Za pridobitev vizuma je potrebno izpolniti obrazec, predložiti potni list, fotografijo in letalsko vozovnico, iz kaktere je razvidno, da bivanje na Tajskem ne bo preseglo 15 dni.

Za izdajo vizuma se lahko zaprosi tudi na Konzulatu Kraljevine Tajske v Ljubljani na zgoraj navedenem naslovu.

Seznam mejnih prehodov kjer je možno pridobiti vizum ob vstopu v državo:

1. Suvarnabhumi Airport
2. Don Muang International Airport , Bangkok
3. Chiangmai International Airport , Chiangmai
4. Phuket International Airport , Phuket
5. Hatyai International Airport , Songkhla
6. U Tapao Airport , Rayong
7. Mae Sai Immigration Checkpoint , Chiengrai
8. Chieng Saen Immigration Checkpoint , Chiengrai
9. Chieng Khong Immigration Checkpoint , Chiengrai
10. Betong Immigration Checkpoint , Yala
11. Sadoa Immigration Checkpoint , Songkhla
12. Samui Airport , Surat Thani
13. Sukhothai International Airport, Tak Immigration Checkpoint
14. Bangkok Harbour Immigration Checkpoint, Bangkok
15. Sri Racha Immigration Checkpoint , Chonburi
16. Mabtaput Immigration Checkpoint , Rayong
17. Nong Khai Immigration Checkpoint, Nong Khai
18. Samui Immigration Checkpoint , Surat Thani
19. Phuket Immigration Checkpoint , Phuket
20. Satun Immigration Checkpoint , Satun
21. Krabi Immigration Checkpoint , Krabi
22. Songkhla Harbour Immigraion Checkpoint , Songkhla
23. Chiangrai Airport Immigration Checkpoint, Chiangrai
24. Surat Thani Airport Immigration Checkpoint , Surat Thani

Vir: MZZ

Nedelja 28.april:
Po kamionarsko čez Italijo in Francijo v Španijo……..

Petrov klic ob šestih zjutraj me seznanja z zamudo, ki je nastala zaradi pozabljene zelene karte v Ljubljani. Z opravičljivo dvourno zamudo se Peter pripelje do Ajdovščine. Nekaj minut po devetih zjutraj zloživa vso opremo v avto (se zadnjič se sprašujem ali se splača vso smučarsko opremo tovoriti 3000 km daleč) in zapustiva Polškograd. Ob 9:30 h smo v Vrtojbi, naložimo Mašo, dotočimo gorivo, kupimo še nekaj hrane in točno ob desetih gremo na skoraj 8000 km dolgo pot.
Dogovorimo se za štiri urne menjave za volanom ter na mestu navigatorja. Najprej Peter prevozi 511 km preko Venezie, Brescie, Cremone, Piacenze do malo pred Genovo. Pot preko padske nižine mine mirno, brez zastojev. Pred Genovo prevzame Maša, ki vozi po izredno razgledni avtocesti rož ob italijanski obali mimo San rema in Ventimiglie v Francijo (5 h 45 min z Vrtojbe), mimo Monte Carla in Nice do Marseilla, kjer po 489 km prevzamem Ožbej. Avtocesta rož je kar naporna za voznika in avtomobil. Dvopasovna avtocesta z veliko tuneli, viadukti, vzponi, s precej prometa. Pot je zelo pametno načrtovati v času ko imajo tovornjaki prepoved vožnje. S tem smo imeli precej sreče, čeravno tega nismo posebej načrtovali.
Pred La Barque dolijemo 18 l še slovenske nafte iz dodatne posode v rezervoar. Želeli smo priti čez Francijo do cenejše španske nafte. Žal nam to kasneje ni uspelo. Pri Narbonneju natočimo gorivo do španske meje (20 l) in kupimo Michelinovo karto Španije. Ožbej dokončno prevozim Francijo in vstopim v Španijo. Španska meja predstavlja točno pol poti iz Vrtojbe do Gibraltarja. Španija je ogromna država. Pri Barceloni natočimo poln rezervoar 47 l za 33 evrov (liter 0,71 evra). Do Barcelone smo vozili 12 ur. Pri Saguntu malo pred Valencio po 615 km in petih urah in pol prevzame krmilo spet Peter, zemljevid pa Maša. Ura je ena zjutraj, trinajst ur z Vrtojbe. Spravim se k zasluženemu počitku na zadnji sedež potem, ko sem osem ur navigiral in več kot pet ur vozil.

Ponedeljek 29.april:
Zastoj pri Malagi, Gibraltar, vstop v Maroko, maroški cestno vozniški kulturni šok…….

Začnejo se močne nevihte, ki zelo otežijo vožnjo in zmanjšajo povprečno hitrost iz 120 km na 100 km na uro. Pred Alicantejem počivamo pol ure na avtocestnem počivališču. Ob štirih zjutraj po prevoženih 272 km v treh urah zamenjam Petra, vožnja je zelo težka in utrujajoča, izmenjajoči se pasovi močnega dežja in megle. Kljub temu pa nisem tako utrujen, da bi s tem ogrožal varnost vožnje. Oba sopotnika spita, s puščavsko lisico pa pridno nabirava kilometre čez Španijo. Ob petih zjutraj prevozimo 2000 km v 20 urah iz Vrtojbe. Mimo Sierra Nevade (pred Granado) na jugu Španije, kjer je pred leti potekalo svetovno prvenstvo v smučanju pademo v snežno nevihto z 10 cm snega na cesti in letnimi gumami na vozilu (človek namenjen v afriko ne računa ravno na sneg na poti ). Vozimo z obilo previdnosti.
Ob sedmih zjutraj me zamenja Peter, potem ko pred Guadixom natočimo poln rezervoar za 32 evrov. V treh urah sem prevozil 298 km v kar nemogočih razmerah (močan dež in sneg). Zopet letimo in malo pred Malago zajtrkujemo na počivališču.
Nekaj minut pred deveto zjutraj 150 km pred Gibraltarjem nabašemo v nepremičen 12 km dolg zastoj. Vse zabito v vse smeri. V uri in pol se po polžje prebijemo v Malago. Živčki so na močni preizkušnji, utrujenost precejšnja, smo tik pred ciljem…. Dodatni dve uri kobacanja po lokalnih cestah (iskajoč obvoze) nas pripeljeta v Marbello nazaj na hitro cesto proti Gibraltarju in Algericasu. V Malagi smo prvič izkusili vse sladkosti velikih krožišč, kar je kasneje v Maroku postala stalna praksa. V eni uri smo v Gibraltarju. Če odštejemo tri izgubljene ure v zastoju pred Malago smo vozili 2500 km do Gibraltarja 25 ur, v povprečju 100 km na uro. Psihofizično kar zahtevna operacija. Odločimo se za sprehod po Gibraltarju, vendar nas nevihta odvrne od tega. Naredimo še zadnjih nekaj kilometrov po Španiji od Gibraltarja do Algericasa.

Do Gibraltarja smo porabili štiri rezervoarje goriva (182 litrov) in plačali 150 evrov cestnin, za gorivo pa dali 126,56 evrov (66 l v Slo, 20 l v Fra, 96 l v Špa). Skupaj strošek do Gibraltarja 276,56 evra (66.374,4 sit, po osebi 22.124,8 sit). Povprečna poraba je velika 7,28 litra.

V Algericasu vstopimo v pristanišče in skozi labirint pristaniških cest pridemo pred prodajalno kart za trajekte, začnemo pogajanja za ceno. Peter se dogovori za eno osebo gratis. Za povratno karto za avto in dve osebi s super fast ferry Tarifa-Tangier firme FBS plačamo 220 evrov (52.800 sit, po osebi 17.600 sit). Cene so na vseh trajektih enake, najpogosteje greš s tistim, ki pelje najprej. Super fast ferry so zelo hitri in za pot iz Evrope v Afriko potrebujejo 70 minut. Iz Algericasa vozijo trajekti tudi v Ceuto, špansko enklavo na maroškem ozemlju, kjer se dobi zelo poceni gorivo. S trajektom se nas je peljalo malo, nekaj avtomobilov in okrog 50 potnikov.
Pristanemo v Tangier in na krov prideta neuformirana maroška policista s prenosnim računalnikom in žigi. Ob vstopu v državo si dolžan izpolniti obrazec s klasičnimi podatki (podobnega izpolniš ob vsaki prijavi v hotelu ali kampu). Na vrsto pridemo zadnji in na naše veliko presenečenje policist od nas zahteva vizo. Vztrajamo na informaciji iz našega zunanjega ministrstva po kateri Slovenci za Maroko ne potrebujemo vize. Policist pokliče po telefonu in nam pritrdi. Vsak dobi vstopno številko, ki jo vnesejo v računalnik. Policist me proglasi za Uzbeka. Izkrcamo se iz trajekta in pademo naravnost v maroški »sistem«. Najprej nas »napadeta« dva prodajalca čaja z mento. Za njima uleti nekakšen public advisor z »uradno« izkaznico, ki nudi pomoč motoriziranim turistom ob vstopu v državo. Delamo se butaste (ne znamo nobenega jezika ) in s pomočjo »uradnega moža« zopet izpolnimo neke obrazce. Avtomobil dobi dodatno zeleno karto za vožnjo po maroških cestah (izguba tega papirja je resen problem). Po uri pregovarjanj, kričanja, smejanja in »nagradi« za »uradnega moža« v višini 5 evrov preživimo mejo in zapustimo pristanišče v Tangierju. »Uradni mož« je hotel 20 evrov a smo mu hiteli razlagati, da smo študentje, iz revne države Jugoslavije (Slovenija je tako ali tako prezahteven geografski pojem, so nas pa v Maroku vseskozi zamenjevali za Slovake)… na koncu je nekoliko nejevoljen pristal na 5 evrov nagrade oziroma podkupnine, ki si jo razdelijo »uradni možje« in policisti med sabo. V bistvu zelo premeten način ekstra prihodkov mejnih policistov.
Izhod iz luke in v divji zahod maroških cest. Po ulicah še kar gre in ni bistvene razlike z našimi, ko pa privozimo v prvo krožno križišče le to predstavlja pravi mali cestno vozniški kulturni šok. Avtomobili iz šestih smeri v veliko krožišče brez črt. Šofer in navigator s suhimi usti preživiva prvo vozniško preizkušnjo v Maroku. Ko se kasneje navadiš teh nemogočih krožišč je veliko lažje. V bistvu gre za sistem tokov, ki jim moraš slediti. Šofer nima časa gledati kam mora peljati, zato je to popolna naloga navigatorja. Vsako križišče ima svojega policaja (zelo neobičajno za evropsko prakso), nasploh je Maroko policijska država v kateri en in isti policist stoji iz dneva v dan v istem križišču.
Prebijemo se iz Tangierja in vozimo na jug ob obali. Z vstopom v Maroko smo pridobili dve uri zaradi časovnih pasov. Ceste so normalne, le tu in tam delavci obnavljajo posamezne odseke. Po dvajsetih kilometrih na obalni cesti južno od Tangierja prvič neposredno trčimo ob atlantski ocean. Ustavimo se ob cesti, preko nekaj sto metrov široke peščene obale primivkamo do morja in pomočimo roke v Atlantik.
Pod večer smo v Asilahu. Po neprespani noči in prevoženih 2600 km se odločimo za prenočevanje v tem majhnem in mirnem mestecu. Iščemo hotel in v prvem navkljub pogajanjem ne dobimo zadovoljive cene (mojster hoče 24 evrov za vse tri). V hotelčku Merhaba v centru nam zaupanja vzbujajoč upravnik ponudi spanje za vse tri za 12 evrov. Nastanimo se v hotelček s pogledom na vhodna vrata v Medino in obzidje okrog nje. Peter odpelje avto na plačljivo parkirišče (20 dirhamov = 2 evra za noč). Ob sprehodu po mestecu nam vsak drugi ponuja hašiš. Vse gladko zavrnemo. Na večerjo smo odšli v eno od družinskih restavracij in jedli juho harira (tipična muslimanska juha, posebej veliko jo jedo v času Ramadana), Peter je jedel Tanjines (mesne kroglice), Maša zelenjavo in riž, Ožbej sem se pa basal s krožnikom rib. Pijemo čaj z mento. Za zelo nasiten in okusen obrok plačamo za vse skupaj 120 dirhamov (12 evrov). Sprehodimo se še po Medini in docela utrujeni pademo v postelje.

Torek 30.april: Asilah, Rabat in Casablanca
Majhen a zanimiv Asilah, prvič nas ustavni policija, zelo urejena metropola Rabat s Hasanovim stolpom, divje predmestje Casablance, kilogram opohanih škampov……

Zjutraj si po zajtrku v kavarni z obveznim čajem še enkrat ogledamo medino. Vzpnemo se na stolp iz časov zavojevalcev s Portugalske, ki ponuja zelo lepe poglede na mestece in ocean. Asilah spada med arhitekturne bisere in je močno intelektualno in kulturno maroško islamsko središče. Ogledamo si izjemno lep islamski kulturni center s slikami maroških avtorjev. Vsako leto center gosti različne konference kulturnih in intelektualnih islamskih krogov. V Asilahu so tik pred odprtjem glamurozne nove knjižnice pred katero je lep park. Islam daje izobrazbi velik poudarek.
Iz Asilaha se peljemo naprej v glavno mesto Maroka Rabat. Sredi avtoceste nas ustavita policista na motorjih. Po zelo vljudnem pogovoru v katerem policaj ugotavlja od kje smo (bili smo mu simpatični, ker živimo blizu Bosne) nam zaželi srečno pot. Policaji na motorjih so zelo simpatični, vsi zelo zagoreli, okroglih lic s čelado na glavi, prav filmsko izgledajo. Že rabatska mestna vpadnica poda vtis izjemno urejenega mesta. Parkiramo na parkirišču v centru in se prvič podamo v medino velikega mesta. Prodaja se vse mogoče, od usnja do sadja, zelenjave, piščancev (kar smrdeča zadeva). Zopet klasika: »monsieur, monsieur you want hašiš?«.
Na koncu Medine gremo na pokopališče (kamor nemuslimani naj ne bi hodili). Eno od pokopališč z izjemnim razgledom. Prav mistično zadnje počivališče za vsakega ljubitelja morja. Rahlo na vzpetini nad obalo oceana, ki jo varuje velik bel svetilnik.
V Medini si privoščimo piščančji sendvič in se napotimo proti muzejem in mošejam. Napade nas mlad mulc, ki žica denar. Zelo je vsiljiv in Peter mu v pristni slovenščini odgovarja na njegova moledovanja v vseh možnih jezikih. Z Mašo se nasmejeva do solz. Ni mu uspelo in verjetno jo od očeta za prvim vogalom dobil kakšno vzgojno. Sprehodimo se po glavni aveniji mimo zelo lepe stavbe banke el Mahrib, mimo žal zaprtega muzeja pošte in telekomunikacij do Sončne mošeje, ki kraljuje na rahli vzpetini neposredno ob eni od fakultet. Po zapletenem iskanju najdemo famozni arheološki muzej in na veliko razočaranje naletimo na zaprta vrata (obnova).
Z avtom odidemo do 70 m visokega Hassanovega stolpa, ki ga obdaja 356 stebrov nekdanje palače (porušil jo je potres), velika mošeja (zaprta za nemuslimane) in zelo lepi vrtovi. Če je kaj vredno ogleda v Rabatu je to vsekakor Hassanov stolp. Srečamo veliko ljudi, bacpackerjev, hipijev, parov, šolskih skupin…prava novodobna turistična pestrost. Rabat je zelo urejeno mesto, zelo podobno evropskim in ne ponuja obilo popotniškega rajca. Po ogledu in veliko slikah se odpeljemo proti Casablanci, katere predmestje nas šokira. V mesto vodi zelo široka avenija brez črt na cestišču. Pasov je toliko kolikor gre vštric avtomobilov, od tri do šest.. Ogromno ljudi, zelo umazano in od prenaseljenosti uničeno okolje. Casablanca je ekonomsko središče Maroka in je največje mesto s preko 3 milijoni ljudi. Oblastem le stežka uspeva zagotavljati komunalno opremljenost hitro rastočega mesta, ki je pod stalnim pritiskom velikega priliva ljudi iz revnejših predelov Maroka. Države kjer je 70% ljudi mlajših od 30 let. Po vseh teorijah idealno okolje za take ali drugačne revolucije.
Izgubljajoč se v labirintu ulic ne najdemo hotela, ki ga iščemo in se zadovoljimo s hotelom Foucard, kjer za triposteljno sobo odštejemo 190 dirhamov. Po tuširanju s toplo vodo oddidemo v ribji fast food Amine nasproti glavne tržnice in za 140 dirhamov se najemo do sitega rib in pohanih že očiščenih škampov (na velikem krožniku je bila skoraj kila očiščenih pohanih škampov). Neverjetno! V Sloveniji za velik denar žuliš recimo do dvajset neočiščenih škampov. Vračanje v hotel ni nič kaj prijazno, ulice so se ponoči popolnoma spraznile in naš avto sameva pred hotelom. Nemudoma se odločimo za premik naše oropaj me sedeče tarče na varovano parkirišče za hotelom Sheraton (20 dirhamov za noč). Pet možakov s palicami in pes vzbuja zaupanje v varovanje na sicer precej zanikrnem parkirišču. Na poti v hotel nam trije ponujajo hašiš, mladenič brez roke žica denar, prostitutke iščejo svoje stranke. Kar morbidna scena, ki jo ponoči najdemo v vseh velikih mestih sveta. Večer zaključimo s srkanjem zelo drage pive v kavarni enega od hotelov in opazovanju prostituk in njih žalostnih usod. Očitno je bolj malo posla.

Sreda 31. marec
Divja Casablankina medina, plačamo prvi provision policajem, prihod v rdeči biser Maroka – Marakeš……..

Zjutraj gremo v medino (stari del mesta), ki se kasneje izkaže za eno najbolj pristnih v Maroku, navkljub pričakovanjem, da bo najbolj divje v Marakešu. Razlog je v njeni neturističnosti (za razliko od Marakeša in Fesa). Izstopa predvsem njen živilski in živalski del. V gneči jutranjega nakupovanja gospodinj se prebijamo skozi tone in tone sadja in zelenjave, rib in vseh drugih možnih artiklov. Fascinira nas prodajalka zelenjave, ki sedi na tleh s klobukom iz zelenjave na glavi. Žal se ne pusti fotografirati (kar je pogost pojav v Maroku, veliko ljudi verjame, da ti fotografija ukrade dušo). Na koncu Medine jo mahneno proti oceanu in v kar vročem dnevu pridemo do tretjega največjega verskega objekta na svetu. Poleg mošej v Meki in Medini je Mošeja Hassana II izjemno impresivna mošeja s 120 m visokim minaretom dograjena leta 1993 za šestdeseti rojstni dan Hasana II maroškega vladarja. Mošeja sprejme 25 000 ljudi, zunanje površine pa še dodatnih 80 000 ljudi. Vsekakor vredna ogleda. Za 50 dirhamov za študente (na osebo) si pod zelo dobrim vodstvom ogledamo mošejo in velik hammam (javno kopališče), ki se gradi pod njo. Zelo zanimiv je njegov turški del z bazenom in mnogoterim prelivanjem barv, ki se odbijajo od mozaikov. Vodička nam v zelo dobri angleščini predstavi mošejo, vsi materiali so maroški, razen muranskega stekla in dveh marmornatih plošč iz Italije. Spoznamo zanimiv angleški par, ki smo ga kasneje srečali na ribjem kosilu v Essaouiri. Po kosilu se odpravimo na pot proti Marakešu.

