu Abir, ki ima 3*.

Ko smo prispeli v recepcijo, so nas najprej pogostili s pijačo dobrodošlice nakar smo se namestili v lepe sobe (vse so klimatizirane). Malo smo se oddahnili, nato pa se odpravili raziskovati okolico našega hotela. Vse naokoli je kar brstelo od cvetočih raznobarvnih oleandrov, lepo urejene potke s palmami in presenetljivo čistim okoljem na vsakem koraku. Ko smo prišli na večerjo nas je najprej pozdravil animacijski tim, ki je v hotelu vsak večer organiziral nekaj drugega (večer folklore s trebušno plesalko, kabaret, igre,…). Bili smo presenečeni nad raznovrstnostjo samopostrežne hrane: vsak večer nekaj jedi tipično tunizijskih, zraven pa še veliko evropske hrane. Vse je bilo lepo aranžirano, zraven tega pa tudi zelo dobro. Po obilni večerji smo si privoščili tudi božansko dobre sladice – v velikih količinah. Da pa ne bi bili žejni, je za nas poskrbel naš prijazni natakar SLAH, ki nas je s svojo pristno prijaznostjo večkrat lepo presenetil.

Naslednje jutro smo se, po zopet obilnem zajtrku, odpravili na plažo. Pred hotelom nas je že čakala kočija, kjer nas je nagovoril naš kočijaž WALID, ki nas je pozdravil: »Dober dan, kako si?« Bili smo zelo presenečeni nad tem, da nas je v severni Afriki nekdo ogovoril z našim jezikom. Ko smo prispeli na plažo pa je bilo tako kot, da bi stopili v pravljico. Kilometre dolga peščena plaža in čisto morje. Plaža našega hotela, pa tudi ostalih, je bila zelo čista, zanjo pa je skrbel nek Tunizijec, ki je sproti pobral vsak papirček in vsak ogorek, ki se znašel izven glinene posode, namenjene odpadkom.

Glede na to, da smo šli na Djerbo z namenom, da tudi kaj novega vidimo, smo se odločili, da gremo na izlet z gusarsko ladjo. To je šele bilo doživetje, ki si ga bomo zapomnili dokler bomo živi. Ko smo prispeli v pristanišče glavnega mesta otoka Houmet Essouk, nas je na vhodu pričakal moški in nas v angleščini vprašal na katero ladjo gremo. Ko smo mu povedali, da je to ladja CARTHAGE in da smo Slovenci, se je zasmejal in rekel v slovenščini:« Pozdravljeni na Djerbi. Sem MOMO – edini gusar na Djerbi, ki govori slovensko. Ljubim Slovence in Slovenijo.« Od začudenja smo skoraj onemeli in se vkrcali na ladjo. Na vsaki ladji je cca. 8 – 10 gusarjev. Vsi govorijo francosko, večina jih govori še nemško in nekaj besed angleško in italijansko. Vendar slovensko, in to tekoče, pa govori le Momo. Gusarji so bili vsi oblečeni v gusarske oprave in ves čas izleta so z raznimi norčijami zabavali potnike. Ko smo prispeli na Otok flamingov so nam pripravili okusno tipično tunizijsko kosilo: kus-kus (podobno našemu prosu), tunizijsko solato (na koščke narezan paradižnik, paprika, kumarice in njihove začimbe) ter pečeno ribo. Nato pa so prikazali še tri skeče: kako je, ko na Djerbo pride italijanski, nemški in francoski gost. Nasmejali smo se do solz. Na poti nazaj nas je Momo zopet zabaval v slovenščini, kljub temu, da nas je bilo le osem slovenskih gostov. Ve, kje se nahaja Slovenija, za vsa večja mesta pri nas, da je bil naš predsednik Drnovšek, da je zdaj predsednik Turk, slišal je za Natalijo Veboten in Heleno Blagne. Za povrh vsega pa je animiral goste na ladji, zraven pa si prepeval pesmi od Atomik Harmonik. Vedno ima na sebi slamnat klobuk, na katerem piše: Kdor ne skače ni Slovenc. Ko smo prispeli nazaj v pristanišče smo se le stežka poslovili od Moma in ostale posadke. Res, nepozaben izlet!

