Na poti po jugovzhodni Aziji sem med drugim obiskal vasice številnih tukaj živečih plemen bodisi v samem deževnem pragozdu ali na obronkih manjših mest. Te vasice se nahajajo predvsem v severnem delu Tajske in na področju celotnega sosednjega Laosa, tudi Myanmara in Kambodže. Ste že kdaj slišali za Akha, Yao ali Mien, Karenni, Lisu, Hmong, Red Karen, Lazu … plemenske skupnosti? Čas je, da začnemo.
Medtem ko turistične agencije ponavadi ponujajo treking izlete v okolico Chiang Mai-a pri tem pa na ves glas poudarjajo, kako edinstveno je jahanje slona in rafting z bambusovimi slapovi, pa zanemarjajo stike z drugačnimi ljudmi, zaradi katerih so vse te ponudbe turističnih aranžmajev tukaj nastale. Še malce severneje od Chiang Mai-a se nahaja vasica Pai, po mojem mnenju najlepša vasica na Tajskem. Seveda je tudi tukaj moč naleteti na nekaj turistov, predvsem popotnikov ali pa po opiju hrepenečih dušah, ki se tukaj za majhne denarce zadevajo do onemoglosti. Za okoliška plemena Lisu, Lazu in Karen predstavlja prodajanje opija življenjskega pomena. Proizvajanje opija je tudi njihovo tradicionalno početje, koristno v medicinske namene, a ga gojijo vedno manj, saj zaradi trgovanja z njim vlada nadzira in uničuje makova polja. Opij so prepovedali, a se z njim vseeno trguje, proizvajajo ga največ v Myanmaru in tihotapijo skozi državno mejo s Tajsko nekje v deževnem pragozdu, kjer ni vojaškega nadzora nad mejo zaradi nedostopnosti terena. Plemena pri tem le malo zaslužijo, zgolj toliko, da si plačajo npr. avtobusno vozovnico do prvega zdravnika.
Za vsa omenjena plemena v okolici Pai-ja je značilno, da komunicirajo v samosvojem jeziku, se oblačijo v tradicionalna oblačila in se preživljajo s poljedelstvom in lovljenjem živali. Torej vse kar proizvedejo in ulovijo, tudi porabijo. Nekateri izmed njih denarja ne poznajo, medtem ko se nekateri vozijo že v avtomobilih. Hiše so tukaj bambusove in pokrite s slamo, pri gradnji pa ne uporabljajo žebljev, niti kakršnega koli drugega umetnega materiala. Hiše so narejene so tako, da so dvignjene na štirih lesenih opornikih, pod hišo pa je ponavadi prazen prostor, ki služi za hranjenje živali. Bivališča so dvignjena od tal tudi zaradi vsakoletnih poplav, ki jih s seboj prinašajo monsuni. Življenjska doba takšnih hiš je nekje 10 let. V hiši je zgolj en prostor, ki služi kot kuhinja, dnevna soba, spalnica, sprejemna soba za goste in kot delavnica. Ta prostor je tudi zelo čist!
Plemena se ponavadi navzven prepoznavajo po svojih oblačilih, ženske iz večine plemen se poročajo z moškimi iz istega plemena, kar pa ne velja za pleme Lisu. V Pai je prišel tudi eden naših, Slovenček iz Kranja, ki se je na prvi pogled zaljubil v eno izmed deklic Lisu. Poročila sta se. Pogoji poroke za pripadnike drugih skupin so jasni, plača se okoli 1000 do 2000 evrov, pri tem pa mora ženin ostati v vasi še vsaj 4 leta po poroki. Ali se je Slovenček iz Kranja res zaljubil na prvi pogled ali pa si je le prišel oprat svoje ime, je nebistveno vprašanje. Kakor koli že, želim mu prijetno bivanje v globoki džungli in neokrnjeni naravi, pa seveda tudi večne ljubezni. Da je to možno samo v plemenu Lisu, je tudi že poznano, saj so edini v tem delu Tajske, ki te vlečejo za rokav za dosego svojega prodajnega cilja.
Naslednja vas oz. manjše mestece se imenuje Mae Hong Son, poznano po plemenih Karenni, živečih v okoliških vaseh. Karenni so pravzaprav begunci iz Myanmara, ki so na Tajskem našli svoj mir in izkoristili gostoljubje države. No, Karenni so bolj poznani po svojih ženskah z dolgimi vratovi kakor po čem drugem. Obroče okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh razlogov: kot zaščita pred tigrovim ugrizom, medsebojnem prepoznavanju in kot simbol lepote. Natikat si jih začnejo že kot 5-letne deklice, vsako leto vse več. Zadnjega si nataknejo pred poroko, tako da poročene ženske danes nosijo nekje med 22 in 27 obročev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Naj pojasnim, da ženske v resnici nimajo daljših vratov, kot si mi to predstavljamo, res pa je, da imajo dolge, kar je posledica prevelike teže na njihovih ključnicah in zaradi tega se jim nivo ključnice pomakne navzdol. V vasici se učijo 4 jezike, in sicer angleškega za komuniciranje s turisti, tajskega za sporazumevanje z lokalci, myanmarskega, od koder prihajajo, in karennskega kot jezik plemena. V vasici živita še dve vrsti plemen med njimi tudi ženske, prepoznavne po dolgih ušesih ali Red Karen. Vsa ta plemena imajo različna verovanja. V vsakem izmed plemen je moč najti budiste, kristjane in tiste, ki verujejo v duhove. Prav ste prebrali, tudi kristjane, ki so si postavili svojo cerkev z Jezusovo sliko. Cerkev je seveda iz bambusa, v njej pa ni ničesar, kar bi se svetilo. Budisti imajo svoj tempelj v hiši, tisti ki verujejo v duhove, pa imajo svoja oguljena drevesa na koncu vasi, kjer izvajajo razne ceremonije proti odganjanju zlih duhov.