Uspešno se prebijemo ven iz Casablance. Navigacija po velikih mestih brez specialk je kar težka in terja dobrega navigatorja, ker voznik v glavnem pazi na vožnjo in varnost. Celo pot smo navigirali z Marco polovim zemljevidom Maroka, po mestih pa z zemljevidi v Lonely planetu. Včasih je prava umetnost priti v območje teh manjših zemljevidov. Zelo uporaben je kompas (tako za mesta kot medine).
V mestu Sabat naletimo na radar. Dva do uh smejajoča se policista nas ustavita. Vpraša če govorimo francosko (ne), špansko (ne), on pa tudi angleško ni znal. Začnemo z znajdi se komunikacijo. Policaj se smeji do ušeš in riše na roko. Najprej 40 pokaže hiše, potem 66 pokaže na nas. Zatem izvleče obrazec sredi katerega je številka 400 dirhamov okrog pa sami valovčki oziroma arabska pisava. Naredimo se uboge študente, neumne turiste in prosimo za popust. Policaj malo pomisli in reče magično besedo: provision s francoskim naglasom. Damo mu 100 dirhamov na roko, pošlje nas naprej in začeli srečno in počasnejšo vožnjo. Speljemo in izbruhnemo v smeh. Nekaj kilometrov naprej so imeli nov radar. Napake ne ponovimo. Vozimo po zanimivi pokrajini, ki se vseskozi blago vzpenja in spušča. Domačini ob cesti prodajajo razne izdelke, še posebej veliko špargljev. Še pred mrakom smo v Marakešu, ki nas preseneti s svojo urejenostjo (maroška merila).
Prinavigiramo v center rdečega mesta in parkiramo. Pred našimi očmi se prepletajo trume avtomobilov, taxijev, konjskih vpreg, avtobusov, motorjev in pešcev. Našim očem neverjetno sobivanje vseh udeležencev v prometu na tako majhnem prostoru. V Maroku je posebne vrste projekt prečkati cesto. Pešec se počasi pomika čez cesto do točke, ko se je voznik prisiljen ustaviti oziroma švigne mimo za tvojim hrbtom. Vse to na štiri pasovni cesti sredi prometne konice (človek ima občutek, da je prometna konica ves dan). V dveh dneh smo obvladali hojo čez cesto.
Hitro najdemo Hotel Ali na koncu trga Djema el Fna nasproti parka ob bok kateremu čakajo konjske vprege na prevoz turistov. Namestimo se v sobo (260 dirhamov za noč + zajtrk + neomejen dostop do neta) in odrvimo naravnost v vrvež trga Djema el Fna v Marakešu, ki velja za eno od svetovnih posebnosti. Veliko število nekakšnih »čevapdžinic« na prostem premami naše sestradane želodce in s Petrom se v trenutku baševa z nekimi majhnimi okusnimi klobasicami, s paradižnikovo mezgo in obveznim čajem z mento. Maša prisega na zelenjavo (ah te ženske , n vejo kej j duobru bi rj ku muj nono). Sediva zraven dveh mičnih maroških študentk in Peter z zanimanjem opazuje kaj jesta. V slovenščini nagovori klobasica mojstra: »Ej kolega, jaz bi tudi jedel to kar jesta ti dve gospodični.« In ne boste verjeli dobi pred sabo krožnik črnkaste rahlo zdrizaste zadeve. Sledilo je vprašanje gospodični. »What is this?« Maroška študentka z mesnatimi ustnicami mu odgovori, da je La rat. Peter prebledi, misleč da je podgano. V naslednjih izjemno smešnih minutkah ugotovimo, da je jetra, ki se jim najbrž reče po francosko La Rate. Smejimo se toliko, da nas s klopi potleh meče. Ob plačilu nas klobasica mojster nategne za nekaj dirhamov.
Ogledujemo si dogajanje na Djema el Fna. Fantje boksajo, kače plešejo, starci pripovedujejo zgodbe, lovci na srečo igrajo enostavne a zabavne igre, glasbeniki igrajo, plesalci plešejo….prava etnološka zanimivost. Čez del medine gremo na čaj v eno od restavracij visoko nad trgom s pogledom na vso pestrost Djema el Fna….filmsko, boemsko, navdihujoče….pravi užitek. Eden od tistih občutkov, ko so besede nepotrebne.

Četrtek 1.april:
Priprave na vzpon v Marakešu, bušiji v medini, jezni prodajalec, večer na Djema el Fna….

Dan smo namenili zbiranju informacij o vzponu na Toubkal in počitku ob naporih, ki so nas čakali. Neprezgodaj vstanemo (vsako jutro je prvo zbujanje ob petih, ko se z bližnjega minareta oglasi vabilo k molitvi, evropejcem služi za orientir, koliko je še do vstajanja) in pozatrkujemo klasični novodobno-turistični maroški zajtrk (maslo, marmelado, kruh). Peter in Maša odneseta v popravilo digitalni fotoaparat. Sam pa zadovoljujem svojo internetno strast v cybercafeju in svojo čajnopijsko v hotelski kavarni na ulici s pogledom na park. Po dveh urah ju še ni nazaj. Odpravim se v medino in jo v treh urah obdelam skoraj celo. Pri prijazni gospe kupim čepico (muslimanska v rasta man barvah). Nekajkrat so mi kar težili in me vlekli v razne »tovarne« enkrat brona, enkrat lesa, usnja… Zanimiva in zelo urejena medina. Le dvakrat me je bilo malce strah, ko sem končal v slepi majhni uličici, polni tkanin in oblek s polmetrskim prehodom, kjer bi me lahko popolnoma brez problema oropali. No pa me niso, če sem že srečal kakšne sumljive tipe so dobili take poglede, da so se me najbrž ustrašili (malo hvalisanja pa vendar). Narediš se hujšeha mafijca kot so oni sami in v njihovi kulturi krvoločni pogled hitro uniči marsikatero nakano. Zgubil sem se dvakrat.
Po Marakešu sem iskal zemljevid Toubkala. Vsi so zelo slabi (stare vojaške specialke) in vsi me hočejo nategnit za ceno. Odločim se, da ga ne bomo kupili, si ga pa dodobra ogledam in zapomnim, kar se je pozneje pokazalo za več kot dovolj orientacijskega znanja potrebnega za osvojitev najvišjega vrha severne afrike.
Popoldne najdem Perota in Mašo in pri trgovcu zraven hotela (predstavnik orto muslimanske struje z veliko črno brado in belo čepico) nabavimo hrano za v gore. Gospod jezni nas gleda s precejšno mero prezira. Velika večina pouličnih trgovcev v Maroku spada v kategorijo orto muslimanov.
Želeli smo v muzej na koncu medine, vendar smo prišli dvajset minut preden so ga zaprli. Prijazno rahlo debelušno dekle na vstopnini nam svetuje, da se vrnemo jutri. Iz obiska medine si velja zapomniti besede majhnega otroka z materjo, ki je kazal s prstom name in govoril: »mami, mami,….. Bush, Bush!..«…nič kaj zadovoljen nisem bil s to opazko. Je pa zelo nazorna (otroci so najboljši indikatorji družbe). Otrok vse belce enači z Bushem, ki je v njegovi glavi zagotovo bad guy. Ni kaj, potencialni one way ticket »turist«, če sem malce zloben.
Na tržnici Djema el Fna smo kupovali suho sadje, ki sploh ni poceni. Suhe marelice so po 10 evrov kila. Očitno turistično lupljenje. Zvečer smo šli v eno od dražjih restavracij nad Djema el Fna in ob treh čajnikih čaja z mento skoraj edinikrat v Maroku debatirali o stvareh, ki jih počnemo doma, o načrtih v prihodnjem letu, kdaj diplomirati……Kar močan veter je pihal, v bistvu je celo malce zeblo.

Petek 2.april:
Imlil, začetek vzpona na Toubkal, vzpon na Kočo Neltner na 3200 m, kje so mule……

Nekaj minut čez sedmo uro zjutraj že zapuščamo Hotel Ali v Marakešu, znano zbirališče trekerjev in ostalih svetovno popotniških odtrgancev. Vreme kaže zelo slabo, ponoči je deževalo, napoved pa je dobra. Z brezhibno navigacijo takoj najdemo odcep za Imlil, čeprav ni niti ene cestne table. Cesta gre najprej po savani dokler se ne začne vzpenjati proti Asniju. Močno deževje je cesto na nekaterih mestih precej načelo. V družbi medkrajevnih taxijem (stari mercedesi 240 s po 6 ljudi + voznik) obvozimo del ceste, ki se je sesul v reko. Kot klenim Slovencem so nam hribi bližje kot neskončna ravnina zato prav uživamo v vožnji ob prepadni cesti v Asni, kjer nadaljujemo naprej v Imlil.
Imlil (60 km iz Marakeša, 1,5h) vasica na 1700 metrih (tu se pozimi začne sneg) je znano filmsko področje. V njegovi neposredni okolici so snemali Sedem let v Tibetu. Pridemo na konec vasi in angleško govoreči domačin se ponudi za varuha avtomobila (dva dni 40 dirhamov – 4 evre). Parkiramo pred velik balvan v neposredni bližini gostilne. V trenutku se okrog nas nabere gruča raznih firbcev in prodajnih »interesentov«. Ponujajo nam vse mogoče: vodnika, mulo za nošnjo do koče za 130 dirhamov, »original« berber knife…… Vse zavrnemo in se zapletemo v pogovor z gorniško navdahnjenim domačinom, ki organizira vodnike. Dobimo nekaj uporabnih informacij, razveselila nas je predvsem tista o precejšnji količini snega za ta čas. V pol ure pripravimo vso opremo in si nadenemo svinjsko težke nahrbtnike (nosim smučarske čevlje, smuči, dva cepina, gorilnik, tri litre vode, opremo za dva dni…..), Petru in Maši na hrbtu ni bistveno lažje.
Začnemo s hojo navkreber. Najprej mimo zelo lepo urejenega skoraj idiličnega Kasbaha. V pol ure gremo mimo vasi Amrou (himalajski pogledi). Pri šoli na koncu vasi se zaključi še zadnji približek ceste (do tu z Imlila lahko pride samo terenec). Prečkamo ogromna siva prodišča in začnemo vzpon na zeleno teraso naprej po dolini. Ob velikem balvanu malicamo in že razmišljamo o tem zakaj hudiča nismo vzeli mule za zares zelo težke nahrbtnike. Lokalni kmet v mrzlem potoku prodaja Coca colo, Fanto in ostale imperialistične pijače. Po dveh urah hoje po atlaški mulatjeri pridemo v vas S. Chamcarouch na višini 2300 m. Vas sestavljena s parih hiš (napol zemljank) in znanega svetišča je precej skomercializirana in kot ničkolikokrat dosedaj nas napadejo prodajalci vsega možnega. Z menoj hočejo zamenjati smuči. Mašo sprašujejo, če je že oženjena. Počivamo šele nad vasjo, bolj v miru… Spoznamo nemca z istim ciljem, ki že mesec dni kolesari po Maroku. Velika teža nam onemogoča hitro napredovanje in po štirih urah hoje iz Imlila končno pridemo v prvi sneg. Priznati je treba, da nismo ravno v vrhunski kondiciji. Razen Maše, študentke Fakultete za šport, ki ji je kondicija oblika poklicne deformacije.
Olajšajoče si nadenem turno opremo in za prvim ovinkom zopet naletim na območje brez snega. Besednjak je temu spoznanju primeren. Po zelo dolgi (10 km) dolini v šestih urah pridemo na Kočo Neltner na 3200 m Francoske planinske zveze oziroma njene podružnice v Casablanci. V Koči nas prespi 15. Nekaj angležev, špancev, nemcev in slovenska trojica. Naredijo se tabori: angleški, španski in nemški. Še najbolje se počutimo ob komunikaciji s fanti oskrbniki koče. Zelo pozitivni in zanimivi ljudje. Zanimiva sta dva španca (stric in nečak). S seboj sta imela hrane za vsaj teden dni avtonomije v gorah. Popili smo veliko čaja z mento. Mašo je zaradi višine napadla slabost in je zgledala bolj klavrno do jutra pa se ji je telo prilagodilo in je izgledala zelo dobro. V koči si lahko za 7 dirhamov na uro sami kuhate. Odlična pašta ni izostala. Spanje z izkaznico je 60-80 dirhamov po osebi. Popijemo aspirin in oddidemo spat. Navkljub slabemu jutranjemu vremenu nam je le to skozi zelo lep in sončen dan odlično služilo.

Sobota: 3.april
Na najvišji vrh Atlasa, severne afrike in Maroka 4167 m visoki Toubkal, nazaj v Imlil, druga policijska provizija, poln Marakeš…..

Še v mraku smo zazgrizli v največjo strmino nad kočo. Nekaj časa še gre s smučmi, potem pa sem moral čez prvo ramo peš, naprej pa spet brez težav s smučmi. Vzpon na vrh poteka po dolgi dolini v smeri severa in tehnično ni zahteven. Dolina je podobna dolini Za Cmirom v slovenskih gorah. Zjutraj je pogosto ledeno. Po treh urah pridemo na sedlo jugovzhodno od vrha, kjer se konča sneg (višina 4000 m). Vršna glava je kopna. V naslednji uri premagamo še zadnjih 170 višinskih metrov in pridemo na 4167 m visoki Jebel Toubkal najvišji vrh Maroka, Atlasa in Severne afrike. Zadnje pol ure vzpona se je višina že zelo poznala. Tempo je bilo potrebno zelo prilagoditi občutnemu manjku kisika ob očitno nezadostni aklimatizaciji. Obvezno zmagoslavno slikanje v zelo lepem sončnem vremenu. Zadovoljstvo ob osvojitvi primarnega cilja. Po tem, ko smo odpovedali Kilimandžaro zaradi denarja, ko so Ukrajinci odpovedali Elbrus in ko se je Alpa Mayo pokazal za še prezahtevnega smo osvojili sicer nekoliko lažji vseeno pa zelo zanimiv vrh. Spustimo se nazaj na sedlo, kjer si nadenem smuči in uživaško odmučam do koče. Smuka je srednje dobra. Sneg je predelan in na vrhu rahlo zmehčan. V uri in pol smo nazaj pri koči, kjer Ibrahim poskrbi za odlično juho.
Ob treh popoldne začnemo spust v dolino. S smučmi pridem uro in pol hoda niže, na višino 2600 metrov, kjer se zopet pretvorim v Ožbeja al Mula in nadenem pretežak nahrbtnik. Slabo uro sem čakal Petra in Mašo, da sta prirajžala za menoj. V treh urah kar hitrega tempa smo zopet v Imlilu. Na koncu nas je že precej dajala utrujenost. Maša lokalnemu dečku podari razpadajoče gojzarje. Peter kupi berberski križ, Maša pulover iz čiste volne. Poslovimo se od Imlila in novih prijateljev in že ponoči peljemo spet v Marakeš. Vožnja je težka in nevarna zaradi oslov in po cesti hodečih ljudi. Šele kasneje v Španiji ugotovimo, da nam ena luč slabo sveti.
Na marakeški vpadnici nas zopet ustavi policist, tokrat naj bi prevozili stop znak. Smeji se do ušes, mimo smo tudi izrazito prijazni, nekaj začne omenjati sodnika. Prijazno moledujemo in začnemo pogovor v katerem mojster postave ugotovi, da smo študenti in vpraša Petra: »What do you study?«. Pero zavedajoč se, da študij ekonomije ni ravno dobro pogajalsko izhodišče za nizko provizijo reče z naglasom anleščine v tretjem svetu: » agriculture!«. Policaj ves navdušen nekaj komentira v njihovem domačem jeziku. S skrajnimi močmi zadržujem smeh. Potem pokaže name: »your friend, what study?« Peter se obrne k meni zavedajoč, da sem v isti dilemi. S študijem politologije se v islamski državi ni ravno za ponašati. Odvrnem: »textil industry!«, Petru obrnjenemu proti meni ne manjka nič, da se ne bi začel krohotati. Policaj ne razume, potem pa Peter pokaže na obleko in mojster postave spet vsa navdušen nekaj po arabsko razlaga. Plačamo sto dirhamov provizije, ker smo kao fajn ljudje in odpeljemo. Pol ure smo se dobesedno krohotali in zbijali šale na račun agriculture in textil industry. 100 dirhamov je majhna cena za tako doživetje.
Zdelani pridemo v Marakeš in na veliko razočaranje ugotovimo, da je Ali poln. Čez vikend se zelo pogosto zgodi, da so vsi hoteli po centru polni, dodaten problem so šolske počitnice, ki so v Marakeš prignale številne družine in šolske skupine. V eni od uličic najdemo zanikrn hotel Kawahib (za kar je nudil je bil zelo drag, vendar se nam ni dalo pogajat) in se zgrudimo spat.

Nedelja 4. april:
Lizanje ran v Marakešu, Mašina snežna slepota, po marakeških palačah….

Zelo lačni zjutraj najdemo restavracijo in se do sitega najemo. Jedli smo pize, ki so imele cenovne razšeznosti slovenskih, velikostne razsežnosti pa ……… Smo pa pili odličen avokadov sok. Po prvotnem planu bi morali danes že v Essaouiro vendar moramo čakati ponedeljek zjutraj, ker je digitalni fotoaparat v popravilu. Maša začne plačevati davek nenošnje sončnih očal na Toubkalu, napade jo snežna slepota. Cel dan preleži z zaprtimi očmi v hotelu Ali, ki ima zopet prosto sobo. Dopoldne smo praktično preležali. Noge so še zmeraj rahlo razbolele. Zopet sem veselo deskal po svetovnem spletu.
S Petrom dan nameniva ogledom Marakeša, najprej v Marakeški muzej, ki ga je pred desetimi leti obnovil uspešen lokalni podjetnik. Zgledno urejen muzej z obilo zelo zanimivimi arhitekturnimi detajli. Na Djema el Fna je obilo prodajalcev svežega pomarančnega soka, ki ga stisnejo pred tabo. V vročini deluje zelo osvežujoče. Druga znamenitost, ki si jo ogledava je Palača El badi, ki je zelo podobna Marakeškemu muzeju, po El Badiju pa se sprehodiva čez ogromen kompleks Kraljeve palače. Z dediščino Toubkala v nogah sva po veliko prehojenih kilometrih po Marakešu precej zbita. Pod noč se zopet spustimo v magičnost trga Djema el Fna. Maši se preko dneva stanje popravi. Na terasi Alija s pogledom na Djema el Fna večerjamo samopostrežno večerjo (kuskus, mesne kroglice, piščanec, zelenjava, harira….). Zelo hitro smo odšli spat.

Ponedeljek 5.aprila:
Prijazni serviser, hipijevska Essaouira, fantastičen apartma s pogledom na ocean, nemec Titus….

Digitalnega fotoaparata nam niso uspeli popraviti. Fasciniral nas je serviser, ki ni želel plačila rekoč, da fotoaparata ni popravil. Vseeno mu damo 100 dirhamov, ker je bil izjemno profesionalen in prijazen. Zapustimo Marakeš (najti pravo cesto je kar umetnost) in vozimo zopet na obalo atlantika proti najbolj znanemu maroškemu letoviškemu mestu Essaouiri. Pokrajina je suha, savanska ali pa kamnita (hamada). Dvajset kilometrov pred morjem se začne pojavljati gozd. Prevozimo nekaj mest, ki so prava simulacija besede kažin. Glavna cesta skozi mesto je v teh mestih glavna tržnica, parkirišče….človek ima občutek, da pelje dobesedno skozi semenj.
Ustavimo se nad Essaouiro. S parkirišča je izjemen razgled na mestece in atlantik, lokalni turistični »delavec« ponuja slikanje na kameli. Parkiramo pred mestno obzidje in oddidemo v medino proti v Lonely planetu izbranemu hotelu. Žal je zaseden. V trenutku izstopa iz zasedenega hotela nas začne oblegati mlad fant z razlitim desnim očesom in nam ponujati sobo. Najprej ga kategorično zavračamo, potem pa le povprašamo po čem ponuja sobe in se odločimo za ogled te famozne hiše. Oddidemo v tretje nadstropje v maroškem slogu urejene hiše in smo dobesedno fascinirani nad apartmajem, ki nam ga ponudijo, česar pa preden se ne dogovorimo za ceno ne pokažemo. Dogovorimo se za 500 dirhamov za dva dni za apartma s pogledom na atlantik, akvarijem, terarijem, čisto kopalnico in teraso, ki z vrha hiše gleda na mestece in ocean.
Lastnik je nemec Titus, ki se je priženil v Maroko in je med drugim snemal film v Zadru in na Kornatih. Titus nam pove, kje lahko kupimo alkohol (to je v Maroku kar projekt), nakupili smo nekaj maroškega piva Storck, ki ga polnijo v Casablanci.. Ob večerih se zapletemo v izjemno zanimive debate o porastu radikalnega islamskega fundamentalizma v Maroku, o nemogočih pogojih za gradbeno dovoljenje, o vse večjem konfliktu med evropsko odprtostjo Maroka in težnjami po islamski državi, o policijski državi, zakonski zaščiti kraljeve družine, nevidnem alkoholizmu, policijskih prodajalcih hašiša, načrtih za prečkanje Sahare……..zelo zanimiva zgodba priseljenega evropejca… Ponovil nam je že znano zgodbo o kupovanju hašiša na ulici, ko te za prvim vogalom primejo policisti in imaš ogromne težave. V planetarnih občutkih oddidemo spat. Ponoči je močno deževalo.

