Nekoč znan kot vasica oliv, kasneje kot Azijske Benetke zaradi številnih rečnih kanalov potekajočih skozi mesto in danes kot mesto angelov zaradi številnih samostanov v mestu, več kot 300 jih je tukaj moč najti. Kraljestvo se je iz prvega glavnega mesta tedanjega Siama v Sukhotai preselilo v Ayutthaya, ki so ga napadli sosednji Burmanci in ga oropali, zaradi česar je Bangok prevzel primat na Tajskem in postal glavno mesto. Torej iz nekdanje vasice oliv se je Bangkok spremenil v administrativno, kulturno in politično središče države. Ljudje so se začeli množično preseljevati, izborili so si delovna mesta, število prebivalcev se je večalo iz dneva v dan, promet se je začel ne-kontrolirano večat.
Številni rečni kanali po katerih se je tedaj odvijal glavni promet v mestu so postali pretesni, zato so jih začeli zakopavat in graditi ceste, da bi ublažili potrebe vse bolj naraščajočega moto-riziranega prometa, a to jim žal ni uspelo. Danes je zaradi tega podoba mesta meglena, cestna policija in nekateri prebivalci zaradi slabega zraka v mestu nosijo naustnike, medtem ko se Tajci veselo in energično s svojimi motoriziranimi tricikli tuk tukiji prebijajo skozi dolge kolone vozil in prometne zamaške.
Seveda Bangkok ni le megleno mesto, kot rečeno, je poznan in slovi kot mesto angelov, hkrati pa je tudi najsvetejše mesto na Tajsekm. Smargadni kipec Bude, ki so ga nekoč odtujili sosednjemu Laosu in sprva postavili v tempelj Wat Aruna in kasneje v kraljevo palačo, je danes najbolj sakralna podoba države, kraljeva palača pa zaradi tega najbolj sveto mesto. Tajska je kraljevina, ki ji zapoveduje kralj imenovan Rama IX, star 74 let. Vsi kralji od Rama I do Rama IX so živeli v omenjeni kraljevi palači, ki je danes ena največjih turističnih atrakcij v mestu in zagotovo najdražja.
Če se vrnemo k templju Wat Aruna, ki je med drugim upodobljen tudi na kovancu za 10 BATHov, naj povem, da je ime dobil po Indijskem bogu svitanja, bogu Aruna. Kralj Taksin je zgardil omenjen tempelj ob reki Chao Phraya točno na tistem mestu, katerega so najprej obsijali jutranji sončni žarki. Tempelj je zgrajen v khmerskem stilu in dekoriran s kitajskim porcelanom, ki so ga uporabljali za obteževanje čolnov. Centralni prang je visok 104 m in skupaj z ostalimi štirimi stolpi simbolizira goro Meru, goro ki predstavlja 33 nebes. V mestu je moč naleteti na številne budistične templje med katerimi so najbolj poznani Wat Pho, Wat Phra Kaeo, Wat Benchamabophit, Wat Saket in drugi.
Prvi vtisi ob vstopu v mesto so kar precej negativni, še posebej če z letališča proti mestu potuješ z vlakom. Vlak je nabito poln domačinov in zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju napol golih teles, ob progi so postavljene barake revnih meščanov, v zamazanih rekah perejo posodo, se tuširajo, potepuški psi nikoli ne zginejo s pogleda, če imaš nesrečo se še vlije z neba, itd.. Ko stopiš na ulico ves izgubljen pod omenjenimi negativnimi vtisi in zagledaš pred seboj še ta kaos iz prometa in zavohaš dim avtomobilskih izpušnih cevi, bi se najraje vrnil od koder si prišel. No, z druge strani te spremljajo ves čas, kamor koli se obrneš, le nasmejani obrazi. Prvič v življenju srečaš mimo-idočega monka, budističnega meniha v oranžnem pregrinjalu in obriti glavi, slučajno te voznik tuk tukija nagovori o prevozu do guest housa na Khao Sanu in ves srečen se potem nadaljnje pol ure v življenjski nevarnosti voziš v trikolesniku, spet prvič v življenju.
Čez čas se seveda aklimatiziraš, spoznaš številne popotnike in lokalce ter začneš z odkrivanji lepot azijske metropole. Še nekako najbolj v spomin segajoče znamenitosti so tiste ob mestu, recimo plavajoča tržnica, kjer še vedno trgujejo s čolni na reki ali pa Ayutthaya, mesto številnih templjev, pagod, prangov, samostanov, kateri so večinoma oropani, požgani in kasneje obnovljeni, porušeni, … Tudi Kanchanaburi svetovno znan po filmski uspešnici iz časa svetovne vojne (most na reki Kwai) je zanimiv in znan ne samo po mostu ampak posebej po narodnem parku Ewian in njegovih prekrasnih slapovih.
Patpong, poznan po nočni tržnici in številnih bordelih, je verjetno najbolj poznan predel mesta, ki ga verjetno vsak turist ali popotnik obišče. Tudi Tomo Križnar in Zvone Šeruga sta tukaj posedala ob pivu in pogledu na artistične plesalke. Bangkok ponuja seveda še veliko več. Tajski boks je tukaj šport številka ena in se odvija skoraj vsak večer izmenično na dveh stadionih. Začne se tako, da oba tekmovalca izvedeta molitveni obred oz. zahvalo učitelju Ruam Muay Thai-ju. Borba traja 5 rund po 3 minute z 2 minutnim pre-morom, v ozadju pa igra orkester tra-dicionalno glasbo na bobne, flavto in cimbale. Poleg Tajskega boksa je tukaj še zelo popularen šport odbojka z nogo ali Takrao, ki se igra z žogo narejeno iz ratana. Tajska masaža, ki jo Tajke ponujajo za vsakim vogalom, je prav tako omembe vredna in pride prav po na-porni avionski vožnji ali daljši vožnji z avto-busom ali vlakom, ko mišice postanejo premalo prekrvavljene zaradi nastalih energijskih vozlov, katere Tajke z masažo spretno razbijajo in povečujeo prekrvavitev celega telesa. Vsak turist ali popotnik naj ne bi zapustil Bangkoka in Tajske, ne da si ne bi pred tem ogledal dvoboj v Tajskem boksu, se prepustil masaži, obiskal Patpong in si ogledal kipec smargadnega Bude ter se popeljal z tuk tukijem po Bangkoških cestah.
Pa še nekaj česar zagotovo niste vedeli. Uradno ime mesta Bangkoka je najverjetneje eno najdaljših na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit.
In kaj boste rekli na to?
Senad Osmanaj
 |
RSS feed Comments
to me zanima!