Severno od Tajske se nahaja Laos, poznan po številnih plemenih, ki živijo tu. Večina jih prihaja z južne Kitajske. Oblasti jih nekako delijo na tri skupine, in sicer na visokogorska; plemena, živeča visoko v hribih, srednjegorska, to so tisti, ki živijo v hribovju, in plemena, ki živijo v dolinah, predvsem ob rekah. Najbolj poznana so Hmong, Akha, Yao ali Mien, Tai Lu, Tai Dam …
Svoj obisk sem načrtoval na severu države ob meji s Kitajsko, kjer živijo najrazličnejša plemena. Najlepši prizori so zjutraj na tržnici, ko se vsi ti ljudje zberejo, izžarevajo različnost barv in nošenj. Naj začnem kar z Akha plemenom, katerega sem obiskal v eni izmed njihovih vasic. Navzven so prepoznavni po posebnih kapah ali pokrivalih za glavo, na katerih nosijo srebrnike oz. kovance Francije, ki je celo dvakrat vladala Laosu. Srebrnike na kapah imajo ponavadi pokrite s posebnim pregrinjalom in jih pokažejo šele takrat, ko od njih kaj kupiš ali pa plačaš nekaj drobiža. Akha imajo nekatere samosvoje značilnosti vedenja. Tako so npr. njihove hiše razdeljene na dva prostora, posebej za ženske in moške člane družine. Tujec, ki vstopa v hišo, mora vstopiti in izstopiti pri istih vratih, medtem ko ostali lahko izstopajo pri istih ali drugih. Njihove hiše nimajo oken, zato je tudi prostor v njih temačen. Drugače pa se ukvarjajo s predelovanjem bombaža, pridelovanjem riža … Pred vstopom v vasico so zgrajena lesena vrata in v kolikor greš skozi ta vrata, moraš obvezno obiskati eno izmed družin. Vrata so dekorirana s številnimi bambusovimi izdelki, ki služijo za odganjanje zlih duhov.
Yao ali Mien so plemena, ki so navzven prepoznavna po črnih oblačilih z rdečimi košatimi robovi ob ovratniku. Veljajo nekako enaka pravila vedenja in obnašanja kot za Akhe. Obstaja pa tudi bistvena razlika med plemeni, in sicer Yao so edino pleme, ki ima tradicijo zapisovanja osebnih praznikov za nekaj sto let nazaj.
Hmong so najbolj prepoznavna Laoška plemena, živeča tako po višinah kot nižinah. So edino pleme, pri katerem sem videl tudi moške nositi tradicionalna oblačila v črni ali temno plavi barvi s svetlo modrimi obrobami na rokavu in hlačnicah. Drugače pa so ženska oblačila, za razliko od moških, najrazličnejših barv, prepoznavna po debelem svilenem pasu.
Za obisk vseh plemen tako na Tajskem kot v Laosu si velja zapomniti nekatera nenapisana pravila. Nekatere vasice imajo vhod označen z lesenimi vrati, teh se ne dotikaj, kajti v nasprotnem primeru prinašaš zlo v vas. Prav tako se ne dotikaj rastlin ali dreves, saj imajo nekatere izmed njih religijski pomen. S partnerjem ne izvajajta romantičnih prizorov. Če ti kaj ponudijo, sprejmi v zahvalo in tega ne odkloni, pa čeprav ne maraš. Kadar hodiš skozi vas, obvezno obišči eno izmed družin. V primeru da pri njih prenočuješ, jim povej, kje se nahajaš, drugače te bo cela vas iskala. Kadar jih obiščeš, jim prinesi uporabna darila kot npr. žiletke, škarje, lepilo, riž, zvezke, kulije … Morda sem kakšno izmed pravil še izpustil.
V vasici ne pričakujte stranišč in kopalnice s toplo vodo, kadjo in wc-školjko. To pri njih ne obstaja. Stranišča so za prvim grmovjem ali v bližnji reki, kjer se tudi tuširajo. Ženske se vedno tuširajo oblečene v saronge, medtem ko so moški lahko v spodnjicah. Če boš uporabljal šampon, te bodo vsi čudno gledali. Ponekod je tudi tako, da se najprej umijejo ženske in otroci in šele potem moški. A to je odvisno od vasi do vasi, kot tudi od plemena do plemena.
Vsa plemena imajo nekaj skupnega, namreč vsa izmed njih so gojila opijum v Zlatem trikotniku (tromeja med Tajsko, Myanmarom in Laosom), iz katerega se je nekoč morda še danes izvozilo največ. Nekatere izmed držav tega ne dopuščajo več in kaznujejo tako početje tudi s smrtnimi obsodbami, enako velja za turiste, ki posedujejo prepovedano blago.
Plemena, ki sem jih obiskal, so nam lahko v marsičem vzor, marsikaj se lahko od njih naučimo, njihove vrednote so neprecenljive, prav tako verovanja, naravna logika in možgani funkcionirajo normalno, povprečna starost nekaterih je tudi nekaj čez 90 let. Mi, ki se imamo za razvite svetovljane in ki ne vidimo dalje od nosu oz. od prvega bankovca, mi, ki smo pri 25 letih še komajda gibljivi in nesposobni osvojiti Belvi na Mariborskem Pohorju, mi, ambasadorji civilizacije bomo uničili tudi ta nedolžna plemena, plemena, ki zahtevajo le lastno svobodo in ničesar več, plemena, ki se pogovarjajo z duhovi in znajo prisluhniti naravi. Da, takšni smo in na takšne, kakršni smo, smo ponosni; kar je še od vsega najbolj žalostno!
Senad Osmanaj
 |
RSS feed Comments