Torek 6.aprila:
Essaouira, kopanje v atlantiku, sanjsko ribje kosilo, za dimom jointov Jimija Hendrixa……

Maša in Peter oddideta na zajtrk v medino, sam pa še malce pospim, očitno je bil prejšnji večer res naporen. Ko se vrneta vsi skupaj oddidemo na ogromno peščeno plažo in se po hitrem postopku prvič v življenju vržemo v atlantik. Voda je osvežujoča (okrog 20 stopinj), čeravno je zelo težko vztrajati v njej več kot deset minut. Dan preživimo na plaži. Ob plimi vsakih nekaj minut premaknemo brisače višje po mivki (razlika med plimo in oseko je okrog tri metre). Prijazna maroška družina nam ponudi žogo, kar izkoristimo za igranje odbojke. Na plaži fantje postavijo nogometna igrišča in še dolgo v noč igrajo najpomembnejšo postransko stvar na svetu – nogomet.
Na kosilo smo odšli na rob pristanišča obdan z vrsto stojnic, kjer ti pripravijo sveže ribe. Vsi nas zelo bučno vabijo k sebi, odločimo se za številko 14. Najprej si izbereš zares sveže ribe na stojnici (raki so še hodili, navoljo je bila vsa sveža pestrost atlantika, od morskega psa, kovača, orad, brancinov, škampov in kupa rib, ki smo jih prvič videli), ki ti jih zložijo na pladenj. Začnemo pogajanja za ceno in iz začetnih 350 pridemo na 220 za vse tri vključno z imperialistično coca colo, kar je za naše razmere zelo poceni za njihove pa kar. Dobesedno nasitimo se z ribami (raki, škampi, kalamari, sardele, orade…..) in spremljamo poglede drugih turistov, ki se čudijo količini rib, ki smo jih pojedli, še posebej trem angležinjam, ki jedo le nekaj sardelic. Človek bi ubijal, da bi imel kaj takega za tak denar kje bližje domu. Že sosedje hrvati nas na ribah napol lupijo. Na kosilu smo zopet srečali mlad angleški par, ki smo ga bili spoznali v mošeji Hasana II v Casablanci, po Essaoueri smo videli tudi Špance, ki smo jih srečali na Toubkalu. Znan popotniški rek, da prej ali slej zopet naletiš na iste popotnike se je pokazal za pravilnega.
Vračajoč se s plaže nakupimo nekaj vode in sladkarij. Peter se ustavi pri brivcu, ki ga hoče tudi ostriči a se mu Pero ne pusti. Z Mašo ta čas nameniva sprehodu po medini in preučevanju maroške sociologije trgovine. Pod večer smo kar zbiti od sonca in morja in uživaško srebamo čaj z mento na glavni promenadi. Opazujemo domačine in turiste, med njimi veliko tistih, ki jih je primerjalna prednost Maroka – hašiš, vidno zaznamovala. V Essaouiri je nekaj časa preživel Jimy Hendrix, zato ne manjka hipijev, ki kot ostanek nekega časa še vedno vztrajajo v svoji drži in želji po transcendiranju z Jimijem inhalirajoč že ničkoliki joint prvovrstne maroške robe. V Essaouiri živi okrog 400 tujcev, največ je Francozov, sledijo jim Španci, Angleži, Nemci in Italijani. Prav zlahka bi se tudi sami prilagodili na življenje v tem hipijevskem letovišču.
Na parkirišču pred medino uzremo pasata ljubljanske registracije, edini slovenski avtomobil, ki smo ga videli na poti od italijanske meje naprej in nazaj. Pustimo mu listek z najboljšimi željami za na pot. Zvečer razpredamo o jadranju čez atlantik (sam sem lani imel že pogodbo pred sabo, pa ni šlo zaradi denarja), govorimo o izgradnji železne jadrnice za pot okoli sveta, številnih jadralnih izkušnjah o katerih smo gledali, slišali, brali ali pa jih doživeli. Odločitev pade, v naslednjih letih bo treba čez. Sanjamo o prvi v celoti slovenski posadki na ARC rallyju iz Las Palmasa na Barbados oziroma Sveto Lucijo.

Sreda 7.april:

Adijo atlantik, čez prelaz Tizi n Ticha v puščavo, Hoolywodski studii, kampiranje…..

Plačamo sobo in se poslovimo od Titusa (www.lebastion.de). Na glavni promenadi v okviru jutranjega železnega repertoarja mažemo margarino in marmelado. Mimo pride prodajalec ponarejenih ur in v pol ure izjemno galantnih pogajanj v katerih sem igral šefa, ki ne zna jezika in Peter prevajalca kupimo ponaredek Rolexovega Yachtmastra za 170 dirhamov (začel smo na 450). Na trenutke je bilo zelo smešno. Peter je razlagal, da je samo prevajalec, izgovarjajoč se na stiskaškega šefa.
Pred deseto uro smo zopet na poti v notranjost Maroka. V dveh urah se pripeljemo v Marakeš in iskajoč pravo cesto za Quarzazate zgrešimo in vozimo proti smučišču Oukaimeden (Maroko ima smučišča na višini okrog tri tisoč metrov), zelo pozno ugotovimo to navigacijsko napako (ženica ob cesti nas je napačno usmerila). Začnemo se vračati, zatem pa po kar bornih poteh presečemo v smer prave ceste. Izgubili smo približno uro. Začne se 80 kilometrsko vzpenjanje na prelaz. Prehitevamo v slogu pakistanske/karakorumške avtoceste naložene tovornjake (tudi višina tovornjaka krat dva). V vsakem ovinku prodajajo ametiste (kamenje s pisano paleto barv odznotraj, nekakšne minerale). Naj bralec oprosti mojemu zelo nepovprečnemu geološkemu znanju. Odločimo se, da povprašamo po čem se zadeva prodaja. V trenutku ko ustavimo avtomobil ob cesti se ob prej le enem vidnem osebku pojavijo trije. Začnemo z obredom pogajanja za ceno in z začetnih 350 pridemo na 120 za ene in 60 za drug kamen. Veliko je kolovratenja z rokami, moledovanja, dvakrat hočemo kar speljati, potem pa le dobimo zadovoljivo ceno. Zelo modro je v Maroku trgovati blagovno predvsem s kratkimi majicami in nogavicami.
Cesta se vzpenja na prelaz in zdaj na eni zdaj na drugi strani gleda v prepadne grape in doline. Privozimo na prelaz Tizi n ticha na višini 2260 m (višina Krna v slovenskih gorah). Cesta je spektakularna. Na prelazu nas v trenutku obkrožijo berberski trgovci z vsem možnim. Maša kupi ametist in dobi par ženitnih ponudb. Francoz s kamperjem nas slika. Zaradi kar mrzlega ozračja s hladnim vetrom jo hitro popihamo proti dolini, puščavi naproti.
Iz severnega v južni del Maroka obstajajo samo tri ceste. Ob obali, preko Tizi n Ticha in preko doline Ziz. Zadnji dve sta pozimi pogosto zaprti zaradi snega. Spust v dolino poteka z nekoliko suhimi usti. Goriva zmankuje, bencinske črpalke pa ni in ni. (ob polnenju rezervoarja ugotovimo, da je bilo v rezervoarju le še 1,1 l goriva). Ob šestih zvečer smo pred Quarzazatejem. Ustavimo se pred velikimi Hoolywodskimi studii, kjer se stalno snemajo filmi. Tu so snemali Mumija, Jezusa in mnoge druge filme z bolj suhim ozadjem. Škljocnemo nekaj fotografij in oddidemo na rob medine, kjer se za 20 dirhamov po osebi najemo piščanca. Edina fascinantna stvar v tem mestu je ogromen in izjemno lepo ohranjen Kasbah. Maroška vlada si zelo prizadeva narediti iz Quarzazateja turistično središče, kar pa jim ob napol praznih hotelih bolj slabo uspeva. Nadaljujemo z nočno vožnjo po kamniti puščavi (hamadi) v smer Todre gorge. Velik del poti vozimo po dolini stoterih kasbashov. Nekaj po deveti zvečer pridemo v Tinerhir in zavijemo v dolino Todra Gorge, kjer po sedmih kilometrih pridemo do kampa Soleil v katerega smo se namenili. Vozili smo skoraj 12 ur, precej več kot smo načrtovali. Izjemno lepo urejen kamp z bazenom pod velikim lapornatim usadom daje evropski vtis. Postavimo šotor zraven hipijevske družine in oddidemo spat.

Četrtek 8. april:

Prepadna Todra gorge, puščavska nevihta, Merzouga, s kamelami v puščavo, smučanje po sipini, multikulturalni večer pod nomadskim šotorom sredi oaze……

Zjutraj smo najprej generalno pospravili avto, ker je bil že od Toubkala naprej v popolnem razsulu. Po vseh higieničnih postopkih plačamo kamp (vse skupaj 60 dirhamov) in se že pol devetih odpravimo v sotesko Todra, kjer so med drugim snemali Indiano Jonesa. Zares impozantna soteska z ogromnimi stenami (podobno Paklenici). Nekaj plezalcev je plezalo v tej maroški plezalski meki. Na dnu soteske je hotel in restavracija. V pol ure si ogledamo Todro in se po dolini, ki spominja na oazo vrnemo v Tinerhir ter od tam naprej po puščavski cesti v Erfoud. Pred Erfoudom pomagamo domačinu, ki mu je crknil iztrošen peugeot in ga peljemo do prvega mehanika. V puščavi smo si ogledali vodnjak, ki je imel daleč spodaj celo vodo. Iz Erfouda gremo naprej v Rissani.
V Rissaniju se odločimo za pot do Merzouge, zadnjega mesta do katerega lahko prideš brez terenca, 20 km pred alžirsko mejo. Naprej od Rissanija pademo v puščavsko nevihto. V avtomobilu je svinjsko vroče, vidimo dva metra, vse je rjavo, na cesti se delajo zameti peska. Za naše evropske čute zelo nenavadno, predvsem pa zelo prašno doživetje. Motor se segreva bolj kot običajno, ker nam ga pesek paca. Končno Merzouga, ura je poldan, z olajšanjem prevozimo vhodni portal v vas in v trenutku prihoda nam domačin ponuja sobo. Želeli smo kamp in odpelje nas dva kilometra naprej po izjemno slabi cesti pred puščavski kasbah na robu Erga Chebi ponašajočega se z velikimi puščavskimi sipinami.
Začnemo se zanimati za pot v puščavo s kamelami in ob čaju nam domačin predstavi ponudbo. Začnemo pogajanja za ceno. Berber začne z oderuških 550 dirhamov po osebi. Po pol ure pregovarjanj končamo na 300, kar je normalna cena. Zopet smo uporabili taktiko, da le eden zna angleško in hkrati nama tolmači in s tem vmes pridobivali čas za strateško pogajalsko komunikacijo.
Naročimo si kosilo in zmažemo ogromen krožnik solate s kruhom. Ob štirih pridejo kamele in naš berberski vodnik. Zaviti v rute in s sončnimi očali se borimo proti še vedno močnemu puščavskemu vetru, ki nosi pesek. Na kamelo smo vkrcali tudi smuči in v objemu večernega sonca odrajžali preko neskončnih sipin proti oazi, vsak na svoji kameli pod vodstveno roko berbera. Skoraj v mraku po dveh urah na nič kaj udobnih kameljih hrbtih pridemo v oazo in se namestimo v nomadski, berberski šotor. S smučmi in čevlji na hrbtu zagrizemo v veliko sipino nad oazo, gre počasi in z veliko muke. Veter še zmeraj neusmiljeno raznaša pesek in na trenutke ne moreš niti vdihniti, kaj šele pogledati. Z Mašo prideva do dveh tretjin okrog 200 metrov visoke sipine. Obujem si smučarske čevlje in poskusim smučati. Občutek je čuden, veliko trenja, zelo počasi gre, ko pa pridobim nekaj hitrosti celo naredim nekaj zavojev. Zadnji del spusta se z vsem opremi Maša in naredi nekaj zavojev. Zgledava zelo smešno, v kratkih rokavih in hlačah, ovita v ruto, s smučarskimi očali in v smučarski opremi. Zadovoljen ob izpolnitvi še enega življenjskega cilja se vrnem v šotor, ki ga je v tem času Peter nekoliko zadelal na mestih, kjer je veter s peskom vdiral vanj.
Noč je že močno padla na oazo, v šotoru govorimo o vsem možnem in zelo lačni čakamo večerjo, ki jo noče biti od nikoder. Vsepovsod pesek, kakšnemu peskofobu bi se zmešalo. Po pesku gomazijo nekakšni puščavski črni hrošči podobni našim koloradskim. V sosednjem šotoru skupina mladih italijanov praznuje rojstni dan enega od njih in berberski tam-tam mojster nažiga po bobnih kot v transu. Zelo avtohtono in bučno doživetje spokojnosti puščave. Končno dočakamo večerjo potem ko sva s Petrom že zelo piskala in iz najine lakote zbijala nemogoče in docela smešne šale. Ni kaj šaliti se na lasten račun in pri tem zares uživati je lepa stvar. Naš berberski vodič nam prinese nekakšno čorbo piščanca, krompirja, kruha in pomaranč, kar brez pribora (ni ga bilo) zmažemo z golimi rokami. Berberi jedo šele po deveti zvečer.
Sledila je zanimiva debata v kateri smo 21 letnemu berberu razlagali, kje je Slovenije in mu risali zemljevid Evrope. Zanimalo ga je, kje je Bush, kje Japonska, Palestina….. Pridružil se nam je tudi 55 letni »guardian« našega šotora in ob neznanju nobenega skupnega jezika smo dolgo v noč debatirali s pomočjo neverbalne komunikacije in risanja na papir. Berberi so prvotni prebivalci, ki so jih arabci in s tem muslimani zavojevali in praktično zatirali od dne, ko je prvi otomanski vojak prišel v severozahodno afriko. Siti in antropološko zadovoljeni zaspimo v objemu peska in hroščev.

Petek 9. april:
Zopet na sipino, adijo puščava, kopanje v oazi, slabo vreme, prihod v fes……

Zbudim se zelo zgodaj, nadenem si pancerje in po turnosmučarsko zopet napadem sipino. Hoja s turnimi smučmi navzgor po sipini je veliko lažja kot pešačenje. V pol ure, ravno v prebujanju sonca iz alžirskih daljav, dosežem vrh sipine. Opazujem fascinantno okolico, berbera na sosednji sipini, gledam proti Alžiriji čuteč klic Sahare (se vidiva prej ali slej), zavedanje majhnosti človeka je zelo intenzivno, uriniram v puščavski pesek opazujoč izjemno hitro izsuševanje. Na vrh prisopihata dva angleška mulca, mlad španski par, za njima pa najprej Peter potem pa še Maša. S Petrom se slikava. Sveži sončni žarki že božajo sipino, zapnem smuči, najprej gre počasi in okorno, ko pa strmina in hitrost naraste odpeljem nekaj uživaških zavojev. Smučar na sipini je precejšna atrakcija, požel sem večino pogledov, ki so tega jutra gledali prebujanje dneva.
Kmalu smo zopet na kameljih hrbtih in preko številnih sipinic se vračamo k Lac du Sahara, enemu od številnih obpuščavskih gostišč. Ob prihodu plačamo še drugo polovico denarja ter pozatrkujemo. Vodiču damo 10 dirhamov napitnine. Puščavska lisica, kakor smo ljubkovalno poimenovali Petrov Seat Toledo, vžge in zopet smo na poti. Najprej nazaj v Rissani, tokrat je pot veliko lepša, potem v Erfoud in naprej v El Rachidio, močno vojaško oporišče še iz časov francoskega kolonializma naprej. Vozimo po pestri dolini Ziz (ob reki oaza, nekaj metrov naprej pa neizprosna puščava), mimo velikega jezera (hidroelektrarna), prometa je malo.
Opoldne vozimo čez hamado in v vroči pripeki opazimo tablo oasis – swimming, nemudoma zavijemo kakšen kilometer z glavne ceste in se spustimo v dolinico, ki jo obdajajo strme stene. Uzremo idilično oazo z velikim bazenom na sredi. Odločitev je soglasna – kopanje. Prevladuje okoliška otročad. S Perotom se počutiva nekoliko čudno, okoli nas sami suhi (ok napol lačni otroci) in midva z evropskimi bauhi (ok vsak ima kakšnih deset kil preveč), razvijeva teorijo, da sva počela bledolični bauch teror. Okopamo se v osvežujoči vodi. Maša ne samo, da je edina bela ženska ampak je sploh edina ženska na kopališču. Pogledi mladih »tičev« so temu primerni.
V nikogaršnjem in od vseh pozabljenem mestu nam prijazen domačin zoorganizira kosilo (piščanca s krompirjem petinosemdesetič). Vsi trije se najemo in napojimo za 75 drahmidov. V kavarnici domačini gledajo program ene od ameriških televizij, ki je v kontaktni oddaji združila mlade iz ZDA in Iraka, ki se medsebojno pogovarjajo o življenju v eni in drugi državi. Brain wash, ki nam gre skoraj na bruhanje. Le kam gre ta svet? Začne deževati, vozimo čez visoke prelaze (okrog 2000 metrov), vsi imajo snežne zapornice. V času ko je preveč snega cesto gladko zaprejo. Pokrajina je divja in zelo namočena, spominja na Irsko ali pa severne dele Velike Britanije, škotsko Višavje. Pred Azroujem se spustimo skozi cedrove gozdove in nadaljujemo naprej v Ifrane, nekakšno mondeno smučarsko letovišče, ki ima eno najpomembnejših univerz v Maroku Al Akhawayn, namenjeno izobraževanju maroške elite. Zelo lepo v alpskem slogu urejeno mestece.
Pred Fesom končno preneha deževati. V enem od križišč sredi Fesa (ogromno, cca 8 pasov v eno smer) si privoščimo drzno kolobocijo s prečkanjem križišča po diagonali. Policaj sicer veselo žvižga za nami, mi pa jo vseeno mahnemo naprej. Parkiramo pred medino, ter se odpravimo iskat naš hotel. V prvih dveh v katera smo se namenili nam nočejo dovolj spustiti cene, končamo v hotelu tik zraven vhodnih vrat v Medino. Že na prvi pogled je v Fesu večja zmešnjava kot v Marakešu. Kar pozno zvečer je že, sprehod po napol zaprti medini predčasno zaključimo in se še šestinosemdesetič bašemo s piščancem in krompirjem v restavraciji pod hotelom. Na koncu nas natakar oslepari za ceno in še poreče service not included, najraje bi mu dal ene dve facki po tisti maroški glavi. Vidno razvrvani zaradi zadnjega natega oddidemo spat, pred sobo nekdo obrnjen na vzhod še vedno moli njemu ljubega boga. Postelja je obupna, na sredini si približno pol metra niže od roba postelje, v bistvu spimo v visečih mrežah, hrbet uživa……

Sobota 10. april:
Barvarne usnja v Fesu, pot v Tangier, na trajekt, in začetek poti domov……….

Zelo zgodaj vstanemo in oddidemo na ogled Fesa. Ugotovili smo, da imamo premalo časa, da bi sami iskali po labirintu medine v Fesu zato najamemo mladega fanta, ki ne hodi v šolo govori pa šest jezikov po principu vsak odgovor ima v sebi: very much ali pa too many. Fant berberskega porekla se izkaže za dobro investicijo, v eni uri vidimo vse glavne stvari, po labirintih večih hiš nas je odpeljal na terase, odkoder smo si zastonj lahko ogledali večino znamenitosti. Najbolj zanimiva stvar v Fesu so barvarne usnja v katerih je postopek že 700 let enak. Moški barvajo usnje za dva evra na dan v neznosnem smradu. Presunljivo. Fes je z ene od teras, kot mravljišče, spada pa med zadnja naseljena starodavna mesta z velimi prizadevanji Unesca za njegovo ohranitev. Medina v Fesu je orientacijsko najtežja in najbolj obsežna v Maroku.
Ob desetih plačamo hotel in se namenimo proti Tangierju po lokalni cesti. Vozimo po zelo kmetijsko intenzivni pokrajini. Ker smo rahlo pozabili na gorivo zopet trepetamo. S tem rezevoarjem smo naredili že 950 km in zadeva bi se morala že ustaviti. Na vrhu prelaza napolnimo, v rezevoarju je bilo še manj kot pol litra nafte. Policaji nam žugajo, ker vozimo prehitro čez vas. V Larache pridemo zopet na obalo atlantika. V lepem sončnem dnevu vozimo mimo Asilaha, vseskozi po navadni magistralni cesti in nekaj pred četrto uro po maroškem času pridemo v Tangier. Na hitro nekaj pojemo in brzinsko pišemo kartice ter zapravljamo še zadnje dirhame. Jasno, da smo jih kasneje še kar nekaj našli po žepih.. Po našem mnenju ob petih smo na meji (imeli smo španski urnik, kar pomeni, da je bila ura dejansko že šest in bi moral trajekt odpluti). Ponovi se zajebancija iz vstopa v državo, le da tokrat damo par evrov in škatlo cigaret. Trajekt je polno uro čakal na nas, da smo opravili vse mejne formalnosti. Carinik z vijakom tolče po karoseriji iskajoč predele napoljnene s hašišem.
Kot pred pred zadnji se vkrcamo na nabito poln trajekt, na njem je bilo vsaj 300 ljudi. Morje je kar težko in dobra tretjina potnikov bruha kot za stavo. Pretežni potniki so maročani, nekaj bacpackerjev in ostalih turistov, zanimiv se mi zdi portugalski par. On v poznih štiridesetih, majhen in rahlo buckast, ona v poznih dvajsetih, precej večja od njega. Izgledalo je, da se imata kar rada, prav zanimivo. Na obalah Španije so nameščene številne vetrne elektrarne, ki lovijo vetrove iz atlantika. Spomnim se zelo aktualnih razprav na to temo doma, predvsem na bistriškem. Ni kaj čiste energije niso nič kaj lepe.
Pristanemo v Algericas, ura je devet zvečer. Španska kontrola ni nič posebnega, vnese nas v računalnik in to je to. Odločimo se, da nemudoma krenemo na pot in vozimo dokler ne bomo preveč utrujeni. Peter vozi proti Malagi in naprej po obalni cesti proti Almerii. Okrog desetih zvečer iščemo primerno postajališče, kjer bi lahko prespali. Nobeno ni ustrezno, zunaj je po dežju, zato kar zebe. Pred Almerio nas z lučmi ustavijo policaji, sledi rutinski pregled. Policista nista imela pojma in sta se med sabo spraševala, če je Slovenija v Evropi.

V Maroku smo pokurili 112 litrov goriva in zanj plačali 13.856,77 sit.

Nedelja 11.april: Čez Španijo
Izogibajoč se cestninam čez Španijo, zastoj na meji s Francijo…….