Že ob rezervaciji našega dopusta smo si rezervirali 3-dnevni safari z džipi po Sahari. V petek zjutraj smo naložili prtljago na naš džip in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Da smo prišli na celino, smo prečkali rimski nasip. Otok namreč nima svoje vode zato so napeljane ogromne cevi, ki zagotavljajo vodo otoku. Naša vodnica Mateja nam je na vsakem jutranjem postanku opisala načrt dneva in pojasnila, kaj si bomo tisti dan ogledali. Pogledali smo si KSAR-e, prvotna prebivališča Berberov v mestih Medenine, Tataouine in Chenini. Poskusili smo tudi tipično tunizijsko slaščico – »puščavsko viagro«.. V popoldanskih urah smo namestili v Ksar GILIENE, kjer smo prenočevali v šotorih. Še prej pa smo se odpravili na osvežitev v »termalni bazen« na vratih v puščavo Sahara. Voda je bila topla in polna mehurčkov. Po osvežitvi pa smo se odpravili s kamelami na ogled sončnega zahoda v puščavi. Takšne tišine, razen morda piška vetrov, ne slišiš nikjer, razen v puščavi. Čarobno! Prespali smo v pravih šotorih. Ko si pogledal nebo je bilo tam na tisoče zvezd in zvezdnato nebo, kot ga še nikjer nismo videli. Kljub temu, da me je bilo malce strah zaradi plazilcev, sem od utrujenosti hitro zaspala. Zjutraj pa me je že ob 4.30 uri prebudilo petje ptic in oglašanje kukavice. Res nepozabno!

Drugi dan smo preko slanega jezera CHOTT EL JERID, ki meri v celoti 5.000 km2, prispeli v bližino mesta TOZER. S kočijami smo se popeljali skozi nižinsko oazo, nato pa obiskali še gorski oazi TAMERZA, ki je v bližini meja z Alžirijo in CHEBIKA, ki me najbolj navdušila. V Tozerju smo si pogledali še živalski vrt nato pa nas je vodnica Mateja peljala na tipično tunizijsko večerjo. Bile je že mrak, ko smo vstopili v obzidan kompleks, pred njim pa sta ga čuvala dva puščavska bojevnika s sabljami. Takoj smo zaslišali afriške bobne, zraven pa so nas pogostili s pijačo dobrodošlice. V šotoru smo si ogledali način življenja prvotnih prebivalcev Tunizije – Berberov. Sledila je predstava s konji in prikazom bojev. Nato pa tipična večerja v za to posebej pripravljenem šotoru. Vseskozi je bil zraven program (tunizijska oziroma arabska glasba, pesmi, trebušne plesalke, in še in še…).

Tretji dan pa nas je čakala prava pustolovščina – vožnja z džipi po sipinah slane puščave. Naš šofer ALI se je izkazal kot pravi voznik, saj je vožnja po sipinah kot, če bi pri nas vozil po ledu. Res nepozabno! Pogledali smo si ohranjene kulise, kjer so snemali znanstveno fantastično odisejado STAR WARS. Sredi puščave stoji še nekaj objektov, dokler ti seže oko pa sam pesek in puščava. Zadnji postanek na naši poti smo naredili v MATMATI, kjer berberske družine še danes živijo tradicionalno – v »luknjah« puščave. Domačinka nas je postregla z metinim čajem in berberskim kruhom, ki ga speče kar na odprtem ognjišču. Še vožnja s trajektom nazaj na otok in naša zadnja nočitev na prelepem otoku oleandrov.

Radi bi se zahvalili agenciji Kompas za res dobro organizacijo, vodnici Mateji za izčrpno in prijazno vodenje po safariju in še mnogim drugim. Nikoli pa ne bomo pozabili: gusarja MOMA z ladje Carthage, našega šoferje džipa ALI-ja, natakarja SLAH-a v hotelu Abir, prodajalca »Janeza« v hotelski trgovini s spominki, hotelskega kočijaža Walid-a in še mnogih prijaznih ljudi na tem čudovitem otoku Djerba. Definitivno se na Djerbo še vrnemo!!!

Tatjana Brumec in Zlatko Jerkovič iz Slov. Bistrice
Ema in Vinko Jerkovič iz Maribora