Zopet pridemo na avtocesto in Petra za krmilom zamenja Maša, ki vozi naslednje dve uri. Do Alicanteja v Španiji na avtocestah ne pobirajo cestnin, razen na delu od Malage do Algericasa. Ob tem s Petrom vseskozi spiva. Potem prevzamem Ožbej in pridem do malo pred Valencio. Oba spita, težko je voziti brez navigatorja. Šli smo čez Alcol izogibajoč se cestninam. Sredi Alcola je moderen lep most. Danilo se je že, ko me je dokončno sesulo in nisem mogel več varno voziti. Ustavimo se na postajališču, kot smo kasneje ugotovili enemu od tistih na katerih se zbirajo istospolno usmerjeni. Kar naenkrat uleti neki model in razlaga, da ima srčne težave. Po nekaj minutah se poberemo. Zopet vozi Peter, sesut spim zadaj, začenja me boleti glava in zelo slabo se počutim. Skorajda brez težav prevozimo Valencio in po obmorski cesti vozimo proti Barceloni. Počutje se mi izboljša in na enem od počivališč ob morju se nabašemo z mortadelo, kruhom in olivami. Neprespani zaspimo za pol ure na betonskih klopcah. Po kosilu je z mano vse slabše in slabše, očitno je, da sem se zastrupil s hrano. Glava me boli, stalno mi slabo dela, začne se driska. Prevozimo Barcelono in skozi obalna mesta nadaljujemo na sever proti francoski meji. Pero in Maša kosita v globalni podružnici Mc donaldsa meni se pa vrti v glavi na parkirišču. Pod večer smo na francoski meji. Španijo smo prevozili v 20 urah, plačali nismo niti evra cestnine. Na meji je zastoj, ker stara cesta čez manjši prelaz ne požira post velikonočnega prometa.
Na meji smo opazili nekaj prodajalk ljubezni. Peter vozi po Franciji po lokalnih cestah, še zmeraj se izogibamo cestninam. Zaradi bolezni nisem sposoben prevzeti vozniške smene. Vozimo čez zelo lepe francoske vasi. Šele pred Marseillom gremo na avtocesto, nekaj časa še vozita Peter in Maša potem pa parkiramo na počivališču. Peter in Maša spita v avtu, sam pa zaspim na travi pred njim. Neprespani še od prejšnje noči, v bistvu napol zombiji zaspimo za šest ur.

Ponedeljek 12.april.
Po skoraj 8000 km spet doma……..

Ob osmih zjutraj vozimo naprej in v dveh urah pridemo mimo Nice in Monte Carla na italijansko mejo in avtocesto rož proti Genovi. Še vedno sem slab in bolj kot ne spim na zadnjem sedežu. Iz Cremone do Padove gremo po navadnih cestah. Po italijanskih cestah smo se precej lovili. Označene so slabo. Navigacija je težja kot v Franciji. Ob dveh pridemo v Padovo in gremo zopet na avtocesto. Hitro pridemo na Venezio est in pičimo proti Villeseju. Ob štirih popoldne smo po skoraj 8000 prevoženih kilometrih zopet na Vrtojbi in v Sloveniji. Iz Algericasa do Vrtojbe smo prišli s tremi tanki goriva (en manj kot dol) in vozili 43 ur, od katerih smo jih le šest spali. Počutje in utrujenost je temu pimerna. Pot domov je bila veliko težja, ker je mene bolezen onesposobila vozniških dolžnosti s čimer se je močno povečala obremenitev ostalih dveh in naš skupni domet. Mašo na Vrtojbi pričaka mama. Poslovimo se. Vsa čast Maši, prej smo se le bežno poznali, pa je šla z nama na tako dolgo in izzivov polno pot in ves čas brez težav prenašala tudi kakšen šovinistični vložek moškega dela posadke. S svojo pozitivno naravnanostjo je veliko prispevala k uspešnemu doživljanju Maroka. S Petrom prideva v Ajdovščino in se raztovoriva. Puščavska lisica odrajda nazaj v Logatec. Izjemen pogum Petra, ki si je upal z lastnim avtomobilom na tako dolgo pot ob vseh kvazi opozorilih o nevarnostih je občudovanja vreden. Na vsej poti nismo imeli niti enega najmanjšega popravila (zamenjali smo eno žarnico), avto je deloval brezhibno, nič nam niso ukradli.

Za pot domov smo porabili 132,55 l goriva (67 l v Maroku, 46 l v Španiji, 19,55 l v Franciji) in za gorivo plačali 20.436,5 tolarjev. Plačali smo 14.040,00 sit cestnin. Skupaj smo porabili za pot domov 34.476,5 tolarjev. Povprečna poraba goriva je bila 5,02 litra (do 110 na uro, 2000 obratov).

Udeleženci: Peter Oštir, Maša Klavora, Ožbej Marc
Datum: 28.3.-12.4. 2004
Avto: Seat toledo 1.9 TDI

Statistika stroškov poti:
skupno Po osebi
Pot Vrtojba – Gibraltar 66.374,4 22.124,8
Pot Gibraltar – Vrtojba 34.476,5 11.492,1
Trajekt Algericas – Tangier 52.800 17.600
Olje 2.100 700
Mednarodno vozniško 2x 10.400 3.466
Provizije policiji 4.800 1.600
Cestnine Maroko 1.170 390
Parkirnine 5.616 1.872
Gorivo Maroko 13.856 4.618,6
Zemljevid Španije in Francije 3.744 1.248
Skupaj 195.336,90 65.111,50

Za vse stroške poti in bivanja v Maroku smo porabili okrog 120.000 tolarjev po osebi za 16 dni.

Na Prulah v Ljubljani, Na Tržaški v Ljubljani, v Ajdovščini aprila 2004

Avtor: Ožbej Marc

Avtor: Igor Cotič

Potovanje z avtom ali avtodomom je za nas Slovence najboljša izbira, ki ti omogoča svobodno gibanje in ustavljanje po željah vsakega posameznika. Midve, mati samohranilka in 11-letna hči, sva se odločili za avto in šotor. Odločitev je bila odlična, čeprav nisva še nikoli kampirali. Marsičesa sva se naučili ter se tudi neskončno zabavali. Prvi večer je moja Eva rešila najino »spanje«, saj jaz kot mama nisem imela pojma, kako se postavi šotor. Na koncu potovanja sva ugotovili, da morava za novo potovanje priskrbeti dovolj dolg podaljšek, da se lahko priključiš na električno omarico, mizico in dva stola, vrvico za obešanje perila in pripenjalke, svetilko. Ugotovili sva, da je najbolj praktično vse stvari v prtljažniku avtomobila shraniti v PVC zabojnike (posebej za obleko, posebej za kuhinjske potrebščine, za hrano…). V kampih so naju navdušili šotori, ki se postavijo in zložijo na najbolj preprost način. To bo najina naslednja investicija pri kampiranju, čeprav sva tudi najin majhen šotor na koncu postavili že v 10 minutah.

Za potovanje je nujno potrebna dobra avtokarta severne Italije in Provanse ter, če je možno, navigacija. Zgolj navigacije ne priporočam, klasika je še vedno najbolj preverjena. Sicer klasična varianta potovanja po Provansi popolnoma zadostuje, saj so prometne oznake zelo dobre. Če ste vseeno v dvomu, katera cesta je prava, so rondoji odlična rešitev, pač peljete po njem večkrat. Za Italijo in Francijo veljajo enake omejitve hitrosti na cestah kot za Slovenijo. V Franciji luči niso obvezne, v Italiji so. Dovoljena količina alkohola v krvi v Franciji je 0,50 promila. Bencin je cenejši v Franciji (od 1.29 € do 1.49€ disel/gazoline), najcenejši je v večjih mestih, najdražji na avtocestah. Glede cene bencina se pred odhodom splača preveriti na internetu (npr. na strani AMZS). Francoske avtoceste, ki se plačajo, so označene z modro, regionalne ceste z zeleno barvo. Najlažje vam bo, če si zapomnite, da besedica, ki je napisana na modrih tablah – payment, pomeni plačljivo. Na začetku vas bo to malce motilo. Navadne ceste so zelo dobre, zato se je bolje avtocest izogibati, sploh če želite videti čim več. Cestnine v Italiji niso ravno poceni (npr. Benetke – Milano 13.90€, Nica – La Spezia pa 24.40€). Za avtoceste v Franciji morate biti dobro »oboroženi« z drobižem.

Obvezno si priskrbite dober vodič po Provansi; priporočava Provansa in Azurna obala od Mladinske knjige. Vodič je dovolj izčrpen in ima vse uporabne podatke, ki jih potrebujete na potovanju. Prednost pa je tudi, da je napisan v slovenskem jeziku.

Vse cene kampov so navedene za 2 osebi, šotor in avto. Ponekod so upoštevali, da je Eva stara 11 let, torej otrok in ni bilo doplačila zanjo, večinoma pa ne. Kje bova kampirali, sva se odločali vsak dan posebej, rezervacije kampov so sicer možne, a glede na število kampov nepotrebne. Kampov je v Provansi veliko so zelo čisti in lepo urejeni, večina jih ima bazen in trgovino in možnost pranja perila v pralnem stroju.

Parkirišča v Provansi so večinoma brezplačna, če so malo bolj oddaljena od središča mesta, če pa so bližje mestom, so plačljiva. Vstopnine v muzeje in galerije so primerljive  s cenami drugod po Evropi (od 4€ do 13€). Večinoma upoštevajo razne stanovske kartice tako, da je vstopnina znižana ali celo brezplačna. Kartica Slovenskega konservatorskega društva deluje 100%. Celotno vstopnino sva plačali samo v Abbay de Sénanque.

Provansa je prijazna tudi za kolesarjenje. Obžalovali sva, da s sabo nisva imeli koles. Določene predele bi bilo lepo prekolesariti.

Vsa mesta in vasi nekje med 12 in 14 uro dobesedno »izumrejo«, živahni so edino trgi z lokali. Ljudje si vzamejo čas za kosilo in opoldanski počitek. Kosila so v povprečju tudi 30% cenejša kot večerje. Zelo priljubljena opoldanska hrana so sendviči, ki jih lahko poješ nekje v parku ali kje ob vodi ali pa v enem od mnogih prijetnih lokalov na trgu. Hrana v trgovinah (veliki supermarketi) je mogoče malenkost dražja kot pri nas ali pa so cene povsem primerljive. Cene spominkov variirajo za nekaj evrov, zato se splača malo pogledati naokrog, vendar naj velja načelo, če ti je nekaj res všeč, ne oklevaj, ampak kupi. Bolj odročna je vas, cenejši so paketki sivke in druge tipične malenkosti. Sire in olive se najbolj splača kupovati na tržnicah, pa tudi najbolj prijetno je. Na tržnicah je obilo možnosti pokušanja tako, da res izberete tisto, kar vam je najbolj všeč, pa še za kakšno kosilo prihranite z okušanjem raznih dobrot. Rogljički za zajtrk in bageta pa so tako ali tako obvezni. Če kamp nima trgovine, jih naročite v recepciji en večer prej (naročila praviloma sprejemajo do 20.00 ure). Ob poti pogosto prodajajo sadje in zelenjavo, cene so normalne, sadje in zelenjava pa dobre kvalitete. Sladoled je malo dražji kot v Sloveniji, za kepico odšteješ od 2€ do 2.50 €, so pa zelo dobri, sploh sorbeti. Cena piva je od 2.50€ do 3€ za normalno točeno pivo. Voda v trgovini ni ravno poceni, približno 1€ za 1 liter, vendar je pitna voda na razpolago po vseh kampih in po vseh mestih tako, da je kupovanje vode »pravi greh«. Provansa je zelo varna, niti enkrat se nisva počutili ogroženi niti nisva imeli nobene slabe izkušnje.

Med nujno opremo spada še dobro zaščitno sredstvo za sonce in seveda za komarje, ki jih je še posebej v Arlesu in Camargu nadležno veliko. Na običajna sredstva, kot je Avtan in kaj podobnega, so očitno imuni. Priporočava Fenistil, ki dobro ohlajen pomaga v primeru, ko ste že povsem popikani.

Francozi praviloma govorijo samo francosko, sporazumete pa se lahko tudi v angleščini ali pa kar v slovenščini. Nemščina jim ni ravno pri srcu. Za osnovno komunikacijo imate v vodiču priročen slovarček.

Najina pot:

1. dan, 2. avgust 2008

Šenčur – Ljubljana – Trst – Benetke – Milano – Torino – Susa – Montgenèrve – Briançon – Saint Blaise  (departma Alpes-de-Haute-Provence)

Potovanje sva začeli v Šenčurju ob 9.00 uri (začetni kilometri 10889).

Prvi dan je bil namenjen čim hitrejši poti do Francije. Ker so se v Italiji ravno pričele počitnice, sva se rahlo bali gneče. Sicer je gneča na avtocesti res bila, a k sreči v obratno smer. Do Suse sva se peljali po avtocesti, potem pa po dobrih regionalnih cestah. Najin cilj je bil Briançon, najvišje ležeče mesto v Evropi. Prvi dan sva postavili šotor v kampu v kraju Saint Blaise malo izven Briançona. Kamp je prijeten, ima tri zvezdice, nahaja se ob glavni cesti s krasnim razgledom na okoliške gore. Cena je 18.80€ za noč. Kamp ima bazen in trgovino. Glede na nadmorsko višino, se ponoči prijetno ohladi, dnevna temperatura je bila 28 stopinj, ponoči samo 12 stopinj.

Vaš brskalnik morda ne podpira prikaza te slike.

Cesta proti Briançonu

Vaš brskalnik morda ne podpira prikaza te slike.

Pogled na gore v bližini Briançona

2. dan, 3. avgust 2008
Saint Blaise – Abbay Boscodom – Embrun – Lac de Serre Ponçon – Tallard – Sisteron – Digne-les-Bains – Valensole – Moustiers Ste. Marie

Po lepi panoramski cesti sva se odpeljali proti Moustiersu. Za začetek sva se ustavili v samostanu Abbay Boscadom iz 9. stoletja, kjer so se ravno pripravljali na mašo v tipični romanski cerkvici. Romanski samostan je lepo obnovljen. Pot sva nadaljevali mimo Embruna do Lac de Serre Ponçona, kjer je bila v manjšem kraju ob jezeru zelo slikovita tržnica. Jezero ima otoček s cerkvico. Pot sva nadaljevali po Route des Fruits et Vins mimo Tallarda do Sisterona. Zelo zanimivo mestece s starim mestnim jedrom, citadelo nad mestom in prijaznim mestnim bazenom (brez vstopnine) ob reki  Durance, ki je največja reka v departmaju Alpes-de-Haute-Provance. Pot sva nadaljevali proti Plateau de Valensole, kjer je doma sivka oz. sedaj tudi lavendin, hibrid sivke, ki se uporablja za izdelavo mila. Tukaj sva videli prve prave nasade sivke, še več pa že požetih nasadov sivke in tudi veliko požetih polj žita. Zrak je dobesedno prepojen z vonjem po sivki. Valensole je zanimiva vasica na kocu planote. Cerkveni zvonik ima za Provanso tipičen kovan zaključek z zvonom. V zdraviliškem mestu Digne-les-Bains sva si ogledali tradicionalni festival sivke. Zelo slikovito in dišeče. Ustavili sva se še v Riezu, vasici na robu valensolske ravnine, kjer so praznovali kmečki praznik Slikovita tržnica. Na polju so ostanki rimskega Apolonovega templja iz 1. stoletja. Pozno popoldne sva prispeli v krasno mestece s sijajno lego pod strmimi skalami ob vstopu v kanjon reke Verdon, Moustiers-Ste-Marie. V okolici je bilo kar nekaj kampov, prvi je bil zaseden, vendar sva imeli srečo že pri drugem – Camping Manaysse z dvema zvezdicama, do mesta je bilo 10 min hoje (v breg) s fantastičnim razgledom na mesto. Kamp nima trgovine, vendar lahko en dan prej naročiš rogljiček in bageto, mleko pa se da kupiti v trgovini kampa čez cesto. Cena za dva dni je 20,60€. Dnevna temperatura je bila 34 stopinj, ponoči samo 13 stopinj.

3. dan, 4. avgust
Moustiers-Ste-Marie – La Palud – sur-Verdon – Route des Cretes – La Palud – sur-Verdon – Castellane – Trigance – Pont de l’Artuby – Aiguines – Lac de Ste-Croix- Mousiers-Ste-Marie

Celodnevno potepanje po čudovitem kanjonu reke Verdon.

Kanjon je ena najlepših naravnih znamenitosti v Franciji in je primerljiv z Grand Canyonom v Ameriki. Potepanje sva začeli v Moustiers-Ste-Marie v smeri proti vasici La Palud – sur-Verdon, kjer sva zavili na slikovito krožno panoramsko cesto Route des Cretes. Vseskozi ob cesti so razgledišča, kjer se lahko ustaviš in uživaš v krasnih pogledih na kanjon in reko ter občuduješ plezalce v stenah. Krožna pot te pripelje nazaj v vasico La Palud – sur-Verdon, kjer je prijetno popiti kavo in sok (4.50€). Pot sva nadaljevali po desnem bregu reke Verdon v smeri proti Castellanu. Ob poti je veliko razgledišč, kampov in nešteto možnosti za planinske izlete, vožnje s kanuji ali kajaki in za druge vodne aktivnosti. Spustili sva se tudi do reke, kjer sva imeli ob vodi imeniten piknik. Voda je precej hladna, a za otroke to ni posebna ovira. Castellane je simpatično turistično mestece, zelo živahno in z bogato ponudbo športnih aktivnosti in velikim številom kampov v njegovi neposredni okolici. Nama je bilo bolj simpatično mestece Moustiers-Ste-Marie; priporočilo, da naj kamp raje  poiščeva tukaj, se je izkazalo za odlično. Pot sva nadaljevali po levem bregu reke Verdon, mimo vasice Trigance. Prečkali sva veličasten most Pont de l’Artuby, ki se pne čez reko Artuby. V vasici Aiguines sva si od zunaj ogledali grad iz 17. stoletja, ki je v privatni lasti in ima fantastično lego nad jezerom Lac de Ste-Croix. Poleg gradu je romanska cerkvica in pokopališče. Tudi sama vasica je prijetna z nekaj trgovinicami s spominki. Domačini so se zabavali z balinanjem. In v tistem vročem dnevu (do 34 stopinj) sva tudi midve končno dospeli do težko pričakovanega jezera Lac de Ste-Croix. Ob izlivu reke Verdon v jezero sva si sposodili pedolin in se za 2 uri odpravili na pedolinanje po kanjonu reke Verdon (cena 18€). Če boste najemali pedolin, pazite, da bo imel lestev, saj je drugače vzpenjanje nazaj na pedolin – po osvežujočem skoku v vodo – lahko problematično. Skratka, nepozabno doživetje z obveznim kopanjem v zelo topli vodi. Pozno zvečer sva se vrnili v najin kamp Manaysse v Moustiers-Ste-Marie. Za večerni sprehod do mesta ni bilo več ne volje in ne moči. Zadovoljili sva se z razgledom izpred najinega šotora.

4. dan, 5. avgust
Moustiers-Ste-Marie – Gréoux-les-Bains – Manosque – Apt – Roussillon – Gordes – Abbay de Sénanque – Borijska vas – Avignon (departma Vaucluse)

Po zajtrku in pospravljanju šotora sva se odpravili še na jutranji potep po mestu Moustiers-Ste-Marie, kjer je ob torkih tržni dan. Mestece je fantastično, voda bruha izpod vsake skale, arhitektura je zelo zanimiva, povsod slikovite hiše z obilico cvetja, nešteto vodnjakov, lepa romanska cerkev, v kateri ob večerih prirejajo brezplačne koncerte, na vsakem vogalu trgovinice s spominki, predvsem s tipično fajanso. Nakupili sva sir in kruh za kosilo. Mimo Rieza sva pot nadaljevali v drug departma. Prečkali sva znamenito zdraviliško mesto Gréoux-les-Bains, znano že v času Rimljanov in mesto Manosque nad reko Durance, ki je znano po središču za jedrske raziskave in po lepotni industriji (L’Occitane). Pokrajina je razgibana z lepimi strnjenimi kamnitimi vasicami v brežinah. Veliko je osamelih kmetij. Videli sva polja sončnic, sivke in ogromno požetih žitnih polj. Ob cesti občasno prodajajo sadje in zelenjavo. Ustavili sva se v simpatičnem mestecu Apt, ki je izhodiščna točka za pot v naravni park Luberon. Info točka se nahaja v zanimivi graščini iz 17. stoletja. Park sva spustili, ogledali pa sva si mesto, ki je svetovna prestolnica kandiranega sadja. Staro mestno jedro je prijetno, mestna vrata imajo tipičen kovan zaključek z uro. Veličastna cerkev je odzunaj še popolnoma romanska, v notranjščini pa bogato predelana v 19. stoletju. Iz Apta sva pot nadaljevali do Roussillona, vasice, kjer je bil sedež pridobivanja okre. Ogledali sva si staro tovarno za pridobivanja okre – Conservatoire des Ochres et Pigment Appligués, kjer ti pokažejo, kako so delali različne odtenke oker pigmenta. Tukaj se odvijajo vsakodnevne delavnice, najdemo pa tudi simpatično prodajalno, kjer prodajajo pigmente. Odtenkov oziroma različnih vrst okre naj bi bilo kar 17. V vsem sijaju se oker pokaže v sami vasici, kjer je vsaka hiša odeta v svojstven drugačen barvni ton fasade. Izpred cerkve je fantastičen razgled na okolico. Vidni so tudi posamezni opusteli kamnolomi okre. Pot sva nadaljevali proti vasici Gordes, ki ima izjemno lego in se v terasah spušča po brežini. Ogledali sva si ga samo iz razgledne točke in iz avta, saj se nama je mudilo do cistercijanske opatije Abbay de Sénanque, kjer je zadnji ogled možen ob 16.35 uri. Odmaknjena lega opatije je fantastična, prav tako njena podoba v sivem kamnu, obdana s sivko, kar je tako rekoč sinonim za Provanso. Že zato je ogled opatije nujen. Ogled je voden in traja debelo uro. Vodič seveda govori samo francosko. Vstopnina je 7€ za odrasle in 5€ za otroke. Tukaj vse stanovske kartice odpovejo. Opatija je iz 12. stoletja (1148); čista romanska arhitektura zgleda fantastično. Le malce zmoti spoznanje, da na mali razstavi z omembo vseh evropskih držav, kjer se nahajajo cistercijanski samostani, ne najdemo Slovenije. Naša Stična je npr. nastala že leta 1132. Ker sva se kmalu naveličali dolgoveznega vodiča, sva se uspešno izmuznili in se pridružili skupini, ki je ogled že končevala in tako prihranili vsaj 30 min časa. Polja sivke oz. lavendina pred samostanom so bila zelo vabljiva, zato sva si ravno tukaj drznili nabrati skromen šopek za spomin. Mimo mesteca Gordes sva se nato odpeljali še do Village des Bories. Boriji, bivališča iz suhe zložbe kamna, ki se datirajo v 2. tisočletje pr. n. št., so bili v funkciji še v prejšnjem stoletju kot zavetja za živali in pastirje. V poznem popoldnevu sva izbrali najhitrejšo cesto do Avignona in uspešno kampirali ob reki Rohni v kampu Bagatella. Kamp leži nasproti starega mestnega jedra, zraven je mestno kopališče, do mesta pa je 15 min peš. Postavljanje šotora je bilo oteženo zaradi peščenih tal, saj v kampu ni trave. Po tuširanju in večerji sva se sprehodili do prav živahnega mesta. Dnevne temperature so se dvignile do 36 stopinj, noč je bila zelo topla (24 stopinj) z nekaj kapljami dežja.

5. dan, 6. avgust
Avignon

Veličastno mesto papežev, s skoraj 4,5 km dolgim obzidjem, papeško palačo, mostom, starim mestnim jedrom, cerkvami,… Začeli sva z jutranjim ogledom Pont du Avignon ali Pont St-Bénézet, ki ga je po legendi leta 1177 zgradil pastir Bénézet. Most je bil delno porušen v enem od napadov na mesto. Vstopnico za most in papeško palačo se splača kupiti pri mostu in to v kompletu, prihranek je tako v času kot v denarju, saj je gneča pred papeško palačo precej velika. Sledilo je potepanje po mestu, ogledovanje znamenitosti in seveda očarljivih trgovin. Opoldan se mesto počasi izprazni, tako sva tu midve pobegnili pred vročino v kamp na kosilo in nato na kopanje. Cena celodnevne vstopnice za zelo urejen bazen je 10€ za odrasle in 6€ za otroke, po 17. uri je cena nekoliko nižja. Po osvežujočem plavanju in večerji sva šli na večerni potep po mestu. Za začetek sva se peljali z velikim kolesom, ki je bilo postavljeno ob reki Roni. Vožnja je bila prijetna; razgled s ptičje perspektive na mesto in bližnjo okolico pa fantastičen. Dan je bil vroč – 36 stopinj. Cena kampa za dve noči je znašala 37€.

6. dan, 7. avgust
Avignon -  Châteauneuf-du-Pape – Orange – (departma Vaucluse) -Pont du Gard (departma Bouches-du-Rhône)

Šotor sva uspeli pospraviti še pred dežjem. Dopoldne je bilo oblačno z občasnimi dežnimi kapljicami in s »samo« 25-stopinjami. Najini prvi izbrani destinaciji dneva sta bila Carpentras in Fontaine-de-Vaucluse, a nama očitno nista bila namenjena. Znašli sva se v papeški poletni rezidenci Châteauneuf-du-Pape, sredi vinogradov približno 20 km od Avignona. Vinograde je dal zasaditi papež Janez XXII. S tega področja prihaja najbolj znano vino Provanse. Lahko ga poskusiš v eni od mnogih vinskih kleti in ga seveda tudi kupiš. Mestece prijetno, palača ruševina. Ogledali sva si še gradič v bližini, ki je spremenjen v hotel in ima prav tako klet za pokušino in kupovanje vina. V prijetni vožnji med vinogradi sva bili nenadoma v mestu Orange, ki ima ohranjena dva najlepša rimska spomenika v Evropi, slavolok zmage in antično gledališče – amfiteater. Mimo slavoloka sva se pripeljali v mesto. Ob cesti pri slavoloku je veliko brezplačno parkirišče, kjer sva se ustavili in si ogledali slavolok z vsemi svojimi krasnimi reliefi, ki pripovedujejo bogato zgodovino Rimskega imperija. V mestu sva ujeli še zadnje trenutke odprte tržnice, potem pa sva se posvetili ogledu enega najbolje ohranjenih amfiteatrov v Evropi. V njem se danes odvijajo koncerti in razne druge prireditve. Po ogledu Ornagea sva še enkrat poskušali priti do Carpentrasa in Fontaine-de-Vaucluse, vendar sta spet čudežno izginila in namesto do njiju sva prispeli sva tik pred Pont du Gard in v drugi departma Bouches-du-Rhône. Pred vstopnim info. centrom je veliko parkirišče, plača se parkirnina (5€), vstopnine ni. Ogledali sva si ostanke mosta, ki je bil del najvišjega akvadukta v Rimskem imperiju in je nastal v 19. stoletju pr. n. št. Dovajal je vodo iz izvira pri Uzèsu v mesto Nîmes. Seveda je tukaj obvezno kopanje v prijetno topli reki Gard. Kamp – Camping International Les Gorgs du Gardon sva našli ob reki v smeri proti Uzèsu. Je zelo prijeten, nahaja se sredi zelenja ob reki, ima tudi bazen in trgovinico. Cena kampiranja znaša 20€. Po dopoldanskem kislem vremenu se je naredil lep sončen popoldan s temperaturo do 30 stopinj.

7. dan, 8. avgust
Pont du Gard -  (departma Bouches-du-Rhône) – Uzès  (departma Gardes) – Nîmes – Arles (departma Bouches-du-Rhône)

Po zajtrku in pospravljanju šotora je bil najin prvi cilj muzej Haribo bonbonov, ki se nahaja malo pred mestom Uzès. Ogled muzeja je seveda »obvezen« za male sladokusce. Vstopnina zanaša 5€ za odrasle in 3€ za otroke, vendar že z vstopnico prejmeš paketek Haribo bonbonov in še žeton, za katerega v muzeju dobiš še dodatne 4 paketke. Zdaj tudi veva, da ime Ha-ri-bo prihaja iz imena in priimka ustanovitelja firme Hansa Riegla in besedice bonn (bonbon). Dalje je »obvezen« tudi nakup v tovarniški prodajalni. Kasneje sva si ogledali še očarljivo mestece Uzès s fantastično iz peščenjaka grajeno arhitekturo in izredno živahnim mestnim utripom. Na trgu so predstavljali lokalna vina, a pokušanje v tej vročini bi lahko imelo posledice. Zato sva zaupali poznavalskemu okusu prodajalke in vino kar kupili. Najina naslednja postaja je bilo mesto Nîmes z veliko ohranjene rimske arhitekture, simpatičnimi ulicami, prodajalnami blaga in seveda areno, kjer trikrat letno prirejajo bikoborbe. Zvečer sva prišli do Arlesa in dobili prostor v kampu – Camping Cyti. Sprehodili sva se do mesta, ki je od kampa oddaljen dobrih 15 min hoje. Kamp ima bazen, zato je po vrnitvi iz mesta sledilo obvezno večerno kopanje. Dan je bil vroč – 33 stopinj. Svet je res majhen – najini sosedje v kampu so bili člani prijetne družine iz Bele krajine s katero smo ob kozarčku vina izmenjevali popotniške vtise in izkušnje.

8. dan, 9. avgust
Arles – Salin-de-Giraud – Piémanson – Domaine Paul Ricard – Pont de Gau – Aigues-Mortes – Stes-Maries-de-la-Mer  (departma Bouches-du-Rhône)

Sledilo je celodnevno potepanje po naravnem parku Camargue. Park je redko naseljen, sestavljajo ga obsežna območja slankastih močvirij, jezer, pašnikov, mokrišč, nasadov riža, solin, sipin; res prava neokrnjena narava in čudovito bogastvo živalskega in rastlinskega sveta (camarški konji, biki, flamingovci, evropski bober, komarji,…). Najprej sva šli do mesteca Salin-de-Giraud, kjer so naju v info. centru opremili z zemljevidom in koristnimi informacijami. Pot sva nadaljevali ob rožnatih solinah, kupih soli, močvirju do peščene plaže Piémanson, kjer veter resnično divje piha in ustvarja krasne sipine. Z avtom se lahko pripelješ skoraj do morja, ob obali je možno kampirati. Najin spomin na ta kraj so veliki valovi in veliko školjk. Ob poti sva na pašnikih videli tudi prve camarške bike in konje. Sveže prepihani sva se vrnili v Salin-de-Giraud, kjer so imeli ob 12.uri predstavitev camarški kavboji – gardians, s svojimi belimi konji so prikazali, kako zganjajo bike. To je bilo zelo zabavno doživetje polno adrenalina! Dopoldanske temperature so se dvignile samo na 26 stopinj.

Pot sva čez osrčje parka nadaljevali v smeri proti Méjanesu. Ustavili sva se na posestvu Domaine Paul Ricard, kjer sva šli za eno uro na jahanje s pravimi camarškimi konji. Super doživetje! Fotoaparat je žal moral ostati na posestvu, saj dovolijo samo fotoaparate, ki jih lahko obesiš okoli vratu. Varnostni ukrep pač. Opremijo te tudi z varnostno čelado. Edini res moteči element so bili komarji, zato je obilna zaščita zelo priporočljiva. Jahanje po močvirju do morja je krasna izkušnja. Za strahopetne imajo na posestvu tudi vlakec, ki te prav tako popelje po močvirju do morja. Pot sva nadaljevali do trdnjave Aigues-Mortes iz leta 1300, ki jo je kralj Ludvik IX. Sveti dal postaviti ob morju v nižini Camarguea kot izhodiščno točko za križarske vojake. Pred izredno živahnim mestom je pristanišče, kjer so zasidrane ladjice, ki te popeljejo po kanalih do morja. Kasneje sva ob mestu odkrili tudi kamp in če bi to prej vedeli, bi zagotovo eno noč prespali tukaj in se naslednji dan popeljali po kanalih reke Rone do morja. Ker je bilo pozno popoldne sva zelo neradi zapustili mesto in se odpravili do Pont-de-Gau, kjer je Parc Ornithologique – zelo zanimiv park z veliko vrstami ptic in drugimi živalmi. Videli sva flamingovce, race, sove, čaplje, polojnike, bobra, vidro, strupeno zelenega kuščarja, kačje pastirje, metulje… Skratka, resnično vredno ogleda, sploh po 18.00  uri popoldan, ko se večina ptic že odpravlja k počitku. Za Stes-Maries-de-la-Mer je zmanjkalo časa, zato sva se le popeljali skozi mesto in se na hitro ustavili ob obali. Popoldanske temperature so narasle do 31 stopinj. V poznih večernih urah sva se vrnili v kamp v Arlesu.

9. dan, 10. avgust

Arles – Salon – Aix-en-Provance – Aubagne – Cassis  (departma Bouches-du-Rhône) – La Ciotat – Toulon – St. Tropez – Saint-Aygulf (departma Var)

Šotor sva pospravili in šli na zgodnji jutranji potep po Arlesu. Pred 9.00 uro praktično ni življenja, večinoma se mesto začne prebujati šele okoli 10.00 ure. Ogledali sva si katedralo, areno, rimski amfiteater in Van Goghovo sobo, kjer je preživel 15 mesecev in kjer je naslikal nekaj svojih najbolj znanih slik ( Arležanka, Nočna kavarna…). Tržni dan je v Arlesu v soboto in ne v nedeljo kot sem imela v spominu. Iz Arlesa sva se odpeljali proti obali mimo Salona, kjer je živel in umrl Nostradamus, mimo  Aix-en-Provance z veličastno goro Mont Ste-Victoire, ki jo je Cézanne neštetokrat naslikal, mimo Aubagneja do Cassisa. Cassis je prijetno pristaniško mesto, stisnjeno ob hrib, v bližini so tri lepe plaže in veliko skalovje.

Zanimivi so tudi Les Calanques, slikoviti ozki zalivi, ki spominjajo na fjorde. Ogledali sva si calanques Port –Miou, ki je najbližje Cassisu. Sledilo je obvezno kopanje na eni od obal pri mestu Cassis. Na plaži je bila gneča, morje pa ne ravno toplo. Ker je bil kamp zaseden, sva pot nadaljevali po slikoviti obalni cesti proti La Ciotatu, mimo Touluna proti St. Tropezu. Vožnja ob obali je bila zaradi gneče zelo počasna in ker še vedno nisva našli prostega kampa, sva se odločili, da St. Tropez prepustiva bogatim turistom in se odpeljeva ob obali naprej proti St. Raphaëlu. Prostor sva naposled našli v kampu ob obali v malem mestecu Saint-Aygulf pred St. Raphaëlom. Lokacija kampa je odlična, samo 5 min je oddaljen do lepe peščene obale, ki niti ni bila pretirano natrpana. Sledilo je večerno kopanje in pica na obali.

Cena kampa za eno noč znaša 26€. Temperature so bile za razliko od prejšnjih dni malo nižje, dopoldan do 23 stopinj, popoldan do 28 stopinj, vreme pa lepo sončno.

10.dan, 11.avgust
Saint-Aygulf – Fréjus – St-Raphaël (departma Var) – Cannnes – Antibes – Nica

(departma Rivera in Alpes Martimes) – Genova – La Spezia – Lereci  (Italija)

Počasi sva se začeli vračati proti domu. Zjutraj sva po pospravljanju šotora namenili dve uri še kopanju v res toplem morju. Avto sva lahko brezplačno pustili na parkirišču kampa. Drugače je parkiranje ob obali zaradi velike gneče lahko zelo velik problem. Po obalni cesti sva se nato peljali mimo Fréjusa in  St. Raphaëla do Cannesa. Obala je krasna, čudovite pa so tudi rdeče skale oz. gore nad morjem in v zaledju. Ker sva Cannes že videli, sva se odločili, da opustiva zelo počasno vožnjo po obalni cesti in se zapeljeva do Nice po avtocesti, za katero moraš vnaprej pripraviti drobiž; cena je od 1.30€ do 2.00€. Situacija spominja na razmere v Sloveniji pred uvedbo vinjete, saj so cestninske postaje zelo pogoste. Ustavili sva se v Antibesu, da bi si ogledali Picassov muzej. Žal je bil zaprt. Živahno mestece iz mojega spomina je danes dokaj prazno. Odločili sva se, da Nico spustiva, saj sva jo tudi že videli in da si rajši ogledava eno najlepših vil na Azurni obali v Cap Ferratu (Musée Ephrussi de Rothschild). Vendar Cap Ferrata nisva uspeli najti ne z zemljevidom, ne s pomočjo navigacije, kljub natančnemu naslovu in hišni številki. Ker je naposled pričelo še neumorno deževati, sva se odločili, da se vrneva na avtocesto in se zapeljeva prav do Italije. Z nujnimi postanki sva zgodaj zvečer prispeli v La Spezio, kjer se je začelo divje iskanje kampa. Po treh neuspelih poskusih sva našli prost kamp nad mestecem Lereci. Prvič sva šotor postavljali v čisti temi ob 22.00 uri!

Dnevne temperature so nihale od 23 do 28 stopinj. Deževalo je vso pot od Nice pa skoraj do La Spezie.

11. dan, 12. avgust
Lereci – Porto Venere – Cinque Terre  (Italija)

Enajsti dan je sledilo celodnevno potepanje po Cinque Terrah. Zjutraj sva se odpeljali v obalno mestece Lereci, ki je eno od izhodišč za celodnevni izlet z ladjo do 5Terr. Parkirišče je veliko, pa vendarle je bilo iskanje parkirnega prostora »mala loterija«. Avtomati so pri parkirišču, celodnevno parkiranje stane 12€; seveda moraš imeti pripravljen drobiž. Nama je zneslo samo do 15.30, saj nikjer v bližini ni možno menjati bankovce v drobiž; ura je bila 10.15, do pristanišča je 15 min zelo hitre hoje, ladja pa je imela odhod ob 10.30. Tako naju je cel dan po malem skrbelo, kakšna kazen naju bo doletela. Naposled se je vse srečno izšlo in ob 18.00 uri, ko sva se vrnili nazaj v Lereci, sva doplačali parkirnino do 21.00 ure. Izlet z ladjo je celodneven, cena za odraslega je 23€, za otroka 13€. Izlet z ladjo je zelo prijeten, iz Lerecija se najprej pelješ do Portovenera in nato naprej ob obali, kjer se ladja ustavi v vsakem od 5 mestec 5Terr. Poljubno lahko izstopaš in vstopaš na naslednjo ladjo. Zadnja postaja je mestece Monterosso, kjer smo imeli 1.30 min časa za ogled mesta in kopanje. Mestece je očarljivo, plaža prodnata, morje toplo, a kar precej umazano. Po isti poti smo se z ladjo nato vračali nazaj. Morje je bilo precej razburkano, zato je potnike na prednjem delu ladje nekajkrat zalilo morje. Za 1.30 min smo se ustavili še v mestecu Portovenere, ki je zelo simpatično, s prijetnimi lokali, simpatičnimi trgovinicami. Okoli 18.00 ure smo se vrnili v Lereci, kjer sva si privoščili še večerno kopanje na peščeni obali v zelo toplem morju. Mestece je zelo prijetno z vrsto lokalov. Šli sva na klasično italijansko večerjo (beri: pico, ki je skupaj s pijačo stala 12€).

Kamp v Italiji je bil bistveno slabši od francoskih, za tuširanje s toplo vodo moraš kupiti žeton za 1€, pa tudi cena je precej višja, 46€ za dve noči. Čistoča v sanitarijah je skromnejša. Kamp sicer ima bazen, ni pa trgovine. No vendarle, imeli pa so malega zajčka, ki je prosto tekal po kampu in bil prijazna popestritev za otroke.

12. dan, 13. avgust

Lereci – Parma – Verona – Padova – Benetke – Trst – Ljubljana – Šenčur

Ker je bila vremenska napoved za naslednje dni zelo slaba, sva se odločili, da se vrneva domov in spustiva postanek v Parmi in Benetkah. Iz Lerecija sva se tako mimo Parme, Verone, Vicenze, Padove, Benetk, Trsta in Ljubljane zgodaj zvečer pripeljale v rodni Šenčur. Do Verone je kar precej deževalo, potem pa se je vremo ustalilo. Za »žensko dušo« sva se ustavili v Padovi in sicer ne v mestu, ampak kar ob avtocesti, v IKEI.

Iz končnega stanja kilometrov – 13925 sva razbrali prevoženo pot – 3036 kilometrov!

In kakšen je bil občutek ob zaključenem potovanju? V Provanso se bova prav gotovo še vrnili!

Avtorja: Damjana in Eva

Kal, 20. 11.2008

Vsak trenutek bova štartala proti Munchnu. Prtljaga je spakirana, k sreči pa se je Tadeja zadnji trenutek spomnila, da sva pozabila maske in plavutke. No, pa bova že tako polne nahrbtnike v Nemčiji pri Carlu in Clavdii izpraznila in notri nabasala se to potapljaško opremo. Denar!? Kaj pa vem. Zaenkrat imava 400$in 500 €. In pa jasno Maestro, Eurocard, Visa, Magna, OMV, Mercator Pika … Lepo se imejte, pred jutrišnjim poletom pa se še enkrat javiva! Aja! Danes peljeva Carla, Clavdio in Rainerja na vecerjo za mojih okroglih 40! Ne bi se ga smela nažgati ampak pri njih se nikoli ne ve. Če jim zalaufa pumpa smo v riti. Če zvečer ne bo maila, potem sva doživela overdoze!

Munchen, 20. 11. 2008

Sedajle pa prepakirat že tako polne nahrbtnike. Za maske in plavutke se pa ja mora najti prostor. Danes nobenega overdoza, saj je šel Rainer zjutraj na jago, C & C pa v službo. Telefon bom pustil v Nemčiji zato me ne kličite vec!!! Na maile bom pa z veseljem odgovoril!
Drugače pa pot v Munchen brez problemov. Pri C & C sva bila ze štiri leta zapored, tako da z avtoceste z lahkoto zavijem za Ismaning, nato desno proti Unterforingu in se nato izgubim kot že štiri leta zapored! In nadaljnje pol ure iskanja, gledanja zemljevida na bencinski črpalki, ker mi je jasno nerodno že četrto leto zapored klicati, da me pridejo iskat na neko zabačeno bencinsko pumpo. Pa prav lep pozdrav vsem skupaj! Jutri javljanja ne bo, ker bova dan prezivela na letalih. Kot veste prehitevava čas, ko letiva proti vzhodu, tako da bova pristala sele 22.11. Avto bova kot vsako leto pustila tukaj v njuni garaži do konca potovanja.
Uživajte, komentirajte, zavidajte, privoščite …

Doha, 21. 11. 2008

Polnoč po lokalnem času! Štiri ure na letališču in ta trenutek se začenja vkrcavanje za najin nadaljnji let. Duty free shop pa za crknit! Od Porscheja do BMW serija 7, za kadilce pa smešno nizke cene. Marlboro steka 13.53 $. To je cca 12,5 Eura, pa parfumi za Tadejo, pa zlato … No sedaj pa hitro na devet in pol urno razvajanje v letalu najine priljubljene letalske družbe Qatar Airways in nadaljujeva najino pot do Manile. Ko se naspiva se vam spet javiva!
LP vsem skupaj!

Manila, 22. 11. 2008

Pa sva se spakirala v hotelček za eno noč. Nič kaj preveč čist, toda ni se nama dalo iskati predolgo. To vendarle ni Tajska!
Pa lepo po vrsti. Po devetih urah in pol iz Dohe sva varno prispela na letališče v Manili. Takoj sva se odpravila na sosednje domače letališče in kupila karte za let na Palawan, ki je najbolj zahodni otok Filipinov (cena za oba v eno smer je 3770 pesov, 1000 pesov pa je 16 EUR). Za nakup pa sva morala potrpežljivo čakati v disciplinirani vrsti v kateri sva se v uri in pol premaknila za pet metrov in s tem prišla na vrsto.
Potem pa taxi – stopiva do njega in vprašava koliko je do Malateja (Roxas bulevar) in ne da bi trenil tip prijavi 600 pesov. Rečem mu, da mu ne dam in naj vklopi taximeter, za to pa tudi ni bil. Nato naju le zvabi noter in v taxiju mu povem, da mu bom dal 100 pesov in da je to dobra cena za oba. Le prikima. Ko naju odloži pred super luksuznim hotelom na Roxas bulevarju, kjer portirji skačejo okoli naju kako bi nama ustregli, pa mu dam obljubljenih 100 pesov in skoraj se je zjokal, ko je tarnal osebju hotela. No, malo prej je pričelo rahlo deževati, žal šele po tuširanju, zato sva si vzela malo časa za pisanje mailov! Po javljanju pa nekam na večerjo in nič kaj postopanja po mestu. Zaenkrat LP vsem prejemnikom! Jutri bo v Puerto Princesi na Palawanu zagotovo boljša namestitev in upam, da tudi internet!

Puerto Princesa, Palawan, 23. 11. 2008

Pa nadaljujmo!
Po včerajšnjem poročanju sva odšla na sprehod po Roxas bulevarju ob morju, nato pa v lokalček na drugi strani na pivce (zares zastonj 35 pesov = 0,56 eura) in obenem sva si privoščila večerjo. Ko sva se bližala kompleksu teh lokalčkov so naju hkrati napadli vsi natakarji, kakšnih sedem z meniji v rokah in kričali: »Here Mam, Sir, follow me!« Tam te vsakdo naziva s sir ali mam. Odločila sva se za prvega, saj sem po pregledu par menijev ugotovil, da so cene kar enake. V glavnem, večerja in štirje mali piri = 500 pesov = 8 eurov. Ko pa sva se vračala v hotel, pa je Tadeja predlagala se eno pijačko in izbrala je lokal kjer sva se po vstopu samo spogledala. Ducat moških turistov v starosti čez 55 in preko sto deklic – nama so se zdele stare od 12 do 20. Kar ogabno, ampak vseeno sva spila pivce po bistveno višji ceni – 110 pesov. Potem pa spat. Zjutraj vstajanje ob 5.50, in s taksijem na letališče, kjer je vse potekalo BP. Cebu Pacific je resna firma, domestic airport pa je veliko boljši, popolnoma nov, kot international airport. Varnostnikov pa povsod na tisoče. Ob vstopu na letališče detektorski pregled, nato pa še dvakrat do poleta. Med vrsticami – vsak lokal in vsak frizer… ima uniformiranega varnostnika, da ne govorim o bankah in državnih ustanovah.
Po uri in 15 minutah sva pristala v Puerto Princesi, otok Palawan, kjer so se lokalci na izhodu skoraj stepli za naju. Po naklučju – v izogib vsem pritiskom sva po prospektu izbrala resor malo izven centra – Andys House of Rose www.houseofroseresort.com/ . Andy je 50 letni novozelandčan, Rose pa je njegova rosno mlada in zelo lepa žena Filipinka. Resor je odličen, bungalov tudi, pa še naplavala sva se v bazenu pred bungalovom. Cena sprejemljiva -1000 pesov na noč. Po kopanju pa na kosilo v bližnji Badjoas see front restoran s čudovito postavitvijo na pilotih v morju med mangrovimi drevesi. Zares lepo in okusno – že spet seafood, riž in ananasov šejk, za oba 500 pesov. Po kosilu pa peš v mesto in še prej po izredno pristnem in prijaznem predmestju. Hodila sva kar kakšni dve uri in za razliko od Manile otroci niso beračili temveč pozdravljali ter se želeli slikati z nama. Če pa sva jim potem še pokazala sliko, pa so bili na smrt srečni. Ura je zdajle 18.00 in že se temni. Greva še malo plavat v bazen in nato na večerjo. Aja, za juti sva se dogovorila za izlet v 12 km oddaljeni Honda bay, kjer je v okolici množica nedotaknjenih otočkov kamor te domačini popeljejo s čolnom. Turistov je zelo zelo malo, v mestu nisva srečala nikogar, na letalu pa le se dva para. Kaj več pa se jutri!

Se vedno Puerto Princesa, 24. 11.2008

Po včerajšnji odlični večerji v najinem resorju, kjer so zelo zmerne cene (riba, riz, solata = 120 pesov) sva še malo kockala (Kniffel) in nato na zgodnje spanje. Mislil sem vstati ob 6.00 in oditi teč, pa sem smrčal do 07.20, ko me je Tadeja že pripravljena za tekaške podvige vrgla iz postelje in odvlekla na polurni tek po vroči in vlažni, vendar prečudoviti okolici. Obilo zelenja, palme, bananovci, nasmejano začudeni domačini, ko so gledali dva cepca, ki tekata naokoli. Nato pa zmeren zajtrk in ob 09.00 odhod v Honda bay, kjer sva se naveličala čakati na še kakšnega turista, da bi znižala ceno najema in sva sama najela čoln za 1300 pesov ter najprej odšla na Pambato reef – čudovit koralni greben, kjer sva eno uro občudovala korale in ribe vseh barv. Zal pa je tudi ta greben zaradi neosveščenosti domačinov poškodovan (med drugim lov z dinamitom), izumira pa tudi zaradi nalaganja alg. Nadalje smo se zapeljali na Snake Island, ki je ime dobil zaradi cca 15 m sirokega in cca 1500 m dolgega peščenega grebena v obliki kače, ki sva ga jasno prehodila in s tem malce prehitro zaužila obilo sončne energije kljub faktorju 20. Na otoku sva si privoščila sveže morske dobrote in jasno riž (Tadeja je imela spopad z rakovicami, saj je za na krožnik v morju izbrala še žive, čez pol ure pa jih je že jedla). Nato pa počasi nazaj proti zalivu, kjer naj bi naju čakal tricikel, ki sva ga naročila in naju je pripeljal že zjutraj. To pa je malo daljša zgodba. Že včeraj sva se dogovorila z voznikom, da naju pride iskat. Točno ob 09.00 naju je čakal, ko pa je zagledal prvo policijsko kontrolo v mestu je obrnil in iskal \”bližnjice\”. Povedal nama je, da je danes dan za bele tricikle in ne modre, kot ga ima on. Ko smo naleteli na naslednjo kontrolo je spet obrnil in tako naprej, da je bila pot dvakrat daljša. No pa sva imela brezplačno panoramsko vožnjo. V mestu s 450.00 prebivalci je preko 4.000 triciklov – taxijev in mestna oblast je zanje določila dve barvi in vsaka lahko vozi le vsak drugi dan. Kot pa povsod tudi tu obstajajo posebne nalepke za priviligirance. No zdajle pa sva med pisanjem maila povečerjala škampe velikane in pa za naju se neznanega raka v velikosti jastoga, ki pa je se boljšega okusa kot škampi, pa jasno riž in zelenjava. Zdajle pa bo Tadeja pogleda na mail, če je naredila izpit, potem pa fešta v vsakem primeru, ha, ha, če verjamete. Jutri pa v vasico Sabang, kjer ni maila, ni elektrike, le zvečer agregati, med 18.00 in 22.00. Imajo pa baje čudovito podzemno reko in pa peščeno plažo, pa kolibe na plaži, pa svečke, pa pivo, pa …
Do nadaljnjega lep pozdrav!

El Nido, Palawan, 29. 11.2008

No, pa nadaljujem opis iz Puerto Princese. V Honda bayu je bilo čudovito! Za tiste; ki sprašujete kako si planirava pot in postanke pa takole. Okvirno sva si zadala cilj od juga proti severu, vmes pa se ustaviva kjer nama paše. Iz Palawana greva še na druge otoke, vendar ne veva v kakšnem vrstnem redu, ker je vse odvisno od transporta. Zanimivosti ugotavljava sproti, saj drugega dela tako ali tako nimava.Za razliko od Tajske tukaj ni mogoče potovati kot bi si želel. Glavna cesta iz Roxasa v El Nido je enaka cestam na tankovskem poligonu Poček. Ker pa je tukaj še vedno skoraj vsak dan nevihtica, si ceste lahko samo predstavljate. Filipini turistično niso razviti in temu primeren je transport. Ko bi morala oditi iz Puerto Princese v Sabang, je moja draga zbolela (želodec) in še en dan sva preživela pri Andyu in Rose. Ker je Tadeja celo dopoldne prespala, sem z Andijem odšel na tržnico in kupil nekaj rib ter zelenjave za juho, da sem zvečer skuhal ribjo juho po dalmatinskem (mojem) receptu, ki je mimogrede odlično zdravilo za prebavo. Okoli poldne je bila moja draga že malo bolje in s triciklom sva odšla na pol ure oddaljeno krokodiljo farmo in na farmo metuljev – na tisoče krokodilov in nekaj manj raznoraznih metuljev. Ko sva se s triciklom vračala v resor se je ulilo in tropska nevihta je povzročila izpad elektrike zato se vam tudi nisva mogla javiti. Ima pa Andy agregat tako da smo v miru kuhali – jaz ribjo juho, Rose pa je pripravila piščanca in nešteto prilog. Par miz smo dali skupaj in večerjali kot kralji. Moram reči, da smo postali prijatelji. Naslednje jutro pa sva kljub ponovnemu dežju odšla na pot proti Sabangu in to z avtobusom \”Ko to tamo pjeva\” in še malo starejšim (slike boste videli naknadno, saj net deluje prepočasi), cesta pa kot sem že opisal – polovica v redu – betonska, drug del proti Sabangu pa pravi vojaški, tankovski poligon. Pa smo le prispeli v malo vasico ob prelepem peščenem zalivu, kjer sva se po vabilu lokalnega \”vodica\” Miquela nastanila v resorju na koncu zaliva (cca 800 m od centra vasi – jasno po beli peščeni plazi) kar se je izkazalo kot odlična poteza. Hrana odlična, cene pod povprečjem, prijaznost pa na vrhuncu. Tu sva prenočila trikrat, Tadeja se je se malo zdravila (šele danes je spet popolnoma zdrava) na plaži pod palmami, včeraj pa sva si ogledala še naravni park, po katerem je ta vasica sploh postala znana – Underground river. Par km iz vasice je vhod v podzemno reko, ki se razteza v lepi kraški jami 8 km v notranjost otoka. S čolničkom te popeljejo 1,5 – 2 km globoko in med obilico kapnikov si izmišljajo razno razne podobe (gola Sharon Stone, Jezus, gobe). Pa sva se danes spet podala na pot, tokrat z minivanom, ki je veliko hitrejši od busa – glede na to kakšna je cesta pa je razumljivo, da smo se vozili 7 ur do trenutnega El Nida, kamor sva prispela že po temi (cena prevoza pa zasoljenih 1400 pesov po glavi) in se nastanila v yelo lepi in čisti sobi za 400 pesov na noč (zastonj). Sedaj pa na večerjo, kaj več pa jutri, ko bova verjetno že opravila prvi izlet s čolnom na okoliške otočke koralnega arhipelaga Bacuit. Vsem hvala za izčrpno poročanje, midva pa sva tudi odlično, sedaj pa greva na morske dobrote – lačen (od zajtrka še nisem jedel!!!)

Še vedno El Nido, 1. 12. 2008

Tukaj je že tema, pravkar sva z večerje, spet morska hrana, oba lignje (Tadeja ocvrte in jasno riž, jaz pa z lokalno blitvo – črna omaka odličnega okusa in ne vprašajte – riz). Pivo pa je se vedno isto, tri vrste in ista cena 40 pesov = 0,62 €. Aja, hrana je tudi poceni in sicer cela večerja za enega od 120 do 180 pesov = 1,86 do 2,?? € (kar računajte). Včeraj sva si privoščila izlet po koralnih otočkih tukajšnjega arhipelaga Bacuit z lokalnim filipinskim čolnom – od otoka do otoka, pa Small Lagune, Big Lagune, Secret Lagune pa ta Island, pa oni Island. Prelepo, pa še kosilo na peščeni plaži je vključeno v ceno 500 pesov za izlet na osebo, jasno ribe na žaru, riž, obilo sveže zelenjave in ananas kot posladek. Pod vodo in nad vodo pa neverjetne stvaritve matere narave, zares čudovite lagune, pod vodo pa korale vseh barv, oblik … Ribe pa raznovrstne – velike, majhne, rdeče, oranžne, modre, zelene. Ena sorta rjavo črna me je celo dvakrat napadla – ugriznila, pa ni imela vec kot 10 – 12 cm. Po povratku pa že spet lačna in ob 19.00 na večerjo, potem pa na net bookirat letalske karte (Cebu Pacific) iz Puerto Princese do Cebuja – eden večjih otokov in drugo največje mesto na Filipinih (letiva 04.12., pojutrišnjem, 03.12. pa se vračava z busom po tankovski cesti v Puerto Princeso). Da sva uspela plačat letalske karte preko neta z EC sva porabila uro in pol zato vam včeraj nisem pisal. Pa danes malo več. Po netu pa spat oz. pogledala sva še za kartice. To pa je tu spet nekaj posebnega. Kartice iščeva že od prihoda in ali jih nimajo ali pa so iz leta 1950. Tu sva končno danes našla nekaj kolikor toliko spodobnih, da naju ni sram dati gor podpisa. Ker je danes tu praznik (ta mesec bom jaz 40 in tudi Filipinci praznujejo), pošta ne dela in odposlala jih bova jutri zjutraj. No, danes zjutraj sva pred, med in po zajtrku pisala kot norca, tekla še po pet kartic, pa spet pisala, pa spet tekla …. Potem pa končno kavica v miru, pa spet pisat, pa tect …. V glavnem po pisanju kartic sva najela kajak (450 pesov za popoldan) in odveslala cca. 2,5 km do drugega bližnjega otočka, se parkirala na beli peščeni plaži (edini osamljeni), kjer je pisalo \”Privat property of Castro family\”. Na to se nisva ozirala in cel dan je bila plaža samo najina in najina …. Kot povsod sva tudi tu raziskovala pod vodo in spet našla koralni greben, ki se je vil od najine plaže proti odprtemu morju. Prelepo za opisat. Moramo vzpostavit kakšne stike za usposabljanje naših profi potapljačev! Sonce pa kljub faktorju 20 pušča na nama čokoladne posledice. Aja, prejle sva na večerji spet srečala 4 slovence, ki sva jih že v Manili na lokalnem letališču in v Dohi. Majhen svet, ni kaj! Kaj pa po netu? Danes pa si bova morda privoscila kaksno pijačko – Tadeja je naredila izpit, pa je bila zadnjic se preveč bolana da bi kaj spila! Jutri pa spet na izlet s čolnom na drugih pet destinacij istega arhipelaga, z enakim kosilom na drugi beli peščeni plazi, za malo višjo ceno, ker je bolj dalec = 600 pesov na osebo. Dolgočasno, vam povem. Stalno eno in isto, pa vroče, pa … Prav želim si malo kidat!

El Nido, 2. 12. 2008

No, čez en teden bom 40. Nenavaden občutek, ampak praznoval bom pa v čudoviti druzbi v sproščenem okolju (darilo, ki mi ga je Tadeja namenila pa sem tudi že videl – ko se je v Dohi na letališču izmuznila v Duty Free Shop). Pa se najprej vrnem malo nazaj na pot iz Sabanga v El Nido. Naš voznik kombija za sedem oseb je ves čas tipkal in prejemal SMS ter vozil preko vseh meja tako, da je bil produkt našega divjanja povožen psiček, povožena kura in prebita guma. Skoraj smo ga odpustili – zamenjali ne da bi mu plačali, ampak smo ga nato vsi le pošteno nadrli. Zato pa ni dobil napitnine in je imel ksiht do tal. No, danes sva spet odšla na omenjeni izlet s čolnom z vključenim kosilom, ki ga sploh ne bom omenjal – ga že poznate. Spet ena lepa izkušnja s čudovitim podvodnim in nadvodnim svetom, ko pa smo prispeli na Snake Island pa smo bili tam le štirje turisti, dva para od tega dva para slovencev. Pot smo nadaljevali skupaj in zdajle se dobimo na večerji. Bomo videli kako se bo končalo, kajti verjetno se nam bodo pridružili se štirje fantje od prej in ko je osem slovencev na kupu – no, bomo videli. Jutri pa navsezgodaj na pot. Ob sedmih imava mini van do Puerto Princese, tam prespiva, naslednji dan pa ob 10.15 z letalom na Cebu. Jutri se spet javiva, če ne bo nevihte in izpada elektrike. Spala bova spet pri Andiju in Rose in spet okusila njeno hrano. Danes sem preselil slike iz polnega fotoaparata na USB kljuc in pripel eno slikico na hitro izbrano iz izbora za Miss Filipini for Miss Earth 2008, ko so nas lepotice obiskale v najinem resortu v Sabangu. Nalagalo mi jo je pa sedem minut, tako da boste na druge slike malo počakali in cedili sline po ogledu prve. Vam pišem spet jutri!

Ponovno Puerto Princesa, 3. 12. 2008

Pravkar sva se spet razkomotila pri Andiju in Rose. Danes vam spet pripenjam dve sličice. Pot je bila kar dolga, zato bova malo počivala, jutri pa imava ob 12.05 polet na Cebu, nato pa na otok Bohol z ladjico ali speed boatom, potem pa bova se videla kam. Na Boholu bova preživela nekaj dni, si ogledala znamenite Chocolate hills itd. Danes smo imeli pazljivejšega voznika tako, da nismo povzročali žrtev po cestah. Smo se pa kar prepogosto ustavljali in ker kombi ni bil poln turistov, smo pobirali in oddajali lokalce po vaseh. Tako je vožnja trajala osem ur. Zdajle pa bova spet malo pojedla in ….
Lep pozdrav vsem skupaj!

Puerto Princesa, 4. 12. 2008

Aja, pa še slovenski večer! V El Nidu sva se na večerji dobila z Ursko in Tomijem Curkom (amaterski kolesar, ki ga zagotovo poznate nekateri moji sodelavci). Že čez dan smo skupaj raziskovali koralne otoke, nato pa smo se dogovorili za večerjo. Tam so bili tudi štirje slovenci od prej, vendar so nas zapustili in odšli po svoje in dejali naj pridemo zvečer v lokalno diskoteko. Po večerji smo odšli na drink z Martinom (vodič tistega dne po otokih) in pa z Angelom, ki je skrbel za najino počutje zadnja dva dni v El Nidu (Martinov brat in šef – organizator dnevnih izletov in skrb za goste). Zadržali smo se kakšni dve uri ob dveh, treh pivcih, nato pa si je Urška, ki je bila že cel večer zaspana, zaželela postelje. Onadva sta odšla spat, midva pa še pogledat v diskoteko. Kot zadružni dom iz Kungote iz leta 1972. Trideset najstnikov domačinov, večina deklic, ena turistka in pa dva od naših slovencev že močno v rožicah, vsak s svojo filipinko. Deklici sta se zelo trudili okoli njiju, njima pa je bilo kar pošteno nerodno pred nama in ta ki je sedel bližje nama se je kar naprej opravičeval ali pa usmerjal pozornost na druge teme. No, v izogib zadregi in ker to ni bil prostor za naju sva se pobrala v posteljo. Tole vam pišem pred poletom, čez eno uro gremo na letališče. Ko sva vstala je rahlo deževalo in namesto teka sva si privoščila bazen za pol urice. Zdajle pa že močno pripeka sonce in kopalke bodo suhe do odhoda.

Panglao, 5. 12. 2008

Pa spet nadaljujem malo bolj nazaj, da se ne bom spet potem vračal. Iz El Nida v Puerto in naprej na Panglao sva potovala s francoskim parom Olivier in blablabla (ne vem kako, ima pretežko ime). Ko smo se pogovarjali za namestitev na Panglau sva sprejela njegovo ponudbo, da svojega francoskega internet znanca vpraša, če bi sprejel tudi naju dva v nedograjenem resorju. Pričakal nas je v pristanišču in takoj je bil za. Cena prijateljska = 1000 pesov za odličen, praktično končan resort Villa Belza www.villabelza.com z ogromnim bazenom, biljardom, pink ponk mizo in le 10 minut peš od Alone beach. Z najetim motociklom za 500 na dan pa imava cel otok pod kontrolo. Ko smo se namestili v resortu, smo takoj odšli na večerjo (laačeeen), nato pa smo bili skupaj povabljeni v sosednji lokal, kjer je 23 letna žena Irene 54 letnega lastnika Dicka (jasno Filipinka in Evropejec) praznovala rojstni dan. Zato se tudi nisva oglasila po mailu, toda ne mislite, že ob 22.00 smo odšli nazaj v resort (vsi smo bili z enim avtom), kajti danes nas je lastnik Janique popeljal na izlet z motorji na sosednji Bohol (povezan z dvema mostovoma). Ogledali smo si vse znamenitosti vključno s Chocolate hills in Trasierjem – najmanjšim primatom na svetu, podobnemu opici (slike sledijo), pot pa je merila 165 km in ramenski obroč je kot okamenel. Sedajle po večerji na Alona beach pa sva začutila potrebo, da vam malo poročava (pa ne vseh detaljev). Pa se kakšno pivce si bova privoščila, pa ne zavidajte, ne pretiravava …. Pa se to. Prvič v najini potovalni karieri sva spala kot prva v novem bungalovu (tik pred nama so strgali polivinil iz jogijev in pospravili prostor). Danes vam ne bom pripenjal slikic, jih moram še nekaj sneti s fotoaparata.

Panglao, 6. 12. 2008

Pa je še en garaški dan za nama, vi pa se izležavate v soboto. Navsezgodaj plavanje v ogrooomneeem bazenu in takoj po zajtrku spet razmigat najine boleče riti na motor. Tokrat se je nas petero (oba francoza in pa Janique – lastnik resorta) podalo na ogled slapov na sosednjem Boholu in kopanje pod slapom, kosilo v Tagbilaranu (tokrat Japanese style sea food), nato pa na Domaloan Beach, kjer sva veselo tauhala ob beli pesceni plazi, ki se vije kakih 100 m v morje do globine 7 – 10 m. Nato pa koralni rob in stena navzdol, da ji ne vidis konca. Vidljivost so zastirale številne ribe, ki so se zadrževale na previsu in ob steni. Po tauhanju pa kot majhni otroci podajanje z žogo ter odbojka in norčije v meter globoki vodi – še filipinski otroci so se nam smejali in se nam tudi priključili. Nato pa spet \”domov\” – s tem sva spet opravila novih 80 km tako so najine riti že precej bolj utrjene. Polna energije po napornem dnevu sva odšla se malo tečt in odplavat par dolžin v bazen, stuširat in pa na večerno poročanje vsem Vam, dragi prejemniki (če ste me že siti mi samo javite). Jutri pa se kakšna slikica. Lep pozdrav vsem skupaj!!! Aja, jutri pa s čolnom na potapljaški raj – otoček s koralnim grebenom, baje eden najlepših dive pointov na Filipinih) To nama je povedal nizozemski podvodni snemalec Jurij, ki že dve leti živi tu, tauhal pa je po celem svetu!

Še kar Panglao, 7. 12. 2008

Se vidi da je vikend, nobenih odgovorov lenobee! Midva pa garava. Včeraj po poročanju sva odšla na slovensko francoski večer v Oops bar na Alona Beach (sobota, ples, happy hour …), pa sva se spet vrnila malo po polnoči. Zjutraj pa spet utapljanje v bazenu, po zajtrku pa na družinski izlet z Janiqom in družino in njegovimi francoskimi prijatelji (skupaj z dvema članoma posadke 12 ljudi). Ima čisto novo barko, po mojem največjo na otoku. Odsli smo na bližnji Balicasag (potapljaški raj), kjer sem se med drugimi lepotami uspel potopiti pod jato kakšnih 1584 Jack fishov v velikosti do 40 cm in se dvigal med njimi – sploh se niso bali in kaj dosti umikali. Po snorkljanju kosilo na plazi in nato z manjšim čolnom (nas ima preveč ugreza) na Virgin Island. To pa je majhen peščen otoček brez prebivalcev s peščenim grebenčkom, ki se vije v obliki podkve levo in desno od otoka, večji del pa je viden le ob oseki. Pred večerjo sva še malo čofotala v bazenu ter v pink ponku nabrisala ves francoski kolektiv. No, pa bom nehal nakladati, verjetno že težim! Jutri pa morava malo počivat, tole je kar malo prenaporno …., ha, ha!!

Panglao, 8. 12. 2008

Zaradi vseh znamenitosti, infrastukture, povezanosti s sosednjim Boholom (mostova) in seveda poceni najema motocikla (500 pesov na dan za 110 kubično hondico) sva se odločila, da bova tu do 11.12., ko imava polet v Manilo. Danes je bil dan za lenarjenje, čofotanje in sončenje na razvpiti Alona Beach in pa jasno tudi brez snorklanja ni šlo. Izsledila sva smrtno strupeno kačo Banded Sea Kraight (cca 1,2 m) in jo kar nekaj časa zasledovala. Je pa to \”dokaj\” varno, saj ima tako majhno čeljust in zobe, da te lahko ugrizne le med prste. Žal pa sva vse te podatke pridobila šele po najinem prihodu iz vode. Popoldan pa sva si privoščila profi masažo, ki nama jo je zrihtala solastnica najinega resorta Eva (Janiqova žena) in zares je bila dobra (jaz nimam toliko izkušenj, Tadeja pa pravi, da najboljša v njenem življenju). Poiskala je vse vozličke po telesu in jih boleče pregnetla in zravnala v normalno tkivo. Tako sva jo naročila še za pojutrišnjem po isti ceni 4 € za eno uro. Za jutri pa sva si podarila dva potopa ob otočku Balicasag, kjer sva snorklala včeraj in z Genesis divers greva ob 09.00 tja (24 eurov en potop na osebo). Vrneva se zgodaj popoldne, potem pa celebration ….Uživajte!!!

Panglao, 10. 12. 2008

Najprej vsem hvala za čestitke!!! No ja, kar malo težje je pisati po štiridesetem! Jutri odhajava z avtom v Tagbilaran na sosednjem Boholu, z ladjo na sosednji Cebu (2 uri), nato z letalom v Manilo in nato z nočnim busom na sever otoka Luzon – Banaue od koder bova odšla na treking na znamenite riževe terase. Potem pa že počasi domov. Včeraj sva si po jutranjem obilnem čofotanju v našem bazenu privoščila dva potopa ob otoku Balicasag (48 €/osebo), kjer smo s tokom pluli med 10 in 20 m ter se srečevali z želvami, barcudami, Jack fishi …. Popoldan sva še malo poležala na plaži saj je sonce pražilo 100 na uro. Potem pa spet plavanje v bazenu, pink ponk brez konca, večerja in malo popivanja do 00.30 (povabila sva najine francoske prijatelje in pa počastila se lastnika lokala Dicka z ženo Irene (od koder se vam pridno javljava skoraj vsak večer). Danes pa na motor in na ogled enega največjih pitonov na svetu (8m, 250 kg), nato pa v lokalni shoping center v Tagbilaranu. 200 m pred pitonom naju je ujel tropski naliv in premočena sva eno uro vedrila pred lokalno kapelo. Pa sva se do shoping centra spet posušila na motorju, saj je sonce noro pripekalo. Nakupi se ne morejo primerjati z Bangkokom (taksen je tudi rezultat – skoraj nič kupljenega). Popoldan pa še malo plavat in še enkrat pod strokovne roke najine maserke. Se spet javiva, ko bo možnost. Jutri bova namreč cel dan in celo noč na poti!

Letalisce Cebu, 11. 12. 2008

Je že prilika za javljanje – free internet na letališču in pol ure do check in! Včeraj sem pozabil napisati kako je bilo v veliki samopostrežni trgovini v shoping centru v Tagbilaranu. Natanko ob 15.00 sva brskala po policah, po ozvočenju pa je kar naprej nekaj žlubodralo. Hodil sem in hodil ter opazil, da se premikam samo jaz, vsi ostali v celem centru so obstali kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Nihče se ni niti premaknil. Pričel sem poslušati in ugotovil, da je po ozvočenju molitev, ki se je po kakšni minuti končala z \”amen\” vseh strank v trgovini. Fanatiki, ni kaj! Danes pa kot sem vam že javil – zjutraj sva se dve uri sončila na ladji do Cebuja, zdajle pa sva tri ure preživela ob masaži nog (pol ure masaže je dve pivi na letališču = 130 pesov), ob kosilu in pa ob ogledovanju trgovin, kjer pa je roba tri do štirikrat dražja kot v trgovinah v mestih in vaseh! Za kadilce pa samo tole – škatlica Winstona stane 20 – 23 pesov, Marlboro pa 35 pesov. Torej za 1 € dobiš vsaj dve škatli!!!!???

Banaue, 12. 12. 2008

Riževe terase so delno v megli, midva pa oba kar dobro prehlajena! Nočni bus iz Manile je šopal klimo na ful kljub temu, da že tako ponoči ni vročine in se povzpneš na malo čez 1000 m. Pa sva vseeno prispela zgodaj zjutraj v to izredno zanimivo mestece, postavljeno na obeh straneh strme soteske tukajšnje reke, ki napaja riževa polja skupaj s termalnimi izviri. Narava je zares lepa, slike sledijo. Danes sva si privoščila kar lep trening, ko je Tadeja sledeč ga tik za petami \”zakurila\” najinega vodiča in se je pognal med terasami (na stotine stopnic in strmin) tako, da sem komaj sopihal za njima.
Jutri pa če bo vreme dopuščalo pa še na druga riževa polja, nekam slabo kaže, zvečer pa z nočnim busom nazaj v Manilo.
Se javiva, lep pozdrav!

Banaue, 13. 12. 2008

Prava mora! Po včerajšnjem javljanju sva si hotela privoščit večerjo in ko sva dobila juho je moja draga (že močno prehlajena) stekla v sobo in pregorela. Prehlad se je močno razvil v njej in ji prinesel se vročino. čez kakšni dve uri pa se bruhanje! Jaz sem večerjo končal, Tadejino pa sta pojedla znanca Britanca, živeča v Novi Zelandiji (za pola cene). Ko sem se pridružil Tadeji v sobi pa je zvilo še mene in celo noč in cel današnji dan sva se kuhala in smrkala v sobi (spanje – manj kot 10 % časa). Zdajle pa sva se morala spakirat in nekaj malega pojest (stalno pa se tudi filava s tableti), saj najin avtobus odpelje ob 20.00. Če do Manile ne bova boljša bova pa se tam najela sobo v bližini letališča do 04.00 ko imava check in. Aha, pa se uspavalne tablete imava za na bus!

Prehlajen, vročičen pozdrav!

Za zaključek Kal, 16. 12. 2008

Vse se enkrat konca! Vsem vam se iskreno zahvaljujeva za spremljanje najinih prigod! Jutri zjutraj že v službo, za konec pa se dve, tri slikice! Pot domov je potekala BP po voznem redu, prespala sva v Munchnu pri Claudiji in Carlu, zjutraj pa domov.

Lep pozdrav in upam, da se bova prihodnje leto spet od kod javljala!

Vsakdo lahko pokliče za kakršnekoli informacije – Matjaž 031 326 720 ali matjaztomsic@yahoo.com

Avtor: Matjaž Tomšič

No, Penang, ki je poznan kar pri množici turistov, je posejan s številnimi hoteli višjih in visokih kategorij. S celino ga povezuje tretji najdaljši most po določenih kriterijih, poznan je tudi po gondoli, ki te zapelje na najvišji vrh otoka, kačji farmi, parku metuljev… Nama se je zdel zanimiv obisk obale opic, katera je dostopna le s čolnom ali pa peš skozi deževni pragozd. Ker sva »budget travelerja«, sva se odločila za malce bolj avanturistično obliko obiska obale in sva šla skozi deževni gozd. Odhodna vasica je slikovita ribiška s prekrasnimi čolni ob obali in velikansko stanovanjsko zgradbo, skozi katere okna so se sušila oblačila ribičev in ostalih članov družine. Odšla sva, začetek poti je bil prekrasen, zaradi lesenih mostov, ki so sekali zalive morja in tu in tam kakšnega bungalova ter velike nasedle stare ribiške ladje, ki še danes sameva. Tudi kasneje, v osrčju deževnega gozda, je bila pokrajina zanimiva; tu in tam sva morala pešačiti kar po morju, splašila sva nekaj velikanskih lizardov, dokler se ni nebo po kakšnih 40 minutah stemnilo in naenkrat razklalo. V Maleziji je že navada, da vsak dan dežuje približno 30 minut. No, slutila sva, da to ni tisti običajen dež, ki nas vsakodnevno spremlja na poti, saj je začelo je grmeti in bliskati, strele so začele s svojim divjim plesom, ostala sva sama, ukleščena v deževnem pragozdu sredi ničesar in kdo ve, kako daleč je plaža, domovanje opic. Bila sva prepričana, da je obala blizu in da se nazaj ne vrneva, saj zaradi nenadne stemnitve ne bi našla prave poti nazaj. Pot sva nadaljevala mokra in od dežja premražena, pa čeprav se to v tropih zdi nemogoče, kaplje so postajale čedalje debelejše in naliv iz časa v čas močnejši. Izkazalo se je, da bo neurje trajalo kar ves dan. Čez kakšnih 20 minut po razmočenih, neprehodnih in drsečih poteh sva prišla do obale, pred nama se je slikovito raztezal pogled nanjo, žal pa na njej ni bilo niti ene opice, le dve požgani hiši, v katerih prebiva čuvaj obale, ki pa ga takrat še ni bilo iz mesta nazaj. Odločila sva se, da ga prosiva za prenočitev, ko se vrne z mesta s svojim čolnom. Zvečer, ko se je neurje malce poleglo, se je možakar vrnil, z njegovim prihodom tudi opice na plažo, midva pa še vedno premražena in mokra. Skuhal nama je juho in čaj, ponudil brezplačno prenočišče in nekaj odej. Vsa srečna sva odšla spat, a zaspat nisva mogla, vse naju je začelo srbet od prašnih odej, ki jih možakar ni uporabljal vsaj 20 let, komarji se niso vdali in po hiši so razgrajale opice. Na obali in v hiši seveda ni bilo elektrike, da bi si kako pomagala. Celo noč je divjalo neurje, ampak vsaj jutro nas je prebudilo v svojem prekrasnem blišču in z odsevom v morju. Nenavadna jutranja tišina in moč sonca sta nama ponovno vlili moči in volje, le tu in tam se je igrala kakšna opica in spuščala svoje krike.

S Penanga sva se odpravila rajskim otočkom Perhentian islands naproti, ki je v bližini največjega muslimanskega mesta, v državi Kota Baru, kjer pa za čuda niti en dan ni deževalo. Prvi pogled z ladjice na turkizne barve morja, na s palmami in tropskim rastlinjem poraščen otok in pogled na zalivčke ter lepe peščene plaže je bil edinstven. Hkrati sva se zbala, da tukaj za vedno ostaneva. Prvi stik s toplim turkiznim morjem in plažo naju je obvezal preživetju medenih tednov ravno tukaj; tukaj kjer domujejo prekrasne korale, tukaj kjer želve valijo jajčeca, tukaj kjer večno hrepeniš po lepotah morskega življenja in tukaj kjer je najlepše domovanje naše oble. Otočje je v notranjosti poraslo z deževnim pragozdom, bananovci in papajevci in nudi življenje številnim raznolikim živalskim vrstam. Edina nevšečnost se nama je pripetila zadnjo nočitev, ko so naju v napol odprtem bungalovu ponoči prišle obiskat podgane, ki so v prijateljevem nahrbtniku zavohale hrano. Bile so velikanske, spet sva bila brez elektrike in le ugibala sva, kaj bi to naj bilo, dokler nisva prižgala sveče in začela preštevati velike družine podgan, ki so prijateljev nahrbtnik dodobra razcefrale. Nisva jih mogla odgnati, zato sva sklenila, da prespiva kar na plaži. Na poti do nje sva srečala še mačko z velikansko podgano v gobcu. Seveda nisva mogla zaspati na plaži, kajti povsod okoli plaže je mrgolelo teh mrcin! Spet sva ostala sama pod zvezdnatim nebom, midva v čolnu na obali in podgane okoli naju!

Nekaj dni sva preživela še v glavnem mestu, ki je v svetu prepoznavno po najvišji stolpnici na svetu – Petronas twin towers – in dirkah v formuli 1 ter tovarni avtomobilov domače znamke Proton. To pa še ni vse kar mesto ponuja, saj je poleg tega in še vsega ostalega prav zanimivo opazovati številne tukaj živeče narode, od Indijcev, Kitajcev… do Evropejcev, ki so se sem že pred stoletji začeli naseljevati. Žal turisti in popotniki poznamo zgolj celinski del Malezije, medtem ko je Malezijski Borneo še vedno skromno obiskan, a gotovo dosti bolj vreden obiska. Že samo doživetje srečanja z orangutani in plezanje na najvišjo goro v JV Aziji je tega dejanja vredno, da o številnih narodnih parkih, tradicionalnih plemenih in lovcih na glave ter največje rože Rafflesie premera do 5m sploh ne zgubljam besed. O avanturističnih potepanjih v Maleziji se obrnite na TA Viva na Slomškovem trgu, kjer vam bodo državo predstavili z besedo, sliko in kratkim video filmom.

Avtor Senad Osmanaj

Sirija je pretežno muslimanska država, danes jo ZDA uvrščajo na spisek terorističnih držav, kjer prevladuje islam med ostalimi kulturami, ki so jih v svojih pohodih in osvajanjih tukaj pustili Romani, Grki, Egipčani, Bizantinci … Predstavlja izredno pomembno trgovsko središče, ki povezuje Evropo z Azijo in Afriko po kopnem, in ker Sirija ni bila nikoli vojaška velesila, je vedno podlegala pred drugimi velikani. Tukaj so ohranjene številne podobe iz krščanstva, tukaj se je rodila pisava alfabet in še marsikaj drugega je moč tukaj najti. Ženske so zavite v rute in nobena izmed njih ne razkazuje svojega telesa, razen če ni Rusinja. Srečala sva avtobus, poln Ruskih prostitutk, ki so jih zvodniki razvažali po hotelih kot vreče, polne humanitarne pomoči. Okoli avtobusov pa množice Sirijcev, ki so si Ruska dekleta, oblečena v mini krila, obuta v visoke pete, naličena in odišavljena, strastno želeli. Še nekaj časa po razvozu deklet so Sirijci tekali po temačnih ulicah mesta v upanju na … Razgaljena dekleta so še naju komaj pustila hladna, kaj šele muslimane, ki vse življenje gledajo v črnino zavite žene. Muslimani v Siriji imajo lahko 4 žene, če imajo za to dovolj denarja, prevladujta pa le ena ali dve ženi na muslimana.
Odšla sva v Palymiro, oaza, sredi Arabske puščave, poznana med starodavnimi potniki in velikimi karavanami, ki so se tukaj ustavljale na svojih poteh. Mesto je danes najbolj turistična točka zaradi številnih arhitekturnih ostankov tedanjega časa in gradu. Mesto je poznano tudi po Beduinih, muslimanskih plemenih, ki živijo tukaj. Hotela sva jih spoznati, zato sva prenočila kar pri njih. Takoj za njihovim šotorom v zavetrju, narejenem iz vreč humanitarne pomoči iz Avstralije, v katerih so jim pošiljali moko, sva si postavila svoj šotor. Z Beduini sva preživela 3 noči. Ti ljudje so reveži, ukvarjajo se z živinorejo in agrikulturo, nimajo elektrike in vode, hodijo bosi in so zelo umazani, vendar ne zaudarjajo. Spijo in živijo v šotorih, na katerih tleh so položene prekrasne preproge ročne izdelave. V Palymiri sva zadnji dan izkusila puščavski vihar. Močno je pihalo, pesek se je visoko dvigoval, postajalo je hladno in zaradi tega sva se odločila, da odpotujeva proti Damascousu, glavnemu mestu. V omenjenem vremenu potovanje ni bilo najbolj prijetno, kar so še posebej občutili tisti, ki so zaradi slabe vidljivosti zapeljali s ceste.
Čez nekaj dni sva prispela v Jordanijo, gospodarsko zelo razvito državo, katere denarna valuta je močnejša od ameriškega dolarja, državo, ki slovi po številnih turističnih krajih in ki ima največjo turistično atraktivnost v Arabiji-Petra. V bližini glavnega mesta Amann se nahaja Mrtvo morje, z več kot 30% koncentracijo soli, zaradi česar ni v morju ne živali ne rastlin. Na gladini morja lahko le plapolaš in bereš časopis. Plavanje pod vodo, ki sem ga želel okusiti, mi je zaradi močne koncentracije soli povzročilo krvavo rdeče oči in edino, kar mi je preostalo, je bilo, da sem si jih izpral s sladko vodo.
Petra, roza rdečkasto skalovje s kanjoni, vklesanimi templji v skale in samostani, je biser Arabije. Še ne dolgo so v jamah skal živeli Beduini, ki pa jih je nato država izselila in nastanila v bližnji vasici. Beduini so zato danes bolj veseli, saj imajo streho nad glavo, ki je zamenjala njihovo življenje v odprtih jamah na prepihu. V Petri je bil posnet tretji del filma Indiana Jones. V bližini se nahaja Wadi Rum, skalovje sredi puščave. Tukaj je možno prespati kar pod zvezdami ali pri Beduinih, kakor je koga volja. Wadi Rum je kraj za doživljanje miru in obenem doseganje adrenalinskih užitkov, če se popelješ z Jeepi po peščeni podlogi ali zajahaš kamelo. Tukaj sva srečala televizijsko ekipo iz Beograda, ki je snemala dokumentarno oddajo o Jordaniji in tudi naju so posneli.

Iz Aquabe, obmorskega letovišča, kamor evropske agencije pošiljajo svoje turiste, sva se nato z ladjo odpravila še proti Egiptu, deželi faraonov in piramid. Sprva sva se ustavila v hipijevskem mestu ob Rdečem morju Dahab, ki leži tudi na Sinajskem polotoku in ravno zaradi tega ni poznano samo po prekrasnih koralnih grebenih v morju, ampak tudi po nepozabnih izletih v Sinajske gore po možnosti s prenočevanjem pri lokalnih Beduinih. Obisk tega mesteca je nadvse priporočljiv za backpackerje, turisti pa le pojdite v južnejši Saram el shaik. Z obiskom ne zavlačujte predolgo, saj bo vlada kmalu postavila verige znanih hotelov in spremenila hipijevsko mestece v medene turistične kraje.

Cairo je glavno mesto Egipta in bolj kot po tem, slovi po Gizi, največjih piramidah na svetu, ki pomenijo eno izmed sedmih svetovnih čudes. Egipčani so piramide gradili zato, da so v njih zakopali umrle skupaj z vsem premoženjem, ki so ga umrli hoteli imeti v naslednjem življenju. Vsak, ki se je hotel dokopati do kraljevega bogastva in ga odtujiti, je dočakal nesrečo. To so bili predvsem arheologi, ki so v svojih raziskovanjih naleteli na sobe, polne kraljevega bogastva in čez čas nesrečno umrli. To bogastvo je danes razkazano v narodnem muzeju, kjer pa so poleg tega prikazani še številni drugi arheološki ostanki starega Egipta. V Gizi je poleg piramid moč videti še Sfingo, nežen ženski obraz na levjem telesu, in druge ostanke, kot npr. prostor, kjer so se srečevali faraoni, ali muslimanska pokopališča. V samem Kairu se splača ogledati si Islamsko četrt s številnimi mošejami, trdnjavo, stari Kairo in mestni market.

Za konec naj povem še, da potovanje zaradi sovraštva Arabcev do Američanov in Evropejcev ni bilo sproščujoče in sva zato morala velikokrat lagati, da prihajava iz Bosne, muslimanske države, ob tem pa nisva več komunicirala v angleščini, saj bi naju v trenutku obsodili za Angleža in prodajno ceno bodisi v restavraciji, na lokalnem avtobusu ali kjerkoli drugje nekajkrat povišali. Vljudnost Arabcev se od kraja do kraja razlikuje. Najvljudnejši in prijaznejši so v glavnih in večjih mestih in nič čudnega ni, če si sprva presenečen nad gostoljubnostjo nekega Arabca, že naslednji trenutek pa razočaran, ko te takoj za prvim vogalom na glas obrekujejo. V Arabijo se prav gotovo ne bom več vrnil, vsaj za nekaj let, in to kljub temu da je narava prekrasna!

Avtor Senad Osmanaj

Thingvellir Pot nas po dolgi vožnji pripelje do mesteca Svinavatn. Po krajšemu postanku se odpravimo dalje ter pot nadaljujemo po slikovitih predelih posejanimi s potočki, slapovi, jezeri in jezerci. Izmenično nas na tej dolgi poti spremlja dež, sonce in severni veter.

V Akureyriju, severnem pristaniškem mestecu izkoristimo postanek za ogled mesta. Okoli poldneva imamo “bojni posvet”. Odločitev pade za ogled znamenitih slapov Godofossa. Slapovi bogov, kakor jih Islandci imenujejo, so si to ime zagotovo prislužili, saj nas že od daleč pozdravijo z gromovitim bobnenjem in bučanjem, peneč se preko skalovja, strmo padajoč v globok prepad.

Do Myvatna, enega najlepših jezer na Islandu, ki je dobilo svoje ime po mušicah, ki so bogat vir prehrane za ribe, pridemo prek gorskega prelaza Breiodalsheidi. Jezero je pravi raj za geologe, raziskovalce, ljubitelje ptic in narave sploh.Tukaj se nam odpre nov svet. Čudovite in fantastične oblike skalovja, posejanega po jezeru nam v mislih pričarajo mesečevo panoramo, vzbujajoč občutek mističnosti in čarodejstva. Oči se nam dobesedno spočijejo na prelepih zelenih pašnikih in modri jezerski vodi. A ne za dolgo. Spuščamo se prek razbrazdanega gorskega prevoja v pokrajino Namaskardi, obdano z vulkanskim in žveplenim dimom in paro. Če beseda pekel, pomeni to, kar vidijo oči, potem si tukaj videl vse. Ogromno prostranstvo brez sledu življenja. Oster žvepleni smrad in dim. Ob kotlih, kjer prihaja na površje vrelo žveplo je težko vzdržati kakšno minuto ali dve. Dim sili v oči in pljuča. Samo dva, trije smo, ki se upamo plaziti po tanki strjeni skorji, ki nas loči od smrtonosnega vrelca pod nami. Fotografiramo, snemamo in končno ne vzdržimo več. Pobegnemo s pekočimi očmi, zadržujoč dih.

V daljini, z naše desne strani, se nam z juga okopana v soncu prikaže prelepa planina Herdubrid (kraljica planin), ponosno razkazujoč vso svojo lepoto, na vrhu obdana s kopo oblakov in ledenim pokrivalom. Dalje nas na poti pozdravljajo črede ovac in ponijev s psi čuvarji. V samotni, leseni cerkvici, si drznemo zbuditi stoletne Islandske bogove in si na orglah pričaramo nekaj poživljajočih akordov. Za nami je pol poti. V svoji prostranosti je pokrajina veličastna, a te ob vse bližnjem ledeniku Vatnajokull obdaja z občutkom majhnosti in izgubljenosti.

Selfoss Ta ledeniški velikan pokriva površino kar 8400 km2 ter se v svoji mogočnosti skoraj dotika Atlantskega oceana. Vreme, ki nam je bilo preteklo dopoldne naklonjeno se sprevrže v divje neurje, s seboj noseč leden severni dež in pesek pomešan z vetrom. Zunaj je nemogoče ostati. Poiščemo zavetišče, kjer si posušimo mokro obeko in opremo. Od Skogarja, vasice, ki leži nedaleč stran od manjšega ledenika Mirdalsjokulla, nas z morja spremljajo Vestmannaeyjarski otoki, naš naslednji cilj. Najamemo manjše potniško letalo in po polurnem letu se pod nami prikaže skupina otokov. Petnajst jih je. Heimaey pa je največji med njimi.

Ta otok je zaslovel po vsemu svetu natanko 23. januarja 1973 leta po erupciji vulkana, ki prične visoko v nebo bruhati lavo, pepel in dim. Tone in tone pepela prekrijejo majhno istoimeno mestece s 5 tisoč prebivalci. Zahvaljujoč hitri evakuaciji in prisebnosti, smrtnih žrtev ni bilo. Šele po štirih meseceh se prebivalci Heimaeya lahko vrnejo na otok in v svoje rodno mesto. S trdo voljo in svojstveno vztrajnostjo otočani mesto očistijo pepela in ga obnovijo. Le nekaj hišk pustijo na pol zametanih, v spomin na ta strašen nepozaben dogodek. Radoveden si s prijatelji, ki sem si jih pridobil na tem potovanju ogledam vulkan. Iz žrela vulkana, iz katerega je pritekala žareča magma se še vedno kadi. Tukaj na samemu robu vulkana, doživim enkraten in nepozaben sončni zahod. Veliko rdeče sonce, se je kakor tekoče zlato prelivalo po obzorju in se počasi, v vsej svoji veličastnosti potopilo in izginilo v Atlantski ocean. Pred slovo od teh prijaznih ljudi, si za spomin vzamem nekaj koščkov strjene lave. Zapuščamo Heimaey. Naslednji dan nas čaka letalo za pot proti domu. S teškim srcem zapuščam Island in vse tiste čudovite ljudi, ki sem jih srečal na svojem potovanju.

Avtor Srečko B.

Gorat sever je precej zanimivejši in na popotnika naredi večji vtis predvsem zaradi tukaj živečih plemen Karen, White Karen, Lisu, Lasu, Karenni, Akha itd. Plemena živeča na teh področjih so se sem preselila v glavnem iz sosednjih držav, največ iz Kitajske, kot begunci. Nekatera plemena se preseljujejo in iščejo nov življenjski prostor vsakih nekaj 10 let ko izčrpajo naravna bogastva nekega področja. Posledica tega je zmanjševanje divjega živalstva. Nekoč je bil sever Tajske prepoln opic, tigrov in drugih divjih živali. Danes jih lahko vidiš le s pomočjo sreče in naključja.

V goratem severu se nahaja kar nekaj zanimivih mestec med katerimi izstopata Pai in Mae Hong Son. Pai, po mojem mnenju najlepše mestece ali vasica na Tajskem, leži na precej raznolikem in hribovitem področju poraslem z deževnim pragozdom, kjer se nahajajo manjši kanjon, naravni vrelci, podzemne jame, slapovi, številne vasice plemen Karen, Lisu in Lazu. Najbolj odmevne aktivnosti, ki jih popotnik lahko izbere so nekajdnevni treking v deževni pragozd in obisk vasic okoliških plemen, rafting, gorsko kolesarjenje ali naganjanje z mopedi, učenje tajske kulinarike, sproščanje ob tajski masaži in najodmevnejša med tistimi, ki si ne zaslužijo prostora na tem planetu, to je uživanje drog. Zaradi takšnih in podobnih človeških duš hrepenečih po ne vem kakšnih nadnaravnih užitkih se podoba severa počasi spreminja na slabše. Tako lahko danes celo slepec opazi v prekrasnem mestecu Pai »nafiksane« in zadete popotnike, predvsem Angleže in Izraelce, ki s tetovažami po celem telesu poskrbijo še za ogaben a »atraktiven« izgled živega trupla.

Mae Hong Son, sicer ni tako atraktiven kot Pai, je pa zanimiv po plemenih Karenni, beguncih iz sosednjega Myanmara, ki so tukaj našli svoj mir in novi dom. Karenni so najbolj prepoznavni po ženskah z dolgimi vratovi kakor po čem drugem. Obroče okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh razlogov: kot zaščita pred tigrovim ugrizom, medsebojnem prepoznavanju in kot simbol lepote. Natikat si jih začnejo že kot 5-letne deklice, vsako leto vse več. Zadnjega si nataknejo pred poroko, tako da poročene ženske danes nosijo nekje med 22 in 27 obročev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Naj pojasnim, da ženske v resnici nimajo daljših vratov, kot si mi to predstavljamo, res pa je, da imajo dolge, kar je posledica prevelike teže na njihovih ključnicah in zaradi tega se jim nivo ključnice pomakne navzdol. V vasici se učijo 4 jezike, in sicer angleškega za komuniciranje s turisti, tajskega za sporazumevanje z lokalci, myanmarskega, od koder prihajajo, in karennskega kot jezik plemena. V vasici živita še dve vrsti plemen med njimi tudi ženske, prepoznavne po dolgih ušesih ali Red Karen. Vsa ta plemena imajo različna verovanja. V vsakem izmed plemen je moč najti budiste, kristjane in tiste, ki verujejo v duhove. Prav ste prebrali, tudi kristjane, ki so si postavili svojo cerkev z Jezusovo sliko. Cerkev je seveda iz bambusa, v njej pa ni ničesar, kar bi se svetilo. Budisti imajo svoj tempelj v hiši, tisti ki verujejo v duhove, pa imajo svoja oguljena drevesa na koncu vasi, kjer izvajajo razne ceremonije proti odganjanju zlih duhov.

Na severu živeča plemena se ponavadi navzven prepoznavajo po svojih oblačilih, govorijo svoj jezik in imajo svoje običaje. Ženske iz večine plemen se poročajo z moškimi iz istega plemena, kar pa ne velja za pleme Lisu. V Pai je prišel tudi eden naših, Slovenček iz Kranja, ki se je na prvi pogled zaljubil v eno izmed deklic Lisu. Poročila sta se. Pogoji poroke za pripadnike drugih skupin so jasni, plača se okoli 1000 do 2000 evrov, pri tem pa mora ženin ostati v vasi še vsaj 4 leta po poroki. Ali se je Slovenček iz Kranja res zaljubil na prvi pogled ali pa si je le prišel oprat svoje ime, je nebistveno vprašanje. Kakor koli že, želim mu prijetno bivanje v globoki džungli in neokrnjeni naravi, pa seveda tudi večne ljubezni. Da je to možno samo v plemenu Lisu, je tudi že poznano, saj so edini v tem delu Tajske, ki te vlečejo za rokav za dosego svojega prodajnega cilja ob prodajanju raznih ročno narejenih izdelkov.

Jug Tajske je za razliko od severa precej drugačen. Zaznamovan je s številnimi otočki in prepoznaven po prekrasnem podvodnem svetu. Za razliko od severa so cene tukaj očitno višje zaradi razvpitega turizma. Poleg razvpitih otokov kot so Phuket, Pai, Kho Samet itd. obstajajo še številni, ki niso podvrženi tako množičnemu turizmu. Med popotniškimi izstopajo v glavnem Kho Pha-ngan, Koh Samui in drugi. Nekako najzanimivejši po svoji raznolikosti je Kho Samui, ki je kar precej raznolik s številnimi slapovi, višinskimi točkami razgleda, raznolikimi trekingi, safariji, kokosovimi plantažami, številnimi budističnimi templji itd. Poleg tega pa lahko poleg razvpitih plaž najdeš številne takšne na katerih si sam svoj gospodar, le kakšen lizard zmoti tvoje lenarjenje. Koh Samui je torej na eni strani precej turističen, na drugi pa precej osamljen. Je skratka otok za vsak okus. Kho Pha-ngan je otok mladih, željnih Full moon partijev in je zgolj za nekaj kilometrov oddaljen od Koh Samui-ja. Tudi tukaj lahko miroljubni ljudje najdejo svoj kotiček miru vstran od vsega tega kaosa in oblizovanja z alkoholom.

Še nekaj besed o Tajski prestolnici Bangkok. Prvi vtisi ob vstopu v mesto, za tiste ki prihajajo prvič na Tajsko, so kar precej negativni, še posebej če z letališča proti mestu potuješ z vlakom. Vlak je nabito poln domačinov in zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju napol golih teles, ob progi so postavljene barake revnih meščanov, v zamazanih rekah perejo posodo, se tuširajo, potepuški psi nikoli ne zginejo s pogleda, če imaš nesrečo se še vlije z neba, itd. Ko stopiš na ulico ves izgubljen pod omenjenimi negativnimi vtisi in zagledaš pred seboj še ta kaos iz prometa in zavohaš dim avtomobilskih izpušnih cevi, bi se najraje vrnil od koder si prišel. No, z druge strani te spremljajo ves čas, kamor koli se obrneš, le nasmejani obrazi. Prvič v življenju (če še nisi nikdar potoval) srečaš mimoidočega monka, budističnega meniha v oranžnem pregrinjalu in obriti glavi, slučajno te voznik tuk tukija nagovori o prevozu do guest housa na Khao Sanu in ves srečen se potem nadaljnje pol ure v življenjski nevarnosti voziš v trikolesniku, spet prvič v življenju. Kako romantično!

Pa še nekaj česar zagotovo niste vedeli. Uradno ime mesta Bangkoka je najverjetneje eno najdaljših na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit.
In kaj boste rekli na to? Srečno pot v deželo smehljaja!

Avtor Senad Osmanaj

Douz je ljudem poznan kot mesto v katerem se prične Tunizijski Dahar, dirka z motori in Jeepi čez Saharska brezpotja, na katerih dirkah sodeluje tudi naš Miran Stanovnik. Med turisti pa je kraj poznan kot vhod v puščavo, tukaj je moč jahati kamele ali pa se s terenskimi vozili poditi čez peščene sipine. Tukaj so začetki Sahare in njenega finega drobcenega peska ter prav tako prekrasni razgledi v peščene daljave. Temperature v puščavi čez dan dosežejo tudi do 50°C medtem ko se čez noč gibljejo okoli ničle. Naslednja naša postojanka je bila Matmata, mesto v zemlji bi ga lahko poimenoval. Berberi so začeli gradit svoje hiše približno 6 m pod zemljo da bi se s tem dejanjem lahko izognili neznosni poletni vročini v tem delu puščave. Danes so nekatere hiše zamenjale ime in se imenujejo kar hotel pod zemljo saj je Matmata najbolj obiskan kraj v celotni državi. Tukaj je bil posnet film Star Wars! Ljudje so tukaj poznani po svoji negostoljubnosti in te sploh ne želijo sprejet v hišo ali jo razkazat dokler jim ne plačaš. Obnašajo se kot prostitutke, katerim plačuješ vnaprej! Na poti do Matmate smo ubrali stranske ne asfaltirane poti čez puščavo, kjer živijo divje kamele in številne druge živalske vrste. Avto kart s seboj nismo imeli zato smo se vozili 2 uri dlje teh par kilometrov. Na sami poti smo izkusili vožnjo Paris Dakar voznikov in tako nehote skoraj povozili divjo kamelo ki je tekala za in pred nami in nabili sprednji del blatnika našega Renault Clia ob cesto, ki se je nenadoma po spustu spet dvignila. Nič hudega ni bilo, samo zaščitna guma je nastradala, ki smo jo takoj po nesreči odstranili. Malce je manjkalo da bi na žaru obračali kamelo, katere meso je zelo cenjeno če je kamela mlada, okus njenega mesa pa je podoben naši »janjetini«. Kamela je tudi zelo draga žival, če vzamemo v račun da je blondinka vredna vsaj dve do tri kamele.

V Tuniziji je šport številka ena nogomet in imajo zelo dobro afriško ekipo. V času našega obiska je potekal Afriški pokal in v času tekme smo se želeli okrepčat v mestu Sfax, kjer so v času tekme zaprli vse restavracije, na srečo smo le našli eno odprto ulično restavracijo v kateri so seveda gledali tekmo in navijali za svoje. Naročili smo si piščanca, katerega smo dobili hladno postreženega, z zamazanim, ne opranim jedilnim priborom in s še bolj zamazanim kozarcem nepitne vode. Najedli smo se pa le. Žal smo natakarja zmotili ob gledanju dvoboja. Tudi ženske se ukvarjajo s športom med katerimi je najbolj priljubljena odbojka.

Tunis glavno mesto države ni posebej zanimivo razen medine, stari del mesta in souq mestna tržnica, kjer se da dobit kar koli si zaželite pri tem pa morate za ugodno ceno biti precej zagreti in izurjeni pogajalci. Doživetje mestne tržnice je najboljše ob petkih v mestu Nabeul na Kameljem marketu malce severneje od Hammameta, ribiškega mesteca v zadnjih letih precej turističnega. V Arabiji ste in tukaj je pogajanje življenjsko pravilo števila ena, pravilo št. dva; nikoli ne reci hvala, pravilo št. tri spoštuj islam in drugačnost kar pomeni rokuj, dajaj, sprejemaj, jej z desnico (z levico se muslimani umivajo po opravljeni veliki potrebi), ne pogovarjaj se z ženskami, nosi dolge hlače, ženske ne sončite se zgoraj brez…

Ob večerih Arabci posedajo v »kafanah« ob kozarcu čaja in chichi, vodna pipa katero ponujajo brezplačno, zaračunavajo pa le tabletke različnih okusov. Ob večerih ne boste videli na ulicah žensk, one so doma, prav tako pa postanejo mestne ulice osamljene že po 22.00 uri. Alkohol v Tuniziji je drag, ker je prepovedan v islamu zaradi nekontroliranih dejanj, ki jih povzroči omamljen človek, in njegovih posledic v družbi.

Severneje od Tunisa se nahaja še nekaj lepih krajev, ki pa so za razliko od puščave dosti razvitejši in dostopnejši ter nasploh bolj obljudeni. Med njimi bi omenil Carthage in Sidi Bou Said. Carthage je kulturno središče Tunizije s številnimi romanskimi najdbišči med katerimi vsekakor izstopa romansko gledališče, Antonijeva kopel, narodni muzej, in še kaj. Sidi Bou Said je kakor pravijo domačini najlepše mestece v državi v prevladujoči belo modri barvi torej mediteranski na hribovitem področju z majhnim trgom, ki predstavlja središče mesta ob katerem so številne stojnice in majhne kavarne, ki te vabijo na požirek hladne pijače. V mestu je tudi ogromno pomaranč visečih na drevesih. Obe mesti sta že od Tunisa dalje povezani s panoramsko hribovito cesto z lepim pogledom na morje in peščene plaže.

Sousse, mesto v katerem okolici smo bili nastanjeni je poznano po številnih hotelskih verigah in hotelih, ki stojijo drug ob drugem ter številnih golf igriščih. Prav tako pa je v mestu prekrasen souq v medini, slikovita in tipična arabska tržnica s tipičnimi arabskimi začetnimi cenami, kjer je čisto normalno da te možakar z ulice kar usmerja v svojo prodajalno ali pa te dobesedno prime za roko in odvleče v trgovinico. Trgovci ponujajo ogromno najrazličnejših spominkov in umetnin ter izdelkov domače obrti, med katerimi izstopajo predvsem pisane arabske preproge (carpets), bras, kožni izdelki, …

Naš čas bivanja se je počasi iztekal, vstopili smo na letališče razmenjali njihov denar ker ga je prepovedano izvažat in zasedli sedeže v letalu. Iz Monastira smo poleteli nazaj proti Evropi, iz okenc letala pa opazovali na široko zasejana drevesa na obdelovalnih površinah, katera služijo kot senca v vročih poletnih dneh.

Avtor Senad Osmanaj